216. člen ZOR

Določba 195. člena OZ varuje samo tistega prejemnika odškodnine, ki je pošten, pri čemer je lahko pošten zgolj tisti prejemnik odškodnine, ki se ne zaveda in se ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Tožnik se na to ne more sklicevati, saj je bil hkrati z nakazilom odškodnine opozorjen o vložitvi pravnega sredstva in s tem možnosti vrnitve izplačane odškodnine.

Informacija o vloženi reviziji je izključila tožničino dobro vero oziroma ji je naložila breme, da prejete odškodnine še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi.

Toženec in tudi njegovi takratni pooblaščenci so prejeli obvestilo tožnice, da je vložila revizijo in da bo v primeru uspeha zahtevala vrnitev preveč plačanega zneska. To zadostuje za opredelitev o tožencu kot nepoštenem prejemniku, saj se je toženec zaradi prejetega dopisa zavedal možnosti, da bo lahko naknadno odpadla pravna podlaga za prejeta izplačila. Zato bi moral s prejetim denarjem v obsegu, ki je bil revizijsko sporen, posebej skrbno ravnati in ga je bil dolžan v trenutku, ko je zvedel za odpadlo podlago, tudi vrniti. Brez tveganja je torej lahko potrošil le revizijsko neizpodbijani del.

Zakon varuje samo tistega prejemnika odškodnine, ki je pošten. Tožeča stranka je tožencu izplačala odškodnino po sodbi sodišča prve stopnje, obenem pa je vložila pritožbo zoper to sodbo. Ob plačilu je toženi stranki sporočila, da bo v primeru, da se bo v nadaljevanju postopka ugotovilo, da oškodovanec (toženec) ni upravičen do take odškodnine, preveč izplačani znesek zahtevala nazaj. Toženec tako ni bil oziroma ni mogel biti pošten prejemnik odškodnine.

Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja. S tem je določena vsebina tožbenega predloga v ugotovitveni tožbi. Z ugotovitveno tožbo zato ni možno zahtevati zgolj ugotovitve (ne)obstoja določenih dejstev. Pravnomočnost pomeni, da o že razsojeni stvari ni mogoče ponovno odločati. Pravno razmerje, o katerem je bilo odločeno v ponovljenem postopku, po vsebini in nastanku ni enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde, ko tožeča stranka zahteva vrnitev tistega, kar je tožena stranka prejela glede na podlago, ki je pozneje odpadla.

Pri uporabi 195. člena OZ oziroma prej 216. člena ZOR se zahteva, da na strani prikrajšanega ne sme biti krivde ali pomanjkanja skrbnosti, na strani obogatenega pa je potrebna poštenost in ne zavest, da je nekaj prejel brez pravne podlage. To pomeni, da oškodovani, ki prejme denar, ne sme vedeti, da je prejel odškodnino, ki ne temelji na pravni podlagi; če je pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstajala in je pozneje odpadla, pa je pomembna oškodovančeva zavest o taki možnosti. Če npr. ve, da je zavarovalnica plačala odškodnino, a je vložila izredno pravno sredstvo (revizijo), mu pravni red nalaga breme, da prejetega še ne porabi na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo. Če s prejetim denarjem ne ravna dovolj skrbno, temveč ga potroši, ni pošten. Tudi za presojo zahtevka za plačilo zamudnih obresti je odločilno vprašanje, ali je bil toženec kot pridobitelj denarja nepošten, ali ne.

Za presojo oškodovančeve (ne)poštenosti v smislu 216. člena ZOR ni nujno bistven časovni trenutek, ko je bil slednji dejansko obveščen o vložitvi izrednega pravnega sredstva, temveč je lahko (glede na okoliščine konkretnega primera) odločitev trenutek, ko bi oškodovanec o tem moral biti obveščen. Ne vrača se (le) denar, ki ga oškodovanec v dobri veri porabi z ravnanjem, ki pri njem sicer ni običajno in ga brez prisojenega zneska ne bi opravil.

Odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode (neupravičen pripor) je odškodnina za osebno škodo iz 216. člena ZOR.

Pravnomočnost prisojene odškodnine daje oškodovancu vedeti, da je plačilo oškodovancu izvršeno zgolj zaradi spoštovanja pravnega reda. Dejstvo vložitve revizije in smiselnost vlaganja revizije le ko revident zase pričakuje ugodnejšo rešitev od pravnomočne odločitve, pa oškodovancu da vedeti, da ga utegne zadeti dolžnost vrnitve neutemeljenega plačila. To oškodovanca zavezuje k skrbnemu ravnanju s prejetim denarjem, ko tako ni podlage za trošenje denarja na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo. Ob dejstvu, da je oškodovanec kljub vedenju o možnosti znižanja odškodnine ves denar porabil, se njegova poštenost utemeljeno postavi pod vprašaj in je moč zahtevati nazaj neutemeljeni plačani znesek odškodnine.

Določbo čl. 216 ZOR je mogoče uporabiti le, če se na strani obogatenega ugotovi poštenost prejemnika in zavest, da je nekaj prejel brez pravne podlage.

da gre v danem primeru nedoletnemu tožniku enotna odškodnina za vso nepremoženjsko škodo, saj gre za hude nepremoženjske škode, ki se prelivajo in druga drugo med seboj pogojujejo, kot je pravilno ocenilo prvo sodišče in tudi ob dejstvu, da bo tožnik kmalu vstopil v najstniško obdobje, ko bodo zanj vse škode še večje duševno trpljenje in med seboj prelivajoče in jih bo doživljal kot kvalitativno celoto.

Sodišče prve stopnje je uporabilo pri presoji spora določbo 216. člena ZOR, s katero je predpisano, kdaj je mogoče prejeto obdržati oziroma kdaj kondikcija ni dopustna, čeprav obstajajo razlogi za vrnitev. Ta določba se nanaša le na primere vrnitve odškodnin za osebno škodo, ko pravna podlaga naknadno odpade, vse pa pod pogojem, da je bila odškodnina plačana poštenemu prejemniku. Oškodovanec - tožena stranka, pa je dolžan vrniti tisto, kar še ima v času zahtevane vrnitve. Tako se ne vračajo sredstva, ki so bila že uporabljena, razen v kolikor še obstoji korist pridobljena iz tega naslova in še ta pod pogojem, da je lahko korist, ki je bila pridobljena na ta način predmet vrnitvenega zahtevka. Dokazno breme v trditvenem in dokaznem obsegu glede poštenosti oziroma nepoštenosti kot tudi v zvezi z dejanskimi možnostmi vrnitve pridobljenega v že prej navedeni smeri, nosi tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je bilo dolžno ugotavljati oškodovančevo (toženčevo) poštenost v vsem obdobju, od kar je prejel plačilo odškodnine do tedaj, ko je plačilo postalo neutemeljeno in je bila zahtevana vrnitev preveč plačane odškodnine. Če je bil toženec obveščen (ali bi moral biti obveščen po svojem odvetniku) o vložitvi revizije in je vedel (ali bi moral vedeti), da je zavarovalnica plačala odškodnino zato, ker ji je tako narekoval pravni red, a je hkrati vložila izredno pravno sredstvo, bo sodišče moralo ugotoviti, ali je bilo oškodovančevo ravnanje s prejetim denarjem dopustno oziroma pošteno. Seveda pa bo moralo upoštevati tudi omejevalno stališče teorije, ker pravna norma o prepovedi vračila ni utemeljena in da ni razlogov za humanost, če okoriščenec še ima, bodisi tisto, kar mu je bilo plačano, bodisi kakšno drugo nadomestno korist, ki ne varuje posledic njegove poškodbe. Zato je sodišče v takšnih primerih tudi dolžno ugotavljati, ali je tožnik porabil denar ali ga še ima in zakaj ga je porabil oziroma ali ima od tega kakšne koristi.

ZIZ v 67. členu res (eksplicitno) navaja primere, v katerih lahko dolžnik z nasprotno izvršbo zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, in pri tem ne razlikuje med različnimi vrstami terjatev. Vendar pa ta zakon tudi za primer, če bi bili podani vsi pogoji za nasprotno izvršbo, ki jih določa citirana določba, v 70. členu določa izjemo, zaradi katere nasprotna izvršba ni mogoča. Gre za primere, kadar so glede predmeta, katerega vrnitev se zahteva, nastale take stvarne in pravne spremembe, da vrnitev tega predmeta ni več mogoča.

Varstvo prejemnika pa ni neomejeno in je odvisno od ocene, ali je bil prejemnik pošten v času od prejema do vračila odškodnine oziroma ali je glede na okoliščine primera lahko vedel, da je prejel plačilo, ki mu ga plačnik ne dolguje. V kolikor bi se ugotovilo, da oškodovanec oziroma prejemnik plačila ni bil pošten, bi moral vrniti prejete zneske po načelih odškodninskega prava.

Zavarovalnica, ki je plačala odškodnino zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri je vložila revizijo, lahko zahteva vrnitev preveč plačanega zneska od oškodovanca, ki mu je bil del tožbenega zahtevka v revizijjskem postopku zavrnjen, če ni bil pošten.

Toženec, ki je po pravnomočni sodbi poravnal vso tožniku prisojeno odškodnino, ima pravni interes za vložitev revizije. Če postavi tožnik več odškodninskih zahtevkov v zvezi s škodo iz enega škodnega dogodka, ki se razlikujejo le po višini glavnice in obdobja teka zamudnih obresti, obravnava sodišče to kot en zahtevek pri čemer odloča o najvišje postavljenem zahtevku tako glede plačila glavnice kakor tudi glede višine obresti in njihovega teka.

Zaradi znižanja odškodnine na revizijski stopnji je naknadno odpadla pravna podlaga za del že plačane odškodnine. Pomemben je čas plačila. Takrat je bil utemeljeno izplačan tudi sporni del odškodnine. Zato ne gre za izjemo, ko ni mogoče zahtevati vrnitve neupravičeno pridobljenega.

Zavarovalnica, ki je na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri je vložila revizijo, v izvršbi ali zaradi preteče izvršbe plačala odškodnino zaradi poškodb in prizadetega zravja, lahko torej od oškodovanca, katerega del tožbenega zahtevka je bil v revizijskem postopku zavrnjen, utemeljeno zahteva vrnitev preveč plačanega zneska. Takšno preplačilo namreč ni bilo izvršeno neutemeljeno (4. odst. 210. čl. in 216. čl. ZOR). V trenutku prejema odškodnine je bil toženec pošteni pridobitelj, saj je ne glede na vloženo izredno pravne sredstvo tožene stranke na podlagi pravnomočne sodbe utemeljeno mislil, da mu tolikšna odškodnina pripada. Zamudne obresti od glavnice je zato pritožbeno sodišče priznalo od vložitve zahtevka dalje (214. čl. ZOR), t.j. od dneva vložitve tožbe. Če gre pri oškodovancu za takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki ob prvem sojenju po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma do njega po normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti, potem gre za novo škodo, zaradi katere je oškodovanec upravičen tudi do nove (dodatne) odškodnine.

Izrek sodbe "Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi se v celoti zavrne" je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, saj sploh ni jasno, kakšen zahtevek je zavrnjen. Solastniku načeloma vedno pripada korist, ki jo ima drugi od njegovega solastniškega deleža, zato mora biti privolitev solastnika za uporabo njegove solastne stvari izrecna in nedvomna. Ni pomembno, ali in kolikšno korist je obogateni dejansko imel z neupravičeno uporabo tuje stvari, temveč korist, ki bi jo z ustrezno skrbnostjo objektivno lahko pridobil.