VSL Sodba I Cp 1071/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v točkah I/2, 3 in 4 izreka ter v stroškovnem delu (točka IV. izreka)) potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 716,38 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo služnostne pravice vgradnje in vzdrževanja namakalnega sistema v korist prvotožeče stranke kot imetnika, in podredni zahtevek, da se ugotovi, da ima prvotožeča stranka navedeno služnostno pravico za potrebe zagotavljanja dobave vode do določene nepremičnine (točka 1. tožbenega zahtevka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje obstoječega namakalnega sistema tako, da iz podzemne cevi, ki je namenjena dobavi vode, odstrani ventil, ki preprečuje prost pretok vode in ponovno poveže prekinjeno podzemno cev ali jo nadomesti z novo (točka 2. tožbenega zahtevka); da se toženi stranki prepove nadaljnje vznemirjanje prvotožeče stranke pri izvrševanju služnostne pravice (točka 3. tožbenega zahtevka); in za povrnitev pravdnih stroškov (točka 4. tožbenega zahtevka). V točki II. izreka je ustavilo postopek glede dveh drugih nepremičnin, v točki III. izreka pa zavrnilo predlog tožnikov za dopolnitev zapisnika. V točki IV. izreka je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 2.873,22 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka (v nadaljevanju tudi: tožnici) je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodbo izpodbija le deloma, in sicer v točki I. izreka glede zavrnitve zahtevkov za vzpostavitev prejšnjega stanja in za prepoved bodočega vznemirjanja (točki 2. in 3. tožbenega zahtevka) ter glede stroškovne odločbe (točka 4. tožbenega zahtevka v točki I. izreka in točka IV. izreka). Opozarja, da zavrnjenih zahtevkov ni uveljavljala zgolj na podlagi 212. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), to je s sklicevanjem na obstoj služnosti na toženčevi nepremičnini, temveč tudi neodvisno od tega vprašanja - na podlagi 164. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Poudarja, da je toženec na svoji nepremičnini namerno poškodoval vodovodno cev, ki je povezovala nepremičnino druge tožnice z namakalnim sistemom, in sicer brez vsakega upravičenega interesa in z izključnim namenom škodovati drugi tožnici. Gre za protipravno ravnanje samo po sebi, prepovedano po 12. členu SPZ in 7. členu OZ. Vodovodna cev je po spornem posegu toženca še vedno pod njegovim zemljiščem, vendar po novem nefunkcionalna. S spornim ravnanjem toženec ni dosegel nobene koristi niti konkretne koristi v pravdi ni zatrjeval (skliceval se je le na svoje lastništvo nepremičnine). Njegov poseg v vodovodno cev ni pripomogel k boljšemu izvrševanju njegove lastninske pravice na nepremičnini. Poleg tega ga obstoj vodovodne cevi in njeno delovanje 1,2 metra pod zemeljsko površino nikoli nista v ničemer motila pri izvrševanju lastninske pravice, kar jasno izhaja iz trditev pravdnih strank, toženčeve lastne izpovedi in stanja na kraju samem. Izpostavlja, da je bil edini namen toženca preprečiti drugi tožnici, da bi lahko pridobivala vodo za zalivanje njive, ter da je dokazni postopek potrdil, da je toženec zasledoval izključno cilj škodovati drugi tožnici. Sodbi očita nepravilnost in nezakonitost neodvisno od presoje o zahtevku v zvezi s služnostjo, sodišču prve stopnje pa, da je tudi v ponovljenem postopku zanemarilo pomen zlorabe lastninske pravice, čeprav je pritožbeno sodišče v predhodnem odločanju izrecno pritrdilo njenim navedbam v zvezi s tem. Sklicuje se na pravno teorijo in sodno prakso glede omejitev lastninske pravice in prepovedi njene zlorabe. Meni, da ničesar ne spremeni obrazložitev sodišča, da si je toženec domnevno prizadeval za ureditev razmerja, na kar prvotni drugi tožnik ni želel pristati. Poudarja, da želja toženca po pridobitvi severnega dela zemljišča druge tožnice ne pomeni, da je bil zato toženec upravičen škodovati drugi tožnici in da je zato zloraba njegove lastninske pravice upravičena. To kvečjemu obrazloži nagib toženca za škodovanje in dokazuje, da je šlo v resnici za maščevanje in pritisk k menjavi parcel. Ti vzgibi pa ne predstavljajo pravno zaščitenega interesa. Zgolj nagib namreč ne spreminja protipravnosti škodovanja. Glede na vse navedeno sodišču prve stopnje očita presojo v nasprotju z 12. in 73. členom SPZ ter 7. in 164. členom OZ. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ki bi morala biti ob drugačnem uspehu strank glede odločitve o glavni stvari drugačna. Tudi sicer meni, da je stroškovna odločitev nepravilna in nezakonita. Tožencu so bili namreč priznani tudi stroški za odgovor na pritožbo in stroški odgovora na revizijo, čeprav v predhodnem pritožbenem in revizijskem postopku ni uspel, ta njegova procesna dejanja pa več kot očitno niso bila potrebna za pravdo. Priznanje teh stroškov tožencu je zato v nasprotju s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njenemu glavnemu in stroškovnemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Toženec v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da ni zlorabljal svoje lastninske pravice. Opozarja, da ni poškodoval cevi, ampak je nanjo samo vgradil ventil, dokler se ne razjasni (ne)obstoj stvarne služnosti. Cev torej ni bila poškodovana ali celo odstranjena. Poudarja, da je s spornim ravnanjem zgolj varoval svojo lastninsko pravico na nepremičnini (uprl se je izvrševanju nezakonite služnosti) in da ni želel izključno škodovati drugi tožnici. Njegov namen ni bil povzročanje škode, saj se je nezakonitemu posegu v svojo lastninsko pravico uprl na najmanj invaziven način. Tudi po vgraditvi ventila je želel s prvotnim drugim tožnikom mirno urediti zadeve, vendar neuspešno. Pojasnjuje, da bi bila v primeru ugotovitve in vpisa služnosti v zemljiško knjigo zmanjšana vrednost njegove nepremičnine in posledično tudi možnost za njeno prodajo. V zvezi z zlorabo pravice pojasnjuje, da je o njej mogoče govoriti le tedaj, ko pride do kolizije dveh enako močnih pravic. Opozarja, da v postopku niti ni bilo dokazano, da bi bila druga tožnica zaradi spornega ravnanja omejena v dobavi vode in zalivanju vrta. Meni, da niso izkazani vsi elementi odškodninskega delikta. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnici opozarjata, da zahtevkov za vzpostavitev prejšnjega stanja in za prepoved ponovnega vznemirjanja nista uveljavljali zgolj na podlagi 212. člena SPZ (to je s sklicevanjem na obstoj služnosti na nepremičnini toženca), temveč tudi neodvisno od te pravne podlage - s sklicevanjem na določbo 164. člena OZ. Ta določba predpisuje način povrnitve škode in ne določa, katere predpostavke morajo biti izkazane za odškodninsko odgovornost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo tudi glede te druge uveljavljane pravne podlage - odškodninske odgovornosti. Zavzelo je namreč stališče, da ni podana protipravnost ravnanja toženca, ki je prerezal odkopano dovodno cev namakalnega sistema, ki teče po njegovem zemljišču brez kakršnekoli pravne podlage, in nanjo namestil ventil, s čimer je preprečil dobavo vode do nepremičnine druge tožnice. Protipravnost ravnanja toženca bi bila podana, če bi sodišče ugotovilo, da je šlo za navidezno izvrševanje njegove lastninske pravice, to je za ravnanje, katerega izključen ali očiten namen bi bil škodovati tožnicama (drugi odstavek 12. člena SPZ).

6Zakaj v ponovnem sojenju v toženčevem ravnanju ne vidi več takšnega namena, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč prišlo do drugačnega zaključka kot v prvi, razveljavljeni sodbi z dne 27. 1. 2015.¹ Ob prvem sojenju je, ne da bi izvedlo predlagane dokaze, ravnanje toženca že na podlagi trditev obeh pravdnih strank označilo za nagajanje oziroma moralno neprimerno ravnanje, v ponovnem sojenju pa je na podlagi izpovedi strank in prič zaključilo, da si je toženec še nekaj let po ugotovitvi, da po njegovem zemljišču potekajo vodi namakalnega sistema prve tožnice, prizadeval za ureditev razmerja (da bi tudi sam dobil dostop do namakalnega sistema oziroma da bi se parceli zamenjali in cevi ne bi bile več vgrajene v tuji nepremičnini), vendar se prvotni drugi tožnik (sedaj že pokojni) s predlaganimi rešitvami ni strinjal. Poleg tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec s spornim dejanjem opozoril, da preko njegovih nepremičnin potekajo vodi namakalnega sistema brez njegovega soglasja in brez kakršnekoli pravne podlage. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri presoji protipravnosti ravnanja toženca upoštevalo njegovo večletno prizadevanje za mirno ureditev razmerja med strankama (ob hkrati nepripravljenosti druge strani na rešitev spora) ter štelo njegovo ravnanje kot upravičeno, to je kot obrambo lastninske pravice in ne kot pretirano opozorilo na nestrinjanje z obstoječo ureditvijo, ki nima pravne podlage in od katere sam nima nobene koristi. S takšno oceno se strinja tudi pritožbeno sodišče.

7Ugotovitvi sodišča prve stopnje o tem, da si je toženec prizadeval za mirno ureditev razmerja med strankama, vendar na drugi strani ni naletel na pripravljenost za rešitev spora, pritožnici ne oporekata. Gre za eno ključnih ugotovitev, ki utemeljujejo zaključek, da toženec s svojim ravnanjem ni imel izključnega namena škodovati tožnicam.

8Da bi bila toženčeva zloraba lastninske pravice zaradi želje po pridobitvi severnega dela zemljišča druge tožnice upravičena, sodišče prve stopnje ni zaključilo. Prav nasprotno, zlorabe lastninske pravice toženca ni ugotovilo, zato je tudi ni opravičevalo.

9Presoja, ali gre za navidezno izvrševanje lastninske pravice toženca, je objektivna. Sodišče ni izhajalo iz golih domnev o njegovi subjektivni motiviranosti za izvršitev spornega ravnanja (maščevanje, pritisk k menjavi parcel), temveč je ocenilo navzven razvidno in objektivno preverljivo ravnanje obeh pravdnih strank.

10Da bi dokazali toženčevo navidezno izvrševanje lastninske pravice in s tem protipravnost njegovega ravnanja, tožnici v pritožbi zlasti poudarjata, da toženec ni izkazal, da bi njegov poseg v vodovodno cev kakorkoli pripomogel k boljšemu izvrševanju njegove lastninske pravice na nepremičnini, niti ni izkazal, v čem ga vodovodna cev dejansko moti. Takšno pritožbeno razlogovanje je zmotno. Dokazno breme, da je toženec s spornim posegom navidezno izvrševal svojo lastninsko pravico, je bilo na tožnicah. Tožencu kot lastniku nepremičnine ni bilo treba dokazovati, zakaj je upravičen izvrševati svojo lastninsko pravico v polnem obsegu, kakšno konkretno korist ima od tega, zakaj konkretno je vodovodna cev pod površino nepremičnine zanj moteča in zakaj se ima pravico (na primeren način) upreti takšnemu stanju, ki predstavlja poseg v njegovo lastninsko pravico. Da je bila njegova obramba lastninske pravice neupravičena ali nesorazmerna ter zaradi tega protipravna, sta bili dolžni dokazovati tožnici, kar pa jima ni uspelo. Zato tožnici nimata prav, ko poudarjata, da sporno ravnanje toženca predstavlja protipravno ravnanje že samo po sebi, zaradi česar je prepovedano po 12. členu SPZ in 7. členu OZ.

11Pritožbene navedbe o tem, da je vodovodna cev po spornem posegu toženca še vedno pod njegovim zemljiščem, vendar po novem (zaradi nameščenega zapornega ventila) nefunkcionalna (zaradi česar druga tožnica ne more več uporabljati vode iz namakalnega sistema v X.), kažejo na to, da se je toženec nezakonitemu posegu v svojo lastninsko pravico uprl na najmanj invaziven in reverzibilen način (kot pravilno opozarja toženec v odgovoru na pritožbo).

12Tožnici se šele v pritožbi sklicujeta na pravila sosedskega prava (73. člen SPZ) in na sodno prakso² v zvezi s tem, pri čemer pa ne upoštevata, da v konkretnem primeru, glede na njuno trditveno podlago, ni šlo za kršitev medsosedskega sožitja - to je za kolizijo dveh lastninskih pravic, temveč za kolizijo neizkazane služnostne pravice in lastninske pravice (v primeru prve tožnice) ter neizkazano odškodninsko odgovornost toženca zaradi obrambe njegove lastninske pravice (v primeru druge tožnice). Tožnici nista zatrjevali, da bi jima ravnanje toženca v bistveni meri oteževalo ali onemogočalo uživanje njune lastninske pravice prav iz razloga, ker je toženec to ravnanje izvršil kot lastnik sosednje nepremičnine. Pri sklicevanju druge tožnice, da zaradi spornega ravnanja toženca ne more več uporabljati vode iz namakalnega sistema v X. za zalivanje njive na svoji nepremičnini, lega (sosedstvo) nepremičnin toženca in druge tožnice ni bila bistvena okoliščina.

13V zvezi z uveljavljanjem odškodninske odgovornosti toženca gre poleg tega dodati, da tožnici niti nista uspeli dokazati pravno priznane škode, ki naj bi jima nastala zaradi domnevno protipravnega ravnanja toženca, kajti njune trditve o škodi so bile zgolj splošne in nekonkretizirane.³ Druga tožnica je na primer zatrjevala le, da zaradi ravnanja toženca ni mogla več uporabljati vode iz namakalnega sistema v X., ni pa ob tem pojasnila, kakšno konkretno škodo naj bi to predstavljalo za njo (npr. nezmožnost uporabe nepremičnine, dodatne stroške zaradi dobave vode od drugod, škodo na vrtninah).

14Tožnici neutemeljeno nasprotujeta tudi odločitvi o stroških postopka, ki je sledila odločitvi o glavni stvari. Ker je toženec v pravdi v celoti uspel, je upravičen do povrnitve vseh stroškov postopka, ki jih je šteti kot potrebne za pravdo (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP). Ob tem dejstvo, da toženec v predhodnem pritožbenem in revizijskem postopku ni uspel, ni pravno pomembno, saj je bistven njegov končni popolni uspeh v pravdi (s sprejeto odločitvijo bodo pravnomočno zavrnjeni vsi zahtevki tožnic). S pritožbenim stališčem, da stroški odgovora na pritožbo in odgovora na revizijo niso bili potrebni za pravdo, se ni mogoče strinjati, saj si je toženec s tema vlogama argumentirano prizadeval za svoj uspeh v postopku. Tudi sicer tožnici sploh nista konkretizirali, zakaj stroški navedenih vlog ne bi bili potrebni za pravdo.

15Ostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega dela sodbe niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu (to je v točkah I/2, 3 in 4 izreka ter v stroškovnem delu (točka IV. izreka)) potrdilo (353. člen ZPP).

16Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) je toženec upravičen do priglašene nagrade za postopek s pritožbo (tar. št. 3210) v višini 587,20 EUR in do 22 % DDV, kar skupaj znaša 716,38 EUR. Priznane stroške mora tožeča stranka toženi stranki plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom stroškov pa bo toženi stranki dolgovala tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (299. in 378. člen OZ).

¹ S tem se je sicer načelno strinjanje pritožbenega sodišča v 8. točki obrazložitve sklepa I Cp 1617/2015 z dne 14. 10. 2015 s prvo pritožbo tožnic glede prepovedi zlorabe lastninske pravice v 12. členu SPZ naknadno izkazalo kot neupoštevno za konkretni primer, kar pa ni moteče. Bistveno je, da se je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju opredelilo tudi glede vprašanja, ali gre v konkretnem primeru za navidezno izvrševanje lastninske pravice toženca in s tem za protipravnost njegovega ravnanja.
² Sklep VSRS II Ips 110/2016 z dne 22. 3. 2018, sodba II Ips 180/2009 z dne 25. 10. 2012, sodba II Ips 300/2005 z dne 18. 6. 2007, VSL sodba II Cp 1079/2018 z dne 13. 6. 2018 ter VSL sodba II Cp 1655/2015 z dne 2. 9. 2015.
³ Za uspeh z uveljavljanjem odškodninske odgovornosti toženca bi tožnici morali dokazati protipravnost ravnanja toženca, škodo in vzročno zvezo med njima.