VSRS Sodba I Ips 43430/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 27. 9. 2012 obsojenega G. K. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94, s poznejšimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Hkrati je na podlagi osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 91/11, v nadaljevanju KZ-1B) odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši z 900 urami dela v splošno korist, ki bi jih moral obsojenec opraviti v roku dveh let od izvršljivosti sodbe. S poznejšo sodbo z dne 15. 2. 2016 je sodišče ugodilo predlogu obsojenca in odložilo izvrševanje dela v splošno korist, tako da je obsojencu dovolilo izvršiti delo v splošno korist v roku nadaljnih dveh let po pravnomočnosti sodbe. Glede na to, da obsojenec v tem času del v splošno korist ni opravil niti delno, je Okrožno sodišče v Celju s sklepom z dne 8. 1. 2019 sklenilo, da se kazen eno leto in tri mesece zapora v celoti izvrši. Zoper sklep o izvršitvi kazni je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Celju zavrnilo kot neutemljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o izvršitvi kazni zapora zaradi neopravljenega dela v splošno korist vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovonik obsojenca in navaja, da bi moralo sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora pri presoji vprašanja zastaranja izvršitve kazni uporabiti zakonska določila Kazenskega zakonika (Ur. l. RS št. 55/08, v nadaljevanju KZ-1) in zaradi zastaranja izvršitve kazni ustaviti postopek. Poudarja, da je KZ-1 za izrečeno zaporno kazen v trajanja več kot enega leta določal zastaralni rok pet let od pravnomočnosti sodbe, kar pomeni, da bi sodišči morali uporabiti omenjeni zakon, ki je milejši od določila 4. točke 92. člena KZ-1B, ki za zastaranje izvršitve kazni zapora v trajanju več kot enega leta določa rok deset let. Hkrati zagovornik graja stališče pritožbenega sodišča, da kombinacija dveh zakonov ni mogoča in navaja sodno prakso, po kateri je odstop od načela alternativnosti izjemoma dovoljen. Zatrjuje, da bi bilo potrebno drugi odstavek 94. člena KZ-1 tolmačiti tako, da zastaranje izvršitve kazni ne teče tudi v času, ko se kazen ne more izvršiti in ne samo v času, ko se kazen ne sme izvršiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in spremeni pravnomočni izpodbijani sklep tako, da ustavi postopek, podredno pa, da razveljavi oba izpodbijana sklepa in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina v odgovoru z dne 29. 7. 2019, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), navaja, da naziranje zagovornika o nastopu zastaranja izvršitve kazni v obravnavani zadevi nima podlage v določbah kazenskega zakona. Hkrati se v svojih navedbah pridružuje argumentaciji pritožbenega sodišča in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B-1.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku zahteva vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

B-2.

6V obravnavani zadevi zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o izvršitvi kazni zapora zaradi neopravljenega dela v splošno korist. Glede na to, da je bil izpodbijani sklep izdan po pravnomočno končanem kazenskem postopku, gre torej za t.i. drugo odločbo, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena le, kolikor bi šlo za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

7Zahteva izpostavlja dilemo, povezano z uporabo milejšega zakona, in poudarja, da bi morali sodišči nižje stopnje pri presoji vprašanja zastaranja izvršitve kazni uporabiti zakonska določila KZ-1, ki je v 4. točki 92. člena določal zastaralni rok petih let od pravnomočnosti sodbe. Po zagovornikovi oceni sta sodišči uporabili napačen zakon, s tem, ko sta svojo odločitev oprli na strožje določilo 4. točke 92. člena KZ-1B, ki za zastaranje izvršitve kazni zapora v trajanju več kot enega leta določa rok deset let. Ocenjuje, da bi ob pravilni uporabi milejšega (predhodnega) zakona, sodišči morali ugotoviti, da je izvršitev kazni zastarala. S takšnimi navedbami zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, hkrati pa izpostavlja pravno vprašanje, ki je po presoji Vrhovnega sodišča pomembno za razvoj prava preko sodne prakse.

8Pred presojo izpostavljenega pravnega vprašanja je treba uvodoma ugotoviti od katere sodbe in kdaj je ta sodba od katere se šteje zastaranje izvršitve kazni, postala pravnomočna. Prvostopenjsko sodišče je namreč o odložitvi izvršitve del v splošno korist odločilo s sodbo z dne 15. 3. 2016, zato poleg prvotne sodbe z dne 27. 9. 2012 obstaja še ena sodba, od katere bi se lahko računalo zastaranje. Vendar ravnanje sodišča prve stopnje, ki je o predlogu obsojenca za odložitev izvršitve del v splošno korist odločalo s sodbo, ni bilo pravilno. V enajstem odstavku 86. člena KZ-1 je namreč predvideno, da sodišče v primeru neizvršitve del v splošno korist o izvršitvi kazni odloči s sklepom. Prav tako gramatikalna razlaga dvanajstega odstavka 86. člena KZ-1 narekuje sodišču, da o tovrstnem predlogu obsojenca odloči s posebnim sklepom. Glede na to, da KZ-1 predvideva odločanje o obsojenčevih predlogih za nadomestitev kazni zapora s sklepom, je mogoče zaključiti, da to še v bistveno večji meri (a fortiori) velja za predlog obsojenca za odložitev izvršitve del v splošno korist. Sodišče prve stopnje bi torej o predlogu za odložitev moralo odločiti s sklepom, kar pomeni, da je zastaranje izvršitve kazni treba šteti od sodbe z dne 27. 9. 2012.

9Po podatkih spisa je obsojenec kaznivo dejanje storil v času veljavnosti KZ, medtem ko je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 27. 9. 2012, izdana v času veljvnosti KZ-1B. Prvostopenjsko sodišče je že pri izdaji sodbe odstopilo od načela alternativnosti, v skladu s katerim je treba uporabiti bodisi stari, bodisi novi zakon in ne kombinacije obeh. Pri tem je kaznivo dejanje pravno opredelilo po KZ, glede možnosti izvršitve kazni z delom v splošno korist, pa je presodilo, da je v tem delu kot milejši zakon potrebno uporabiti KZ-1B, ki je veljal v času sojenja. Odstop prvostopenjskega sodišča od načela alternativnosti je s sodbo I Ips 43430/2010 z dne 12. 7. 2013 potrdilo tudi Vrhovno sodišče.

10V teoriji in sodni praksi sta za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temelji načeli, in sicer načelo konkretnosti ter načelo alternativnosti. V skladu s prvim načelom je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi, in nato primerjati rezultat uporabe starega ter novega zakona. V skladu z načelom alternativnosti pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. V nekaterih izjemnih situacijah je dovoljen odstop od tega načela, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi odstop od načela alternativnosti dopustilo v primerih, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora.¹ Prav tako je odstop od načela alternativnosti dopustilo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni. Pri tem je poudarilo, da sodišče v tem postopku odloča po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna. Kolikor pa se je v času od pravnomočnosti sodbe do trenutka odločanja o zastaranju izvršitve kazni zakon enkrat ali večkrat spremenil, mora sodišče uporabiti tisti zakon, ki je za obsojenca in za njegov pravni položaj z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni najugodnejši.²

11Bistvenega pomena za presojo uveljavljane kršitve kazenskega zakona in z njo povezanega zagovornikovega pravnega vprašanja, je okoliščina, da se v obravnavani zadevi od pravnomočnosti sodbe do trenutka odločanja o izvršitvi kazni zapora, kazenski zakon ni spremenil. Zakonska določila KZ-1, na katera se sklicuje zagovornik, so namreč veljala že pred nastopom pravnomočnosti sodbe. Sodba z dne 27. 9. 2012 je postala pravnomočna 8. 10. 2012, medtem ko je KZ-1, ki je vseboval milejše določbe o zastaranju, začel veljati 1. 11. 2008. V skladu z drugim odstavkom 7. člena KZ-1 je mogoče retroaktivno uporabiti samo kasnejši milejši zakon, ne pa tudi morebitnega prejšnjega milejšega. Sodišče namreč ne more uporabiti morebitnih milejših določb predhodnih kazenskih zakonov, ki jih je v postopku do pravnomočnosti sodbe že imelo možnost uporabiti, vendar jih ni, ker so bila pozneje spremenjena določila, glede na celoten kontekst zadeve milejša. Glede na navedeno, sodišči v obravnavani zadevi pri presoji morebitnega zastaranja izvršitve kazni, nista imeli podlage za (ponoven) odstop od načela alternativnosti in za uporabo določil KZ-1, ki so veljala že pred pravnomočnostjo sodbe. Sodišči nižje stopnje sta s tem, ko sta uporabili določila KZ-1B, ravnali materialnopravno pravilno, zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

12Zahteva navaja, da bi bilo potrebno drugi odstavek 94. člena KZ-1 tolmačiti tako, da zastaranje izvršitve kazni ne teče tudi v času, ko se kazen ne more izvršiti in ne samo v času, ko se kazen ne sme izvršiti. Glede tega izpostavlja vprašanje, ali je odložitev izvršitve kazni ter s tem povezano podaljšanje roka za izvršitev del v splošno korist, zaradi prestajanja kazni v drugi zadevi, takšna okoliščina, da zastaranje v času, ko je obsojencu dovoljen odlog izvršitve del v splošno korist, ne teče. S takšnimi navedbami zagovornik ne odpira pomembnega pravnega vprašanja. V tretjem odstavkom 94. člena KZ-1 je namreč določeno, da zastaranje izvršitve kazni ne teče med drugim tudi v času, ko je začetek izvrševanja kazni odložen v skladu z zakonom. Ravno za takšno situacijo je šlo v obravnavani zadevi, zato ni videti razloga, da bi zastaranje izvršitve kazni teklo, kar hkrati pomeni, da kazen iz tega razloga ni mogla zastarati.

C.

13Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je ob upoštevanju podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, le-tega oprostilo plačila sodne takse.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 45162/2011 z dne 13. 3. 2014.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 41963/2013 z dne 5. 7. 2018.