VSM Sklep I Cp 849/2019

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spada v skupno premoženje tožeče in tožene stranke nepremičnina ID znak parc. št........ 479/24 k.o. ..............e in znaša delež tožeče stranke 1/2 in delež tožene stranke 1/2 glede na celoto (I. točka izreka) ter da spadajo v skupno premoženje tožeče in tožene stranke premičnine, ki se nahajajo v stanovanjski hiši na naslovu H.P.......: kuhinja z gospodinjskimi aparati, jedilna miza s stoli, dnevni regal s sedežno garnituro, spalnica z omaro in nočnima omaricama k postelji, kopalniška oprema, posteljnina, posoda, pribor in znaša delež tožeče stranke 1/2 in delež tožene stranke 1/2 glede na celoto (II. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku, kar zahteva tožeča stranka več in drugače, to je, da je njen delež na nepremičninah in premičninah večji od 1/2 glede na celoto (III. točka izreka) ter odločilo (IV. točka izreka), da bo o stroških postopka sodišče odločilo s posebnim sklepom.

2Zoper III. točko citirane zamudne sodbe se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). Očita, da so razlogi sodišča, da tožnica ni podala trditvene podlage in predložila dokazov v utemeljitev višjega deleža na skupnem premoženju od ½, protispisni (kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Razlogi sodišča v 7. točki obrazložitve, da naj iz tožničinih trditev ne bi izhajalo dejstvo, da je bistveno skrbela za ohranitev premoženja ali za povečanje premoženja in podobno pomenijo zmotno uporabo materialnega prava in sicer določbe 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v zvezi z določbo 318. člena ZPP. Po določbi 59. člena ZZZDR so za presojo in določitev deleža na skupno ustvarjenem premoženju relevantna konkretna dejstva in sicer višina dohodka, skrb za gospodinjstvo, otroke, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja ali povečanja premoženja. Samo dejstvo, da tožnica v svoji trditveni podlagi ni eksplicitno navedla besed „da je bistveno skrbela za ohranitev premoženja in za povečanje premoženja“, nima podlage v nobeni zakonski določbi. Vsa dejstva in okoliščine, ki jih drugi odstavek 59. člena ZZZDR izrecno določa je tožnica navedla: tekom trajanja skupnosti je prejemala za 15 do 20 % višje dohodke od toženca, skrbela je za gospodinjstvo in skupnega mladoletnega otroka ter omogočila tožencu in družini brezplačno bivanje, brez plačevanja najemnin ter s tem doprinesla k povečanju njunega premoženja. Sodišče je zato zmotno uporabilo določbo 59. člena ZZZDR ter določbo 318. člena ZPP.

3Pritožba je utemeljena.

4Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje le tožnica in sicer samo zoper točko III., to je zoper zavrnilni del, zato je glede ugotovitve obsega skupnega premoženja ter 1/2 deleža vsake od pravdnih strank sodba postala pravnomočna.

5Sodišče lahko izda zamudno sodbo le, če so izpolnjeni v zakonu določeni pogoji. Med procesnimi predpostavkami za izdajo take sodbe je tudi zahteva iz 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati. Sodišče lahko po uradni dolžnosti ugotavlja dejstva in izvaja dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če posumi, da želijo stranke obiti prisilni predpis ali moralno normo in na ta način razpolagati z zahtevki s katerimi ne morejo razpolagati (prvi in drugi odstavek 7. člena ZPP). Po enotni sodni praksi VS RS med nedovoljena razpolaganja strank šteje tudi toženčeva pasivnost, ki povzroči izdajo zamudne sodbe.

6Sodišče druge stopnje je po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP dolžno po uradni dolžnosti paziti na nedovoljena razpolaganja strank. Pri tem preizkusu se ta sum poraja, zaradi vknjižene hipoteke na nepremičnini, na kateri tožnica uveljavlja ugotovitev, da znaša njen delež 7/10. V obravnavani zadevi je namreč tožnica kot dokaz priložila redni izpis iz zemljiške knjige (priloga A5) iz katerega je razvidno, da je bila pri nepremičnini, katera po trditvah tožeče stranke predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, dne 21. 8. 2017 zaznamovana hipoteka, ki je bila ustanovljena v zavarovanje terjatve v znesku 34.396,51 EUR s pripadki v koris J.K.,L. ........, po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 1120/2017 z dne 18. 7. 2017. Iz ZK izpiska tudi izhaja, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine do celote tožena stranka M.I., H.P.................. Položaj upnice bo v primeru, da bi tožnica s tožbenim zahtevkom na ugotovitev njenega 7/10 deleža na skupnem premoženju uspela, poslabšan. Sodišče prve stopnje bo zato pred ponovno odločitvijo preverilo ali morda ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati (drugi odstavek 318. člena ZPP).

7Sodišče prve stopnje je torej odločilo, da je tožničina tožba sklepčna v delu, ki se nanaša na obseg skupnega premoženja ter glede eno polovičnega deleža pravdnih strank na skupnem premoženju, ki se na osnovi prvega odstavka 59. člena ZZZDR domneva. Med tem, ko je glede tožničinega zahtevka po višjem solastniškem deležu presodilo, da tožnica ni navedla vseh potrebnih dejstev, ki bi, če bi bila resnična utemeljevala njen tožbeni zahtevek, torej, da znaša njen delež na skupnem premoženju 7/10, zato je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, kar pomeni, da je izdalo delno negativno zamudno sodbo (točka III. izreka). Pritožbeni preizkus je pokazal, da je v tem delu pritožba utemeljena, saj bo sodišče prve stopnje moralo, če bo ponovno zaključilo, da iz dejstev, ki jih je tožnica navedla v tožbi glede deleža na skupnem premoženju, višjega od ene polovice, ne izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka, tožnici določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe¹. Ne gre namreč za neodpravljivo nesklepčnost², ko tožnica nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka³.

8Zato je potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v izpodbijanem delu tudi iz tega razloga ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje, ki bo v ponovljenem postopku odpravilo navedene procesne kršitve (prvi odstavek 354. člena ZPP). Z razveljavitvijo ne bo kršena pravica strank do sojenja v nerazumnem roku, ker je bila tožba vložena 17. 1. 2019, hkrati pa tudi narava ugotovljenih kršitev ne omogoča njihove odprave s strani sodišča druge stopnje.

9Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

¹ Drugi odstavek 318. člena ZPP: Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne.
² Sklep II Ips 191/2017: Za neodpravljivo nesklepčnost gre v primerih, ko je življenjski primer popolnoma opisan, iz njega pa ne izhaja zahtevana pravna posledica. Za takšne primere nesklepčnosti je značilno, da jih tudi z dodatnimi navedbami ni mogoče odpraviti.
³ Tretji odstavek 318. člena ZPP.