29. člen ZVO-1A

Revizija se dopusti glede vprašanj, ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je: - odločitev o nedopustnosti izvršbe toženke z rubežem terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika (iz naslova vračila denarnih sredstev v stečajno maso) oprlo na dejstvo, da sredstva dolžnikove stečajne mase ne zadoščajo niti za poplačilo vseh stroškov stečajnega postopka, - presodilo, da lahko ugovor iz prejšnje alineje (pravno upoštevno) uveljavlja tudi tožeča stranka, ki ima v izvršilnem položaj tretjega, in to ne glede na dejstvo, da je bil ugovor zoper sklep o izvršbi (stečajnega oziroma izvršilnega) dolžnika z enako vsebino v izvršilnem postopku pravnomočno zavrnjen, - kot pravico tretjega iz prvega odstavka 64. člena ZIZ prepoznalo pravico tožeče stranke do poplačila iz obravnavanih posebnih razdelitvenih mas in - razsodilo, da je pravdno sodišče upravičeno v pravdnem postopku presojati, ali in v katerem vrstnem redu imata pravdni stranki pravico do poplačila njunih (stroškovnih) terjatev iz obravnavanih posebnih razdelitvenih mas.

Zakonska možnost, da se izvršilni naslov za stroškovno terjatev zoper stečajnega dolžnika pridobi zunaj stečajnega postopka (neodvisno od njega), in da se tudi poplačilo upnika lahko opravi izven stečaja, narekuje, da se instituti stečajnega prava ugotavljajo oziroma upoštevajo tudi v vzporednih pravdnih in izvršilnih postopkih, saj varstvo posamičnega upnika stroškovnih terjatev ne sme ogroziti ali celo izničiti varstva drugih upnikov stečajnega dolžnika, zlasti ne upnikov istega razreda. Načelo enakega obravnavanja upnikov v postopku zaradi insolventnosti zapoveduje enako obravnavo vseh upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju (46. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da je navedena načela treba upoštevati in udejanjati tudi v pravdnih in izvršilnih postopkih iz 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP.

Vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilne postopke in postopek zavarovanja ureja ZFPPIPP v oddelku 3.8 (130.-132. člen ZFPPIPP), ki se uporablja za vse postopke izvršbe ali zavarovanja, ki jih vodi sodišče (prvi odstavek 130. člena ZFPPIPP), smiselno pa se uporablja tudi za postopke davčne izvršbe in druge postopke izvršbe ali zavarovanja, ki jih vodi drug državni organ. Navedeno pomeni, da je treba določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, v skladu s katero po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju, uporabljati smiselno glede na predmet zadevnega inšpekcijskega postopka. Ker se je slednji vodil zaradi nepravilnosti pri ravnanju z odpadki (zemeljskim izkopom), je treba določbe oddelka 3.8 ZFPPIPP uporabiti smiselno glede na relevantne določbe ZVO-1.

Razdelitvena masa, na katero se navezuje četrti odstavek 29. člena ZVO-1, pojmovno predstavlja razliko med denarnim dobroimetjem, nastalim z unovčenjem stečajne mase, in stroški stečajnega postopka. Med slednje po prepričanju pritožbenega sodišča sodijo tudi stroški ekološke sanacije. V povezavi z določbami ZFPPIPP (zlasti 1. točka drugega odstavka 374. člena ter 226. člen) je treba četrti odstavek 29. člena ZVO-1 razlagati tako, da je treba denarno dobroimetje nastalo z unovčenjem stečajne mase, zmanjšati med drugim tudi za stroške ekološke sanacije, razlika pa predstavlja razdelitveno maso, namenjeno za plačilo terjatev upnikov, eventualni preostanek pa za poplačilo lastnikov povzročitelja obremenitve v stečaju. Plačilo ekološke sanacije ima prednost pred poplačilom upnikov in seveda tudi pred poplačilom lastnikov povzročitelja obremenitve v stečaju. Šele če stečajna masa ne zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije, krije te stroške država.

Namen zakonskih določb je jasen: v primeru prenehanja povzročitelja oziroma imetnika odpadkov preprečiti, da bi ti odpadki ostali brez imetnika oziroma zavezanca za njihovo varno pridelavo in bi s tem obremenjevali oz. ogrožali okolje. V takem primeru obe zakonski določbi predvidevata prenos odpadkov na Republiko Slovenijo, ki po prvem odstavku 29. člena ZVO-1 celo izrecno postane imetnik odpadkov in s tem zavezanec za njihovo obdelavo po 21. členu Uredbe o odpadkih. Sodišče se ne strinja s stališčem toženke, da je možno izdati sklep o založitvi stroškov, s katerim se nalaga podjetju v stečaju stroške za kritje izvršilnih stroškov na podlagi sklepov o dovolitvi izvršbe, ki so bili izdani pred uvedbo stečajnega postopka. Nedvomno tudi taka odločitev posega v stečajno maso, to pa pomeni, da mora organ ugotoviti ali so izpolnjeni pogoji iz drugega in tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP in še posebej kot je to v obravnavanem primeru ali so podani pogoji iz določb ZVO-1, zlasti 29. člena.