VSK Sodba Cpg 197/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni izročiti dostavno vozilo P.B.F. (I. točka izreka) in ji povrniti 1.710,95 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje osebno in po pooblaščencu.

V pritožbi, ki jo vlaga osebno, navaja, da je tožeča stranka z navedbami v ponovljenem sojenju o višini terjatve 14.067,00 EUR prekludirana. Ta terjatev je bila sicer pravnomočna zavrnjena s sodbo v zadevi VI Pg 1323/2017, zato tožena stranka tožeči ne dolguje ničesar. Plačala je 43 obrokov po leasing pogodbi, vozilo pa je lahko uporabljala zgolj 36 mesecev, torej jih je plačala še sedem po poteku veljavnosti prometnega dovoljenja. Tožena stranka je enako ravnala tudi po leasing pogodbi št. 1 v zvezi s katero je vozilo toženi stranki celo odvzela in prodala ter si v celoti prilastila znesek od prodaje. Tožena stranka je redno plačevala obroke vse do septembra 2010, tožeča stranka pa ni hotela podati soglasja za ponovno registracijo vozila. Nezakonitost je sodbi mogoče očitati predvsem v 11., 12. in 13. točki. Dejstvo, da terjatev tožene stranke ne obstoji, je v nasprotju z dejstvi v pripravljalnih vlogah. Ugotovitev, da je bil podpisan sporazum o prodaji nepremičnine, je pomanjkljiva. Sodišče je namreč spregledalo, da je tožena stranka tožeči poslala dopis za revizijo obračuna na podlagi tega sporazuma (dopis z dne 6. 9. 2008), zato njena terjatev v višini 25.000,00 EUR obstoji. Izpisek odprtih postavk na dan 17. 11. 2012 je izdelan s strani tožeče stranke in ni verodostojen. Tožena stranka ga je skupaj z obračunom obresti in stroškov zavrnila. Tožeča stranka je edina, ki ni izpolnjevala pogodb o leasingu, zato ima tožena stranka pridržno pravico na njenem vozilu.

V pritožbi, vloženi po pooblaščencu, pa tožena stranka navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo navodilu Višjega sodišča v sklepu z dne 13. 3. 2019, da mora ponovno odločiti v mejah zbranega procesnega gradiva ter se opredeliti do terjatev tožene stranke v tem okviru. Poleg tega se je sodišče opredelilo zgolj do dveh terjatev tožene stranke, vse to pa na podlagi dokaznega gradiva, ki ga je tožeča stranka predložila šele v ponovljenem sojenju, torej prepozno. Sodišče se v zvezi s tem tudi ni opredelilo do ugovora prekluzije, ki ga tožena stranka ponavlja ves čas ponovljenega postopka na prvi stopnji. Napačni so tudi zaključki sodišča v zvezi s terjatvama v višini 3.654,72 EUR in 25.000,00 EUR. Sodišče je v prvem delu napačno ugotovilo, da tožena stranka ni ugovarjala višini terjatve 9.484,50 EUR, kot jo zatrjuje tožeča stranka. Ves čas je namreč trdila, da terjatev po leasing pogodbi št. 2 ne obstoji več, in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki znesek v višini 2.320,50 EUR, v zvezi s čimer je uveljavila tudi pridržno pravico. V zvezi s pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine 235/07 v višini 25.000,00 EUR pa tožena stranka poudarja, da sporazum o prodaji nepremičnine predstavlja novoto v ponovljenem sojenju. Poleg tega je sodišče prve stopnje v zvezi s tem zapolnilo trditveno podlago tožeče stranke, saj je slednja predložila ta sporazum zgolj zaradi zatrjevanega dejstva o zastaranju in ni trdila, da bi iz njega karkoli izhajalo, sploh pa ne, da sta se stranki sporazumeli o prodaji nepremičnine. Ta sporazum pa tudi ne ovrže trditve tožene stranke, da ji tožeča dolguje še znesek 25.000,00 EUR. Tožeča stranka torej obstoja te terjatve ni ovrgla niti z navedbami niti predloženimi dokazi.

3Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila. Navedla je, da iz pritožbe, ki jo tožena stranka vlaga osebno, ni razvidno, kdo je njen vlagatelj, zato je potrebno pritožbo zavreči. Sicer pa je nasprotovala pritožbenim navedbam tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4Glede na podane navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo je pritožbeno sodišče sprva opravilo formalni preizkus vloženih pritožb (346. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V tem okviru je ugotovilo, da je mogoče iz spisovnih podatkov (prilog A in B spisa) z gotovostjo ugotoviti, da je tožena stranka pritožbo osebno vložila po pooblaščeni osebi (direktor: A. K.), zaradi česar je ta pritožba dovoljena. Ker je hkrati tudi pravočasna in popolna, jo je pritožbeno sodišče vsebinsko obravnavalo skupaj z pritožbo tožene stranke, vložene po pooblaščencu, ki prav tako izpolnjuje vse formalne zakonske pogoje.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Neutemeljen je očitek pritožb, da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem navedb in dokazov pravdnih strank, ki so bili podani šele v ponovljenem sojenju, kršilo zakonske določbe o prekluziji (286. člen ZPP). V ponovljenem sojenju je bilo namreč, upoštevaje materialno pravno stališče pritožbenega sodišča v zvezi z obstojem pridržne pravice tožene stranke (sklep Cpg 20/2019 z dne 13. 3. 2019), potrebno ugotoviti odločilna dejstva v zvezi z vsemi zatrjevanimi terjatvami tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča kot relevantne upoštevalo zgolj terjatve tožene stranke po pogodbi, v zvezi s katero tožeča stranka uveljavlja vrnitveni zahtevek, namreč v zvezi s preostalimi terjatvami tožene stranke dejanskega stanja ni ugotavljalo, niti ni v tej smeri za pravilno ugotovitev spornega pravnega razmerja izvajalo potrebnega materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP). Glede na to tožeči stranki v ponovljenem sojenju ni mogoče odreči možnosti navajanja novih dejstev in dokazov glede preostalih zatrjevanih terjatev tožene stranke. Ta dejstva in dokazi pa tudi sicer po presoji pritožbenega sodišča niso zavlekli reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč končno odločitev v ponovljenem sojenju sprejelo po dveh narokih, opravljenih v časovnem presledku zgolj dveh mesecev, skupno pa v roku štirih mesecev od razveljavitve prve sodbe v tej zadevi.

7V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva vračilo dostavnega vozila P.B.F., ki ga je toženi stranki kot lastnica izročila v posest in uporabo na podlagi sklenjene pogodbe o finančnem leasingu št. 2 z dne 7. 9. 2007 (v nadaljevanju: leasing pogodba št. 2). Zatrjuje, da v zvezi s to pogodbo tožena stranka ni plačala vseh leasing obrokov, predvsem pa ne odkupnega (zadnjega) obroka, zaradi česar lastninska pravica na vozilu ni prešla nanjo. Zato je dolžna vozilo na temelju 6. člena leasing pogodbe št. 2 vrniti v posest tožeči stranki.¹ Tožena stranka se je v postopku branila z ugovorom, da ima na vozilu do poplačila njenih zapadlih terjatev do tožeče stranke pridržno pravico, na osnovi katere se lahko poplača iz vrednosti pridržanega vozila. Sodišče prve stopnje je v postopku na podlagi dejstev in dokazov, ki sta jih predložili pravdni stranki, kot bistveno ugotovilo, da so terjatve tožene stranke zastarale. Glede na to je zaključilo, da njena pridržna pravica ne obstoji, zaradi česar je (ob dejstvu da terjatve tožene stranke tudi sicer niso izkazane) vrnitvenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo².

8K takšni odločitvi pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. V obravnavani zadevi je namreč kot odločilno treba upoštevati, da je tožena stranka v postopku sicer zatrjevala, da ima zapadle terjatve do tožeče stranke, vendar pa ob tem ni hkrati zatrjevala (niti dokazala) tudi dejstva, da je ravno v zvezi s temi terjatvami uveljavila pridržno pravico. To pa je bistveno za odločitev o zastaranju njenih terjatev in obstoju zatrjevane pridržne pravice, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9Pridržna pravica je pravica upnika zapadle terjatve, ki ima v rokah kakšno dolžnikovo stvar, da zadrži dolžnikovo stvar toliko časa, dokler dolžnik te terjatve ne plača, in da se poplača iz vrednosti te pridržane stvari na enak način kot zastavni upnik (261. in 264. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Z zadržanjem dolžnikove stvari tako upnik (tožena stranka) sili dolžnika (tožečo stranko) k izpolnitvi zapadle terjatve, v zvezi s katero je pridržal stvar. Za zagotovitev tega namena pa mora upnik dolžnika natančno seznaniti s tem, katero terjatev (po temelju in višini) ima zoper njega, in da si je v zavarovanje njenega plačila pridržal njegovo stvar. V nasprotnem primeru namreč dolžnik nikoli ne more (v celoti in pravilno) izpolniti upnikove terjatve in si s tem zagotoviti vrnitve svoje stvari.

10Takšnih določnih trditev o tem, katere terjatve je imela tožena stranka do tožeče v trenutku, ko si je pridržala njeno vozilo P.B.F. in v zvezi s katerimi je pravzaprav v tistem trenutku uveljavila pridržno pravico, pa tožena stranka v tej pravdi ni podala. V odgovoru na tožbo je zatrjevala le, da si je vozilo zadržala v posesti v zavarovanje svojih materialno pravnih terjatev, ki izvirajo iz nastanka škode, ki ji je bila povzročena s strani tožeče stranke zaradi kršitve pogodbe o leasingu št. 2. Ta naj bi bila v tem, da ji tožeča stranka ni izdala ustreznih dokumentov za podaljšanje prometnega dovoljenja vozila, zaradi česar tega vozila ni uporabljala vse od 20. 9. 2010³. S tem pa njene terjatve (vključno z zapadlostjo), ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbe, ni natančno opredelila in to za nastanek pridržne pravice ne zadostuje. Sicer pa tudi v postopku predloženi dokazi teh trditev tožene stranke ne potrjujejo. Iz izjave tožene stranke, s katero je slednja nasprotovala (pred pravdnemu) zahtevku tožeče stranke za vračilo vozila (zapisnik o vrnitvi opreme in izjava z dne 30. 3. 2012; priloga A7 in A8 spisa), namreč ni razvidno, iz katerih razlogov je tožena stranka odklonila izročitev vozila, (drugih) dokazov o tem pa tožena stranka v postopku niti ni predložila. Da je v tistem trenutku zadržala vozilo tožeče stranke v zavarovanje terjatev, ki jih zatrjuje v tej pravdi, torej tožena stranka ni izkazala.

11Tudi če bi držala trditev, da je tožena stranka vozilo tožeče stranke zadržala v zavarovanje njene zapadle odškodninske terjatve zaradi neizročitve ustrezne dokumentacije za registracijo vozila (P.B. in E.) pa je bilo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani ugotovljeno, da ta terjatev tožene stranke ne obstoji (sodba VII pg 4959/2011 v zvezi z VSL I Cpg 907/2013; priloga A47-48 spisa)⁴. Pridržne pravice v zvezi z (neobstoječo) odškodninsko terjatvijo iz tega naslova (po leasing pogodbah št. 2 in 1) torej tožena stranka zagotovo ni imela.

12Vse terjatve, katerih obstoj tožena stranka zatrjuje v tej pravdi (predvsem ostale iz naslova neizplačane pozitivne razlike od prodaje vozila po pogodbi o finančnem leasingu št. 1 v višini 3.654,72 EUR; iz naslova neupravičene obogatitve zaradi plačanih leasing obrokov po odpovedi leasing pogodb št. 2 in 1 v višini 4.949,76 EUR in iz naslova neupravičeno odtegnjenega zneska 25.000,00 EUR po pogodbi o finančnem leasingu nepremičnin 235/07), je torej tožena stranka zoper tožečo določno uperila (uveljavila) šele v tem postopku⁵. Do začetka pravdnega postopka pa se je tri oz. pet letni zastaralni rok za vse njene terjatve že iztekel (346. in 352. člen OZ) in je torej potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da so vse terjatve že zastarane (337. člen OZ), česar pritožba niti ne izpodbija. Skladno z večinskim stališčem pravne teorije pa pridržna pravica na zastarani terjatvi ne nastane⁶. Te terjatve tožene stranke torej s pridržno pravico niso bile zavarovane, zato se tožena stranka na temelju določbe prvega odstavka 343. člena OZ iz vrednosti pridržanega vozila tudi ne more (uspešno) poplačati.

13Upoštevaje navedeno tožena stranka zaradi zastaranja njenih terjatev pridržne pravice na vozilu tožeče stranke torej nima, zato je vrnitveni zahtevek tožeče stranke že iz tega razloga utemeljen (drugi odstavek 92. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Vsi ostali zaključki sodišča prve stopnje in v zvezi z njimi tudi pritožbeni očitki glede obstoja terjatve v višini 3.654,72 EUR po pogodbi o finančnem leasingu št. 1 in terjatve po pogodbi o finančnem leasingu nepremičnin 235/07 v višini 25.000,00 EUR (12. in 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) glede na to za odločitev v tej pravdi niso pravno pomembni in se pritožbeno sodišče do njih tudi ni posebej opredeljevalo.

14Glede na vse navedeno pritožbi nista utemeljeni. Ker tudi niso podane druge kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka namreč s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ti stroški za postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Dejstvo, da je tožeča stranka lastnica vozila P.B.F., in da je to vozilo v posesti tožene stranke, v postopku ni sporno.
² Sodišče prve stopnje se je sicer res izrecno opredelilo zgolj do dveh terjatev tožene stranke (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar gre v tem primeru za kršitev določb postopka, ki jih je mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred pritožbenim sodiščem (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tako v zvezi z vsemi zatrjevanimi terjatvami na pritožbeni seji sámo ugotovilo dejansko stanje, upoštevaje ob tem dejstvo, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo zgolj na podlagi navedb in pisnih dokazov pravdnih strank, zaradi česar razpis pritožbene obravnave ni bil potreben. V nadaljevanju te sodbe se zato pritožbeno sodišče opredeljuje glede vseh terjatev tožene stranke, torej tudi tistih, do katerih se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo.
³ Kasneje je te trditve razširila tudi glede vozila P.E. po leasing pogodbi št. 1.

⁴ Ali se ta odločitev nanaša tudi na zatrjevano terjatev iz naslova škode v višini 2.500,00 EUR (oz. 2.400,00 EUR, kot je tožena stranka zatrjevala kasneje v 2. pripravljalni vlogi) je v trditveni domeni tožene stranke, vendar slednja v tej zvezi ni podala nobenih konkretnih trditev o predpostavkah odškodninske odgovornosti zaradi neprevzetega posla in s tem povezano škodo (ki jo zatrjuje tudi v različni višini), niti ni v utemeljitev teh navedb predlagala ustreznih dokazov, zaradi česar te terjatve ni mogoče obravnavati kot druge odškodninske terjatve, o kateri (še) ni bilo odločeno v okviru pravdnega postopka pod opr. št. VII Pg 4959/2011.
⁵ Pravdni postopek je bil skladno s 179. členom ZPP začet s tožbo 17. 11. 2017.
⁶ Prim. dr. M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2 knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 274 in dr. M. Juhart, Obligacijsko pravo splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 916.