2. člen ZPPreb-UPB1

Pravna vprašanja, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, in pravna vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila, niso pomembna pravna vprašanja. Revident, ki se sklicuje na odstop od sodne prakse, mora v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo relevantnega pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe s stanjem v odločbah, s katerimi utemeljuje odstop od uveljavljene sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti, česar pa revident v obravnavani zadevi ni storil. Pri določitvi statusa (ne)rezidenta gre za rešeno predhodno vprašanje v primeru odmere dohodnine, in sicer, če je status (ne)rezidenta ugotovljen tako po ZDoh2- kot po Konvenciji med Vlado RS in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja z zvezi z davki na dohodek in premoženje.

Ker tožnica na naslovu, ki ga je navedla v vlogi za priznanje državne štipendije, tako naslov stalnega prebivališča kot naslova začasnega prebivališča, dejansko ni prebivala, bi morala centru za socialno delo sporočiti spremembo stalnega prebivališča ali naslov za vročanje. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, se tožnica, ker tega ni storila, ne more uspešno sklicevati na to, da tožena stranka ni imela podlage za vročanje na naslovu stalnega prebivališča F. Po 96. členu ZUP mora v primeru, če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (prvi odstavek). Po določbi 89. člena ZUP bi tožnica (ki je bivala v tujini) morala imenovati pooblaščenca za vročanje in o tem obvestiti center za socialno delo. Ker tožnica tega ni storila in ker center za socialno delo ni bil obveščen o spremembi naslova, je dokumente tožnici pravilno v skladu z zakonom vročal na naslov stalnega prebivališča.

Toženec ni izpolnil svoje prijavno-odjavne obveznosti, po kateri bi moral prijaviti stalno prebivališče in spremembo naslova stanovanja, odjaviti stalno prebivališče, če se za stalno odseli iz območja RS, prijaviti začasni odhod iz območja RS, ki traja več kot 3 mesece ter prijaviti in odjaviti začasno prebivališče. V smislu določb ZPPreb tako ni bilo mogoče ugotoviti toženčevega prebivališča, zato je prvo sodišče utemeljeno postavilo tožencu začasnega zastopnika.