VSRS Sklep Cp 38/2019

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne pritožbenemu sodišču v nov pritožbeni postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru upnice zoper odpust obveznosti, ustavilo postopek odpusta obveznosti ter predlog za odpust obveznosti zavrnilo. Zoper odločitev se je pritožil stečajni dolžnik. Sodišče druge stopnje je najprej potrdilo odločitev s sklepom Cst 57/2017 z dne 14. 2. 2017. Po razveljavitvi s strani Ustavnega sodišča z odločbo U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019,¹ je drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

2Sporno je ostalo vprašanje aktivne procesne legitimacije upnice Banke, d. d. za vložitev ugovora zoper odpust obveznosti (prvi odstavek 403. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Prednik Banke, d. d. je namreč terjatev prijavil po poteku roka. Stranka postopka osebnega stečaja je sicer tudi upnik, ki je zamudil rok za prijavo terjatve, vendar le, če je njegova terjatev priznana (385. člen ZFPPIPP). Tožba na ugotovitev obstoja prerekane terjatve in ločitvenih pravic pa je bila pravnomočno zavržena. Sodišče druge stopnje samo ni odločilo o vprašanju aktivne legitimacije, ker bi bilo treba strankam o tem predhodno omogočiti izjavo. Obrazložilo je, da kršitve samo ne more odpraviti, saj je treba najprej ugotoviti, s kom izvesti razjasnevalni postopek – tj. ugotoviti, kdo je sedaj upnik terjatve (ki jo je prijavil prednik Banke, d. d.) in ali je o spremembi upnika obvestil upravitelja ter ugotoviti, ali je bila vložena nova tožba na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Nenazadnje je tudi upraviteljica vložila ugovor proti odpustu obveznosti.

3Dolžnik vlaga pritožbo zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje. Meni, da ima sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti enakovredno naravo sodbi in pomeni dokončno, vsebinsko odločitev o pravnem razmerju med udeleženci. Kot bistveno navaja, da je drugostopenjsko sodišče imelo na razpolago vse podatke, da bi samo ugotovilo, da upnica Nova KBM, d. d. ni imela položaja stranke in zato ni aktivno legitimirana za vložitev ugovora. Upnik, ki je zamudil rok za prijavo terjatve, ima položaj stranke le, če je bila njegova terjatev priznana (prvi odstavek 403. člena ZFPPIPP v zvezi s 385. členom ZFPPIPP). Tožba na ugotovitev obstoja prerekane terjatve Banke, d. d. pa je bila zavržena. Po mnenju pritožnika ni pomembno, kdo je sedaj upnik prepozno prijavljene terjatve, zlasti pa bi to okoliščino lahko razjasnilo drugostopenjsko sodišče samo. Ugotovilo je namreč, da je Banka, d. d. terjatev odstopila novemu upniku A., d. o. o. Poudarja, da ni naloga sodišča ugotavljati, ali je prišlo do spremembe upnika, če je družba A., d. o. o. terjatev ponovno odstopila. Meni, da bi sodišče druge stopnje lahko kršitev odpravilo samo in samo dokončno odločilo v zadevi. Ker je bilo sporno le procesno vprašanje aktivne legitimacije, je imelo sodišče druge stopnje možnost in dolžnost dokončno odločiti samo. Opozarja, da pravica do pritožbe ni absolutna, temveč jo je treba tehtati v razmerju do pravice do sojenja v razumnem roku. Navaja, da ni prepričljivo stališče izpodbijanega sklepa, da ima v konkretnem primeru prednost pravica do pritožbe, ker je do občutnega zastoja v postopku že prišlo. Sodišču druge stopnje očita, da ni navedlo okoliščin, ki govorijo v prid razveljavitvi izpodbijanega sklepa. Izpostavlja, da je drugostopenjsko sodišče že razpolagalo z vsemi relevantnimi podatki, zato bi lahko razpisalo narok za razjasnitev okoliščin (glede aktivne legitimacije) hitreje kot sodišče prve stopnje. Samo bi torej lahko zagotovilo možnost izjave o aktivni legitimaciji. Ponovitev postopka na prvi stopnji omogoča nov pritožbeni postopek, kar dodatno zavlačuje sojenje.

4Pritožba je bila vročena stečajni upraviteljici in upniku, ki nanjo ni odgovoril. Stečajna upraviteljica je odgovorila in sporočila, da se s pritožbo strinja. Opozorila je, da je imela Banka, d. d. v stečajnem postopku priznano terjatev (pod zap. št. 16. v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 20.3.2016, r. št. 181) in je na podlagi te priznane terjatve imela položaj stranke v postopku.

5Pritožba je utemeljena.

6Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v postopku zaradi insolventnosti smiselno uporablja (prvi odstavek 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – v nadaljevanju ZFPPIPP) v 357.a členu uvaja novo pravno sredstvo - pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe. Namen tega pravnega sredstva je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi bila lahko ogrožena v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi (glede na procesne okoliščine primera) to lahko storilo.

7Z vprašanjem, ali je možna širša razlaga pojma sodba iz prvega odstavka 357.a člena ZPP se je Vrhovno sodišče že ukvarjalo v več zadevah. Presodilo je, da je pritožba po 357.a členu ZPP dovoljena tudi v nepravdnih postopkih, kadar so končni sklepi po svojem smislu v bistvenem enaki kot sodbe (in bi se brez kakršnegakoli zadržka lahko tako tudi imenovali).² V obravnavani zadevi gre za tak primer. Postopek odpusta obveznosti je predviden kot poseben postopek, ki teče znotraj postopka osebnega stečaja (drugi odstavek 397. člena ZFPPIPP). Sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti ima enakovredno naravo sodbi, saj pomeni da je postopek odpusta obveznosti končan. To pomeni, da stečajni dolžnik ne bo mogel doseči odpusta obveznosti (407. člena ZFPPIPP), s pravnomočnostjo katerega bi prenehala upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero učinkuje odpust (v delu, v katerem do pravnomočnosti ni bila plačana, 409. člen ZFPPIPP). Zaradi neuspešno končanega postopka odpusta obveznosti bo sodišče v nadaljevanju izdalo sklep o končanju postopka osebnega stečaja, s katerim bo stečajnemu dolžniku naložilo v plačilo v stečajnem postopku priznane, neplačane terjatve, ki pomeni izvršilni naslov (četrti odstavek 396. člena ZFPPIPP).³

8Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je po novi procesni ureditvi razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodišče prve stopnje izjema; praviloma naj v zadevi dokončno odloči pritožbeno sodišče. Okoliščine, ki utemeljujejo izjemno razveljavitev sodbe, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja (postopek bi sama zavlekla bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje ali pa bi bila neekonomična z vidika potrate človeških in/ali finančnih virov). Prav tako je ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje potrebno takrat, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva.⁴

9Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče druge stopnje ni odpravilo procesne kršitve (tj. po uradni dolžnosti preverilo obstoja kršitve iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je bilo treba predhodno ugotoviti, kdo je sedaj upnik terjatve, ki mu je treba omogočiti izjavo glede aktivne procesne legitimacije. Šele po tem, ko bi bil znan upnik (in bi bilo ugotovljeno, ali je o spremembi upnika obvestil upravitelja ter vložil tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve), bi bilo jasno, s kom mora višje sodišče izvesti razjasnevalni postopek. Prav ima stečajni dolžnik, da iz navedene obrazložitve razveljavitvenega sklepa niso razvidne okoliščine, ki so narekovale razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje (npr. da bi glede na okoliščine primera postopek na drugi stopnji trajal dlje kot če bi ga dopolnilo prvostopenjsko sodišče ali da bi bilo to sicer neekonomično). Sodišče druge stopnje namreč ni obrazložilo, zakaj bi poizvedbe (glede novega upnika) lažje opravilo sodišče prve stopnje. Nenazadnje iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je z relevantnimi podatki že razpolagalo - tj. da je novi upnik terjatve družba A., d. o. o.⁵ Da bi ostala odprta še druga (dodatna) dejanska vprašanja (poleg vprašanja, kdo je sedaj upnik in ali je obvestil upravitelja ter vložil tožbo) iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Narok, na katerem bi strankam omogočilo izjavo o aktivni procesni legitimaciji, bi torej sodišče druge stopnje lahko razpisalo samo. Sodišče druge stopnje je preširoko razlagalo pravico do pritožbe s stališčem, da bi bila strankam odvzeta pravica iz 25. člena Ustave, če bi samo prvič odločalo o odprtih dejanskih vprašanjih glede aktivne procesne legitimacije. Pravica do pritožbe pomeni le, da mora biti zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej odloči hierarhično nadrejeno sodišče (in ne, da mora biti vsaka dejanska ugotovitev izpostavljena presoji dveh sodišč). Četudi bi iz pravice do pritožbe izhajalo, da drugostopenjsko sodišče ne more prvo ugotoviti določenega dejstva, takšno ravnanje samo po sebi ni kršitev, temveč le omejitev pravice do pritožbe. Zato je treba oceniti, ali za omejitev obstajajo opravičeni razlogi zaradi varstva druge pravice.⁶ Zgolj okoliščina, da je do zastoja v postopku že prišlo, ne zadošča, da bi pravica do pritožbe pretehtala nad pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato bi po presoji Vrhovnega sodišča drugostopenjsko sodišče lahko samo po uradni dolžnosti odpravilo (preizkusilo) obstoj kršitve iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Vrhovno sodišče je zato na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

11Vrhovno sodišče je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom po 357.a členu ZPP pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Ustavno sodišče je ugotovilo, da je sodišče druge stopnje neobrazloženo odstopilo od enotne sodne prakse, po kateri so sodišča po uradni dolžnosti upoštevala pogoje za aktivno procesno legitimacijo (kadar so bila z njihovo pomanjkljivostjo seznanjena). Vlagateljici ugovora je namreč priznalo status stranke in se sklicevalo na odsotnost trditev, čeprav je bilo seznanjeno z relevantnimi dejstvi glede prepozno prijavljene terjatve.
² Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča RS Cp 13/2018 z dne 7. 5. 2018, Cp 29/2018 z dne 13. 9. 2018, Cp 28/2019 z dne 16. 5. 2019 in Cp 6/2019 z dne 7. 11. 2018.
³ Ker sklep o končanju postopka osebnega stečaja ne vsebuje odločitve o odpustu obveznosti (primerjaj 396. člen ZFPPIPP), dolžnik ne bo mogel izpodbijati zavrnitve predloga za odpust obveznosti. Za sklep o končanju postopka osebnega stečaja, v katerem je bil izdan sklep o odpustu obveznosti, se namreč 396. člen ZFPPIPP ne uporablja (peti odstavek 410. člen ZPP).
⁴ Sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019.
⁵ Iz končnega seznama preizkušenih terjatev je razvidno, da je imela Nova KBM, d. d. v stečajnem postopku terjatev (pogojno) priznano.
⁶ Glej A. Galič, Zakon o pravdnem postopku (neuradno prečiščeno besedilo) z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, 6. dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2017, str. 52 in 53.