VSRS Sodba I Ips 15580/2014

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se pravnomočna sodba v delu, ki se nanaša na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovanci M. A., A. K., D. K. in B. H. na podlagi 2. odst.105 člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotijo na pravdo.

A.

1Okrajno sodišče v Velenju je s sodbo z dne 16. 2. 2017 A. D. spoznalo za krivega petih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen treh mesecev zapora in mu nato na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen devetih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je o premoženjskopravnih zahtevkih tako, da je obsojenemu naložilo v plačilo D. K. znesek 3.449,66, EUR, B. H. znesek 3.000,00 EUR, A. K. znesek 6.425,97 EUR in M. A. znesek 3.778,47 EUR. Oškodovano I. Š. je s celotnim, oškodovana M. A. in A. K. pa s presežkom premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo spremenilo v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji tako, da je vsa kazniva dejanja pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 in obsojencu v okviru izrečene pogojne obsodbe, ob nespremenjeni določeni preizkusni dobi dveh let, na podlagi drugega odstavka 196. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik. Zatrjuje kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sodbo Višjega sodišča v Celju razveljavi in obsojenega oprosti iz razlogov po 358. členu v zvezi s členom 426 ZKP.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar. Ocenjuje, da iz vsebine zahteve izhaja, da zagovornik podaja svojo oceno ugotovljenih dejstev, ki je drugačna od tiste, ki sta jo sprejeli in obrazložili sodišči, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Kolikor zahteva trdi, da sodbi nimata razlogov o obstoju obsojenčeve krivde, kar bi bilo mogoče šteti kot očitek kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa ta očitek po stališču vrhovne državne tožilke ne drži. Navaja, da ima o obsojenčevi krivdi sodba sodišča prve stopnje vse potrebne in konkretne razloge v 9. točki v povezavi s 10., 11., 12. in 13. točko sodbe, pritožbeno sodišče pa je tem razlogom vsebinsko pritrdilo predvsem v točkah 10, 11 in 12. Glede očitka zahteve, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je obsojenčeva mama pomagala pri poravnavi obveznosti, navaja, da ne gre za odločilno dejstvo, o katerem bi morala sodba sodišča druge stopnje vsebovati razloge. Glede utemeljenosti prisoditve premoženjskopravnih zahtevkov pritrjuje odgovoru pritožbenega sodišča v točki 13, ki ga je potrebno ocenjevati v povezavi z razlogi sodišča prve stopnje v točki 16 sodbe.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5Vložnik zahteve trdi, da je sodna praksa glede kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po členu 196 KZ-1 različna, da se je le ta spreminjala in da bi se bilo treba do te sodne prakse opredeliti. To naj bi veljalo zlasti glede vprašanja, katere okoliščine je treba ugotoviti, tako subjektivne kot objektivne, da bi se lahko sodišče opredelilo do zavestnega ravnanja po predpisih, povezanih z delovnim razmerjem. Trdi, da je bila zaradi neenotne sodne prakse sodba v pritožbenem postopku razveljavljena. Tovrstne navedbe zahteve po vsebini merijo na kršitve kazenskega zakona. Vendar vložnik zahteve domnevno neenotne sodne prakse ne konkretizira, ne navede nobenih konkretnih odločb, ki naj bi bile nasprotujoče, prav tako niti ne trdi, da je krivdorek v pravnomočni sodbi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ali nezakonit. Tako posplošenih in neobrazloženih navedb Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Z nadaljnjimi trditvami, da pri obsojenemu ni podan subjektivni element očitanega kaznivega dejanja, da dejanja ni izvršil hote, vedoma, torej naklepno, vložnik zahteve izhaja iz drugačne ocene izvedenih dokazov, kot sta jo zavzeli nižji sodišči. S tem ne presega uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6Neutemeljen je očitek pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi je zagovornik izpodbijal obsojenčev naklep za izvršitev kaznivega dejanja, da bi tudi v primeru, če bi obsojeni s poslovanjem prenehal v začetku leta 2011, ko je nastopila insolventnost pravne osebe, bile pravice delavcev kršene v enakem obsegu. Glede tega se je sodišče druge stopnje opredelilo v drugem delu točke 10, v prvem delu navedene točke in v točki 11 pa je odgovorilo, na podlagi katerih okoliščin sklepa na naklep obsojenega za izvršitev kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče torej ni storilo smiselno zatrjevane kršitve po 395. členu ZKP.

7Utemeljena pa je zahteva za varstvo zakonitosti v delu, ko izpodbija odločitev o naložitvi plačila premoženjskopravnih zahtevkov. Kot je bilo navedeno že uvodoma, je bilo s pravnomočno sodbo obsojenemu naloženo plačilo premoženjskopravnih zahtevkov štirim oškodovancem iz naslova obveznosti, nastalih iz delovnega razmerja. Oškodovanka I. Š., ki je do plačila prišla v postopku osebnega stečaja obsojenega, je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

8Obsojeni je kaznivo dejanje izvršil kot samostojni podjetnik v obdobju od oktobra 2010 do aprila 2011. Zoper njega je bil naslednje leto, torej leta 2012, začet postopek osebnega stečaja. Osebni stečaj je bil zaključen s Sklepom o odpustu obveznosti obsojenemu, ki je postal pravnomočen dne 9. 8. 2014. Sodba v tej kazenski zadevi je bila pred sodiščem prve stopnje izrečena februarja 2017, pravnomočna je postala 11. 1. 2018.

9V Sklepu o odpustu obveznosti Okrožnega sodišča v Celju St 764/2012 z dne 24. 7. 2014, ki je postal pravnomočen 9. 8. 2019, s katerim je bil zaključen postopek osebnega stečaja nad obsojenim, je v točki 1 navedeno, da se odpustijo obveznosti stečajnega dolžnika. Iz točke 2 sklepa izhaja, da odpust obveznosti učinkuje za vse navadne in podrejene terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 9. 5. 2012. Osebni stečaj obsojenega je bil tako zaključen v času veljave Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki je bil objavljen v Uradnem listu 47/2013, to je tako imenovanem ZFPPIPP-E. Naveden zakon je merodajen za presojo vprašanja, katere obveznosti so bile obsojenemu v postopku osebnega stečaja odpuščene. V 408. členu ZFPPIPP-E, ki napotuje še na določbo 21. člena istega zakona, so določene terjatve, za katere odpust obveznosti ne učinkuje.

10Obsojenemu je bilo v okviru premoženjskopravnega zahtevka naloženo, da oškodovancem plača terjatve, ki izvirajo iz neplačila stroškov za prehrano med delom, za prevoz, nadure, odpravnine, povrnitve stroškov goriva, prispevke in sorazmeren del regresa. Nobena od navedenih terjatev ne šteje kot prednostna terjatev po 21. členu ZFPPIPP-E. Naloženo mu je bilo tudi plačilo neizplačanih plač. Te predstavljajo prednostno terjatev le glede plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. V konkretnem primeru je od zadnjega neizplačila plač (april 2011), ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, do začetka postopka insolventnosti (sklep z 9. 5. 2012) poteklo več kot eno leto. Pritrditi je zato zagovorniku obsojenega, da so bile vse terjatve oškodovancev, ki izvirajo iz kaznivega dejanja, ki ga je bil obsojeni pravnomočno spoznan za krivega in ki so bile oškodovancem priznane kot premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku, obsojenemu pravnomočno odpuščene v postopku osebnega stečaja.

11Prvostopenjsko sodišče ob ugoditvi premoženjskopravnim zahtevkom sicer ni spregledalo, da je bil zoper obsojenega uveden in pravnomočno zaključen stečajni postopek, ki se je končal z odpustom obveznosti. Vendar je pri svoji odločitvi izhajalo iz določb ZFPPIPP, ki so veljale v času izdaje sodbe pred sodiščem prve stopnje, tako imenovanega ZFPPIPP-G, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 27/2016. Z novelo je bila 408. členu dodana nova 5. točka, ki določa, da odpust obveznosti tudi ne učinkuje za povrnitev škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti. Učinek oz. posledice zaključenega postopka osebnega stečaja je potrebno presojati po zakonu, ki je veljal v času pravnomočnosti izdaje odločbe v postopku osebnega stečaja in ne po kasnejšem, noveliranem predpisu, ki je za obsojenega v konkretnem primeru tudi manj ugoden, zato je razlaga, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, napačna.

12Glede na navedeno je treba ob pravilni uporabi določbe 408. člena ZFPPIPP-E, ki je veljal v času izdaje pravnomočne odločbe o odpustu terjatev v stečajnem postopku, ugotoviti, da so bile terjatve, ki so bile v kazenskem postopku priznane kot premoženjsko pravni zahtevek, obsojenemu v stečajnem postopku odpuščene. V 409. členu ZFPPIPP-E je določeno, da s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve. Navedeno pomeni, da te terjatve, četudi izvirajo iz škode, povzročene s kaznivim dejanjem, kar je poudarilo pritožbeno sodišče, v primeru, ko je bil stečajni postopek zaključen po t.i. ZFPPIPP-E, ni mogoče priznati kot premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku. Pritrditi je tako vložniku zahteve, da je bila pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku po 105. členu ZKP napačno uporabljena določba 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP-G, kar je vplivalo na zakonitost odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, ki so bili priznani, čeprav so bili obsojencu že pravnomočno odpuščeni.

C.

13Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila s pravnomočno sodbo zagrešena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP tako, da je bila napačno uporabljena določba drugega odstavka 105. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo in odločilo, da se oškodovance, katerim je bil s pravnomočno sodbo prisojen premoženjskopravni zahtevek, s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

14Glede na to, da je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča odločeno deloma v obsojenčevo korist, se na podlagi 98.a člena v zvezi z drugim odstavkom 97. člena ZKP sodna taksa ne določi.