VSL Sodba II Cpg 607/2019

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem drugem in tretjem odstavku izreka potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana odločba

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75907/2016 z dne 1. 8. 2016 v 1. točki izreka razveljavilo za glavnico 46,66 EUR z obrestmi od 30. 7. 2016 do plačila in v tem delu postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo (I. točka izreka, sklep). Z II. točko izreka (drugi odstavek) je ta sklep vzdržalo v veljavi v I. točki izreka za glavnico 1.427,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2016 dalje do plačila ter v celoti v III. točki za izvršilne stroške. Z nadaljnjo II. točko (tretji odstavek izreka) je toženo stranko obvezalo k plačilu pravdnih stroškov tožnice v znesku 659,93 EUR s pripadki.

2V obrazložitvi je pojasnilo, da se tožnica ukvarja s prodajo gradbenega materiala. Kot dobavitelj tega materiala toženi stranki vtožuje kupnino na podlagi spodaj povzetih računov in zamudne obresti.

- Račun 000857 z dne 31. 5. 2013 v višini 321,49 EUR

Ta račun se je glasil na znesek 891,49 EUR. Ker pa je toženka ta račun delno plačala in sicer 21. 11. 2013 v znesku 400,00 EUR, 15. 7. 2014 pa v znesku 150,00 EUR, je po presoji, da toženka preostanku računa ni ugovorajala, tožbenemu zahtevku za razliko v znesku 321,49 EUR ugodilo.

- Glede računa 000079 z dne 29. 6. 2013 v znesku 111,55 EUR

Utemeljenosti tega računa naj bi bila toženka ugovarjala s sklicevanjem na zastaranje. Temu ugovoru sodišče ni ugodilo, ker da je tožnica navajala, da ji je toženka ustno obljubljala plačilo, tega pa toženka ni zanikala. Poleg tega je tožnici 21. 11. 2013 tudi nakazala 400,00 EUR, 15. 7. 2014 pa še nadaljnjih 150,00 EUR. Tožnica naj bi navedla, da je toženka dolg pripoznala, kot razlog za neplačilo pa je navajala le svoje finančne težave. Presodilo torej je, da terjatev iz tega računa ni zastarana.

- Glede računa 000343 z dne 31. 7. 2013 v znesku 712,55 EUR

V zvezi s tem računom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo blago prevzeto po dobavnici št. 00010 z dne 19. 7. 2013 in dobavnici št. 00023 z dne 20. 7. 2013. Toženka je bila blago vzela direktno pri podjetju T. d. o. o. na Š. Blago naj bi prevzel Z. Č. Ugovor toženke, da se iz dobavnic ne da razbrati, kdo jo je podpisal, je zavrnilo kot nepomemben, češ da toženka nikoli ni ugovarjala, da blaga, navedenega na dobavnicah in na računih ni prevzela, niti ni zatrjevala, da ni prejela računov.

- Obrestni obračun v znesku 328,29 EUR z dne 30. 7. 2016

V zvezi s tem računom je sodišče prve stopnje najprej za znesek 46,66 EUR zaradi umika postopek ustavilo. Za znesek v višini 331,63 EUR pa je zahtevku ugodilo, rekoč, da zamudne obresti od vsakega računa do 30. 7. 2016 skupaj znašajo 281,63 EUR.

Pritožba toženke

3Proti II. in nadaljnji II. točki (pravilno proti III. točki) izreka oziroma proti drugemu in tretjemu odstavku izreka se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala, naj pritožbeno sodišče citirani sklep o izvršbi „v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa prizna pravdne stroške tega postopka“ s pripadki. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

5Pritožba ni utemeljena.

O relativni kršitvi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP)

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko po utemeljenem ugovoru sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni razveljavilo, kot zapoveduje Novela E ZPP z dne 17. 1. 2017, kršilo določilo novega drugega odstavka 436. člena ZPP. Ker pa se na relativne kršitve ZPP pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti ne ozira, ta kršitev na odločitev o pritožbi ni imela vpliva.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

7Tožbeni zahtevek se nanaša na denarne terjatve, od katerih nobena sama zase niti skupaj ne presegajo zneska 4.000,00 EUR. Zato je ta gospodarski spor sodišče vodilo po določbah postopka za spore majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Take sodbe torej ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8O pritožbi zoper sodbo na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP je odločila sodnica posameznica.

Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti odločilo glede glavnice, glede obrestnega zahtevka pa ne. S tem, ko je izdan sklep o izvršbi v I. točki izreka za glavnico v višini 1.427,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2016 dalje, vzdržalo v veljavi, višjega obrestnega zahtevka od zapadlosti vsakega posameznega računa do vložitve predloga za izvršbo pa ni zavrnilo, je izdalo le delno sodbo. Ker pa nobena od pravdnih strank glede nezavrnjenega dela obrestnega zahtevka skladno z določilom prvega odstavka 325. člena ZPP, ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, pritožbeno sodišče pa pritožbenih navedb ni moglo šteti kot predloga za izdajo dopolnilne sodbe, se s to pomanjkljivostjo pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe

10Utemeljenosti terjatve v znesku 321,49 EUR, ki izhaja iz računa 000857 z dne 31. 5. 2013, pritožnica razen z zatrjevanjem, da je tožnica napačno obračunala zamudne obresti, ni ugovarjala. Ker pa je predmet pritožbenega preizkusa prvostopenjska sodba, ne pa trditvena podlaga pravdnih strank, se s kritiko trditvene podlage pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

11Za terjatev v znesku 111,55 EUR iz računa 000079 z dne 29. 6. 2013 je pritožnica vztrajala pri svojem stališču, da je zastarana in da je sodišče prve stopnje napačno povzelo navedbe toženke, da naj bi dolg po tem računu priznala. Pritožnica pravilno opozarja na zmotnost materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da ta terjatev ni zastarana zato, ker je toženka tožnici 21. 12. 2013 plačala 400,00 EUR, 15. 7. 2014 pa še 150,00 EUR. S tema zneskoma je namreč tožnica, kot je sama navedla, deloma zaprla terjatev v višini 871,79 EUR, ki ga je bila toženki zaračunala z računom št. 000857 z dne 31. 5. 2013. Zato plačilo tega računa na zastaranje terjatve iz drugega računa št. 000079 z dne 29. 6. 2013, nima vpliva.

Po določilu prvega odstavka 364. člena OZ se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Sodišče prve stopnje je (na 4. strani izpodbijane sodbe) zapisalo, da je tožnica navedla, da je toženka tožeči obljubljala plačilo dolga tudi ustno, tožena pa, da tega ni zanikala. Zato je štelo, da je prišlo do zastaranja terjatve iz tega računa (000079).

Ker pritožnica navaja, da takih navedb tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo analize trditvene podlage pravdnih strank. Ugotovilo je, da je toženka v ugovoru na splošno ugovarjala vsem terjatvam, ki izvirajo iz predloženih računov. Navedla je, da so glede na datume verodostojnih listin in datum vložitve predloga za izvršbo, terjatve zastarane. Nato je tožnica v dopolnitvi tožbe na splošno navedla, (1) da plačilo računov s strani toženke ni bilo nikoli sporno, (2) da toženka nobenega od računov ni zavrnila in (3) da je direktor tožnice J. Š. večkrat klical toženo stranko, kdaj bodo računi poravnani ter, da (4) sta mu Č. Z. in A. obljubljala, da takoj, ko bo kaj denarja.

V odgovoru na tožbo pa je toženka prav v zvezi s tem računom navedla, da „opominjanje“, ki ga zatrjuje tožnica, ni izkazano, da tem navedbam tožnice nasprotuje, da je delno plačala le račun št. 000857, dolga po tem računu (000079) pa ni priznala z nobeno izjavo, ki bi imela za posledico, da se je zastaranje pretrgalo.

Teorija poudarja, da mora biti pripoznava tožbenega zahtevka jasna, nepogojna in določena. Iz dopolnitve tožbe se da razbrati, da je toženka obljubljala, da bodo računi poravnani, ko bo kaj denarja. Ta izjava se nanaša na vse tri račune, prav tako kot se je ugovor zastaranja iz ugovora zoper sklep o izvršbi nanašal na prav vse račune. Sodišče prve stopnje je primerjalo datume računov in datum vložitve predloga za izvršbo ter se le pri terjatvi, ki izvira iz tega računa (000079) ukvarjalo z vprašanjem, ali je zastarala. Presodilo je, da ni. Zapisalo je, da tožnica trdi, da ji je toženka plačilo obljubljala in da tej trditvi toženka ni nasprotovala. Pritožnica pa trdi, da to ne drži, saj je v 5. točki svoje vloge z dne 4. 1. 2017 navedla, „da na strani toženke nikoli ni šlo za priznanje dolga, te navedbe so podane za namen zasledovanja koristi v tem postopku...“ in k tem navedbam predlagala zaslišanje direktorja A. Š. in J. Š.

Ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez obravnave, predlaganih oseb ni zaslišalo. Da bi prav v zvezi s tem zagrešilo kakršnokoli absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, pritožnica ne navaja. Take kršitve, ki jo je treba upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni zaznalo. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da je ugotovitev sodišča v nasprotju z listinami v spisu, pa je do te mere nekonkretizirana, da je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, samo pa te kršitve ne vidi.

Glede na navedeno je pritožbo tudi proti odločitvi o tem zahtevku kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo tudi v tem delu potrdilo, četudi ni povsem prepričano, da je dejansko stanje na tej točki sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Vendar kot rečeno, pritožnica z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tudi če bi ga bila uveljavljala v pritožbi, ne bi mogla uspeti.

12Tožbenemu zahtevku na plačilo 712,55 EUR iz računa št. 000343 z dne 31. 7. 2013 je sodišče prve stopnje ugodilo na podlagi ugotovitve, da je toženka sicer ugovarjala, da iz dobavnic toženke ni razvidno, kdo naj bi blago iz tega računa prevzel oziroma, da podpisa prejemnika na računu sploh ni. Ker pa ni ugovarjala, da blaga ni prejela, je tožbenemu zahtevku ugodilo.

S pritožbenim zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da plačilo računa za toženko ni sporno, in da je dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna, saj iz ugovornih navedb toženke smiselno izhaja, da blaga ni prevzela, pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, kot rečeno, v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Ker pa sodišče ne opravi dokazne ocene navedb, pač pa dokazov je zmotno pritožbeno stališče, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dokazne ocene, zakaj je povsem mimo navedb toženke zaključilo drugače, ni sprejelo.

13. V zvezi z obrestnim obračunom je pritožnica navedla, da tožnica zahteva plačilo glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nato pa še procesne obresti, kar je v nasprotju z določilom 381. člena OZ. Tudi s to navedbo je pritožnica nasprotovala tožbenemu zahtevku, ne pa prvostopenjski sodbi. Sodišče prve stopnje je, kot je pojasnjeno zgoraj, tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je od skupnega zneska, ki ga predstavlja seštevek izdanih treh računov in obrestni račun v skupni višini 1.427,22 EUR, tožeči stranki priznalo zamudne obresti šele od 30. 7. 2016. Torej je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dvakrat priznalo obresti vtoževanih obresti, neutemeljen.

14Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih tistih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

15Ker pritožnica s pritožbo ni bila uspešna, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).