VSRS Sklep X Ips 179/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), št. 4217-8895/2014-4 z dne 1. 7. 2015, s katero je navedeni organ odločil, da se zavezanec (v nadaljevanju revident) za davčne namene šteje za nerezidenta Slovenije od 13. 5. 2015 dalje (takrat je formalnopravno prenehala zakonska zveza med revidentom in njegovo partnerko). Revident je zahteval, da se mu prizna status nerezidenta od leta 1998 oziroma 1999 dalje, ko je dejansko prenehala njegova zakonska zveza. Revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo FURS je Ministrstvo za finance zavrnilo kot neutemeljeno z odločbo DT 499-21-114/2015-2 z dne 5. 8. 2016.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov prve in druge stopnje, in sicer je ugotovilo, da je imel revident status nerezidenta od 13. 5. 2015 dalje, ko je prenehala zakonska zveza med revidentom in G. C. Pred tem je bil za davčne namene obravnavan kot rezident (do 16. 4. 2013), saj je imel v Slovenji stalno prebivališče (1. točka 6. člena Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2). Upravno sodišče je poudarilo, da je tako sporno le obdobje od 17. 4. 2013 do 13. 5. 2015, ko revident ni več imel stalnega prebivališča v Sloveniji, Upravno sodišče pa je ugotovilo, da za to obdobje obstajajo okoliščine, ki utemeljujejo, da je središče njegovih življenjskih interesov še vedno v Sloveniji (5. točka 6. člena ZDoh-2). V Sloveniji je v spornem obdobju prebivala takrat še žena revidenta G. C. in njuni dve hčerki. Dejstvo, da si je v Švici revident ustvaril novo zunajzakonsko skupnost je revident navajal prepozno – Upravno sodišče te navedbe ni upoštevalo, saj je šlo za nedovoljene tožbene novote.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Zatrjuje, da je sodišče napačno ugotovilo obstoj rezidentskega statusa vse do 13. 5. 2015, saj bi moral status nerezidenta za davčne namene dobiti že 1990, odkar ima v Švici prijavljeno stalno prebivališče, švicarsko državljanstvo in tudi središče svojih življenjskih interesov oziroma v letih 1998-1999, ko je prišlo do dejanskega razpada zakonske zveze med revidentom in G. C. Zatrjuje, da je za določitev rezidentskega statusa pomembno, kdaj je zakonska zveza dejansko razpadla in ne kdaj je prišlo do formalne razveze zakonske zveze. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter v celoti spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, hkrati pa ugotovi, da je bilo z dejanjem tožene stranke poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, oziroma podrejeno, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4Revident zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, in sicer:

1) "Ali se pri ugotavljanju, ali določena oseba izpolnjuje pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2, in pogoj iz 5. točke 6. člena ZDoh-2 smiselno uporabljajo določbe Zakona o prijavi prebivališča, ki v 3. točki 2. člena določa, da je "stalno prebivališče" naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave?"

2) "Ali je sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo 1. in 5. točko 6. člena ZDoh-2? Ali je ob pravilni uporabi 1. in 5. točke 6. člena ZDoh-2 upošteven datum dejanskega razpada zakonske zveze ali datum izdaje sodbe, s katero se zakonska zveza razveže? Ali ima lahko posamezna oseba dvoje ali več središč osebnih in ekonomskih interesov? Ali je sodišče glede na ugotovljena dejstva pravilno štelo, da ima tožnik, ki ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Švici in ima tudi švicarsko državljanstvo, svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji?"

3) "Ali ugotovitev po ZDoh-2, da se določena oseba (v konkretnem primeru tožnik) za davčne namene od določenega dneva dalje (v konkretnem primeru od dne 13. 5. 2015 dalje) šteje za nerezidenta Republike Slovenije, vpliva na uveljavljanje pravic iz Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje?"

4) "Ali ugotovitev po ZDoh-2, da se določena oseba (v konkretnem primeru tožnik) za davčne namene od določenega dne dalje (v konkretnem primeru od dne 13. 5. 2015 dalje) šteje za nerezidenta Republike Slovenije, predstavlja odločitev o predhodnem vprašanju (3. odstavek 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) v odmernem postopku po ZDoh-2?"

5V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije iz razlogov navedenih v upravnih odločbah upravnih organov in v izpodbijani sodbi.

K I. točki izreka

6Revizija ni dovoljena.

7Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodnih praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojo odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.²

8V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.³

9Po presoji Vrhovnega sodišča navedena vprašanja niso pomembna pravna vprašanja, zaradi katerih bi bilo revizijo mogoče dovoliti.

10Glede razmerja med določbami Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1) in ZDoh-2, ki se oba v določenem segmentu ukvarjata s pojmom stalnega prebivališča, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da že iz jezikovne razlage vsakega izmed predpisov, natančneje 3. alineje 2. člena ZPPreb-1 in 1. ter 5. točke 6. člena ZDoh-2, izhaja, da ZPPreb-1 ureja način pridobitve stalnega prebivališča, medtem ko se ZDoh-2 v 1. točki nanaša na to, da je stalno prebivališče prijavljeno in je kot tak nadaljnji pogoj za določitev rezidentskega statusa, 5. točka 6. člena ZDoh-2 pa stalnega prebivališča niti ne omenja – presoja, ali obstaja pogoj iz 5. točke navedenega člena je relevantno tedaj, ko stalnega prebivališča v Sloveniji oseba nima. Poleg tega tudi iz teleološke razlage obeh pravnih aktov izhaja, da sta namena urejanja stalnega prebivališča v obeh primerih različna (glej 1. člen ZPPreb-1 in 1. člen ZDoh-2 : urejanje obveznosti plačevanja davkov). Pravna vprašanja, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, in pravna vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila, niso pomembna pravna vprašanja po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato tudi konkretno pravno vprašanje ne ustreza navedenim kriterijem.

11Glede prvega dela drugega vprašanja Vrhovno sodišče ugotavlja, da se nanaša zgolj na konkretno zadevo, kot to izhaja že iz same dikcije vprašanja, in zato ne gre za pravno pomembno vprašanje iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odgovor Vrhovnega sodišča nanj namreč ne bi podal usmeritev oziroma stališč, ki bi presegale okoliščine konkretnega primera in bi s tem pripomogle k zagotovitvi pravne varnosti, enotne uporabe prava ali k razvoju prava preko sodne prakse.

12V drugem delu drugega vprašanja (pravilne uporabe 1. in 5. točke 6. člena ZDoh-2 v zvezi z dejanskim oziroma pravnim razpadom zakonske zveze, natančneje, katera časovna točka prenehanja zakonske zveze, sodba o razvezi ali prenehanje življenjske skupnosti je relevantna za ugotovitev statusa rezidenta na podlagi kriterija središča osebnih interesov pravnega subjekta) Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da 1. točka navedenega člena (obstoj stalnega prebivališča) nima nikakršne povezave s tem, da je zakonska zveza prenehala in tako v tem delu ne gre za pomembno pravno vprašanje, saj med tema elementoma v obravnavani zadevi ne obstoji nikakršna povezava, ki bi jo bilo mogoče pravno tolmačiti. Glede 5. točke istega člena ZDoh-2 (obstoj središča osebnih interesov) pa prav tako ni pričakovati odgovora, ki bi presegal konkretno zadevo. Pa tudi sicer je v obravnavani zadevi revident prenehanje zakonske zveze izkazal šele s sodbo o razvezi, prej pa o dejanskem razpadu zakonske zveze ni imel navedb, ki bi jih sodišče lahko kot relevantne upoštevalo, prav tako ne o nerezidenčnih vezeh v tujini, tj. središču osebnih interesov. Iz tega sledi, da vprašanje ni v skladu z upoštevnimi navedbami revidenta.

13Tretji del drugega vprašanja (obstoj središča osebnih interesov) prav tako ni pravno pomemben, saj že iz zakonske dikcije ZDoh-2 izhaja, da gre za kriterij, ki omogoči določitev davčnega zavezanca kot (ne)rezidenta ene države, središče osebnih interesov je tako lahko le v eni državi.

14Na tretje vprašanje je mogoče odgovor najti v določbah ZDoh-2 in Konvenciji med Vlado RS in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja z zvezi z davki na dohodek in premoženje (v nadaljevanju KIDO), zato niso izpolnjeni pogoji iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Če se oseba šteje za nerezidenta določene države (npr. Slovenije), potem je obdavčen njegov prihodek v Sloveniji, če dohodka tam nima, pa ne bo plačal davka. Status rezidenta tako seveda vpliva na obdavčenje.

15Na četrto vprašanje je Vrhovno sodišče že odgovorilo v svoji dosedanji sodni praksi. Pri določitvi statusa (ne)rezidenta gre za rešeno predhodno vprašanje v primeru odmere dohodnine, in sicer, če je status (ne)rezidenta ugotovljen tako po ZDoh2- kot po KIDO. Tako je Vrhovno sodišče odločilo v zadevi X Ips 27/2014 z dne 19. 3. 2015. Poleg tega ne gre za odstop od sodne prakse, natančneje od X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015, saj navedena odločba temelji na stališču, da statusa rezidenta ni mogoče določiti vnaprej, torej še pred uveljavljanjem pravic iz KIDO, če bi ta pravnomočna odločitev onemogočila uveljavljanje teh pravic. V obravnavani zadevi pa ni šlo za onemogočanje uveljavljanja pravic iz KIDO, saj tega revident niti ne zatrjuje. Revidentov očitek odstopa od sodne prakse tako ni izkazan, saj mora revident, ki se sklicuje na odstop od sodne prakse, v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo relevantnega pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe s stanjem v odločbah, s katerimi utemeljuje odstop od uveljavljene sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti, česar pa revident v obravnavani zadevi ni storil. Poleg tega vprašanje ni v skladu z naravo odločitve – ali je predhodno vprašanje, še ni znano, saj odločbe o odmeri dohodnine revident ni predložil niti ne zatrjuje, da ta obstaja.

16Vrhovno sodišče se je opredelilo do navedb, ki so relevantne za odločitev. Vrhovno sodišče se tako ni opredeljevalo do navedb, ki se nanašajo na postopek izdaje upravnega akta in ki se nanašajo na dejansko stanje.

17Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljenega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

18Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, tj. pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek skladno s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E konča po do tedaj veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in drugi.