VSM sodba II Cp 519/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki (v nadaljevanju tožencu), da je dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 15 dni plačati 9.115,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.01.2005 do plačila, ter ji povrniti 1.373,37 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo Obligacijskega zakonika – OZ, ki ureja v 190. členu neupravičeno obogatitev, še posebej pa določbo 195. člena OZ, v katerem le-ta jasno določa, kdaj je mogoče prejeto obdržati. V predmetnem primeru gre po njegovem mnenju prav za takšen primer, saj je sporni znesek prejel kot pošteni prejemnik kot odškodnino za nepremoženjsko škodo in ker je prejeto v celoti potrošil, še preden je bil seznanjen s sodbo Vrhovnega sodišča RS, ki je sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je njegov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti zavrnilo. Sklicuje se na avtentično razlago 195. člena OZ, ki glasi, da se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena ter na to, da niti Ustava RS, niti katerikoli zakon, nima določila, da bi moral tisti, ki je prejel odškodnino kot pošteni prejemnik, torej na podlagi pravnomočnih sodb, vrniti plačan znesek, če je Vrhovno sodišče RS odškodnino znižalo. Meni, da je izkazal, da je sporni znesek prejel kot pošteni prejemnik, ter da ga je porabil za osebne namene in mu zaradi te potrošnje ni ostala nobena uporabna vrednost. Odločitev sodišča prve stopnje naj bi bila tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenosti, še posebej, ker tožnica sedaj terja vrnitev plačanega zneska z obrestmi vred. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži, da je dolžna tožencu povrniti vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.04.2008 do plačila. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene trditve kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženca zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožencu pa naloži, da je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da se je v skladu z drugim odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08) predmetni pritožbeni postopek nadaljeval po dosedanjih predpisih, to je po določilih ZPP, ki so veljala pred novelo ZPP-D.

Tako presoja utemeljenosti pritožbenih trditev in ugovorov, kot tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve (350. člen ZPP), vodita k zaključku, da pritožbi ni mogoče priznati uspeha. Ob zanesljivo ugotovljeni dejanski podlagi je sodišče prve stopnje obravnavano dejanje materialnopravno povsem pravilno presodilo in svojo odločitev ustrezno argumentiralo. Prvostopno sodišče pa tudi ni zašlo v procesne kršitve absolutne narave, ki bi narekovale razveljavitev napadene sodbe iz procesnih razlogov. Pritožbeno sodišče zato povzema sprejemljive razloge prvostopenjske sodbe in se nanje sklicuje, dodatno v zvezi s pritožbenimi trditvami, pa še dodaja:

V predmetni zadevi tožnica od toženca zahteva vračilo zneska 2.184.556,00 SIT, sedaj 9.115,99 EUR, ki mu ga je dne 07.05.2003 izplačala kot odškodnino za nepremoženjsko škodo na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Celju, opr.št. P 142/1997 z dne 08.10.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr.št. Cp 339/02 z dne 05.03.2003, ker je zoper navedeno sodbo vložila revizijo in je Vrhovno sodišče RS obe sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je zahtevku na vrnitev tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.01.2001 do plačila ugodilo iz razloga neupravičene pridobitve toženca, saj ta ni izkazal, da je bil pošteni prejemnik.

Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila OZ, ki se nanašajo na neupravičeno pridobitev. Splošna pravna norma iz 190. člena OZ nalaga tistemu, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, da mora prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Pravna teorija uči, da lahko pride do premika premoženja brez pravnega temelja v različnih okoliščinah, ki temeljijo na pogodbi, enostranski izjavi volje ali na zakonu. Neutemeljenost plačila se ne nanaša samo na trenutek plačila, temveč traja ves čas do vrnitve. Zato se lahko zgodi: (a) da pravnega temelja nikoli ni bilo (prvi odstavek 190. člena OZ), npr. tedaj, ko kdo plača tuj dolg v prepričanju, da plača svojega, ali tedaj, ko plača dolg po pogodbi, ki je pravni red ne priznava in jo določa za nično; ali (b) da je pravni temelj sicer obstajal, a se pozneje ni uresničil, ali je pozneje odpadel (tretji odstavek 190. člena OZ, npr. tedaj, ko se pogoj ni izpolnil ali ko pride do razveljavitve pogodbe ali ko se spremeni zakon ali se z izrednim pravnim sredstvom spremeni pravnomočna sodba. Za splošnim pravilom v 190. členu OZ so urejena pravila vračanja v posebnih primerih in izjeme od splošnega pravila o dolžnosti vrnitve koristi (191. do 195. člen OZ). V 195. členu OZ je določeno, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Ta določba preprečuje vrnitveni zahtevek v primeru neutemeljeno plačanih odškodnin za naštete primere škode. V starejši sodni praksi, ki v tovrstnih sporih v preteklosti ni bila enotna in je temeljila na določilih Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR o neupravičeni pridobitvi, se je marsikdaj pokazalo, da 216. člen ZOR, ki je vsebinsko enak določilu 195. člena OZ, preveč favorizira oškodovance, zato je skušalo Vrhovno sodišče RS s pravnim mnenjem, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v decembru 2000, omejevalno razlagati pojem "neutemeljeno" in omogočiti zavarovalnicam, ki pošteno plačajo pravnomočno prisojeno odškodnino, da pridejo do povrnitve, če kasneje odpade pravna podlaga za tako plačilo. S sprejemom tega pravnega mnenja, ki se glasi: „zavarovalnica, ki je na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri je vložila revizijo, plačala odškodnino zaradi telesnih poškodb in prizadetega zdravja, lahko od oškodovanca, ki mu je bil del tožbenega zahtevka v revizijskem postopku zavrnjen, utemeljeno zahteva vrnitev preveč plačanega zneska“, pa se je sodna praksa v tovrstnih sporih začela ustaljevati. Tudi Ustavno sodišče RS je razlago, češ da pri plačilu na podlagi pravnomočne sodbe ne gre za neutemeljeno plačilo, štelo za razlago, ki je v nasprotju s smislom besedila 216. člena ZOR in zato napačno ter v nasprotju z jamstvom enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Sodiščem splošne pristojnosti je očitalo, da zaradi zmotne razlage utemeljenosti plačila, niso pravilno uporabila materialnega prava, ker niso upoštevala vseh okoliščin, pomembnih za pravilno uporabo 216. člena ZOR, saj niso ugotavljala toženčeve poštenosti. Zakon namreč varuje samo tistega prejemnika odškodnine, ki je pošten (npr. odločba

Up-404/01 z dne 25.3.2002)

. Pri uporabi 195. člena OZ, oziroma prej 216. člena ZOR, tudi teoretiki opozarjajo na to, da na strani prikrajšanega ne sme biti krivde ali pomanjkanja skrbnosti, na strani obogatenega pa je potrebna poštenost in ne zavest, da je nekaj prejel brez pravne podlage. To pomeni, da oškodovani, ki prejme denar, ne sme vedeti, da je prejel odškodnino, ki ne temelji na pravni podlagi; če je pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstajala in je pozneje odpadla, pa je pomembna oškodovančeva zavest o taki možnosti. Če npr. ve, da je zavarovalnica plačala odškodnino, a je vložila izredno pravno sredstvo (revizijo), mu pravni red nalaga breme, da prejetega še ne porabi na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo. To pomeni, da mora oškodovanec, ki ve za možnost, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, posebej skrbno ravnati s prejetim denarjem in ga je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. Če s prejetim denarjem ne ravna dovolj skrbno, temveč ga kar potroši, ni pošten. Takšno stališče je izraženo v obstoječi sodni praksi (npr. sklep vrhovnega sodišča RS, II Ips 154/2004 z dne 13.05.2004). Prav za takšen primer pa v predmetni zadevi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, gre.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženec ni bil pošten prejemnik, saj je tožnica dokazala (priloga A5), da ga je še pred plačilom odškodnine z dopisom z dne 06.05.2003 opozorila, da je zoper sodbo Višjega sodišča opr. št. Cp 339/02 z dne 05.03.2003 vložila revizijo in da bo, v kolikor bo z njo uspela, zahtevala vračilo preveč plačanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dokazni postopek je tudi pokazal, da je tožencu po prejemu tega dopisa odvetnik svetoval, naj prejeti znesek še nekaj čas hrani. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ter glede na obrazložitev iz prejšnjega odstavka, pa se toženec v pritožbi ne more uspešno sklicevati na zmotno uporabo 195. člena OZ, še manj pa na načelo vestnosti in poštenja. Toženec je bil namreč z vložitvijo revizije seznanjen in je torej vedel za možnost, da lahko pravna podlaga za prejeto plačilo odpade, zato bi moral s prejetim zneskom posebej skrbno ravnati. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec dolžne skrbnosti ni izkazal in da ga je šteti kot nepoštenega prejemnika. Pritožba si pravni standard „poštenega prejemnika“ zmotno razlaga, saj je iz nje razbrati, da poštenost veže le na čas prejema odškodnine in na dejstvo, da je toženec odškodnino prejel na podlagi pravnomočnih sodb, torej na podlagi veljavnega pravnega naslova. Takšno stališče pritožbe pa je zmotno, saj se poštenost prejemnika ne more nanašati in presojati zgolj na trenutek plačila, pač pa mora trajati ves čas, od prejema plačila, do odločitve revizijskega sodišča oziroma do vrnitve neutemeljeno plačanega zneska. Slednje pa v predmetnem primeru, ko je toženec, kljub temu, da se je zavedal, da lahko pravna podlaga za prejeto odškodnino kasneje odpade, odškodnino v celoti porabil še pred odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, ni bilo podano. Pravnomočnost prisojene odškodnine daje oškodovancu vedeti, da je plačilo oškodovancu izvršeno zgolj zaradi spoštovanja pravnega reda. Dejstvo vložitve revizije in smiselnost vlaganja revizije, ko revident zase pričakuje ugodnejšo rešitev od pravnomočne odločitve, pa da oškodovancu vedeti, da ga utegne zadeti dolžnost vrnitve neutemeljenega plačila, kar ga zavezuje k skrbnemu ravnanju s prejetim denarjem, ko tako ni podlage za trošenje denarja na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo. Ob dejstvu, da je toženec kljub vedenju o možnosti, da revizijsko sodišče svojo odločitev lahko spremeni, ves denar porabil, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni bil pošten prejemnik in je odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžan vrniti neupravičeno prejeti znesek, materialnopravno pravilna.

Pri tem je potrebno še pojasniti, da se pritožba neutemeljeno sklicuje na avtentično razlago 195. člena OZ, ki glasi: „da se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena“ in si jo zmotno razlaga, saj meni, da pri plačilu, izvršenem na podlagi pravnomočne sodbe ne gre za neutemeljeno plačilo, zato je mogoče prejeto v skladu s 195. členom OZ obdržati. Ključni argument za to stališče naj bi bil, da pride obveznost vračila plačanega zneska po citiranem členu v poštev le za "neutemeljeno plačane zneske...", plačil, opravljenih na podlagi pravnomočne sodbe, pa naj ne bi bilo mogoče šteti za neutemeljena plačila. Ta argument je napačen in logično nevzdržen. Okoliščina, da je zavarovalnica plačala na podlagi pravnomočne sodbe, sicer gotovo zadošča za ugotovitev, da "ni privolila v svoje prikrajšanje" in "da ni imela namena tožencu nuditi kakšne koristi", vendar to zgolj izključuje uporabo pravila volenti non fit iniuria, nima pa zveze z vprašanjem (ne)utemeljenosti plačila. Zakon neutemeljenost plačila izenačuje s položajem, ko je podlaga plačila naknadno odpadla. Vrnitveni (kondikcijski) zahtevek je možen, saj je bilo plačilo neutemeljeno, ker je naknadno odpadla podlaga (causa finita).

Prav tako je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih od vtoževanega zneska. Tožnica je zakonske zamudne obresti upravičeno zahtevala na podlagi zakona in je neutemeljena pritožbena trditev, da ji le-te ne pripadajo, ker naj bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Pravna podlaga za takšno odločitev sodišča prve stopnje se namreč nahaja v 193. členu OZ, ki določa, da je potrebno pri vračanju neupravičeno pridobljenega vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj pošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Tako je tudi za presojo zahtevka za plačilo zamudnih obresti odločilno vprašanje, ali je bil toženec kot pridobitelj denarja nepošten, ali ne. Glede na ugotovljeno dejstvo, da toženec ni bil pošten pridobitelj, bi bila tožnica na podlagi določbe 193. člena OZ upravičena terjati zamudne obresti od dneva pridobitve neupravičeno pridobljenega zneska dalje, to je od 07.05.2003 naprej, vendar jih je zahtevala šele od 08.01.2005 (to je od vročitve sodbe Vrhovnega sodišča RS tožencu), zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožnici plačati zamudne obresti od tega (zahtevanega) datuma dalje, materialnopravno pravilna.

Ker pritožbeni preizkus tudi uradoma upoštevnih kršitev procesnega prava ni pokazal, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo in pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora ob smiselni uporabi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnici pa sodišče druge stopnje priglašenih stroškov odgovora na tožbo ni priznalo, saj ta ni v ničemer prispeval k razrešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in zato ti stroški v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP niso bili potrebni.