527. člen ZKP

Preizkus po uradni dolžnosti je pokazal, da so utemeljeni zaključki prvostopenjskega sodišča, ko je pritrdilo preiskovalnemu sodniku v zanesljivi ugotovitvi, da A. A. dejansko uživa začasno mednarodno zaščito, ki se izteče šele dne 11. 11. 2029, zaradi česar (ter ob upoštevanju mednarodno pravnega načela nevračanja) pogoji za njegovo izročitev Republiki X niso podani.

Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon - oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja. V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji

V postopku odločanja o izročitvi tujca (obdolženca, obsojenca) je vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno, ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja. Ker po zaključku sodnega dela postopka izročitve ni zagotovljeno nobeno drugo pravno varstvo pravice iz 18. člena Ustave, je minister v okviru upravnega dela postopka izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Zaradi absolutne narave pravice iz 18. člena Ustave zakonska konkretizacija te obveznosti ni potrebna oziroma bi bila lahko v primeru varovanja javnega interesa nedopustna (41. in 42. točka obrazložitve).

Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon – oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja. V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. čl

Za izročitev tujca tuji državi morajo biti izpolnjeni prav vsi pogoji, saj so ti predpisani kumulativno. V zadnjem letu dni so se razmere v Ruski federaciji zaradi vojnega stanja v njeni neposredni bližini tako močno spremenile, da terjajo posebej pazljivo presojo v zadevah izročitve tujcev tej državi. Izkazani so znatni temelji za sklep, da v državi prosilki ni nikakršnih pravnih varovalk, ki bi tujca ščitile pred realnim tveganjem, da bo podvržen ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP ter da obstoji realna verjetnost mučenja oziroma nečloveškega ter ponižujočega ravnanja s tujcem, če bi bil izročen Ruski federaciji.

Sodišče prve stopnje zagotovil države prosilke, da tujec ne bo podvržen ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP, ni spregledalo, vendar pa je na podlagi objektivnih podatkov o sistemskih in splošnih pomanjkljivostih v zaporih Republike Severne Makedonije in celoviti oceni materialnih razmer v KPU Zapor Skopje, ki danih zagotovil očitno ne potrjujejo, pravilno presodilo, da ni mogoče odvrniti obstoja realnega in konkretnega tveganja, da bi bile tujcu v primeru izročitve kršene pravice iz 3. člena EKČP, zato je prošnjo za izročitev tujca utemeljeno zavrnilo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zgolj z razlago zakona in drugimi pravnimi instrumenti, ki so mu na voljo, ni mogoče zapolniti pravne praznine glede učinkovitega varstva človekove pravice iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave osebe, ki je v postopku izročitve po ZKP. Ker zakonodajalec tega položaja ni uredil in, kot že navedeno, nastale pravne praznine Vrhovno sodišče ne more zapolniti z razlago obstoječih pravnih norm na način, ki ne bi pomenil vzpostavitve novih pravil za odločanje o izročitvi tujca državi prosilki, je Vrhovno sodišče na podlagi 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZKP.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno pritrdilo preiskovalni sodnici v ugotovitvi, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev zahtevane osebe, saj prošnja za izročitev Generalnega tožilstva Republike Uzbekistan z dne 13. 10. 2021 in njene priloge ne obsegajo dokazov za utemeljenost suma po 3. točki tretjega odstavka 523. člena ZKP, na podlagi katerih bi bilo moč presoditi, ali je E.A. storil očitana mu kazniva dejanja.

I.V. naj bi v obtožbi očitano kaznivo dejanje povzročanja splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakona F BiH storil 13. 4. 2005. Za navedeno kaznivo dejanje, ki je bilo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije, ki je veljal v času, ko bi naj bilo izvršeno, kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena tega zakona, je bila zagrožena kazen do treh let zapora. Ker je potrebno zastaranje kazenskega pregona presojati po domačem zakonu, Kazenski zakonik Republike Slovenije pa je za navedeno kaznivo dejanje določal absolutni zastaralni rok deset let od storitve kaznivega dejanja, je zastaranje pravice do kazenskega pregona storilca nastopilo 14. 4. 2015. Pregon zoper zahtevano osebo, kot navaja sodišče prve stopnje, za to kaznivo dejanje zato ni več dovoljen in izročitev ni dopustna.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku. Izdaja začasne odredbe, s katero je začasno zadržana izvršitev sporne odločbe Ministrice za pravosodje in s tem izročitev tožnika Ruski federaciji, je v konkretni zadevi potrebna. Dopuščena revizija glede postavljenega vprašanja in morebiten pritrdilen odgovor nanj bi namreč lahko pripeljala do ponovnega ocenjevanja pogojev za izročitev. Če pa bi bil tožnik do tedaj že izročen Ruski federaciji, bi se po vsej verjetnosti ne mogel več vrniti v Republiko Slovenijo oziroma bi to lahko dosegel le z nesorazmernimi težavami, kar pomeni, da bi bil njegov uspeh v upravnem sporu brezpredmeten oziroma da sodno varstvo, ki mu je zagotovljeno v upravnem sporu, ne bi bilo učinkovito. Zatrjevana škoda zato po presoji Vrhovnega sodišča zaradi ireverzibilnosti posledic izvršitve izpodbijane odločbe ustreza pravnemu standardu težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Časovno omejeno zadržanje izročitve tožnika Ruski federaciji ne bo nesorazmerno prizadelo

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku. Izdaja začasne odredbe, s katero je začasno zadržana izvršitev sporne odločbe Ministrice za pravosodje in s tem izročitev tožnika Republiki Kazahstan, je v konkretni zadevi potrebna. Dopuščena revizija glede prvega vprašanja in morebiten pritrdilen odgovor na to vprašanje bi namreč lahko pripeljala do ponovnega ocenjevanja pogojev za izročitev. Če pa bi bil tožnik do tedaj že izročen Republiki Kazahstan, bi se po vsej verjetnosti ne mogel več vrniti v Republiko Slovenijo oziroma bi to lahko dosegel le z nesorazmernimi težavami, kar pomeni, da bi bil njegov uspeh v upravnem sporu brezpredmeten oziroma da sodno varstvo, ki mu je zagotovljeno v upravnem sporu, ne bi bilo učinkovito. Zatrjevana škoda tako po presoji Vrhovnega sodišča zaradi ireverzibilnosti posledic izvršitve izpodbijane odločbe ustreza pravnemu standardu težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

Za ugotavljanje okoliščin, ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP v zvezi z 528. členom ZKP, sta pristojni kazenski sodišči in minister za pravosodje ne more posegati v okoliščine, ki jih je že ugotavljalo kazensko sodišče in katerega odločitve so pravnomočne, saj za to ni pristojno. Republika Slovenija - Ministrstvo za pravosodje RS je po 530. členu ZKP pristojna le, da ugotovi ali je tožniku (tj. tujcu, katerega izročitev se zahteva) priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč. Tožnik ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v upravnem delu postopka izročitve in zato v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve ministra za pravosodje, ne more več uspešno uveljavljati.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da podatki o namestitvi zahtevane osebe v primeru izročitve, ki jih je naslovnemu sodišču posredovala R. F. (list štev. 308-309 spisa) ne pomenijo zadostnega jamstva, da bi zahtevana oseba v primeru izročitve ne bila podvržena mučenju oz. nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Iz zgoraj navedene dokumentacije ruskih organov je namreč razvidno, da bi bila zahtevani osebi v primeru izročitve in v državi prosilki odrejenega pripora, zagotovljena bivalna površina v izmeri dveh m², kar je manj, od kriterija, ki ga je za prestajanje takega odvzema prostosti določilo ESČP, ki je ta kriterij postavilo na najmanj tri m².

Ali je izvršitev kazni zapora zastarala, se ugotavlja po Kazenskem zakoniku, ki je veljal ob pravnomočnosti sodbe, v kateri je bila obdolženemu tujcu izrečena kazen zapora, ne pa po Kazenskem zakoniku, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.

Pogoji za izročitev, določeni v štirinajstih točkah v prvem odstavku 522. člena ZKP, morajo biti podani kumulativno. Pogoj iz 10. točke se nanaša na izvršitev kazni v primeru sojenja v nenavzočnosti. Tudi 13. člen Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi terja zagotovilo države prosilke, da bo kazenski postopek po izročitvi znova opravljen v navzočnosti izročene osebe. Država prosilka bi morala predložiti ustrezna zagotovila za zagotovitev pravice tujca do poštenega sojenja, a tega kljub pozivu preiskovalnega sodnika ni storila, zato je sodišče prve stopnje prošnjo za izročitev upravičeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom utemeljeno pritrdilo preiskovalnemu sodniku, ki je po preučitvi vse predložene dokumentacije in kazenske zakonodaje Republike Slovenije zunajobravnavnemu senatu predlagal, da se prošnja Azerbajdžana za izročitev zahtevane osebe zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni raziskalo, v kateri instituciji bo osumljeni tujec pridržan ob izročitvi v Argentino ter kakšne so konkretne razmere v tisti instituciji oziroma, ali obstaja verjetnost, da bodo razmere v tej instituciji na splošno ter upoštevaje specifično stanje osumljenega tujca takšne, da bi bil izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

Senat prvostopnega sodišča je pravilno ugotovil, da za izročitev E. B. Republiki Bosni in Hercegovini niso izpolnjeni pogoji določeni v členu 527 ZKP.

Zahteva za izročitev tujca je bila vložena na podlagi Evropske konvencije o izročitvi, ki sta jo podpisali tako Republika Slovenija kot Republika Črna Gora. Ker pa slednja MEKIDP4 ni ratificirala, velja 10. člen Konvencije, ki določa, da se izročitev ne odobri, če je zahtevana oseba po zakonu pogodbenice prosilke ali zaprošne pogodbenice postala izvzeta iz pregona ali kaznovanja zaradi zastaranja. Prvi odstavek 9. člena MEKIDP4 namreč določa, da predmetni protokol začne veljati za vsako državo podpisnico, ko ga ratificira, sprejme ali odobri, česar pa Republika Črna gora ni storila. Glede na čas storitve kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje upoštevajoč določbo 3. člena takrat veljavnega KZ RS pravilno ugotovilo, da je za obsojenca milejši Kazenski zakonik (KZ-1), ki je začel veljati 1. 11. 2008 in ki je v 92. členu določal, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je preteklo 15 let od obsodbe na zapor nad 10 let. Nespremenjena je ostala tudi določba, ki opredeljuje začetek teka zastaranja izvršitve kazni, po drugem odstavku 94. člena KZ-1 pa zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnim ugotovitvam sod