VSL Sklep I Kp 41420/2018

I. Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 41420/2018-219 z dne 23. julij 2019 se potrdi.

II. Stroški izročitvenega postopka bremenijo proračun.

1V postopku izročitve tujca A. A., ki teče na podlagi prošnje za izročitev Ministrstva za pravosodje Črne gore številka 0602-1358-K/18 z dne 10. 1. 2019 zaradi izvršitve kazni 20 let zapora, ki je bila tujcu izrečena s sodbo Višjega sodišča v Podgorici K 136/99 z dne 3. 7. 2001, pravnomočni 22. 10. 2002, je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani z uvodoma navedenim sklepom zavrnil prošnjo za izročitev.

2V skladu z določbo prvega odstavka 527. člena ZKP je bil navedeni sklep poslan tukajšnjemu sodišču, ki je pred svojo odločitvijo pridobilo mnenje Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 30. 7. 2019 v katerem višji državni tožilec meni, da je predmetni sklep napačen, ker ne upošteva mednarodnih zavez Republike Slovenije.

3Po proučitvi uvodoma navedenega sklepa sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da izročitev tujca zaradi zastaranja izvršitve kazni ni dopustna, zato je potrdilo prvostopenjski sklep.

4Svoje nasprotovanje ugotovitvam sodišča prve stopnje državni tožilec utemeljuje s sklicevanjem na Zakon o ratifikaciji četrtega dodatnega protokola k evropski konvenciji o izročitvi (MEKIDP4), ki je 10. člen konvencije nadomestil z določbo o zastaranju, ki v prvem odstavku določa, da se izročitev ne odobri, če sta pregon ali izvršitev kazni za zahtevano osebo zastarala po pravu pogodbenice prosilke. Državni tožilec navaja, da ni izkazano, da je Republika Slovenija v skladu z določbo tretjega odstavka, ker bi pregon ali izvršitev kazni za zahtevano osebo zastarala, ob podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu izjavila, da si pridružuje pravico, da ne uporablja drugega odstavka spremenjenega 10. člena konvencije, če njena domača zakonodaja izrecno prepoveduje izročitev, kadar bi pregon ali izvršitev kazni za zahtevano osebo po njenem pravu zastaralo. Pritrditi je pravilnim ugotovitvam državnega tožilca glede spremembe navedenega člena, vendar pa državni tožilec prezre, da Republika Črna gora ni podpisala MEKIDP4. Po določbi 521. člena ZKP se zahteva in opravlja izročitev obdolžencev in obsojencev po določbah ZKP, če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače. Omenjena določba napotuje na subsidiarno uporabo ZKP. Zahteva za izročitev tujca A. A. je bila vložena na podlagi Evropske konvencije o izročitvi, ki sta jo podpisali tako Republika Slovenija kot Republika Črna Gora. Ker pa slednja MEKIDP4 ni ratificirala, velja 10. člen Konvencije, ki določa da se izročitev ne odobri, če je zahtevana oseba po zakonu pogodbenice prosilke ali zaprošene pogodbenice postala izvzeta iz pregona ali kaznovanja zaradi zastaranja. Prvi odstavek 9. člena MEKIDP4 namreč določa, da predmetni protokol začne veljati za vsako državo podpisnico, ko ga ratificira, sprejme ali odobri, česar pa Republika Črna gora ni storila.

5Tujec A. A. je bil s sodbo Višjega sodišča v Podgorici K 136/99 z dne 3. 7. 2001 pravnomočni 22. 7. 2002 zaradi poskusa kaznivega dejanja umora po 6. točki drugega odstavka 30. člena KZ RČG v zvezi z 19. členom KZ ZRJ obsojen na kazen 20 let zapora. Poskus kaznivega dejanja je bil storjen 12. 2. 1999, ko je v Republiki Sloveniji veljal kazenski zakonik Republike Slovenije KZ RS, ki je v prvem odstavku 3. člena določal, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, da se uporabi zakon, ki je milejši za storilca. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč navedeno določbo pravilno ugotovilo, da je za obsojenca milejši Kazenski zakon (KZ-1), ki je začel veljati 1. 11. 2008 in ki je v 92. členu določal, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je preteklo 15 let od obsodbe na zapor nad 10 let. Nespremenjena je ostala tudi določba, ki opredeljuje začetek teka zastaranja izvršitve kazni. Po drugem odstavku 94. člena KZ-1 zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti, kar v konkretnem primeru ni podano. Kasnejši spremembi istega zakona KZ-1B in KZ-1C v 92. členu določata, da se izrečena kazen ne sme izvršiti, ko je poteklo 30 let od obsodbe na zapor nad 10 let, KZ-1C nadalje določa, da zastaranje ne teče v času, ko je obsojenec na begu. Sodišče druge stopnje, upoštevajoč primerjavo navedenih določb Kazenskega zakonika pritrjuje pravilnim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je KZ-1 milejši od kasnejšega KZ-1B in KZ-1C kot tudi od KZ RS. KZ-1 tudi ne pozna inštituta pretrganja zastaralnega roka, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvršitev kazni zapora zastarala 22. 10. 2017 pravilna.

6Ker je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo izročitev tujca je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo tudi, da stroški, ki so nastali v postopku izročitve obremenjujejo proračun.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.