VSRS Sodba X Ips 340/2006

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.12.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka spremenila 2. in 3. točko izreka odločbe Carinarnice Ljubljana z dne 29.1.1999, tako, da je navedla pravilen naziv carinskega dolžnika, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo navedbe obeh strank upravnega spora ter uvodoma ugotovilo, da je tožena stranka v ponovljenem upravnem postopku ravnala v skladu z napotki sodišča iz sodbe, opr. št. U 46/2001 z dne 8.4.2003, s katero je odpravilo prvotno odločbo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Po presoji prvostopenjskega sodišča je navedba v uvodu prvostopenjske upravne odločbe, da je „deklarant ocarinil blago“, res nepravilna (saj deklarant carinsko deklaracijo priloži, sprejme pa jo carinski organ), vendar s tem ni bila storjena bistvena kršitev pravil postopka. Ugovor aktivne legitimacije je zavrnilo kot neutemeljen, ker se po določbi 143. člena Carinskega zakon (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95) za carinskega dolžnika šteje carinski deklarant, ne glede na to, ali je bil carinski dolg obračunan na podlagi carinske deklaracije ali z odločbo. Ravno tako je zavrnilo ugovor, da je carinarnica s svojo odločbo nezakonito posegla v pravnomočno carinsko deklaracijo, saj je v primerih in pod pogoji iz 154. člena CZ (kakršen je tudi obravnavani primer) mogoče izdati odločbo o naknadnem obračunu carinskega dolga. Tožbeni ugovor, da uvrstitev blaga v Kombinirano nomenklaturo carinske tarife (v nadaljevanju: KNCT) ni bila obrazložena, je po presoji prvostopenjskega sodišča pavšalen in zato neutemeljen, saj je organ svojo odločitev utemeljil z določbami Zakona o carinski tarifi (ZCT, Uradni list št. 74/95, 75/95, 15/96, 16/96, 17/96, 27/96, 36/96, 39/96, 72/96, 17/97, 77/97, 57/98, 63/98, 81/98) in Temeljnimi pravili o uvrščanju blaga v KNCT. Zavrnilo je tudi tožbene navedbe, da lastni laboratorij tožene stranke ne more opravljati izvedenstva, s sklicevanjem na 9. točko 10. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99), v skladu s katero mora Generalni carinski urad skrbeti za pravilno ugotavljanje podlag za določitev višine uvoznih in izvoznih dajatev, in sicer tako, da opravlja kemijsko tehnološke in fizikalne analize vzorcev blaga, daje strokovna mnenja in izdaja zavezujoče tarifne informacije ter zavezujoče informacije o poreklu blaga. Gre torej za strokovno pomoč carinskemu organu pri preverjanju carinske deklaracije in ne za izvedenstvo. V zvezi z uporabo preferencialne carinske stopnje, ki jo zahteva tožnik, je prvostopenjsko sodišče navedlo, da se strinja z razlogi, navedenimi v odločbi tožene stranke, in se je nanje na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUS tudi izrecno sklicevalo.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da vztraja pri vseh tožbenih navedbah ter dodaja, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena absolutna procesna kršitev, ker glavna obravnava ni bila izvedena, kljub temu, da je natančno navajala razloge za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Poleg tega naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo določbe o krajevni pristojnosti. V nadaljevanju pritožbe podrobno obrazloži tožbene ugovore ter pojasni svoja pravna naziranja glede določenih vprašanj, ki se odpirajo v obravnavani zadevi (glede njegove stvarne legitimacije v carinskem postopku, glede protiustavnega poseganja v pravnomočno odločbo – carinsko deklaracijo, glede dopustnosti strokovnega mnenja laboratorija upravnega organa, glede obračuna stroškov preiskave blaga, glede priznanja carinskih ugodnosti po vložitvi carinske deklaracije). Podredno (glede na to, da tožena stranka sploh ne more biti stranka v postopku naknadnega obračuna carine) graja tudi odločitev o razvrstitvi blaga v carinsko nomenklaturo, saj jo niti tožena stranka niti upravno sodišče ne razlogujeta. Zmotno naj bi uporabila tudi materialno pravo; blago hočeta razvrstiti drugače, kot ga razvrščajo v drugih državah.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato jo vrhovno sodišče v skladu z omenjeno določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava – za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Ugovor, ki se nanaša na opustitev izvedbe glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, ni utemeljen. V skladu z določbo četrtega odstavka 75. člena ZUS-1, ki se uporablja tudi v reviziji, je zaradi opustitve oprave glavne obravnave absolutna kršitev pravil postopka v upravnem sporu podana le, če je to v nasprotju z ZUS-1. Ta pa v drugem odstavku 51. člena določa, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Po presoji revizijskega sodišča je dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljeno, tožnikove navedbe pa izpodbijajo le pravilnost uporabe prava. Dejansko stanje v obravnavanem primeru je namreč le ugotovitev lastnosti oziroma sestave blaga, čemur pa tožnik ni oporekal (niti ni predlagal kakšnih drugih dokazov o lastnostih carinjenega blaga). Z grajanjem uvrstitve blaga v določeno postavko KNCT se graja pravilnost uporabe materialnega prava, izpodbijanje dopustnosti uporabe strokovnega mnenja laboratorija, ki je del upravnega organa, pa je vprašanje, ki se nanaša na izvedbo postopka izdaje upravnega akta, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

Ugovor krajevne pristojnosti ni mogoč v pritožbenem postopku (prvi odstavek 22. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/06) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Glede na to, da za obravnavani primer ni predpisana nobena izključna krajevna pristojnost, sodišče prve stopnje z obravnavanjem zadeve ni storilo očitane kršitve pravil postopka.

Ni utemeljena graja, da niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista pojasnila, zakaj se je blago v obravnavani zadevi uvrstilo v določeno postavko. Tožena stranka, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je v svoji obrazložitvi pojasnila, iz katerih razlogov je bilo blago uvrščeno v nomenklaturo (str. 6 odločbe tožene stranke), prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, da je bila ta odločitev v skladu z določbami ZCT in temeljnimi pravili o uvrščanju blaga, ki so del KNCT. Očitek, da uvrstitev blaga ni bila obrazložena, torej ni utemeljen, ravno tako pa je tudi neutemeljen ugovor, ki se nanaša na samo uvrstitev blaga, to je na pravilno uporabo materialnega prava. Po presoji revizijskega sodišča je uvrstitev blaga korektno in strokovno pojasnjena v obrazložitvi tožene stranke glede na ugotovljene lastnosti blaga, pavšalna navedba, da bi blago v drugih državah razvrstili drugače, pa na drugačno presojo ne more vplivati.

Navedbe v zvezi stvarno legitimacijo v carinskem postopku, navedbe v zvezi s pravnomočnostjo carinske deklaracije, ki se nanašajo na uporabo točke c iz prvega odstavka 154. člena in 52. člena CZ, navedbe glede dopustnosti strokovnega mnenja laboratorija carinskega organa, navedbe glede obračunavanja stroškov preiskave blaga ter navedbe, ki se nanašajo na uporabo preferencialne carinske stopnje, so – kolikor niso v reviziji nedopustne zaradi izpodbijanja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta – neutemeljene iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi navedlo že sodišče prve stopnje, zato jih revizijsko sodišče ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje.

Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v obravnavnem primeru niso podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.