VSL Sodba I Cpg 244/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

a) v točki I./1 izreka tako, da se ugotovi, da sta nična „Aneks št. 1 k najemni pogodbi z dne 4. 1. 2013, SV 10/2013 ter dogovor o vložitvi poslovnega know-how-a in denarnih sredstev ter opreme“ in „Dogovor o prenosu najemnega razmerja z dne 2. 1. 2014“;

b) v točki I./6 izreka tako, da je četrta toženka dolžna drugi tožnici vrniti njene premičnine, ki so se ob odvzemu posesti 22. 1. 2014 oziroma 23. 1. 2014 nahajale v in pred najetim gostinskim lokalom in sicer:

- dve Oderman bazni postaji, 2/55-250;

- dva Oderman mobile printerja, /62-393;

- dva Oderman MAX2 plus prenosna terminala;

- dve WIN GO programski opremi – Oderman;

- 1 x GIS Prestige podjetje;

- 2 x GIS Prestige PE gostilna;

- 1 x GIS Prestige Blagajna – borederline;

- 1 x GIS Prestige Blagajna;

- 2 x Pioneer Receiver, VSX – 421;

- nizkotonski zvočnik Wireless;

- par zvočnikov Behringer 1c;

- osem zvočnikov RCF;

- LG plazma televizor, skupaj z nosilcem in stroški montaže;

- blagajno;

- jekleno nadstrešnico;

- stekleno kritino;

- Tendo, dimenzij 1.175 x 1.000 cm;

- štiri kose miznega podnožja, 12-74 Isadora bar, H 1;

- 16 stolov Versailes; fi 70 cm, Topalit;

- 100 kosov črnih Retan stolov z rokonaslonom;

- 25 kosov miznih podnožij, Nefo;

- 100 sedežnih blazin za stol Vistory;

- vrtno garnituro (dvosed, 2 enoseda, miza in blazine);

- 13 miznih plošč Topalit;

c) v točki II./2 izreka tako, da je prva toženka dolžna drugi tožnici vrniti znesek varščine 5.175,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni;

d) v točki III. izreka pa delno tako, da prva in druga tožnica ter prva, tretja in četrta toženka, krijejo same svoje stroške pravdnega postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek da sta nična Dogovor o prenosu najemnega razmerja z dne 2. 1. 2014 in Aneks št. 1. k najemni pogodbi z dne 4. 1. 2013 in dogovor z dne 5. 2. 2013, sklenjena med drugo tožnico ter prvo in tretje toženko (I./1); na ugotovitev, da najemna pogodba, ki sta jo sklenili druga tožnica in prva toženka 4. 1. 2013 velja (I./2); na ugotovitev, da je nična najemna pogodba, ki sta jo 5. 9. 2014 sklenili prva in četrta toženka (I./3); zaradi plačila prve toženke tožeči stranki 14.332,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 do plačila (I./4), zaradi izročitve poslovnih prostorov in omogočanja drugi toženki uporabe parkirnih mest (I./4) ter izročitve premičnin (I./6); zaradi plačila 59.248,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2014 do plačila, prve, druge, tretje in četrte toženke drugi tožnici (I./7). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da so prva druga, tretja in četrta toženka prvi tožnici dolžne nerazdelno plačati 52.787,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 do plačila (II./1) in da je prva toženka dolžna drugi tožnici vrniti 5.175,00 EUR varščine z zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje do plačila (II./2). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške prvemu tožencu v višini 2.871,56 EUR, drugemu tožencu v višini 3.414,82 EUR, tretjemu tožencu v višini 3.784,06 EUR in četrtemu tožencu v višini 2.042,88 EUR, ki jih je dolžan vsak tožnik plačati do 1/2, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Navedla je, da jo izpodbija v celoti in da uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi tako, da ugodi tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodb, na ugotovitev veljavnosti najemne pogodbe, zahtevku zaradi plačila 14.323,36 EUR in na izročitev poslovnega lokala ter premičnin ter toženo stranko obsodi na plačilo vseh stroškov postopka; v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 52.787,31 EUR pa naj sodbo razveljavi in jo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V tem primeru je predlagala dodelitev zadeve v delo drugemu sodniku.

3Prva toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrženje pritožbe kot nerazumljive, podredno pa njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka od tožeče stranke. Drugi toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter naložitev stroškov pritožbenega postopka solidarno obema tožnikoma. Tretja toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in zahtevala povračilo stroškov pritožbenega postopka. Četrta toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Bistvo spora so razmerja med posameznimi najemniki gostinskega lokala, imenovanega R., in sicer v časovnem obdobju od leta 2011 do januarja 2014. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je lastnica prostora na naslovu Š., ki ga je oddajala v najem, družba B. d. o. o. in da so se kot najemniki tega lokala v navedenem časovnem obdobju zvrstili po vrstnem redu 1. A. d. o. o. v času od 15. 8. 2011 do 31. 12. 2011, ki pa v lokalu ni posloval, ker je bil ta neopremljen in potreben adaptacije; 2. P. d. o. o. od 1. 1. 2012 do 1. 9. 2012, ki prav tako v lokalu še ni posloval; 3. N. d. o. o., ki je bil ustanovljen 29. 6. 2012, od prevzema posesti lokala dne 1. 9. 2012 oziroma od sklenitve pisne najemne pogodbe SV 10/2013 od 4. 1. 2013 do 2. 1. 2014, 4. A. d. o. o. od 2. 1. 2014 do 31. 8. 2014, in nazadnje 5. E. d. o. o., ki je bil ustanovljen 22. 8. 2014, od 5. 9. 2014 dalje.

6Poslovni prostor, ki ga je oddajal lastnik v najem, sprva ni bil ustrezen za opravljanje gostinske dejavnosti. Zato je bilo vanj treba vložiti določena sredstva, prav tako pa ga tudi opremiti za opravljanje gostinske dejavnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je največ sredstev in znanja vložil v lokal A. d. o. o., veliko manj sredstev od njega P. d. o. o., nekaj sredstev pa tudi N. d. o. o.

7V zvezi z družbo N. d. o. o. (v sodni register vpisana 29. 6. 2012) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil njen družbenik C. C., tiha družbenika pa M. O. in G. D., vendar vsebine pogodbe o tihi družbi ni ugotavljalo, saj je tudi ni v dokaz predložila nobena od pravdnih strank. Ugotovilo je, da je bil direktor družbe M. O., ki je kot njen edini zakoniti zastopnik tudi veljavno podpisal sporne pogodbe, ki jih je sklenila družba N. d. o. o. in ki so predmet tožbenih zahtevkov.

8Kot prvo je sodišče prve stopnje obravnavalo Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 10. 7. 2012 (B20), s katero se je A. d. o. o. zavezal, da bo v imenu in za račun N. d. o. o. vodil vse posle v zvezi s poslovanjem in vodenjem gostinskega lokala R., N. d. o. o. pa se mu je zavezal za to plačati mesečne račune v višini 6.000,00 EUR (brez DDV). Na 14. strani obrazložitve je v zvezi z navedeno pogodbo sodišče prve stopnje izrecno povzelo tudi njeno določbo, da bo A. d. o. o. vodil vse posle v zvezi z vodenjem gostinskega lokala za čas do izteka najemne pogodbe, ki jo ima v obliki notarskega zapisa N. d. o. o. sklenjeno z lastnico B. d. o. o. Ugovor tožeče stranke, da je pogodba antidatirana in sproducirana le za potrebe pravde, je zavrnilo kot neutemeljen.

9Kot naslednjo je sodišče prve stopnje navedlo najemno pogodbo iz priloge A50 - to je notarski zapis notarke F. F. SV 10/2013 z dne 4. 1. 2013, iz katerega izhaja, da sta B. d. o. o. in N. d. o. o. v notarsko potrditev predložili notarki najemno pogodbo med pogodbenima strankama z dne 4. 1. 2013 (ki pa k prilogi A50 v spis ni priložena). Ugotovilo je, da je bil pred notarko sklenjen tudi sporazum o zavarovanju denarne terjatve in poroštvu, kjer sta se posojilojemalec, to je drugi tožnik ter M. O. kot solidarni porok strinjala, da se v zavarovanje terjatve upnika B. d. o. o., ki izhaja iz najemne pogodbe v višini 725.646,00 EUR, ustanovijo neposestne zastavne pravice na zastaviteljevi opremi, to je premičninah ter z vpisom te pravice v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin v korist upnika B. d. o. o.

10Nadalje je ugotovilo, da je bil k sklenjeni najemni pogodbi dne 5. 2. 2013 sklenjen Aneks št. 1 (A74) ter dogovor o vložitvi poslovnega know-how-a in denarnih sredstev in opreme, s katero je prevzel N. d. o. o. do A. d. o. o. obveznosti in sicer za plačilo uporabnine za vloženi know-how v višini 200.000,00 EUR in plačila v izgradnjo lokala vloženih denarnih sredstev v višini 150.000,00 EUR, do 15. 10. 2013.

11Ugotovilo je, da N. d. o. o. svojih prevzetih obveznosti do A. d. o. o. ni izpolnil in da je zato nanj v skladu z dogovorom zaradi prenehanja obveznosti prenesel najemno pogodbo o najemu gostinskega lokala R., v kar je najemodajalec tudi privolil, kar izhaja iz Dogovora o prenosu najemne pogodbe z dne 2. 1. 2014 (A73) in notarskega zapisa najemne pogodbe med B. d. o. o. in A. d. o. o (B18), opr. št. SV 404/2014 z dne 17. 3. 2014.

12Glede najemnega razmerja med B. d. o. o. in E. d. o. o. pa je ugotovilo, da je v prilogi A83 spisa najemna pogodba z dne 5. 9. 2014, sklenjena med njima za najem poslovnega prostora na Š., ki še vedno velja in se izvaja.

13Tožbeni zahtevek, da je družba B. d. o. o. dolžna vrniti iz naslova neupravičene pridobitve družbi P. d. o. o. znesek 14.332,36 EUR z zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 do plačila, je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da je bila podlaga za plačilo navedenega zneska najemna pogodba. Če pa ta ni veljala, ker ni bila podpisana s strani prve tožnice, ima prva toženka prav, da je prva tožnica plačala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna plačati. Ker si ni pridržala pravice do vrnitve prejetega, je zahtevek na podlagi določbe 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ) neutemeljen.

14Prva tožnica je zahtevek zoper prvo toženko zaradi plačila 14.332,36 EUR utemeljevala na trditvah, da ji je ta znesek plačala, kar ni sporno, in da je bila s tem zneskom prva toženka obogatena, kar pa je prva toženka zanikala in se pri tem sklicevala na sklenjeno najemno pogodbo, ki je sicer podpisana samo z njene strani, ne pa tudi s strani najemnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila med prvo tožnico in prvo toženko sklenjena ustna najemna pogodba, ki je tudi predstavljala pravno podlago za plačilo navedenega zneska prvi toženki kot najemodajalki. Pritožnica utemeljeno izpodbija navedeni zaključek sodišča prve stopnje kot materialnopravno zmoten.

15V skladu z določbo 12. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) najem poslovne stavbe ali poslovnih prostorov nastane s pogodbo med najemodajalcem in najemnikom (v nadaljevanjem besedilu: najemna pogodba). Najemna pogodba mora biti sklenjena v pismeni obliki. Pogodba, ki ni sklenjena v pismeni obliki, ni veljavna (drugi odstavek 12. člena ZPSPP). Če pisne najemne pogodbe prva tožnica ni podpisala, pomeni da najemna pogodba ni bila veljavna in da zato tudi ne more predstavljati veljavne pravne podlage za plačilo najemnin. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na 58. člen OZ in je pri tem zaključilo, da je prva tožnica izpolnila ustno dogovorjeno najemno pogodbo, ki jo je imela sklenjeno s prvo toženko. Pri tem pa je zmotno presodilo, da ima ustna pogodba elemente najemne pogodbe o najemu poslovnega prostora, saj prva toženka ni uspela izpodbiti trditev prve tožnice, da ji prva toženka prostora ni oddala v najem kot gostinskega lokala, ker ni bil primeren za opravljanje gostinske dejavnosti v skladu z določbo 14. člena ZPSPP, pač pa da ji ga je prepustila v uporabo zato, da ga pripravi za poslovanje družbe, ki jo bo ustanovil C. C., ki je bil tudi družbenik družbe P. d. o. o.; lastnik prostora pa bo nato oddal novoustanovljeni družbi v najem navedeni prostor za opravljanje gostinske dejavnosti. Prva toženka tem trditvam ni nasprotovala. Ni trdila, da za tak namen vložkov v njene prostore ni vedela. Vendar pa je trdila, da prva toženka v primeru, če najemna pogodba za njo ne velja, ni upravičena do vrnitve plačanega zneska, ker je v takem primeru, na katerega se sklicuje, vedela, da ni bila dolžna plačevati najemnin, pa jih je kljub temu prostovoljno plačevala. Temu stališču kot podrednemu za zavrnitev tožbenega zahtevka je sledilo tudi sodišče prve stopnje in je (tudi) na tej podlagi, sklicujoč se na 191. člen OZ, tožbeni zahtevek zavrnilo.

16Prva tožnica neutemeljeno izpodbija uporabo določbe 191. člena OZ s trditvami o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni preizkusilo trditev prve tožnice, ki jih je podala v tožbi in sicer, da je prvi toženki plačevala mesečno najemnino in stroške zato, ker jo je zakoniti zastopnik Ž. Ž. prepričal, da je dolžna v času prenove gostinskega lokala plačevati mesečno najemnino in stroške. Iz teh njenih trditev izhaja, da je pristala na plačilo določenega denarnega zneska lastniku prostora, v katerem pa ni izvajala del po njegovem naročilu in v njegovo korist, pač pa v svojem imenu in za svojo korist, oziroma za korist bodoče družbe. Če pri tem prostora ni želela imeti v najemu, pač pa le v uporabi, pa to hkrati tudi ne pomeni, da je bila lastnica prostora s prejetim plačilom brez pravnega temelja obogatena. Pravni temelj je bila lahko ustna pogodba o uporabi prostorov za namen ureditve teh za gostinsko dejavnost. Pritožbene trditve o zmoti prve tožnice glede dolžnosti plačila najemnine, ki sta jo povzročila M. O. in Ž. Ž., pa so do te mere pavšalne, da jih na pritožbeni stopnji ni mogoče materialno pravno preizkusiti. S tem pa se izkaže, da pritožba prve tožnice zoper 4. točko izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena in jo je bilo zato treba zavrniti in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

17Delno je utemeljena pritožba druge tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo njen zahtevek na vrnitev predmetov, naštetih v 6. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da teh predmetov ne more zahtevati nazaj od prve toženke, ker jih ni niti prevzela, ni jih imela niti v posesti niti v lasti in nikomur jih ni oddala. V tem delu druga tožnica dejanskega stanja, kolikor se nanaša na prvo toženko, ne izpodbija. Glede na obrambo prve toženke in glede na ugotovljeno dejansko stanje se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Zato je bilo treba pritožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek zoper prvo toženko zavrniti in v tem obsegu potrditi 6. točko izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

18V delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da s pogodbo o prenosu najemnega razmerja z N. d. o. o. na A. d. o. o. niso bili preneseni nobeni predmeti v lasti druge tožnice, pa druga tožnica tej ugotovitvi pritrjuje. Trdi pa, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

19Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari (prvi odstavek 92. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca (drugi odstavek 92. člena SPZ). Uveljavljanje vrnitvenega zahtevka ne zastara (tretji odstavek 92. člena SPZ).

20Druga tožnica je v 6. točki tožbenega zahtevka navedla konkretne predmete, ki jih zahteva nazaj, ker so v njeni lasti, in pri tem trdila, da jih ima v dejanski oblasti in brez pravne podlage četrta toženka. Če gre za predmete v lasti prve tožnice in ima te predmete v dejanski oblasti četrta toženka, jih mora vrniti prvi tožnici. V zvezi z relevantnimi elementi vrnitvenega zahtevka vprašanje, kdo je bil lastnik predmetov, ni bilo sporno. Nihče ni prerekal trditev druge tožnice, da gre za predmete, na katerih je tudi dovolila zastavno pravico v zavarovanje terjatve upnika po najemni pogodbi SV 10/2013 z dne 4. 1. 2013.

21Dejansko oblast nad predmeti je četrta toženka priznala le nad tendo, sicer pa se ni izrecno izjavila glede drugih predmetov, da jih ima ali da jih nima. Kot razlog za mnenje, da predmetov ni dolžna vrniti, je navajala, da ni v nobenem pogodbenem razmerju z drugo tožnico ter da od njen tudi ni prevzela nobenih predmetov, kar pa za zahtevek po 92. členu SPZ ni pomembno.

22Glede spornih dejstev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni izkazano, da je četrta toženka prejela sporne predmete od kogarkoli sploh v posest in da obstoji razumljiv razlog za to, da je kakšen predmet vzel po končanju najemnega razmerja A. d. o. o. zase, saj je v lokal tudi največ vložil.

23Druga tožnica v pritožbi pravilno vztraja, da je zahtevek (vsaj) zoper četrto toženko utemeljen. Pri tem se sklicuje na izpoved zakonitega zastopnika družbe A., H., ki jo je sodišče prve stopnje prezrlo, da ob prenosu na četrto toženko lokal ni bil prazen, oziroma da je ostalo vse tako kot ob prevzemu. Na podlagi te izjave druga tožnica trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je imela ob prevzemu lokala v najem četrta toženka dejansko oblast nad vsemi predmeti v lokalu, med temi pa so bili tudi vsi našteti v tožbi. Pritožbeno sodišče pa pri tem kot pomembno poudarja drugo okoliščino in sicer, da je sodišče prve stopnje iz ugotovitve, da je družba A. največ vložila v poslovanje lokala, zmotno presodilo, da lahko na podlagi tega ugotovljenega dejstva sprejeme kot logičen zaključek, da je kakšen predmet v lasti družbe N. tudi vzela zase v poplačilo dolga (prvi odstavek na 23. strani obrazložitve), ker nobena od strank, še najmanj pa četrta toženka, v obrambnih trditvah proti zahtevku zoper njo ni trdila, da si je katerega od predmetov v lasti družbe N. protipravno prilastila družba A. V odgovoru na tožbo je četrta toženka navedla, da od druge tožnice (ne pa od tretje toženke) ni prevzela nobenih premičnin. S tem je le zanikala obligacijsko razmerje z drugo tožnico. Konkretno glede posameznih zahtevanih predmetov pa ni podala nobenih pojasnil, na primer, da kakšnega predmeta ni več, kar bi lahko, saj je bil vsak predmet specificiran, razen za tendo, za katero je trdila, da jo je prejela od tretje toženke in jo tudi plačala tretje toženki. Ni pa trdila, da je bila tenda tudi last tretje toženke, niti ni predlagala, da se o lastništvu tende izjavi zakoniti zastopnik družbe A. Prva tožnica je na obrambne trditve četrte toženke odgovorila, da potrjujejo njeno stališče, da je posest na predmetih, ki so bili v lasti druge tožnice in so se ves čas nahajali v gostinskem lokalu R. (in pred lokalom), tretje toženka prenesla na četrto toženko. To pa še ne pomeni, da je četrta toženka na podlagi teh dejstev uspela izpodbiti tudi trditve druge tožnice, do so predmeti njena last. S trditvami, da jih je plačala tretje toženki, bi bila lahko uspešna le, če ne bi druga tožnica zatrjevala, da tretja toženka ni imela nobene pravne podlage za njihovo prodajo, ni pa je niti ugotovilo sodišče prve stopnje. Kot je bilo že pojasnjeno, je brez opore v spisovnem gradivu sklepalo na samopomoč tretje toženke.

24S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Na stvareh, katerih vrnitev zahteva druga tožnica, ima ona lastninsko pravico, ne pa tretja ali četrta toženka. Ker četrta toženka ni (za vsak predmet izrecno) trdila, da ga ni več v oziroma pred gostinskim lokalom, ki ga je imela na dan izdaje prvostopne sodbe še vedno v posesti, je stvari po seznamu dolžna vrniti (92. člen SPZ). Posledično je bilo treba pritožbi druge toženke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v 6. točki izreka delno spremeniti, tako kot izhaja iz točke I./b) izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

25Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek druge tožnice zoper vse štiri toženke za plačilo odškodnine v višini 59.248,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V razlogih sodbe je na 23. in 24. strani navedlo, da morajo biti za odškodninsko odgovornost po določbah OZ skupno podani naslednji elementi: nedopustno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja škode in da v konkretnem primeru nobeden izmed navedenih elementov ni podan. Da bi pritožnica uspela s pritožbo, bi morala izpodbiti navedeni zaključek sodišča prve stopnje, česar pa po presoji sodišča druge stopnje ni uspela (vsaj) glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni zadostila potrebni trditveni podlagi o nastanku zatrjevane škode.

26Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ocena sodišča prve stopnje, da je višina izgubljenega dobička zatrjevana le približno, da je v nasprotju s predloženimi listinami in da potrebnih trditev, ki bi jih morala podati v zvezi z izgubljenim dobičkom, tožeča stranka ne more nadomestiti z izvedeniškim mnenjem. Zoper oceno, da predložene listine ne potrjujejo trditev prve tožnice o nastanku in obsegu škode, pritožnica ni navedla v pritožbi nobenih konkretnih pritožbenih očitkov; sodišču prve stopnje le očita, da sodba v tem delu zmotno temelji na napačni ugotovitvi o veljavnem prenosu najema. Ne glede na veljavnost ali neveljavnost prenosa najemne pogodbe, ostaja neizpodbito dejstvo, da v zvezi s tem prenosom ni izkazan nastanek zatrjevanega izgubljenega dobička. Če pa škoda ni nastala, je že iz tega razloga pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da druga tožnica ni upravičena do odškodnine zaradi protipravnih dejanj tožene stranke. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine v višini 59.248,39 EUR s pripadki (353. člen ZPP).

27V celoti pa je po prepričanju sodišča druge stopnje utemeljena pritožba zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev ničnosti Dogovora o prenosu najemnega razmerja z dne 2. 1. 2014 in Aneksa št. 1 k najemni pogodbi z dne 4. 1. 2013, SV 10/2013 ter dogovora o vložitvi poslovnega know-how-a in denarnih sredstev ter opreme. Tožeča stranka je tožbo na ničnost pogodb, ki jih je sklepala z družbo A. d. o. o., utemeljevala nedopustni podlagi. V skladu z določbo prvega odstavka 39. člena OZ mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Če je podlaga pogodbe nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Teh določb OZ o ničnosti zatrjevanih aktov sodišče prve stopnje zmotno ni uporabilo, čeprav dejstva, ki jih je ugotovilo, napotujejo na njihovo uporabo.

28Druga tožnica je gospodarska družba, ustanovljena za opravljanje gostinske dejavnosti, ki so jo ustanovili C. C. kot družbenik in M. O. ter G. D. kot tiha družbenika. V sodni register je bila družba vpisana 29. 6. 2012. Zakoniti zastopnik družbe je bil M. O. Pisno pogodbo o najemu gostinskega lokala sta prva toženka kot najemodajalka in druga tožnica kot najemnica sklenili 4. 1. 2013 pri notarki F. F. (A50).

29Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zakoniti zastopnik druge tožnice M. O. že 10. 7. 2012 podpisal Pogodbo o poslovnem sodelovanju s tretje toženko, družbo A. d. o. o. (B20). Navedeno pogodbo je sodišče prve stopnje presojalo in ugotovilo, da sta pogodbeni stranki ugotovili, da je podjetje N. d. o. o. najemnik lokala R., podjetje A. d. o. o. pa izvrstno tehnično ter kadrovsko usposobljeno podjetje za vodenje gostinskih lokalov (1. člen pogodbe) ter da se pogodbeni stranki s to pogodbo dogovorita, da bo podjetje A. d. o. o. v imenu in za račun podjetja N. d. o. o. vodilo vse posle v zvezi s poslovanjem in vodenjem gostinskega lokala in sicer za čas do izteka najemne pogodbe, ki jo ima v obliki notarskega zapisa podjetje N. d. o. o. sklenjeno z B. d. o. o., podjetje N. d. o. o. pa mu bo izvedene storitve (na podlagi izstavljenih računov) plačevalo mesečno v višini 6.000,00 EUR neto (brez DDV).

30Sodišče prve stopnje ni pravilno zavrnilo ugovor prve toženke, da je Pogodba o poslovnem sodelovanju antidatirana in da nikoli ni bila sklenjena, saj je že na prvi pogled jasno, da se pogodba z dne 10. 7. 2012 ne more sklicevati na najemno razmerje, ki se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje začelo izvajati septembra 2012, oziroma na najemno pogodbo, ki pa je bila sklenjena še pozneje, 4. 1. 2013. V kolikor bi bila že 10. 7. 2012 sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere je gostinsko dejavnost v lokalu že takrat izvajala družba A. d. o. o., pa tudi ni logično, zakaj ni sama že takoj sklenila najemne pogodbe s prvo toženko. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi ta imela kadarkoli kakšne zadržke proti oddaji v najem prostorov družbi A. d. o. o. Zato je v tem delu tožeča stranka uspela izpodbiti relevantno dejansko stanje.

31Ni pa pritožnica uspela ovreči prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje glede datumov sklenitve „Aneksa št. 1 k najemni pogodbi z dne 4. 1. 2013, SV 10/2013 ter dogovora o vložitvi poslovnega know-how-a in denarnih sredstev ter opreme“ (v nadaljevanju Aneks) in „Dogovora o prenosu najemnega razmerja z dne 2. 1. 2014“ (v nadaljevanju Dogovor o prenosu najemnega razmerja). Aneks je bil sklenjen 5. 2. 2013, Dogovor o prenosu najemnega razmerja pa 2. 1. 2014.

32Aneks je dodatek k osnovni pogodbi, s katerim se spreminjajo določeni elementi osnovne pogodbe. V konkretnem primeru iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da so bile z Aneksom urejene na novo kakšne pravice in obveznosti med najemnikom in najemodajalcem iz njunega najemnega razmerja. V 7. členu Aneksa so pogodbene stranke izrecno zapisale, da se s tem dogovorom v nobeni točki ne posega in ne spreminja najemna pogodba z dne 4. 1. 2013. Z Aneksom ni druga tožnica prevzela nobenih dodatnih obveznosti nasproti najemodajalcu v zvezi z v najem vzetim gostinskim lokalom R. Tretje tožena stranka pa tudi ni trdila, da je obstajala v najemni pogodbi kakšna obveznost najemnika nasproti njej kot vlagateljici sredstev v obnovo lokala, ki bi jo bilo treba z aneksom k pogodbi spremeniti.

33Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se z Aneksom uredila razmerja med družbo N. d. o. o. in A. d. o. o., ki so obstajala že na podlagi njune pogodbe o medsebojnem sodelovanju. Ker je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je bila 10. 7. 2012 veljavno sklenjena pogodba o medsebojnem sodelovanju med N. d. o. o. in A. d. o. o., posledično iz navedenega izhaja, da je se je pogodbeno razmerje med družbo N. d. o. o. in A. d. o. o. dejansko vzpostavilo šele po sklenitvi najemne pogodbe z dne 4. 1. 2013, SV 10/2013, ne pa prej. V tej luči pa se izkaže kot odločilno stališče tožeče stranke, da je bil Aneks le instrument za dosego prenosa najemnega razmerja z družbe N. d. o. o. na družbo A. d. o. o., ki ji družba N. d. o. o. ni ničesar dolgovala. To pa tudi izhaja iz vsebine Aneksa, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer, da je vlagatelj prispeval denarna sredstva za izgradnjo lokala (prvi odstavek 4. člena Aneksa), ki pa se jih zaveže vrniti najemnik kot pridobitelj, najkasneje do 15. 10. 2013; v primeru, da sredstev ne bo mogel vrniti do tega datuma, se mu ta rok podaljša do 15. 11. 2013; v primeru zamude tudi tega dodatnega roka pa se pridobitelj zaveže vse prejeto vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 4. člena Aneksa); v primeru, da pridobitelj ne bo vseh svojih obveznosti izpolnil najkasneje do 15. 11. 2013, pa lahko vlagatelj odstopi od te pogodbe in v takem primeru je pridobitelj dolžan vlagatelju izročiti lokal R. in sicer v stanju, v katerem se nahaja na dan odstopa od pogodbe (prvi odstavek 6. člena Aneksa).

34Iz navedenih ugotovitev o vsebini Aneksa jasno in nedvomno izhaja, da se je najemnik nasproti tretjemu kot vlagatelju v prostor najemodajalca zavezal plačati do določenega roka določen znesek, in sicer za ceno izgube najema. To pomeni, da je bil obstanek najemnega razmerja odvisen od zmožnosti najemnika, da plača vlagatelju v prostor najemodajalca. Taka podlaga Aneksa je po stališču pritožbenega sodišča nedopustna (drugi odstavek 39. člena OZ), kar bo pojasnjeno še v nadaljevanju.

35Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prva toženka sklenila najemno pogodbo z drugo tožnico za prostor, ki je bil že opremljen za izvajanje gostinske dejavnosti (gostinski lokal R.). Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je druga tožnica v tem lokalu izvajala gostinsko dejavnost ter da se je zavezala plačati družbi A. 200.000,00 EUR kot uporabnino za uporabo znanja in izkušenj družbe A. d. o. o., ki ji jih bo posredovala v obliki shem, modelov in vsega drugega potrebnega za uspešno poslovno delovanje lokala, kot tudi zneska 150.000,00 EUR za sredstva, ki jih je ta družba plačala za adaptacijo poslovnega prostora v gostinski lokal. Tretje toženka je v svojo obrambo trdila, da je v celoti izpolnila obveznost vložitve know-how-a tako kot je bilo dogovorjeno in kar lahko potrdi M. O., ki je bil takrat direktor druge toženke ter še, da ji je tudi sicer druga toženka obveznost plačila know-how-a z Aneksom priznala. Tem trditvam je sledilo sodišče prve stopnje. Odločitev, da Aneks ni ničen, je oprlo na presojo, da je bila sklenitev Aneksa odraz resnične volje vseh pogodbenih strank ter da je za vse dogovore dajal pobudo zakoniti zastopnik druge toženke M. O.. Tožeča stranka tak zaključek utemeljeno izpodbija kot materialnopravno zmoten, ker je za nično pogodbo na podlagi nedopustne podlage predvsem pomembna presoja, ali je razlog za njeno sklenitev (ne)dopusten, ne pa kdo je dal pobudo za sklenitev pogodbe. Druga toženka je namreč M. O. s funkcije direktorja ravno zaradi njegovih dejanj, ki so bila v nasprotju s cilji poslovanja gospodarske družbe, odpoklicala. To pa ne pomeni, da nima pravice uveljavljati ničnosti pogodb, ki jih je sklenila v času, ko jo je zastopal direktor M. O. Pritožbeno sodišče se strinja s tožečo stranko, da za zatrjevano ničnost pogodbe ni odločilno, da je pogodba sklenjena in kdo je dal pobudo za njeno sklenitev, pač pa ali je njena podlaga (causa) dopustna. Enako velja tudi glede Dogovora o prenosu najemne pogodbe.

V skladu z določbo prvega odstavka 122. člena OZ lahko vsaka stranka v dvostranski pogodbi prenese pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka. Privolitev v prenos pogodbe je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo predpisuje zakon za sklenitev prenesene pogodbe (tretji odstavek 122. člena OZ). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za prenos najemne pogodbe z najemnika N. d. o. o. kot prenositelja na prevzemnika A. d. o. o. V tem smislu je presoja sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna, enako kot v delu, v katerem je zaključilo, da predstavlja navedena pogodba izpolnitev zaveze iz Aneksa, ker drugi tožnik ni v roku plačal zneska, ki se ga je zavezal plačati tretje toženki.

36V razlogih sodbe na 23. strani obrazložitve je sodišče prve stopnje podalo svoje mnenje, da pri takih lokalih oz. „kafičih“ takšni prenosi najema in zamenjave najemnikov niso nič novega in nenavadnega, ker se to pogosto dogaja. Ob takem stališču pa je glede na trditve o ničnosti pogodbe o prenosu najemnega razmerja umanjkala presoja, ali je šlo v konkretnem primeru menjave najemnikov za nepošteno prakso. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje sicer izhaja ugotovitev, da je bil namen začetka sodelovanja med M. O. in C. C. le M. O. obet pridobitve bančnih kreditov s pomočjo pomembnega človeka v svetu bančništva, ki je C. C. očim, konec sodelovanja pa spoznanje, da od tega ne bo ničesar. Že na podlagi te ugotovitve bi lahko sodišče prve stopnje posredno sklepalo na nepošteno prakso. Po oceni pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in vse okoliščine obravnavanega primera, ki izhajajo iz podatkov spisa, mogoče zaključiti, da ni šlo za pošteno izvrševanje najemne pogodbe v smislu prvega odstavka 5. člena OZ, po katerem morajo udeleženci pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja. Ker sta Aneks in Dogovor o prenosu najemnega razmerja vzpostavila nepošteno prakso pri izvrševanju najemnega razmerja, poštenje pa je kot moralna vrednota predmet pravne zaščite, sta nična.

37Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in točko I./1 izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo (358. člen ZPP).

38Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče, ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega (prvi odstavek 87. člena OZ). Druga tožnica je zahtevala kot posledico ničnosti ugotovitev, da najemna pogodba z dne 4. 1. 2013 velja. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da to najemno razmerje ne velja več, ker je bilo „razvezano in je prenehalo 2. 1. 2014 in bilo preneseno na tretjega toženca“. Čeprav je navedene razloge sodišče prve stopnje navedlo v zvezi zavrnitvijo zahtevka na ničnost Aneksa in Dogovora o prenosu najemnega razmerja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da so relevantni tudi v zvezi s presojo, ali je ugotovitev obstoja najemnega razmerja primeren zahtevek po prvem odstavku 87. člena OZ, saj je nesporno, da druga toženka od leta 2014 dalje ni izvrševala niti svojih pravic niti obveznosti iz najemnega razmerja. Zato bi v konkretnem primeru prišlo v poštev pravilo, da mora vsaka pogodbena stranka drugi dati ustrezno denarno nadomestilo za tisto, kar je na podlagi nične pogodbe prejela. Takega zahtevka pa druga tožnica v primarnem zahtevku ni postavila. Posledično je pritožbeno sodišče iz drugih razlogov kot sodišče prve stopnje presodilo, da zahtevek na ugotovitev veljavnosti najemne pogodbe z dne 4. 1. 2013, ni utemeljen. V tem delu je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo točko I./2 izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

39S primarnim zahtevkom je druga tožnica zahtevala tudi ugotovitev ničnosti najemne pogodbe, ki sta jo 5. 9. 2014 sklenili prva in četrta toženka in v zvezi s tem zahtevkom je zahtevala še izročitev prostorov, ki so predmet najema, v posest. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je najemno razmerje med prvim in tretjim tožencem prenehalo. Posledično je zaključilo, da pogodba, ki jo je sklenil lastnik kot najemodajalec z novim najemnikom, ni nična in da na njeni podlagi druga tožnica po materialnem pravu nima pravice zahtevati, da se prostor izroči njej. Iz razlogov kot so bili pojasnjeni zvezi z zavrnitvijo zahtevka na ugotovitev veljavnosti najemne pogodbe, torej da nima več pravice izvrševati najemno pogodbo z dne 4. 1. 2013, druga tožnica tudi nima pravice od prve in četrte toženke zahtevati izročitve prostorov zaradi izvrševanja najemne pogodbe. Zato v tem delu neutemeljeno izpodbija sodbo.

40Pritožnica neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na ničnost najemne pogodbe z dne 5. 9. 2014, ki sta jo sklenili prva in četrta toženka, na podlagi katere naj bi imela druga tožnica prav tako pravico zahtevati izročitev prostorov v svojo posest. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je druga tožnica po zakonitem zastopniku prostovoljno prenesla najemno pogodbo in s tem tudi posest lokala tretji toženki. Pritožnica sicer trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev, da je bil prenos posesti na četrto toženko opravljen izključno z namenom izogniti se obveznosti iz začasne odredbe oziroma motenjske pravde, kar drži, vendar je po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da pogodba ni nična in da prva ter četrta toženka nista dolžni izročiti poslovnega prostora v posest drugi tožnici, kljub temu pravilna. Prvič zato, ker bi v primeru, če bi se izkazalo, da je pogodba nična, morala četrta toženka prepustiti posest poslovnega prostora prvi toženki, ne pa neposredno drugi tožnici. Prvi toženki pa tudi po materialnem pravu v takem primeru ne bi bilo mogoče s sodbo naložiti, da sklene najemno pogodbo znova z drugo tožnico. V tem smislu je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni povezave (smiselno interesa iz 92. člena OZ) četrte toženke s prvo in drugo tožnico, ki bi njiju upravičevala k uveljavljanju ničnosti pogodbe z dne 5. 9. 2014. S tem se izkaže, da je odločitev iz točk I./3 in I./5 izpodbijane sodbe materialno pravno pravilna. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

41Podredni zahtevek zaradi plačila 52.787,31 EUR zoper vse štiri toženke je prva tožnica podala podredno in sicer, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da najemna pogodba z dne 4. 1. 2013, SV 10/2013 ne velja več, da ji prva toženka ni dolžna vrniti plačanih najemnin in da prva in četrta toženka nista dolžni drugi tožnici vrniti njenih predmetov, ki so ostali v lokalu. Zahtevala je povrnitev vlaganj v gostinski lokal, s katerimi so bile vse štiri toženke v njeno škodo neupravičeno obogatene. Sodišče prve stopnje je navedeni zahtevek obravnavalo in ga zavrnilo, med drugim tudi zato, ker je presodilo, da so v primeru, če so bila vlaganja namenjena drugi tožnici, ta vlaganja tudi koristila njej, ne pa tožencem. Naveden zaključek prva tožnica izpodbija z vztrajanjem pri razlogih, ki jih je navedla v točki XV tožbe, vendar neuspešno. Na podlagi njenih trditev, da gre za njena vlaganja v lokal, ki so bila opravljena v korist še ne ustanovljene druge tožnice, so materialnopravno zavezane izpolniti dolžnost plačila tiste osebe, ki so pred vpisom družbe v register nastopale v njenem imenu (tretji odstavek 5. člena ZGD-1). Na tej podlagi pa prva tožnica ni utemeljevala tožbenega zahtevka. Zahtevala je plačilo navedenega zneska solidarno od vseh štirih toženk skupaj. V pritožbi le smiselno nakazuje, da naj ne bi smelo biti samo po sebi umevno stališče vseh štirih toženk, da naj tožnika to razčistita med seboj.

42Osebe, ki so pred vpisom druge tožnice v sodni register pridobile v razmerju s prvo tožnico pravico koristiti njena vlaganja v prostor, so te pravice po vpisu družbe v sodni register prenesle na družbo, razen če je družba nasprotovala prevzemu (četrti odstavek 5. člena ZGD-1). Nobena od pravdnih strank ni podala trditev o nasprotovanju prevzema pravic. Pravna podlaga za prenos pravic obstoji in tudi ni prenehala, zato zahtevek iz neupravičene pridobitve zoper ni utemeljen na zatrjevani določbi 190. člena OZ. Prav tako pa tudi ne na prav tako zatrjevani odškodninski podlagi, saj prva tožnica ni trdila, da je bila neuspešna pri izterjavi svoje terjatve za vrnitev vlaganj nasproti drugi tožnici ali njenim družbenikom. Ker pritožnica ni uspela uveljaviti zmotne uporabe materialnega prava, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v tem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

43V nadaljevanju je obravnavalo pritožbo zoper podredni tožbeni zahtevek, ki ga je druga tožnica podala za primer, če bo sodišče zavrnilo zahtevek na ugotovitev veljavnosti najemne pogodbe z dne 4. 1. 2013. Če najemna pogodba ne velja, ker je prenehala, je zahtevala od prve toženke, da ji vrne plačano varščino v višini 5.175,00 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 do plačila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi trditev prve toženke, da so bile z Dogovorom o prenosu najemne pogodbe na novega najemnika prenesene tudi vse pravice, torej tudi pravica do zadržanja varščine, če bi bila ob prenehanju najemnega razmerja upravičena do vračila varščine. Tudi v primeru drugačne odločitve o ničnosti dogovora o prenosu najemnega razmerja, se je prva toženka s temi trditvami po oceni sodišča prve stopnje uspešno ubranila zahtevi druge tožnice, da ji vrne plačano varščino. V tem delu pritožnica utemeljeno izpodbija napačne razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka.

44Najemno razmerje s tretje toženko je prenehalo že pred vložitvijo tožbe. V kolikor bi prvi toženki tretja toženka ob prenehanju najemnega razmerja kaj dolgovala, bi morala za uspešno obrambo to prva toženka tudi trditi in še, da si je zato upravičeno že poplačala določen dolg iz prejete varščine ter da zato ni obogatena na račun druge tožnice, od katere je prejela varščino. Ker pa tega ni trdila, se izkaže, da ni imela nobenega temelja več za zadržanje varščine. Zato bi moralo sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje tožbenemu zahtevku ugoditi na podlagi pravila o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ) in pri tem upoštevati tudi določbo 193. člena OZ, ki govori o obsegu vrnitve. V tem delu je pritožbeno sodišče posledično pritožbi ugodilo in točko I./2 podrednega zahtevka spremenilo tako, da je razsodilo, da je prva toženka dolžna tožeči stranki plačati 5.175,00 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi, tako kot jih je zahtevala druga tožnica, prva toženka pa jim ni izrecno nasprotovala (358. člen ZPP).

45Ker je pritožbeno sodišče na pritožbo tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, je moralo posledično delno spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožbo obravnavalo upoštevaje vrednost spornega predmeta 59.248,39 EUR in od tega zneska odmerilo sodne takse ter upoštevalo kot osnovo za odmero nagrad po Odvetniški tarifi (OT). V razlogih sodbe je navedlo, da izhaja obračun iz stroškovnikov v spisu. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče tožeči stranki poslati obračun priznanih stroškov, saj bi ga lahko preverila z vpogledom v spis. Vse stranke so ovrednotile procesno dejanje sestave tožbe in sestave odgovora na tožbo v višini 1.100 točk po OT. Prva in druga tožnica sta uspeli s primarnim zahtevkom zoper tretjo toženko uveljaviti ničnost Aneksa in Dogovora o prenosu najemnega razmerja; druga tožnica je uspela zoper četrto toženko z zahtevkom na vrnitev stvari; s podrednim zahtevkom pa je uspela druga tožnica na vrnitev plačane varščine. V takem primeru po oceni pritožbenega sodišča uspeha v pritožbenem postopku ni več mogoče ovrednotiti procentualno, prav tako pa ne gre niti za primer neznatnega uspeha, niti za primer posebnih okoliščin, ki bi narekovale, ne glede na dosežen uspeh, naložitev vseh stroškov eni pravdni stranki. Gre pa za primer, ko lahko v primeru delne zmage stranke v pravdi sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške (prvi stavek drugega odstavka 154. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče odločitev o pravdnih stroških delno spremenilo tako, da prva, tretja in četrta toženka ter (v zvezi z zahtevki zoper njih) prva in druga tožnica, same krijejo svoje stroške prvostopenjskega postopka.

46Ker se odločitev o tožbenem zahtevku zoper drugega toženca ni v ničemer spremenila, v delu, v katerem je tožeča stranka in sicer vsak tožnik do 1/2 stroškov dolžna plačati drugemu tožencu 3.414,82 EUR, tudi pritožba ni utemeljena. Druga tožnica je zahtevala od drugega toženca 59.248,39 EUR, prva tožnica pa je s podrednim zahtevkom zahtevala od drugega toženca 52.787,31 EUR in s tem delom zahtevka nobena ni uspela. Ne drži pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je druga tožnica zahtevala neprimerljivo več, zato je delitev stroškov na polovico po oceni pritožbenega sodišča primerna in je v tem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Glede stroškov pritožbenega postopka pa je odločilo, da drugi toženec sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo. S pritožbo zoper drugega toženca tožeča stranka sicer ni uspela, vendar ji pritožbeno sodišče ni naložilo plačila stroškov pritožbenega postopka, ker je ocenilo, da je drugi toženec v odgovoru na pritožbo, za katero je zahteval povrnitev stroškov, navajal dejstva, ki niso bila relevantna za odločitev o pritožbi in sicer glede razmerij v tihi družbi, o vložku družbenikov v družbo, glede dogovora o delitvi dobička, o neizpolnitvi obljube, da bo C. C. „uredil pridobitev denarnih sredstev“, o delni ustavitvi pred kazenskega postopka, o zlorabah C. C., ki pravni osebi uporablja za sprožanje neutemeljenih postopkov ter za blatenje drugega toženca, ki pa bi moral sam sprožiti ustrezne postopke zoper C. C. zaradi ugotovitve višine oškodovanja.... V skladu z določbo 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče ocenilo, da priglašeni stroški v pritožbenem postopku niso bili potrebni in je posledično odločilo, da jih je dolžan nositi sam drugi toženec.

47Glede na dosežen uspeh s pritožbo zoper prvo, drugo in tretje toženko pa je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).