264. člen OZ

Pravilni so razlogi, da tožnica vtožuje navadno škodo (nevrnjeni del posojila z obrestmi) in ne izgubljenega dobička, vendar je napačen zaključek, da je šlo v segmentu škode kot zmanjšanja premoženja za nevtralen posel. Obširni razlogi sodišča prve stopnje o povezanosti poslov, o nekakšnem gledanju na posle kot celoto in o namenih sklenjenih pravnih poslov nimajo nobenih pravno relevantnih posledic, npr. v smeri nenastanka škode družbi A. OZ takšnih povezanih poslov ne ureja in zato zanje ni določenih nobenih (posebnih) pravnih posledic. Za presojo v konkretni zadevi je treba poleg zgoraj omenjenega ZGD-1 uporabiti obstoječe določbe OZ. Izpodbijana sodba ne vsebuje okoliščin, ki bi lahko kazale na morebitno neveljavnost sklenjenih poslov. Iz sodbe in iz trditvene podlage pravdnih strank ne izhaja, da bi bila prava volja udeležencev poslov kakorkoli drugačna od izražene, čeprav so bili posli povezani in je bilo njihovo sklepanje namenjeno v zagotovitvi kreditiranja tretje družbe za nakup delnic. Družba je torej s prejetim denarjem (zaradi protipravnih ravnanj tožencev) brez ustreznih zavarovanj (pretirano tvegano, neskrbno) razpolagala, ko ga je posodila naprej tretji družb

Pravni interes za vložitev pritožbe ima le tista stranka, za katero je izdana odločba neugodna. Plačilo vsekakor pomeni zelo nedvoumno pripoznavo dolga, če hkrati s plačilom ni pojasnjen kak drug namen. Pri presoji konkludentnega ravnanja (v konkretnem primeru plačila) ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti.

Tožnici sta v tej pravdi postavili povsem sklepčno in zadostno trditveno podlago, ki je vključevala in trditve, da bi lahko z minimalnimi stroški nepremičnino usposobili za oddajo sami (op. kakšnih konkretnih nasprotnih trditev v tej smeri toženec sploh ni podal), in zatrjevanja, da je predmet oddajanja lahko tudi nedokončana nepremičnina, pri čemer je vložek stvar pogodbenega odnosa med najemnikom in najemodajalcem. V pritožbi omenjena „predpostavka“ vložka v višini 22.881,94 EUR torej glede na povedano ni samo predpostavka. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da za znižanje uporabnine za stroške zavarovanja (po oceni izvedenca 200,00 EUR letno), stroške iz naslova NUSZ (po oceni izvedenca 146,89 EUR letno) in stroške investicijskega vzdrževanja (po oceni izvedenca 600,00 EUR letno) ni nobene podlage je sicer kratka, a zadostna, da jo je mogoče pritožbeno preizkusiti in ne gre za že omenjeno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi podlage, da bi bilo treba povprečno tržno najemnino, ki je ekvivalent toženčeve obogatitve oziroma koristi, znižati za omenjene stroške. Zaključek sodišča prve stopnje, da v pretežnem d

Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti za nepremoženjsko škodo morajo biti podane vse materialnopravne predpostavke.

Z zadržanjem dolžnikove stvari upnik sili dolžnika k izpolnitvi zapadle terjatve, v zvezi s katero je pridržal stvar. Za zagotovitev tega namena pa mora upnik dolžnika natančno seznaniti s tem, katero terjatev (po temelju in višini) ima zoper njega, in da si je v zavarovanje njenega plačila pridržal njegovo stvar. V nasprotnem primeru namreč dolžnik nikoli ne more (v celoti in pravilno) izpolniti upnikove terjatve in si s tem zagotoviti vrnitve svoje stvari. Vse terjatve, katerih obstoj tožena stranka zatrjuje v tej pravdi, je torej tožena stranka zoper tožečo določno uveljavila šele v tem postopku. Do začetka pravdnega postopka pa se je tri oz. pet letni zastaralni rok za vse njene terjatve že iztekel (346. in 352. člen OZ) in je torej potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da so vse terjatve že zastarane (337. člen OZ). Skladno z večinskim stališčem pravne teorije pa pridržna pravica na zastarani terjatvi ne nastane. Te terjatve torej s pridržno pravico niso bile zavarovane, zato se tožena stranka na temelju določbe prvega odstavka 343. člena OZ iz vrednosti pridržanega vozila tudi ne more poplačati.

Ker ima upnik na podlagi zakona samega svojo denarno terjatev zavarovano s pridržno pravico, bi njegov zahtevek, če bi ga hotel zavarovati z začasno odredbo, lahko glasil le, da se ta njegova pravica ugotovi. Vendar pa bi v takšnem primeru moral tožnik kot posebno procesno predpostavko za dopustnost ugotovitvene tožbe izkazati, da ima za vložitev takšne tožbe pravni interes.

Pritrditi je namreč potrebno pritožbi, da samo z objavo javne dražbe na svoji spletni strani tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz drugega odstavka 167. člena SPZ, vendar pa tožena stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere je ta opustitev pomenila zanjo škodo oz. tolikšno škodo, kot jo je uveljavljala v pobot.

Direktor tožene stranke in tožnik sta se sestala, potem ko je tožena stranka tožnika ponovno pozvala nazaj na delo po ugotovljenem nezakonitem prenehanju delovnega razmerja in se dogovorila, da se tožnik na delo vrne po izteku 6-mesečnega odpovednega roka. Zahtevek za plačilo razlik v plači oziroma neizplačanih plač za čas po izvršljivosti sodbe ni neutemeljen zgolj zaradi tega, ker tožnik v času šestih mesecev po izvršljivosti ni z izvršbo zahteval vrnitve nazaj na delo, temveč zaradi tega, ker v zakonskem roku ni zahteval sodnega varstva v zvezi z obstojem delovnega razmerja na podlagi ustnega dogovora o vrnitvi na delo, čeprav je glede tega med strankama očitno obstajal spor, temveč je vložil le tožbo za plačilo razlike v plači. Tožnik je zato upravičen do razlike v plači le do izteka roka za prostovoljno izvršitev sodbe. Šele pravnomočna sodna odločba o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dolžnosti tožene stranke, da delavca pozove nazaj na delo ustvari po eni strani dolžnost delodajalca, da to stori in na drugi strani obveznost delavca, da se takšnemu pozivu odzove brez nepotrebnega odlašanja. Ni mogoče šteti, da je tožena stranka prosta obveznosti, da na p

Dejstvo, da stanovanjska hiša ni primerna za bivanje, še ne izključuje možnosti, da se tržna najemnina ugotovi ob upoštevanju konkretnih dejavnikov, ki opredeljujejo sporno nepremičnino kot celoto. Pri predlaganju dokaza z izvedencem sodišče ni vezano na predlog, kakšne stroke naj bo izvedenec. Katerega izvedenca in kakšne stroke bo postavilo, je odločitev sodišča (ki jo opravi v okviru procesnega vodstva). Stranka mora namreč dokaz substancirati z navedbo dokazne teme in dokaznega sredstva. Nepošten lastniški posestnik nima pridržne pravice. Pridržna pravica na podlagi določbe 112. člena SZ-1 pa je uporabljiva zgolj za najemna razmerja glede stanovanj oziroma (več)stanovanjskih stavb.

Če se ugotovi, da so vlomilci vstopili v poslovni prostor skozi strop enostavno, brez premagovanja večjih ovir, se je treba vprašati, ali je prvotožena stranka pri opravljanju svojih pogodbenih obveznosti (preventivnem varovanju območja) pokazala primerno skrbnost. Upoštevati je treba, da je do vloma prišlo na nenavaden način: nedvomno pričakovanja strank ob podpisu pogodbe niso bila takšna glede varovanja območja, ampak je tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da bo ne le ona sama varovala poslovne prostore ampak, da bo tudi prvotožena stranka s preventivnim varovanjem območja (in tudi skupnih delov objekta) storila vse, da se prepreči ali zmanjša možnost rizika vloma. Ker tožeča stranka ni stranka pogodbenega razmerja, proti drugotoženi stranki ne more uveljavljati zahtevkov zaradi nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti iz pogodbenega razmerja s prvotoženo stranko. Zmotno je stališče, da ni pomembno, na kakšen način je bila drugotožena stranka zadolžena za skrbno varovanje. Tožeča stranka se na neposlovno odškodninsko odgovornost ne more sklicevati mimo sklenjene pogodbe ter pri tem navajati, da je drugotožena stranka kršila določila sklenjene pogodbe, saj gre pri

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožena stranka nezakonito uveljavljala pridržno pravico, ker ni podana koneksnost. Po našem pravu namreč ni potrebno, da obstaja povezava med zavarovano terjatvijo in pravnim poslom, na podlagi katerega ima remitent zadržano stvar v svojih rokah. OZ takšnega pogoja ne predvideva.