VSM Sodba I Cpg 247/2019

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 181.794,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2015 do plačila. V točki II izreka je odločilo o stroških postopka, ki jih je toženec dolžan plačati tožnici v znesku 7.941,09 EUR, v primeru zamude z obrestmi.

2Toženec z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Uveljavlja obstoj procesnih kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je kršilo načelo neposrednosti in ustnosti postopka iz 4. člena ZPP. Pravilno je sicer presodilo, da je tožnica prepozno predlagala zaslišanje določenih prič, a je to nedopustno saniralo z upoštevanjem zapisnikov o zaslišanju teh istih prič v kazenskem postopku, na njihove izjave pa je oprlo svojo odločbo. Sodišče prve stopnje v smislu 217. člena ZPP ni pojasnilo, zakaj se je dokaz z zaslišanjem prič izvedel posredno. Kršilo je tudi določbo petega odstavka 286.a člena ZPP. Nenazadnje toženec ni imel možnosti, da se o dokazu, izvedenem v drugem sodnem postopku, izjavi (procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Pritožnik graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaza z zaslišanjem prič G.M. in A.J., čeprav se nato v razlogih odločbe sklicuje na njuni pisni izjavi.

Podani sta tudi procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženec v tem kontekstu izpostavlja razloge v točki 14 obrazložitve, in sicer glede presoje, da V.Š. v spornem obdobju ni opravljala dela za tožnico, ampak je od 2007 – 2013 delala kot pripravnik pri družbi D., pri čemer naj bi dokaz za to predložil kar toženec sam. Razlogi v tem delu so pomanjkljivi, celo protispisni, kot takšni pa ne omogočajo preizkusa odločbe.

V nadaljevanju pritožbe toženec graja dejanske in v posledici tega tudi materialno pravne zaključke izpodbijane sodbe. Na posamezne ugovore bo pritožbeno sodišče odgovorilo v sklopu obrazložitve.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Bistvene kršitve določb postopka

5Na zatrjevane procesne kršitve sodišče druge stopnje odgovarja v vrstnem redu, kot se nanje sklicuje pritožba.

6Sodišče prve stopnje ni kršilo 4. člena in petega odstavka 286. člena ZPP, tako da ni storilo procesne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica pravočasno predlagala zaslišanje prič J.K., Z.F., Z.P., I.Ž. in V.Š.. Ko jo je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 6. 2016 pozvalo, da v skladu s 236a. členom ZPP predloži njihove pisne izjave, je predlagala, da se priče zaslišijo oziroma se upoštevajo njihove izjave, dane v kazenskem postopku zoper obd. R.Š. Glede na odziv toženca, ki je zaslišanju nasprotoval, je še pojasnila, da priče pisnih izjav niso želele podati, saj so bile zaslišane že v kazenskem postopku, so pa izrazile pripravljenost ponovno pričati tudi v tem postopku.

Sodišče prve stopnje argumentom tožnice ni sledilo in prič ni zaslišalo (drugi odstavek 236a. člena ZPP), je pa ugodilo njenemu (pravočasnemu) predlogu, da se v dokazne namene upošteva zadeva Kpr 23468/2015 Okrožnega sodišča v Mariboru. Po prejemu spisa je tožnica dokazni predlog (katere listine iz tega spisa naj se upoštevajo) ustrezno substancirala.

Toženka je že v vlogi z dne 20. 9. 2016, v kateri je nasprotovala zaslišanju predlaganih prič, izrecno navedla, da se pridružuje gornjemu dokaznemu predlogu tožnice, saj izpovedbe vseh zaslišanih v preiskavi potrjujejo njene navedbe, da so se v podjetju v M. le izdajale fakture, vse ostalo pa sta z angleškimi kupci urejali V. in K.Š.. Na naroku dne 31. 8. 2017 je z dokaznim predlogom tožnice (ponovno) soglašala in izjavila, da naj „sodišče sprejme vse izjave, ki so bile dane med zaslišanjem v preiskavi...“.

Glede na navedeno ni prav nobenega dvoma, da sodišče prve stopnje (z upoštevanjem izjav, danih v fazi preiskave)¹ ni kršilo načela ustnosti in neposrednosti iz 4. člena ZPP. Toženec je z izvedbo tega dokaza izrecno soglašal oziroma se zavzemal, da se pisne izjave zaslišanih, ki naj bi potrjevale njegove navedbe, upoštevajo. Utemeljenega razloga, zakaj naj bi sodišče prve stopnje v nakazani smeri „ubralo napačen procesni pristop“, s tem pa storilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pritožba ne ponuja.

8V tem kontekstu velja poudariti, da določbe petega odstavka 286.a člena ZPP v obravnavani zadevi ne gre uporabiti, saj sodišče prve stopnje na tožnico ni naslovilo poziva po prvem ali drugem odstavku citiranega člena. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na 217. člen ZPP, saj v okviru dokaznega postopka ni šlo za procesno situacijo izvedbe dokaza pred zaprošenim sodnikom.

9Ker je tožnica soglašala, da se v dokazne namene upoštevajo posredno izvedeni dokazi, tudi ne drži njen pritožbeni očitek, da je bila (zaradi tega) kršena njena pravica do izjave in storjena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Sodišče prve stopnje tudi z odločitvijo, da se zavrne dokazni predlog z zaslišanjem prič G.M. in A.J., ni storilo procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. K razlogom v točki 6 obrazložitve, ki jih zaradi stališč, sprejetih v nadaljevanju, ni treba posebej presojati, pritožbeno sodišče še dodaja:

Res je, da je sodišče prve stopnje v dokazne namene upoštevalo listini, ki sta jih podpisala G.M. (priloga B7) in A.J. (priloga B2), a gre za listini družb, katerih direktorja sta omenjena v spornem obdobju bila (družbi S. in D.) in ne za njuni pisni izjavi po prvem odstavku 236.a člena ZPP. Takšnih pisnih izjav toženec po pozivu sodišča za omenjeni osebi ni predložil, za to tudi ni navedel razlogov, niti po tem ne, ko se je v dopisu z dne 1. 9. 2016 (ker gre za osebi iz tujine) zavzel za podaljšanje roka za njihovo predložitev. V pritožbi se tako tudi v tem kontekstu povsem neutemeljeno sklicuje na kršitev načela neposrednosti in ustnosti iz 4. člena ZPP in na kršitev 287. člena ZPP, saj za izvedbo dokaza z zaslišanjem direktorjev navedenih družb niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Zaradi tega tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s svojim postopanjem kršilo toženčevo pravico iz 22. člena Ustave RS.

11Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Res je, da sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve (v kateri je zaključilo, da V.Š. v spornem obdobju ni opravljala dela za tožnico, ampak je delala kot pripravnik v podjetju D., ni izrecno navedlo, da ima v mislih listino te družbe z dne 31. 5. 2015 (priloga B2), se je pa nanjo sklicevalo v točki 10 obrazložitve, ko je pojasnilo, da iz nje izhaja, da je bila toženčeva hčerka v spornem obdobju (2008- 2013) pripravnik tega angleškega podjetja. Pritožbene trditve toženca, da lahko samo domneva oziroma špekulira, da gre za navedeno listino, so brez dvoma močno pretirane, saj slednji „v isti sapi“ navaja, da je njemu znan samo en dokument tega podjetja. In prav ta dokument je toženec sodišču (tudi) predložil, sodišče pa ga je v dokazne namene ustrezno upoštevalo. Razlogi odločbe o odločilnih dejstvih tako v tem delu niso pomanjkljivi. Vsebine te listine sodišče prve stopnje tudi ni napačno povzelo (razlogi niso v nasprotju z vsebino listine), saj iz nje dejansko izhaja, da je toženčeva hčerka v omenjenem podjetju delala kot pripravnik na različnih položajih. Zakaj toženec s predlogom, da se kot priča zasliši A.J. (direktor omenjenega angleškega podjetja), ki bi lahko potrdil njegove navedbe, da jim je „glavni kupec v A. omogočil uvajanje v zamišljen projekt“, ne more uspeti, pa je sodišče druge stopnje že pojasnilo v prejšnji točki obrazložitve.

12Po oceni pritožbenega sodišča (tudi v okviru uradnega preizkusa zadeve) izpodbijana odločba v celoti gledano vsebuje dovolj jasne, logične in celovite razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je objektivno mogoče preizkusiti.

13Ostali pritožbeni ugovori na straneh 4 (razen prvega odstavka) in 5 (prvi odstavek) pritožbe, ki jih toženec sicer umešča v razdelek bistvenih kršitev določb postopka, pa se nanašajo na presojo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega stanja ter s tem tudi pravilnosti uporabe materialnega prava. Presoja v tej smeri sledi v nadaljevanju.

Pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ter pravilna uporaba materialnega prava.

14Tožnica odškodninsko odgovornost toženca utemeljuje z določbo 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Kot v točki 9 obrazložitve navaja sodišče prve stopnje, morajo biti za obsodbo odgovorne osebe podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. V skladu s prvim odstavkom citirane določbe ZGD-1 mora član organa vodenja (ali direktor) pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, so (solidarno) odgovorni, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Namen pravila o obrnjenem dokaznem bremenu je olajšati uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Pri tem je treba upoštevati, da skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika ni le merilo za presojo krivde, ampak tudi objektivna dolžnost ravnanja. Zato se omenjeno pravilo ne nanaša le na predpostavko krivde, ampak tudi na predpostavko protipravnosti.

15To pa pomeni, da mora tožeča stranka dokazati nastanek škode in njeno višino ter vzročno zvezo med škodo in določenim ravnanjem člana uprave (direktorja). Zatrjevati mora tudi indice, ki kažejo na to, da bi lahko bilo ravnanje, obremenjujoče za odgovorno osebo, kvalificirano kot protipravno (iz trditev mora biti razvidna vsebina očitka in njegove posledice). Tožena stranka pa mora zatrjevati in dokazati, da je ravnala v skladu s svojimi dolžnostmi ali da ji ni mogoče očitati krivde (ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo).² V ta okvir sodi tudi dokazovanje trditev (če se odgovorna oseba nanje sklicuje), da je ravnala v okviru praviloma širokega polja podjetniške presoje - da je smela razumno domnevati, da je (bila) odločitev sprejeta na podlagi ustreznih informacij, v dobro družbe.

16Tožnica tožencu očita, da je kot direktor družbe M. d.o.o. s svojo hčerko V.Š. 1. 3. 2007 sklenil Pogodbo o zaposlitvi (delovno mesto: pomočnik vodje prodaje na sedežu družbe), a ne z namenom opravljanja dela, ampak zaradi finančnega izčrpavanje družbe, ki se kaže v neupravičenem izplačilu vseh prejemkov iz delovnega razmerja. Takšno ravnanje direktorja družbe je v nasprotju z dolžno skrbnostjo iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Trditve toženca, da je bila delavka napotena na delo v tujini, ne vzdržijo resne presoje, saj o tem ne obstaja nobena listina (takšno mesto v aktu o sistematizaciji delovnih mest niti ni bilo predvideno). Prav tako v zvezi z konkretnimi opravili delavke v tujini ne obstaja nobena poslovna dokumentacija, čeprav se zatrjuje popolna reorganizacija poslovanja matične družbe, s preusmeritvijo poslovanja na angleško tržišče, odprtjem hčerinske družbe in ustanovitvijo konsignacijskega skladišča, kar vse naj bi se izvajalo izključno preko hčerke toženca. Toženec ni uspel dokazati, da je bila njegova hčerka vmesni člen med matično družbo (vodja prodaje pri tožnici, zadolžena za angleški trg, je bila K.Š., toženčeva snaha) in angleškimi kupci, da je vodila, usklajevala in nadzorovala finančne tokove, povezane z angleškim tržiščem. Nasprotno, iz listine podjetja D. (priloga B2) izhaja, da je bila v spornem obdobju zgolj pripravnik v tej družbi, pri čemer toženec ni izkazal vsebine „dogovora“, na podlagi katerega je bil pripravljen glavni angleški kupec družbe M. d.o.o. V.Š. omogočiti uvajanje v zamišljen projekt, ji nuditi prostore, v katerih je opravljala delo za potrebe matične družbe in koordinirala poslovne odnose z angleškimi kupci. Tudi ostale listine, na katere se sklicuje toženec, gornjih navedb ne potrjujejo.

17Po trditvah toženca dejstvo, da njegova hčerka dela ni opravljala na sedežu podjetja, ampak v A., še ne dopušča zaključka, da so ji neupravičeno izplačevali plačo in dodatke. Toženec je posle z angleškim tržiščem (na to tržišče so se preusmerili zaradi nastopa gospodarske krize, predvidena je bila reorganizacija poslovanja, opisana v prejšnjem odstavku) vodil sam, preko nje (ob sodelovanju vodje prodaje K.Š., njegove snahe), brez sodelovanja delavcev komerciale. Z ustanovitvijo konsignacijskega skladišča naj bi se celotna prodaja vodila iz A., to pa bi imelo za posledico tudi zmanjšanje potreb po zaposlenih. Zaradi tega in splošnega nezadovoljstva v podjetju zaposlitve V.Š. niso „obešali na veliki zvon“. V ta namen se je toženec dogovoril z njihovim glavnim kupcem v A., da delavki omogoči „uvajanje v zamišljen projekt“, nudili so ji tudi prostore, od koder je V.Š. za matično družbo koordinirale odnose z angleškimi kupci. V začetku je skupaj s tožencem, kasneje pa sama obiskovala kupce v A., se zanimala in spremljala realizacijo zaključenih poslov, svetovala tožencu o možnih novih poslih, izdelovala predloge letnih in polletnih planov, se izpopolnjevala v znanju jezika, poslovnem okolju, logistiki in krajevnih navadah. Komunikacija med njo in tožencem je potekala po telefonu ali elektronski obliki. Vse, kar se lahko tožencu očita, je to, da ni imel sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi delavke v tujini, a je želel s tem kot edini družbenik in direktor podjetja le – temu prihraniti stroške.

18Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na pravno naravo spora, upoštevajoč pri tem trditveno (in dokazno) podlago, ki sta jo ponudili pravdni stranki, ter pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, na podlagi dovolj skrbne dokazne ocene pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Toženec, na katerem je dokazno breme, ni uspel dokazati, da je pri sklepanju pogodbe ravnal z ustrezno skrbnostjo, ki se zahteva od njega kot vestnega in poštenega gospodarstvenika (primerjaj drugi odstavek 263. člena ZGD-1).

19Če odmislimo dejstvo, da je sporna že okoliščina sklenitve Pogodbe o zaposlitvi za dela (točka III pogodbe), ki se na sedežu družbe nesporno niso izvajala (izvajala naj bi se druga dela, in to v tujini, ki pogodbeno niso bila definirana), po pravilni presoji izpodbijane sodbe (točka 14 obrazložitve) toženec ni uspel dokazati, da je V.Š. za tožnico dejansko opravljala v odgovoru na tožbo zatrjevana dela. Toženec ni uspel dokazati, da je bila Pogodba o zaposlitvi sklenjena z namenom, da se izvaja, pa čeprav na način, da se delo opravlja izven sedeža družbe (v tujini), s temu primernimi drugačnimi zadolžitvami za delavko. Ne glede na to, da so navedbe toženca potrdili njegovi bližnji sorodniki (izjavam bivših zaposlenih, zaslišanih v fazi preiskave, ki so povzete v točki 11 obrazložitve, je skupno to, da V.Š. na sedežu družbe del ni opravljala, nekateri za zaposlitev niso vedeli, drugi pa so za to vedeli, a niso točno vedeli, kaj dela), je tudi po oceni pritožbenega sodišča bistvena presoja izpodbijane sodbe (točka 14 obrazložitve), da njeno delo za tožnico ni (bilo) v nobeni obliki navzven zaznavno. Iz izpovedb toženčevih bližnjih sorodnikov sicer izhaja, da naj bi prav V. v matično družbo „pripeljala“ določena angleška podjetja (A, L. L., E.), a v zvezi s tem toženec ni predložil nobene listine, ali morebiti elektronske korespondence, na katero se je sicer skliceval in ki bi to potrjevala. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni izkustveno sprejemljivo, da v primeru, če bi V.Š. res opravljala vsa zatrjevana dela in o tem po telefonu in preko elektronske korespondence komunicirala s tožencem in poslovnimi partnerji, o tem ne bi obstajala prav nobena dokumentacija (glej točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe).

20Pritožnica v zvezi z listino družbe D. z dne 31. 5. 2015 nasprotuje zaključkom izpodbijane sodbe v točki 14 obrazložitve, da V.Š.v spornem obdobju ni delala za tožnico, saj je bila pripravnik v tej angleški družbi. Po mnenju sodišča druge stopnje v odločbi ne gre za napačno razumevanje pojma pripravništva, kar skuša prikazati pritožba, saj ni dvoma, da pripravništvo zajema uvajanje v določena dela, pridobivanje znanj na določenih področjih, a listina s takšno vsebino (da naj bi V. med pripravništvom od leta 2008 - 2015 opravljala dela na različnih položajih v skladišču, pri perilu, v trgovini, logistiki ni prodaji) še ne potrjuje zaključka, da je V.Š. v spornem obdobju delala za tožnico (vodila, usklajevala in nadzorovala finančne tokove, povezane z angleškim tržiščem, najprej skupaj s tožencem, kasneje pa sama, obiskovala kupce v A., se zanimala in spremljala realizacijo zaključenih poslov, svetovala tožencu o možnih novih poslih, izdelovala predloge letnih in polletnih planov).

21Res je, na kar opozarja pritožba, da ni odločilno dejstvo, da na fakturah, ki so bile izdane v zvezi s poslovanjem z družbo S., ni podpisa V.Š., saj je v spornem obdobju poslovanje potekalo preko tožnice (hčerinska družba oziroma konsignacijsko skladišče še nista bila ustanovljena), fakture pa običajno podpisuje direktor. Razlogi v zvezi s tem v točki 10 obrazložitve dejansko ne prepričajo, a glede na celoto izvedenih dokazov zgolj ta listina, iz katere sicer izhaja, da naj bi bila V.Š. aktivno vključena v pogajanja med tožnico in to družbo, še ne dopušča zaključka, da so se s strani delavke v celotnem časovnem obdobju izpolnjevale zatrjevane obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem ni odveč pripomniti, na to je v točki 12 obrazložitve opozorilo že sodišče prve stopnje, da omenjena angleška družba v okviru zadeve I Kpr 23468/2015 Okrožnega sodišča v Mariboru zaprosilu za pravno pomoč, da se pred Londonsko policijo zasliši njen direktor, ni želela ugoditi. Zakaj direktorja te družbe, G.M., utemeljeno ni zaslišalo sodišče prve stopnje, pa je že bilo pojasnjeno.

22Kar zadeva izjavo direktorja družbe A., ki je bil 7. 10.2016 zaslišan pred Londonsko policijo (priloga C19), pa glede na pritožbene ugovore velja poudariti, da iz nje res izhaja, da je zaslišani vedel, da je V.Š. „del pisarne v Sloveniji“. To izjavo je sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve korektno povzelo, a takšna izjava sama zase še ne potrjuje zaključka, da je V.Š. v spornem obdobju za tožnico opravljala v odgovoru na tožbo zatrjevana dela, ki so opravičevala izplačilo prejemkov z naslova delovnega razmerja. Če je bilo osebje te družbe po telefonu in/ali po e-pošti v kontaktu (tudi) z V.Š. (zaslišanemu to ni bilo znano), je imel toženec vse možnosti sodišču predložiti vsaj del te korespondence.

23Pritožnica še zatrjuje, da sodišče prve stopnje, izjav oseb, ki so bile zaslišane v fazi preiskave, ni celostno ovrednotilo – ni pojasnilo, zakaj bi posamezne priče, ki so delale v kadrovski oziroma računovodski službi, morale vedeti o zaposlitvi V.Š. Po oceni sodišča druge stopnje posebno pojasnilo v nakazani smeri ni bilo potrebno. Že iz izjav zaslišanih v preiskavi izhaja, da je bila zaposlitev V.Š. za delavce navedenih služb „tajna“ (priča I.M. iz kadrovske službe je npr. povedala, da o tem ni smela povedati nikomur), pa tudi navedbe iz odgovora na pritožbo in izpovedba toženca potrjujejo, da večina delavcev, sploh tistih iz komerciale, za zaposlitev niso vedeli.

24V tem kontekstu ne drži očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje večjo težo dalo posredno izvedenim dokazom (pritožnik ima v mislih izjave zaslišanih v preiskavi), dejstvo pa je, da ti dokazi (izjema so izjave ožjih družinskih članov toženca) bistvenih navedb toženca ne potrjujejo.

25Kar zadeva trditve toženca, da zaradi stečaja nad tožnico ni imel možnosti pridobiti ustrezno dokumentacijo (elektronsko korespondenco in druge listine), pa velja poudariti, da bi se moral slednji na to okoliščino pravočasno sklicevati pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

26Nobenega dvoma torej ni, da se toženec v skladu z drugim odstavkom 263. člena ZD-1 ni uspel razbremeniti odgovornosti za nastalo škodo. Zaključkov, da ugotovljeno krivdno ravnanje ni v vzročni zvezi z nastalo škodo v zatrjevani višini, pa pritožba izrecno niti ne graja.

27Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

28Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

¹ dokazni sklep, da se vpogledajo fotokopije spisa I Kpr 23468/2015 (spis, l. št. 134)
² Delno povzeto iz članka Odškodninska odgovornost članov poslovodstva – analiza nekaterih odločb Vrhovnega sodišča RS, Podjetje in delo 2013, št. 5, str. 763.