VSM Sodba PRp 135/2019

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A., odvetnika B. B., se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku 30 dni po prejemu te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu je zanj izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka o prekršku, in sicer sodne takse v višini 200,00 EUR ter stroškov toksikološke preiskave v višini 855,69 EUR.

2Zoper takšno prvostopenjsko sodbo pritožbo vlaga obdolženčev zagovornik. V pritožbi uveljavlja materialno kršitev iz 4. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker je prvostopenjsko sodišče uporabilo materialno določbo predpisa, ki je ne bi smelo uporabiti. Po mnenju pritožnika ne gre za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP, ampak za prekršek po prvem odstavku 106. člena ZPrCP.

V preostalem delu pritožbe pritožnik poudarja, da je obdolženi, kljub temu, da je imel v krvi metadon, lahko vozil v cestnem prometu osebni avtomobil, saj mu je to dovolil lečeči psihiater. Obdolženi je namreč tekom postopka sodišču predložil ambulantni karton, ki je sicer res izdan 1. 7. 2019, to je po storjenem domnevnem prekršku, vendar zajema njegovo zdravstveno stanje od leta 2003 dalje. Lečeči psihiater je ocenil, da obdolženi glede na urinske teste, lahko vozi osebno vozilo, obdolženi pa je prav tako opravil pregled o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornega vozila in je pridobil zdravniško spričevalo dne 14. 10. 2019, na podlagi katerega mu je prvostopenjsko sodišče vrnilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje.

Obdolženi tekom postopka res ni predložil svoje zdravstvene dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da kljub metadonski terapiji lahko vozi motorno vozilo, vendar pa bi moralo prvostopenjsko sodišče v skladu z določbo 68. člena ZP-1 vprašanje sposobnosti za vožnjo raziskati samo v skladu z načelom materialne resnice in o tem pridobiti ustrezno izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke.

Zaradi vsega navedenega pritožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ob pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1 ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo postopkovnih in materialnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi uveljavljane materialne kršitve iz 4. točke 156. člena ZP-1. V postopku je pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev ter je bila v zvezi s tem sprejeta pravilna materialnopravna odločitev, zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

5V pritožbi uveljavljana materialna kršitev po 4. točki 156. člena ZP-1, ki jo uveljavlja pritožba, ker bi naj bil glede prekrška, ki je predmet obdolžilnega predloga uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti, ni podana. Res je, da vožnjo pod vplivom prepovedane droge prepoveduje prvi odstavek 106. člena ZPrCP, vendar nanj napotuje tretji odstavek 106. člena ZPrCP, tako da je pravilna zakonska kvalifikacija obdolžencu očitanega prekrška po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 106. člena ZPrCP. Zgolj nenavedba povezave tretjega odstavka 106. člena ZPrCP s prvim odstavkom 106. člena ZPrCP, v katerem so navedeni abstraktni zakonski znaki prekrška, ne pomeni uveljavljane materialne kršitve po 4. točki 156. člena ZP-1.

6Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je obdolženi v obravnavanem primeru, ko je vozil v cestnem prometu osebni avtomobil pod vplivom prepovedane droge metadona, izpolnil zakonske znake prekrška po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 106. člena ZPrCP, pri tem pa prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da ne obstojajo okoliščine, ki bi izključevale obdolženčevo odgovornost za ta prekršek.

7Obdolženi se v zagovoru in v pritožbi sklicuje, da je v procesu zdravljenja z metadonsko terapijo in sicer drugih prepovedanih drog ne uživa, lečeči psihiater pa mu je izdal potrdilo, da lahko vozi v cestnem prometu osebni avtomobil, enako informacijo pa mu je dal tudi zdravnik v ambulanti Medicine dela, prometa in športa. V pritožbi pritožnik dodatno izpostavlja še, da je dne 14. 10. 2019 pridobil zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornega vozila.

Prvostopenjsko sodišče se v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljeno sklicuje na določbe Pravilnika o seznamu prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ter drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov (v nadaljevanju Pravilnik). V obravnavanem primeru je relevanten 3. člen Pravilnika, ki določa, da voznik, ki se zdravi od prepovedanih drog v programu zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog s substitucijsko terapijo pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti v skladu s predpisi, ki urejajo zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, z zdravili iz prve ali druge alinee prejšnjega člena, ki vsebujejo prepovedane droge iz tretje alinee prejšnjega člena, ki so v skladu s predpisi o zdravilih na trgu v Republiki Sloveniji, lahko vozi vozilo, če je njegova sposobnost za vožnjo ugotovljena na kontrolnem zdravstvenem pregledu v skladu s predpisi, ki urejajo ugotavljanje zdravstvene zmožnosti voznikov. Obdolženec, ki je v programu zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog s substitucijsko terapijo pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, saj dobiva metadon, bi torej lahko vozil vozilo v cestnem prometu le, če je njegova sposobnost za vožnjo ugotovljena na kontrolnem zdravstvenem pregledu v skladu s predpisi, ki urejajo ugotavljanje zdravstvene zmožnosti voznikov. Takšna sposobnost za vožnjo pri obdolžencu pred sporno vožnjo ni bila ugotovljena, saj obdolženi v času vožnje osebnega avtomobila v cestnem prometu dne 7. 6. 2019, ko je bilo s strokovnim pregledom ugotovljeno, da je vozil pod vplivom prepovedane droge metadona, še ni imel izdanega zdravniškega spričevala o telesni in duševni zmožnosti za voznika motornega vozila kljub uživanju substitucijske metadonske terapije, kar bi predstavljajo okoliščino, ki bi izključevala obdolženčevo odgovornost za očitani mu prekršek.

8Ne glede na to, da iz ambulantnega kartona, z dne 1. 7. 2019, ki ga je obdolženec tekom postopka predložil prvostopenjskemu sodišču, izhaja mnenje lečečega psihiatra, da obdolženec glede na urinske teste lahko vozi osebno vozilo, in da mu je dne 14. 10. 2019 bilo izdano zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti kandidata za voznika in voznika motornega vozila, obdolženega ni mogoče razbremeniti odgovornosti za storjeni prekršek v času storitve prekrška. Tega ne bi bilo mogoče storiti niti s pritegnitvijo izvedenca medicinske stroke, ki bi podal mnenje o obdolženčevi telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornega vozila v cestnem prometu v času storitve prekrška, saj relevantna določba 3. člena Pravilnika predpisuje, da voznik, ki se zdravi od prepovedanih drog v programu zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog s substitucijsko terapijo pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti (v obravnavanem primeru obdolženec z metadonsko terapijo) lahko vozi vozilo (le), če je njegova sposobnost za vožnjo ugotovljena na kontrolnem zdravstvenem pregledu v skladu s predpisi, ki urejajo ugotavljanje zdravstvene zmožnosti voznikov.

9Zaradi vsega navedenega je prvostopenjsko sodišče obdolženega utemeljeno spoznalo za odgovornega očitanega mu prekrška, ki ga je storil na način opisan v izreku sodbe sodišča prve stopnje, tako v objektivnem, kot tudi v subjektivnem smislu.

10Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obdolženemu za storjeni prekršek izreklo ustrezni sankciji, v skladu s tretjim odstavkom 106. člena ZPrCP. Tako mu je izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR, kar je specialni minimum in predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk.

11Zaradi vsega navedenega pritožba pritožnika ni utemeljena, pritožbeno sodišče jo je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

12Odločitev o naložitvi plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilih prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1, znesek sodne takse pa je odmerjen na podlagi tarifne številke 8132 Taksne tarife v skladu z Zakonom o sodnih taksah.