11. člen ZVO-1A

Ker je odpadna embalaža genus in ker ni mogoče vnaprej opredeliti kdaj in koliko odpadne embalaže pozneje nastane iz embalaže, ki jo na trg dajo proizvajalci embalaže, s katerimi ima posamezna DROE sklenjeno pogodbo, državi ni mogoče očitati, da je ravnala nerazumno, samovoljno ali arbitrarno, ko je v Uredbi določila obveznost DROE, da morajo prevzeti vso odpadno embalažo. Država tudi ni omejevala višine embalažnine in jo je DROE prosto določala, sama pa tudi ni bila zavezana kriti vseh stroškov ravnanja z odpadno embalažo, ki je izvirala iz embalaže, ki so jo na trg dale njene stranke, saj so del stroškov krili končni uporabniki (zbiranje embalaže s strani komunalnih podjetij). Zato državi ni mogoče očitati, da je z določitvijo te obveznosti, kljub izključitvi malih proizvajalcev iz sistema, huje kršila ustavne pravice oziroma temeljne civilizacijske standarde na škodo DROE. Načelo razširjene odgovornosti proizvajalca je bilo na področju odpadkov in odpadne embalaže zapovedano z direktivo (EU) 2018/851 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih.

Vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilne postopke in postopek zavarovanja ureja ZFPPIPP v oddelku 3.8 (130.-132. člen ZFPPIPP), ki se uporablja za vse postopke izvršbe ali zavarovanja, ki jih vodi sodišče (prvi odstavek 130. člena ZFPPIPP), smiselno pa se uporablja tudi za postopke davčne izvršbe in druge postopke izvršbe ali zavarovanja, ki jih vodi drug državni organ. Navedeno pomeni, da je treba določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, v skladu s katero po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju, uporabljati smiselno glede na predmet zadevnega inšpekcijskega postopka. Ker se je slednji vodil zaradi nepravilnosti pri ravnanju z odpadki (zemeljskim izkopom), je treba določbe oddelka 3.8 ZFPPIPP uporabiti smiselno glede na relevantne določbe ZVO-1.

Razdelitvena masa, na katero se navezuje četrti odstavek 29. člena ZVO-1, pojmovno predstavlja razliko med denarnim dobroimetjem, nastalim z unovčenjem stečajne mase, in stroški stečajnega postopka. Med slednje po prepričanju pritožbenega sodišča sodijo tudi stroški ekološke sanacije. V povezavi z določbami ZFPPIPP (zlasti 1. točka drugega odstavka 374. člena ter 226. člen) je treba četrti odstavek 29. člena ZVO-1 razlagati tako, da je treba denarno dobroimetje nastalo z unovčenjem stečajne mase, zmanjšati med drugim tudi za stroške ekološke sanacije, razlika pa predstavlja razdelitveno maso, namenjeno za plačilo terjatev upnikov, eventualni preostanek pa za poplačilo lastnikov povzročitelja obremenitve v stečaju. Plačilo ekološke sanacije ima prednost pred poplačilom upnikov in seveda tudi pred poplačilom lastnikov povzročitelja obremenitve v stečaju. Šele če stečajna masa ne zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije, krije te stroške država.

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) glede odprave posledic čezmernega obremenjevanja okolja, vključno z odškodninsko odgovornostjo, določa objektivno odgovornost povzročitelja. Stroški subsidiarnega ukrepanja države ali občine namreč ne pokrivajo stroškov odškodninskih zahtevkov oškodovancev zaradi posledic čezmerne obremenitve okolja. Vendar pa s tem ni izključena odgovornost povzročitelja okoljske škode nasproti tretjim osebam v skladu z OZ. Imisije kljub preseženim mejnim oziroma kritičnim vrednostim v Uredbi, ne predstavljajo podlage za pravno priznano škodo, zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. člena Ustave (enakosti pred zakonom) in 22. člena Ustave (enakega varstva pravic). Izhajajoč iz okoliščine, da so kritične vrednosti skupnega hrupa v povprečju presežene le za 1,5 %, za 3,4 % pa so presežene kritične vrednosti kazalca hrupa za noč, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo kršitve pravic tožeče stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v zunanjem okolju, kot tako izrazito nizko, da ne dosega stopnje resne kršitve in da ne ugotavlja nesorazmernosti med stopnjo kršitve, ki jo mora tožeča stranka trpeti in med koristmi, ki jih ima tožeča stranka

Res je, da je sodna praksa zavzela načelno stališče, da je preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti hrupa po Uredbi mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ, vendar je pri tem izpostavila tudi, da je standard običajne meje pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru, pri čemer upravni predpis (Uredba) o dovoljeni količini emisij predstavlja zgolj orientacijo pri zapolnjevanju tega standarda, saj je treba upoštevati, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do emisij (hrupa, vibracij, onesnaženosti zraka, ipd.). Pri opravljanju splošno koristne dejavnosti je namreč potrebno vedno najti pravično ravnovesje med nasprotujočimi si interesi posameznika in širše skupnosti, kajti sodobno življenje je obdano z nevšečnostmi.

Tožnica pri zatrjevanju o izkazanem pravnem interesu ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da je okoljevarstveno dovoljenje v nasprotju z določbami prostorskih aktov, ker odlaganje odpadkov na spornem zemljišču naj ne bi bilo dovoljeno. Poleg tega izdano okoljevarstveno dovoljenje ne predstavlja dovoljenja za (morebitno) spremembo namenske rabe zemljišča, saj je ohranjen nadzor nad skladnostjo namena vnosa zemeljskega izkopa z namensko rabo zemljišč, ki je v pristojnosti ustreznih inšpekcijskih služb.

Namen zakonskih določb je jasen: v primeru prenehanja povzročitelja oziroma imetnika odpadkov preprečiti, da bi ti odpadki ostali brez imetnika oziroma zavezanca za njihovo varno pridelavo in bi s tem obremenjevali oz. ogrožali okolje. V takem primeru obe zakonski določbi predvidevata prenos odpadkov na Republiko Slovenijo, ki po prvem odstavku 29. člena ZVO-1 celo izrecno postane imetnik odpadkov in s tem zavezanec za njihovo obdelavo po 21. členu Uredbe o odpadkih. Sodišče se ne strinja s stališčem toženke, da je možno izdati sklep o založitvi stroškov, s katerim se nalaga podjetju v stečaju stroške za kritje izvršilnih stroškov na podlagi sklepov o dovolitvi izvršbe, ki so bili izdani pred uvedbo stečajnega postopka. Nedvomno tudi taka odločitev posega v stečajno maso, to pa pomeni, da mora organ ugotoviti ali so izpolnjeni pogoji iz drugega in tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP in še posebej kot je to v obravnavanem primeru ali so podani pogoji iz določb ZVO-1, zlasti 29. člena.

Gre za obrazložene ugovore, ki terjajo ustrezen odgovor tožeče stranke, saj plačani računi drugim izvajalcem sami po sebi niso enaki izgubi, ki je tožeči stranki nastala iz dejavnosti zaradi odvažanja odpadkov na druga odlagališča, oziroma bi to dejstvo morala tožeča stranka posebej in konkretizirano pojasniti. V opisani procesni situaciji dodatno materialno procesno vodstvo s strani sodišča ni bilo potrebno. Do konca postopka tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila, saj so njene dodatne navedbe ostale na ravni pavšalnih zatrjevanj. Tako ni postavila trditev o višini prihodkov iz te dejavnosti (kar bi bila lahko podlaga morebitne subsidíame odgovornosti občine po ZVO-1) in ni postavila konkretnih trditev, ki bi jih bilo mogoče preveriti, v zvezi z ugovori glede že obračunanih storitvam uporabnikov. Pravdni stranki sta se dogovorili, da v primeru, če se s cenami, ki jih izvajalec zaračunava odjemalcem, ne pokrivajo stroških izvedenih del, določenih s plani, razliko pokriva tožena stranka in da razliko ugotavlja tričlanska komisija, ki jo stranki skupno dogovorita. Zato ne zadoščajo že računovodski izkazi poslovanja, ampak mora razliko šele ugotoviti posebna ko

Stroške nezakonito odloženih odpadkov na zemljišču v državni oziroma občinski lasti v primeru, ko povzročitelj obremenitve ni znan, nosi tisti, ki nad njimi (odpadki) izvaja posest, bodisi da je to lastnik zemljišča (država ali občina), ali pa nekdo drug. Pri tem je sodišče že zavzelo stališče, da zgolj posest zemljišča ne pomeni nujno tudi posesti odpadkov, ki se nahajajo na njem, čeprav se ta praviloma predvideva. Če nad nezakonito odloženimi (nekomunalnimi) odpadki na zemljišču v državni lasti ne izvaja nihče drug posesti, se lastnica zemljišča (Republika Slovenija) obveznosti plačila stroškov nezakonito odloženih odpadkov na njenem zemljišču ne more uspešno izogniti z zatrjevanjem, da nad odpadki nikoli ni prevzela dejanske oblasti, saj je v skladu z načelom subsidiarnega ukrepanja za kritje stroškov odprave teh posledic prav tako odgovorna Republika Slovenija, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem, na katerega se sklicuje tudi tožnik v tožbi.

V primerih, ko so odpadki odloženi zakonito, povzročitelj obremenitve pa je znan in to ni lastnik zemljišča, na katerem je prišlo do obremenitve, kot je bilo v obravnavanem primeru, ni mogoče izreči inšpekcijskega ukrepa iz 157. člena ZVO-1 lastniku zemljišča, na katerem se nahajajo, saj kaj takega iz zakona ne izhaja.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe, s katero je okoljski inšpektor revidentki naložil odstranitev tam navedenih izrabljenih gum ter njihovo oddajo ali prepustitev zbiralcu odpadkov, izvajalcu obdelave odpadkov ali prodati trgovcu odpadkov. V tej odločbi obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odgovor nanj namreč jasno izhaja iz določb 9. člena in 11. člena ZVO-1. V primerih, ko je povzročitelj obremenitve znan (kot je to nesporno v obravnavanem primeru), ni mogoče uporabiti 157.a člena ZVZO-1.

Po določbi 150. člena ZV-1 se kot poseg v prostor, ki lahko vpliva na vodni režim, obravnavajo posegi na vodnem in priobalnem zemljišču, za kar tudi gre v obravnavanem primeru. Za takšen poseg pa je v skladu s citirano določbo potrebno vodno soglasje, ki ga tožnik nima.

Iz sredstev proračuna se lahko financirajo gospodarske javne službe, s katerimi se zagotavljajo javne dobrine, takrat, ko uporabniki niso določljivi ali katerih uporaba ni izmerljiva (60. člen ZGJS). Z vidika pravil o državnih pomočeh cene izvajalca gospodarske javne službe ne smejo presegati konkurenčnih cen na trgu. Pri izplačilu, ki bi bilo v nasprotju z določili PDEU (člen 107/1), pa mora biti podana tudi okoliščina, da plačilo prizadene trgovino med državami članicami. Teh okoliščin pa tožena stranka v predmetnem postopku ni konkretno niti zatrjevala, kaj šele dokazovala. Iz konkretnega precedenčnega primera Altmark pa tudi izhaja, da gre za nedovoljeno pomoč zaradi zagotavljanje finančnih vzpodbud tam, kjer obstaja trg. Tega trga pa v konkretnem primeru ni bilo.

Subsidiarna odgovornost koncedenta za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam (53. člen ZGJS) nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od koncesionarja v razumnem roku ni dobil odgovora oziroma je ta zahtevek delno ali v celoti zavrnil. Predhodno neuspešno uveljavljanje odškodnine od koncesionarja je del dejanske podlage tožbenega zahtevka zoper koncedenta, zato sodi v trditveno breme tožeče stranke.