VSL Sklep Cst 72/2020

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je 24. 10. 2019 vložila upnica Republika Slovenija, zavrnilo.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožila upnica Republika Slovenija, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na pritožbo je odgovoril dolžnik. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil dolžnik edini družbenik in direktor družbe T. d. o. o. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnik ni zlorabil pravice do odpusta obveznosti, saj je ocenilo, da je dolžnik prepričljivo izpovedal in pojasnil vse okoliščine (osebne in poslovne), ki so privedle do neoddaje obrazcev za odmero davka. To je namreč imelo za posledico, da je davčni organ šele naknadno dodatno odmeril obveznosti iz naslova obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost lastnikov zasebnih družb in zavodov, ki so poslovodne osebe za obdobje od februarja 2012 do oktobra 2015, v skupnem znesku 11.572,64 EUR. Svoj zaključek je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi na tem, da je imela družba T. d.o.o. svoje računovodstvo, s slednjimi je komuniciral le (sedaj pokojni) oče stečajnega dolžnika, ki je tudi urejal vso „papirologijo“ in tudi sicer vodil družbo, dolžnik je skrbel le za organizacijo dela v smislu odgovarjanja po telefonu in predaje dela naprej. Nadalje je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi dolžnika kot prepričljivi in življenjski, da je poziv FURS z dne 24. 6. 2014 dolžnik izročil očetu, da je na njegovo pasivnost vplivalo tudi dejstvo, da je oče umrl leta 2013, dolžnik pa je v letu 2014 hudo zbolel in šele tedaj ugotovil, da nima zdravstvenega zavarovanja, zato in zaradi finančne stiske, pa mu je vsa zdravila priskrbela sestra. Po taki oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil dolžnik res pasiven pri oddaji obrazcev za plačilo prispevkov, a da je dolžnikovo pasivnost pri oddaji obrazcev pripisati spletu okoliščin tj. smrti očeta, nastopu bolezni in sami finančni stiski, v kateri se je dolžnik znašel v povezavi s poslovanjem družbe T. d.o.o. Hkrati je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da je bil zaradi neplačila prispevkov prikrajšan prav dolžnik sam, tako pri pokojninski dobi kot pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja, zato dolžniku ni mogoče očitati, da je imel namen zlorabiti pravico do odpusta obveznosti ter da davčnemu organu prav zato ni oddal predpisanih obrazcev.

6V četrtem odstavka 399. člena ZFPPIPP so opredeljeni najbolj tipični položaji zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Tako velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, pristojni davčni organ pa mu je zato dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre za primer izpodbojne zakonske domneve zlorabe odpusta obveznosti, pri čemer v okvir te zakonske domneve sodi tudi pasivnost dolžnika pri oddaji obrazca za odmero davka, za kar gre v konkretnem primeru. Dokazno breme, da neoddaja ustreznih z zakonom predpisanih obrazcev ne pomeni zlorabe pravice do odpusta, je na dolžniku.

7Pritožba nima prav v delu, ko trdi, da dolžnik v odgovoru na njen ugovor ni navedel nobenih dejstev in ponudil nobenih dokazov, kar bi utemeljevalo, da je bil vesten in ni imel namena zlorabiti pravico do odpusta obveznosti ter da je določena dejstva, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, dolžnik navedel šele v okviru svojega zaslišanja, zato upnica o teh okoliščinah ni bila seznanjena.

8Določene trditve je dolžnik že podal v odgovoru na ugovor, nato jih je dopolnil še z navedbami neposredno na naroku dne 27. 11. 2019 in predlagal svoje zaslišanje. Dolžnik je sicer res v okviru svojega zaslišanja podal še določena nova dejstva, vendar je potrebno upoštevati, da je dolžnik laična stranka, ki se ne zastopa po kvalificiranem pooblaščencu. Od laične stranke pa ni mogoče pričakovati, da novih dejstev ne bi navajala tudi pri zaslišanju, saj laična oseba običajno ne loči med podajanjem navedb in zaslišanjem, ki služi zgolj za dokaz že prej ustrezno zatrjevanih dejstev. Na drugi strani je upnica nesporno zastopana po kvalificirani pooblaščenki državni odvetnici, ki je bila (glede na podatke v spisu) na naroku dne 27. 11. 2019 ves čas prisotna, torej tudi ob zaslišanju. Tako ni dvoma, da se je upnica s tem, ko je bila na naroku prisotna, tudi seznanila z novimi dejstvi, ki jih je dolžnik podal v okviru svojega zaslišanja. To pa pomeni, da bi morala upnica (oziroma njena pooblaščenka, ki je bila na naroku prisotna), morebitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo smiselno uveljavlja sedaj šele v pritožbi, uveljavljati takoj na naroku in pred sodiščem prve stopnje ali pa morda od sodišča zahtevati dodaten rok za izjasnitev o teh novih dejstvih. Vendar upnica nič od tega ni storila.

9V postopku ugovora proti odpustu obveznosti se uporabljajo posebna pravila iz 405. člena ZFPPIPP, vendar le glede tistih vprašanj, ki jih ta norma posebej ureja (o rokih za razpis naroka za obravnavo ugovora, upravičencih do vročanja ugovora in vabila na narok, objavi oklica o naroku, pravnih posledicah izostanka z naroka za obravnavo ugovora). V vseh drugih primerih, ki jih v zvezi z izvedbo naroka 405. člen ZFPPIPP ne ureja, pa se po prvem odstavku 121. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo določbe ZPP¹. Sodišče izvede torej narok za obravnavo ugovora po postopkovnih pravilih ZPP, razen če ni v 405. členu ZFPPIPP določeno drugače. In iz 405. člena ZFPPIPP ne izhaja prepoved dolžniku podajati nove trditve in predlagati nove dokaze tudi na samem naroku, preden začne sodišče z izvedbo dokazov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno svojo odločitev oprlo tudi na dejstva, ki jih je dolžnik navajal na naroku samem. Enako pa velja tudi glede dejstev, ki jih je navajal v okviru svojega zaslišanja. V skladu z 286.b členom ZPP mora namreč stranka kršitve določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Upnica bi zato morala bistvene kršitve določb postopka, ki jih uveljavlja sedaj v pritožbi, uveljavljati oziroma grajati neposredno na naroku. Tako bi morala že na naroku grajati nedovoljeno širjenja trditvene podlage v okviru zaslišanja oziroma bi lahko v zvezi z novimi trditvami predlagala dodaten rok za svojo izjasnitev, če je menila, da je potrebno, vendar nič od tega ni storila. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

10Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da je nenavadno, da je sodišče za prepričljivo in povsem življenjsko logično štelo izpovedbo dolžnika v zaslišanju, ko je navedel, da je poziv FURS, ki ga je po svoji lastni izpovedbi prejel 24. 6. 2014, izročil očetu, ki je potem v zvezi s tem pozivom urejal vse potrebno in zagotovil, da je vse urejeno, hkrati pa je povedal, da je oče umrl leta 2013. Kdaj je dolžnik prejel poziv FURS, da naj odda ustrezen, zakonsko predpisan obrazec in kako je dolžnik potem po pozivu FURS ravnal, so pravno odločilna dejstva v tem postopku, ki vplivajo na odločitev sodišča o tem ali je dolžnik ravnal vestno in pošteno in ni zlorabljal svojih pravic, temveč je do pasivnosti (neoddaje obrazcev) prišlo iz upravičenih razlogov na strani dolžnika.

11Ni namreč sporno, da je davčni organ dolžniku zaradi neoddaje obrazcev za odmero davka, šele z izdajo naknadnih odločb, dodatno odmeril obveznosti iz naslova obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost lastnikov zasebnih družb in zavodov, ki so poslovodne osebe za obdobje od februarja 2012 do oktobra 2015, v skupnem znesku 11.572,64 EUR. Nesporno je torej, da je bil dolžnik pasiven in da ustreznih, zakonsko predpisanih obrazcev ni oddajal. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu podalo razloge o odločilnih dejstvih, ki so nejasni in nelogični ter na te razloge nato tudi oprlo svojo odločitev. Tako je prav nasprotno od prepričljivega in življenjsko logičnega lahko izpoved, da je poziv FURS prejel dolžnik dne 24. 6. 2014 in ga izročil očetu, oče pa je umrl že leta 2013, na kar kaže časovna razlika med opisanimi dejanji. Pritožba zato utemeljeno graja nejasne in nelogične razloge sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

12Če so v odločitvi sodišča navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so nejasni ali med seboj v nasprotju, za kar gre v konkretnem primeru, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti in zaradi katere sodišče druge stopnje izpodbijano odločitev razveljavi (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnice ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------

¹prim. Cst 583/2018