VSRS Sodba I Ips 12909/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je s sodbo III K 12909/2016 z dne 4. 12. 2017 obsojenega Z. L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen 26 let zapora, v katero mu je v skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora od 1. 4. 2016 od 11.55 ure dalje. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko Republiko Slovenijo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po 73. členu KZ-1 je obsojencu odvzelo zaseženi nož na preklop, plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa ga je oprostilo ter odločilo še, da po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 12909/2016 z dne 22. 6. 2018 pritožbi obsojenčevega zagovornika deloma ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na 20 let zapora. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik Matjaž Šaloven iz Odvetniške pisarne Šaloven d. o. o. iz Ljubečne. V zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi neustrezne sestave sodnega senata na prvi stopnji in kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju ESČP) do poštenega sojenja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi neizločitve izpiska iz kazenske evidence za obsojenca ter kršitve „načela neobsojenosti“, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi zavrnitve dokaznega predloga za imenovanje drugega izvedenca psihiatrične stroke in s tem kršitve obsojenčeve pravice do obrambe. Prav tako pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o obstoju kvalificirane oblike umora, storjene na grozovit in zahrbten način, pa tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, ker je po videnju obrambe šlo za kaznivo dejanje uboja na mah po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izda sodbo, s katero naj spremeni pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje oziroma podredno, da zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje oziroma Višjemu sodišču v Celju.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. V odgovoru se določno opredeljuje glede uveljavljanih kršitev zakona in ugotavlja, da niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5V začetni fazi postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je obsojenca na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči zagovarjal odvetnik Matjaž Šaloven, ki je tudi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Nato pa je obsojenec za zagovarjanje pooblastil Odvetniško pisarno Kanalec, o. p., d. o. o., prejšnji zagovornik pa je bil na svoj predlog razrešen. Okrožno sodišče v Celju pa je nato obsojencu 5. 2. 2019 dodelilo redno brezplačno pravno pomoč za vložitev izjave na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti in za izvajanje brezplačne pravne pomoči določilo navedeno odvetniško pisarno.

6O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavila obsojenčeva zagovornica Sandra Kanalec iz Odvetniške družbe Kanalec o. p., d. o. o. iz Ljubljane, ki v izjavi vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z enako utemeljitvijo uveljavlja kršitve zakona, ki jih je zatrjeval že v pritožbi in na katere je podrobno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Nezadovoljna stranka lahko zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil končan kazenski postopek, na podlagi enake argumentacije, kot jo je zatrjevala že v rednem postopku, uveljavlja kršitve zakona in za katere je sodišče ugotovilo, da niso podane. Če Vrhovno sodišče pravno naziranje v pravnomočni sodbi sprejema, ni dolžno ponavljati razlogov, ki jih vsebujeta sodbi sodišč prve in druge stopnje, ampak zadošča, da se nanje sklicuje. Bistvo utemeljevanja odločitve o izrednem pravnem sredstvu ni namreč v obrednem ponavljanju istih razlogov, mora pa biti iz obrazložitve Vrhovnega sodišča razvidno, da se je to seznanilo z očitki zahteve, torej da jih ni prezrlo, in da se je glede njihove utemeljenosti opredelilo.

8Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je bil sodni senat pred sodiščem prve stopnje neustrezno sestavljen, ker so v njem sodelovale štiri sodnice in en sodnik, kar vzbuja dvom o objektivnosti in poštenosti sojenja. Poudarja, da je emotivno sočustvovanje sodnic z žrtvijo istega spola vplivalo na odločanje, kar se zrcali tudi v dolžini obsojencu prisojene zaporne kazni. Za takšne trditve v Zakonu o kazenskem postopku, Ustavi Republike Slovenije in EKČP ni nobene podlage. Kot v odgovoru utemeljeno navaja vrhovni državni tožilec, gre za poenostavljeno gledanje, ki temelji predsodkih. Sklicevanje vložnika na Zakon o enakih možnostih žensk in moških je pri utemeljevanju zatrjevane kršitve kot argument popolnoma neuporabno. Ta zakon je namenjen ustvarjanju enakih možnosti za oba spola na političnem, ekonomskem, socialnem, vzgojno izobraževalnem in drugih področjih družbenega življenja z vidika preprečevanja diskriminacije pri opravljanju družbenih vlog. V tej luči je varovana pravica obeh spolov do pridobitve sodniškega položaja, pristranskost in objektivnost sojenja pa ne more temeljiti na problematiziranju sestave senata zaradi spola ali njegovih članic ali članov. Tako se ob upoštevanju podrobnih razlogov, s katerimi sta obe sodišči takšno biološko determinirano in anahronistično gledanje zavrnili izkaže, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 6. člena EKČP, nista podani.

9Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se sodba opira na izpisek iz kazenske evidence za obsojenca, ki vsebuje podatek o obsodbi, ki bi morala biti izbrisana. Glede tega je že sodišče prve stopnje s sklepom III K 12909/2016 z dne 18. 11. 2016, s katerim je zavrnilo predlog obsojenčevega zagovornika za izločitev izpiska iz kazenske evidence iz spisa, sprejelo stališče, da tak izpisek ni dokaz pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter da zagovornik v svojem predlogu tega ni niti zatrjeval. Takemu stališču je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, ki je pritožbo obsojenčevega zagovornika s sklepom III Kp 12909/2016 z dne 10. 1. 2017 zavrnilo. Ne drži vložnikova navedba, da se sodba opira na izpisek iz kazenske evidence; celo nasprotno, prvostopenjsko sodišče je pri odmeri kazenske sankcije obsojencu kot olajševalno okoliščino štelo, da še ni bil obsojen. Napačna je argumentacija v zahtevi, da so sodišče prve stopnje pa tudi vsi v postopek pritegnjeni izvedenci, svoje mnenje podali na podlagi tega podatka, ki ga ne bi smeli upoštevati. Sodišče druge stopnje je razumno zavrnilo enak očitek, z obrazložitvijo, da so o obsojenčevem nasilnem ravnanju do oškodovanke obširno izpovedali G. L. iz O., socialna delavka D. D., partner pokojne oškodovanke Y. R., G. L., pa tudi oškodovankine prijateljice in sodelavke D. A., C. M. in A. N. Svoje sklepanje sta sodišči oprli tudi na dejstvo, da je obsojenec v svojem zagovoru v preiskavi povedal, da se je na obravnavi pred Okrajnim sodiščem v Celju 22. 1. 2016 obvezal, da do oškodovanke ne bo nasilen in da ne bo več užival alkohola ter da je zato v bodoče pred njim varna. Zato je preveč poenostavljeno in tudi napačno vložnikovo stališče, da je že dejstvo, da so se vsi izvedenci seznanili s podatkom o obsojenčevi predkaznovanosti, čeprav je bila v skladu s četrtim odstavkom 82. člena KZ-1 obsodba iz evidence že izbrisana, utemeljuje sklepanje, da je to lahko vplivalo na percepcijo dojemanja obsojenca, saj so izvedenci svoja mnenja podali na podlagi napačne izhodiščne predstave o obsojenčevi osebnosti in da je bila s tem okrnjena objektivnost sojenja.

10Vložnik v zahtevi ponovno izraža nestrinjanje z izvedenskim mnenjem izvedenke psihiatrične stroke dr. Martine Brede Žmuc Tomori in zatrjuje, da je bila zaradi zavrnitve odreditve drugega izvedenstva iste stroke kršena obsojenčeva pravica do obrambe, s tem pa podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke razumno zavrnilo (točka 6 obrazložitve), pritožbeno sodišče pa je temu pritrdilo z obširno razlago v točkah 20 – 27 obrazložitve sodbe. Zgolj to, da je ta izvedenka povzela navedbo iz ovadbe, da je obsojenec oškodovanko začel udarjati s pestmi in jo šele nato večkrat zabodel, udarjanje s pestmi pa v postopku o izvedenih dokazih ni dobilo potrditve, še nikakor ne pomeni, da izvedensko mnenje psihiatrične stroke ni bilo izdelano v skladu s stroko. Po izdelavi pisnega izvedenskega mnenja se je izvedenka seznanila z vsemi dokazi in tudi ob upoštevanju izvedenskega mnenja kliničnega psihologa dr. Bojana Zalarja, podala mnenje, ki ga je na glavni obravnavi podrobno obrazložila in odgovorila na številna vprašanja strank in sodišča. Kot je razvidno iz izpodbijane pravnomočne sodbe, je izvedenec klinične psihologije ugotovil, da je pri obsojencu podana nespecifična osebnostna motnja, za katero je značilna težnja prevaliti odgovornost na druge, zanašanje na druge pri sprejemanju odločitev, poudarjena potreba po sprejetosti, strah pred zapustitvijo, o odnosu do oškodovanke pa tudi manjvrednostni občutki, za katere je značilna preobčutljivost do možne nesprejetosti, negotovost vase in vztrajanje v prekompleksnem partnerskem odnosu, v katerem pa je odreagiral tudi s fizično silo, ko smišljenega lastnega vzorca ni uspel udejanjiti. Prav tako je iz izpodbijane pravnomočne sodbe razvidno, da sta sodišči sprejeli utemeljitev izvedenke psihiatrične stroke in na tej podlagi zaključili, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja v stanju močne čustvene vznemirjenosti, ki pa je ni mogoče enačiti s stanjem afekta. Mnenje, da je bil pri obsojencu tempore criminis ohranjen stik z realnostjo, ki ga je sodišče sprejelo in na tej podlagi ugotovilo, da je bila obsojenčeva sposobnost razumevanja svojega dejanja in obvladovanja zmanjšana, vendar ne bistveno, je izvedenka Tomorijeva utemeljila tudi z obsojenčevim obnašanjem pred, med in po dejanju. Kolikor vložnik navaja, da si je izvedenka ustvarila napačno sliko o obsojencu, o njegovih osebnostnih lastnostih in nagibih ter o zavedanju ob storitvi kaznivega dejanja, zahteva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. Prav tako v prvostopenjski sodbi ni nobenih nasprotij med izvedenskimi mnenji izvedenke psihiatrične stroke in izvedenca kliničnega psihologa ter izvedenke sodno-medicinske stroke, kot trdi zahteva. Očitke, ki jih v zahtevi vložnik ponovno izpostavlja, je v pritožbenem postopku prepričljivo zavrnilo že sodišče druge stopnje (točka 20 – 27 sodbe), Vrhovno sodišče pa te razloge v celoti sprejema. Golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa ni podlaga, ki bi sodišču narekovala odreditev novega izvedenstva.

11Z vložnikom se ni mogoče strinjati niti ko navaja, da v zvezi s kvalificirano obliko storitve kaznivega dejanja na grozovit način sodba ne vsebuje razlogov o tem, ali se je obsojenec zavedal da žrtvi povzroča hudo trpljenje, kot tudi ali je hotel ali privolil v takšno posledico. Kar pa zadeva storitev kaznivega dejanja na zahrbten način, obsojenčev zagovornik v zahtevi na podlagi lastne interpretacije izvedenskega mnenja dr. Simone Šamek Zatler zatrjuje, da zaporedje prizadejanja poškodb oškodovanki ni tako, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, da obsojenčev naklep ni obsegal zavedanja, da je dejanje storjeno na zahrbten način. Sodišče prve stopnje je zgoščene razloge glede subjektivne komponente obeh kvalifikatornih oblik kaznivega dejanja zgoščeno povzelo v 35 točki sodbe, pritožbeno sodišče pa je z zelo podrobno argumentacijo zavrnilo enake očitke s katerimi je pri obsojencu izpodbijal subjektivno plat kaznivega dejanja in jih ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. V zvezi z ugotovitvijo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje na zahrbten način, je sodišče druge stopnje navedlo natančne razloge v točkah 48 in 49 sodbe, v zvezi z grozovitim načinom storitve pa v točkah 50 – 52 obrazložitve sodbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da skozi uveljavljanje 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in trditve, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je očitno, da sodba izčrpne razloge o dejstvih, ki jih problematizira zahteva ima, le da jih vložnik ne sprejema. Kot je bilo že pojasnjeno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

12Prav tako ni podana v zahtevi zatrjevana kršitev kazenskega zakona, po 4. točki 372. člena ZKP, ker bi moralo po vložnikovem videnju sodišče obsojenčevo ravnanje opredeliti kot uboj na mah po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Tudi to kršitev vložnik uveljavlja na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tistega v pravnomočni sodbi. Iz dejanskih zaključkov v sodbi ni razvidno, da je bila oškodovanka do obsojenca pred dejanjem arogantna, nesramna in do kraja žaljiva, kar je pri njem, ki je bil do nje ljubeč, ob spoznanju da ga je zavajala in mu dajala lažno upanje, da se mu bo vrnila, povzročilo „da mu je počil film“. Nasprotno, iz ugotovitev v sodbi izhaja, da se obsojenec nikakor ni mogel sprijazniti s tem, da ga je oškodovanka dokončno zapustila, da je vseskozi gojil nerealne upe, da se mu bo vrnila in da bodo spet zaživeli kot družina. Oškodovanka je bila po ugotovitvah v pravnomočni sodbi pred dogodkom do obsojenca sicer pasivno agresivna, vendar nič več kot to. Ostalo, kar navaja zahteva je drugačno opisovanje dogajanja in s tem zatrjevanje različice, ki je sodišče ni sprejelo, kar pa ne presega uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

13Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona in konvencijskih pravic niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

14Na podlagi 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP pa je obsojenca glede na njegove gmotne razmere oprostilo plačila sodne takse, kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.