VSL Sklep I Cpg 47/2019

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 374/2017 z dne 13.11.2018 se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke zoper II. točko sklepa o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 374/2017 z dne 24. 1. 2018 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom, zoper katerega se pritožujejo toženci, ugodilo predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, tako da je tožeči stranki dovolilo vložitev pritožbe zoper II. točko sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Pg 374/2017 z dne 24. 1. 2018. Razveljavilo je I. točko izreka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 208/2018 z dne 22.5.2018, s katerim je to zavrglo pritožbo tožeče stranke kot prepozno. Zadevo je odstopilo pritožbenemu sodišču zaradi vsebinske odločitve o pritožbi zoper II. točko sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Pg 374/2017 z dne 24. 1. 2018.

2Tožeča stranka je dne 6. 2. 2018 vložila pritožbo zoper II. točko sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Pg 374/2017 z dne 24. 1. 2018, s katerim je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev na podlagi podrednih tožbenih zahtevkov za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v predlogu navedenih nepremičnin.

3Tožeča stranka na pritožbo tožencev ni odgovorila. Toženci so odgovorili na pritožbo tožeče stranke. Predlagali so, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

K I. točki izreka:

6Toženci se zoper sklep, s katerim je sodišče dovolilo vrnitev v prejšnje stanje, pritožujejo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Nepravilnost pri oddaji pošiljke tožnice zaradi ravnanja poštnega uslužbenca ne predstavlja opravičljivega razloga za zamudo. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tožeča stranka niti ne zatrjuje, da je pritožbo zamudila iz upravičenega razloga. Tožeča stranka tudi ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj ni navedla takšnih dejstev, ki bi utemeljevala ugoditev predlogu.

7Pravno podlago za odločanje predstavlja 116. člen ZPP. Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se pravda vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo, in razveljavijo vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo zaradi zamude.

8Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je ta vložila, ker je pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 208/2018 z dne 22.5.2018 kot prepozno zavrglo njeno pritožbo zoper II. točko sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 374/2017 z dne 24.1.2018. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrglo, ker se je rok za pritožbo iztekel 6.2.2018, naslovno sodišče pa jo je prejelo dne 7.2.2018, kot izhaja iz dohodnega žiga na pritožbi. Pritožba ni bila poslana po pošti priporočeno, ampak kot navadna pošiljka. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je sodišče prve stopnje ugodilo, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka pritožbo na pošto oddala 6.2.2018, in sicer kot priporočeno pošiljko. Pošiljka je bila nato sodišču poslana kot navadna in ne kot priporočena zaradi napake na strani poštne uslužbenke. Navedeno izhaja iz poštne knjige pooblaščencev tožeče stranke (A 65), podpisa poštne uslužbenke C. P. (A 63), njenega zaslišanja in zaslišanja priče S. P. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje upoštevalo kot utemeljen, ker je tožeča stranka svojo obveznost izpolnila, ko je pritožbo dne 6.2.2018 pravočasno in priporočeno oddala na pošto. Zaključilo je, da zaradi napake poštne uslužbenke ne more nositi odgovornosti in to ne more iti v njeno breme, zato je rok za pritožbo zamudila iz upravičenih razlogov.

9Pritožniki nimajo prav, ko navajajo, da se zamuda pri oddaji pošiljke tožnice zaradi ravnanja poštnega uslužbenca ne more upoštevati kot opravičljiv razlog za prepozno pritožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovljeno dejansko stanje ustrezno obrazložilo v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na to obrazložitev. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da stranke ne morejo nositi odgovornosti zaradi napake poštnega uslužbenca, če same v vsem ravnajo skrbno in pravilno. Pooblaščenci tožeče stranke so pritožbo na pošto oddali v roku in priporočeno, tako da jim pri tem ni mogoče očitati nikakršnega neskrbnega ravnanja. Pritožbeno sodišče je nato pritožbo zavrglo kot prepozno, kar je posledica tega, da iz kuverte ni izhajalo, da bi bila ta oddana priporočeno (prim. drugi odstavek 112. člena ZPP), vendar pa, kot rečeno, to ni bila krivda tožeče stranke. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v konkretni zadevi ne gre za primere iz sodne prakse, ko stranka nepravilnosti pri vročanju ne more uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa je to lahko le pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog.¹ V teh primerih je namreč šlo za napako pošte pri vročanju, torej v smeri od sodišča k strankam, in ne obratno, v smeri strank k sodišču, kot v obravnavanem postopku. Ker stranka napake pošte pri pošiljanju njenih pošiljk ne more uveljavljati kot pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog, je zato stranki treba dovoliti vrnitev prejšnje stanje. Stališče sodne prakse je, da lahko upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje predstavlja vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje, ob tem, da ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če ga je mogoče pripisati naključju, ki se je pripetilo stranki. Vrnitev v prejšnje stanje je utemeljena le, če zamuda izvira iz dogodka, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti (pogoj nekrivde) ni mogla niti predvideti niti preprečiti.² Napako pošte se upošteva kot razumsko oviro stranke, da opravi procesno dejanje. V konkretnem primeru tožeči stranki ni mogoče očitati krivde, saj je v vsem ravnala skrbno in pravilno. Glede na to, da se pošta ukvarja s pošiljanjem pošiljk in ima zato položaj profesionalne osebe, od katere se pričakuje večja skrbnost pri opravljanju dejavnosti, se je tudi lahko zanesla na to, da bo pravilno poslala pošiljko tožeče stranke. Napake pošte zato ni bila dolžna predvideti niti je ni mogla preprečiti. Njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zato utemeljen.

10Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP). Drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni našlo (drugi odstavek 350 člena v zvezi s 366. členom ZPP).

K II. točki izreka:

11Tožeča stranka se je pritožila zoper sklep iz razlogov kršitve določb postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi sodišču najprej očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi nejasni, nerazumljivi in neargumentirani. V konkretnem primeru bi moralo sodišče predlagani začasni odredbi obravnavati ločeno in v zvezi s tem odločati ločeno tako o obstoju verjetnosti terjatve po primarnem tožbenem zahtevku kot o obstoju verjetnosti terjatve po podrednem tožbenem zahtevku. Tožeča stranka nima ustreznega zavarovanja svojih podrednih zahtevkov, dosedanje ravnanje tožencev in dolgotrajnost sodnega postopka v zadevi XIV Pg 2184/2016 (v katerem tožeča stranka uveljavlja regresni zahtevek) pomenita resno nevarnost, da bodo toženci premoženje odtujili ali obremenili in s tem onemogočili poplačilo tožeči stranki. Zaradi tega predlaga izdajo začasne odredbe tudi za podredne zahtevke, in sicer z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičninah Š. in M. ter tudi na ostalih nepremičninah drugo in tretje tožene stranke (stanovanja V., Č., B. in stanovanjska stavba na naslovu Z. 4., N.).

12V skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora pri tem izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

13Tožeča stranka je uspela s predlogom za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev po primarnih tožbenih zahtevkih, s katerimi uveljavlja ničnost spornih pravnih poslov, s katerimi je prvotožena stranka prenesla lastninsko pravico na nepremičninah Š. in M. na drugo in petotoženo stranko ter vzpostavitev prejšnjega ZK stanja; ničnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža v prvotoženi stranki ter vračilo prejete kupnine prvotoženi stranki; in ničnost kreditne pogodbe med četrto in drugotoženo stranko, na podlagi katere je bila pri nepremičninah Š. vknjižena hipoteka v korist četrtotožene stranke in vzpostavitev prejšnjega ZK stanja. S predlagano začasno odredbo je tožeča stranka dosegla zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičninah Š. in M. S podrednimi zahtevki pa tožeča stranka izpodbija navedena razpolaganja zgolj v razmerju do tožeče stranke (paulijanska tožba; 260. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

14Pritožba nima prav, ko navaja, da bi morala moralo sodišče ločeno obravnavati začasni odredbi za zavarovanje primarnih in podrednih tožbenih zahtevkov in v zvezi s tem odločati ločeno tako o obstoju verjetnosti terjatev po primarnih tožbenih zahtevkih kot o obstoju verjetnosti terjatev po podrednih tožbenih zahtevkih. V primarnih zahtevkih tožeča stranka uveljavlja ničnost spornih pravnih poslov med toženci. Ničnost, ki je strožja sankcija neveljavnosti pravnih poslov, ima absolutni učinek, torej učinkuje proti vsakomur, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ). Ničen pravni posel je tak že od začetka in za pogodbeni stranki ne ustvarja nobenih obveznosti, kar pa je stranka že prejela na podlagi ničnega posla, mora vrniti (87. člen OZ). S podrednimi tožbenimi zahtevki tožeča izpodbija v prejšnjem odstavku navedena pravna dejanja tožencev, tako da ta ne bi imela učinka v razmerju do tožeče stranke. Izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika ima zgolj relativni učinek, saj učinkuje le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev (260. člen OZ). Upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti.³ Ničnost in izpodbojnost se torej med seboj izključujeta, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložitve. Zato je obstoj verjetnosti terjatve po paulijanski tožbi mogoče ugotavljati šele, ko niti s stopnjo verjetnosti ni izkazan tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti.⁴ Ker je sodišče že ugotovilo, da verjetno obstaja terjatev tožeče stranke po primarnih tožbenih zahtevkih, je zato pravilno zaključilo, da to izključuje verjetnost obstoja terjatev po podrednih tožbenih zahtevkih. S tem pa odpade verjetnost terjatve, kot prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Zato se pritožbeno sodišče ne bo spuščalo v obravnavanje pritožbenih navedb glede izkazane nevarnosti za uveljavitev terjatve, saj je to glede na obrazloženo nepotrebno.

15Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je obrazložitev jasna in ustrezno argumentirana, kot obrazloženo zgoraj, pa je tudi pravilna. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kakšnih drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi tega je odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

16Pritožbeno sodišče je o stroških pritožbenega postopka odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker nobena pravdna stranka s svojo pritožbo ni uspela, nosita vsaka svoje stroške postopka. Sodišče je odgovor na pritožbo, ki so ga vložili toženci, prepoznalo kot nepotrebno vlogo, saj gre v glavnem za ponovitev stališč sodišča prve stopnje in ni v ničemer doprinesla k odločitvi o pritožbi (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

________________
¹ Tako sklep VSL I Cp 265/2016.
² Sklep VSL I Ip 2491/2017.
³ Sodba VSRS II Ips 297/2010.
⁴ Sklep VSL I Cp 3/2015.