VSM Sodba I Cp 601/2019

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 688,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da darilna pogodba v notarskem zapisu št. Sv 506/2008 z dne 6. 10. 2008, ki sta jo sklenila tožeča stranka G.H., kot darovalka in tožena stranka F.M., kot obdarjenec, za nepremičnine, kot so podrobno opredeljene v izreku, nima pravnega učinka. V točki II izreka je zavrnilo del tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je darilna pogodba nična. V točki III izreka je ugotovilo, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice tožene stranke pod Dn. št. 1971/2008 in vknjižba pravice dosmrtnega stanovanja tožeče stranke pod Dn. št. 134491/2017. V točki IV izreka je odločilo, da se pri nepremičninah ID znak parcela 90/4 v deležu 1/1 celote; ID znak parcela *12 v deležu 1/5 celote; ID znak parcela 90/3 v deležu 1/5 celote in ID znak parcela 92 v deležu 1/5 celote izbriše lastninska pravica tožene stranke in vpiše lastninska pravica v korist tožeče stranke. V točki V izreka je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 4.612,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper točke I, III, IV in V izreka sodbe se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec), iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo nepravilno dokazno oceno, saj tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) ni izkazala, da je bila med pravdnima strankama sklenjena navidezna darilna pogodba. Tega ne potrjujejo vlaganja, ki jih je opravila tožnica, niti dejstvo, da je plačevala elektriko in vodo. Kot je tekom postopka zatrjeval toženec, je tožnici vlaganja dovolil, plačevanje elektrike in vode pa je izvajala sama, saj nihče drug v hiši ni bival. Toženec je ves čas zatrjeval, da v podarjeni nepremičnini ni nikdar imel namena bivati ter ni razloga, da bi plačeval stroške elektrike in vode. Tožnica ni uspela dokazati, da bi lahko pridobila nemško državljanstvo, zato tega dejstva ni mogoče upoštevati kot relevantnega pri presoji navideznosti pogodbe. Tožnica ni dokazala, da gre za navidezno pogodbo oziroma da je takšna bila tudi toženčeva volja. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne dajejo podlage za zaključek, da je toženec bil seznanjen z bistvenim nagibom tožnice, niti da je med njima obstajalo soglasje volj glede navideznosti pravnega posla. O tem sodba nima razlogov. Tožnica v postopku ni dokazala, da je toženec vedel za njen slab finančni položaj, niti ni podala dokazov o tem, da je nepremičnine podarila zaradi prejemanja socialnih transferjev. V sodbi obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in prepisom zvočnega posnetka priče J.M. Sodišče prve stopnje je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je dokazno ocenilo vlogo v nemškem jeziku (najemna pogodba), ki ni bila prevedena. Toženec se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, s stroškovno posledico. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta dne 6. 10. 2008 sklenili darilno pogodbo v notarskem zapisu notarja M.L. št. Sv 506/2008, s katero je tožnica podarila tožencu v izreku sodbe navedene nepremičnine; se je na podlagi notarskega zapisa toženec v zemljiški knjigi vknjižil kot lastnik podarjenih nepremičnin; je tožnica leta 1982 začela na nepremičnini parc. št. 90/4 k.o. L. graditi hišo, ki jo je obnavljala¹ tudi po sklenitvi darilne pogodbe in po vpisu lastninske pravice toženca v zemljiško knjigo; je tožnica tudi po sklenitvi sporne darilne pogodbe plačevala stroške elektrike in vode, ki so nastali v zvezi s predmetno nepremičnino; se je tožnica leta 2015 vrnila v Slovenijo, leta 2017 podala predlog za vknjižbo pravice dosmrtnega stanovanja v hiši na naslovu L.; da je po preselitvi tožnice v Slovenijo med pravdnima strankama prišlo do poslabšanja odnosov².

7Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je bila sklenjena darilna pogodba navidezna, kot v tožbi zatrjuje tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer prvi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Pri sklenitvi navidezne pogodbe gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenih strank na eni strani in med izjavo te volje navzven – namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Za navidezno pogodbo gre takrat, kadar stranki ustvarita navzven spoznavno obliko, iz katere bi sicer izhajale zanju določene pravice in dolžnosti, v resnici pa takšne volje nimata. Odločilna je torej dejanska volja pogodbenih strank³. Vprašanje, na katerega je moralo odgovoriti sodišče prve stopnje je bilo, ali je bila volja obeh pravdnih strank takšna, da sklenjena darilna pogodba med njima nima pravnih učinkov.

8Toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da „ni pojasnilo, na podlagi katerih izvedenih dokazov je zaključilo, da je bilo med pravdnima strankama doseženo soglasje volj glede navideznosti darilne pogodbe, glede na dejstvo, da je toženec ves čas postopka zatrjeval, da sam s tožničinim nagibom ni bil nikoli seznanjen“. Sodišče prve stopnje je po skrbno in natančno izvedenem dokaznem postopku, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je opravilo dokazno oceno tekom postopka zaslišanih prič in vseh ostalih relevantnih dokazov, ki jo sodišče druge stopnje povzema. Toženec se neutemeljeno sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbo priče M.M., pri tem pa je pomotoma navedlo ime J. in ne M., kar pa še ne pomeni, da je s tem podana očitana bistvena kršitev, saj je iz konteksta sodbe in obrazložitve jasno razvidno, da se sodišče prve stopnje sklicuje na izpovedbo priče M.M., ki jo na drugih mestih obrazložitve tudi pravilno imenuje.

9Po skrbno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica uspela dokazati, da sta pravdni stranki sklenili navidezno darilno pogodbo. Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo. Pri navidezni (simulirani) pogodbi je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Tožnica, ki uveljavlja navideznost pogodbe, je tako morala dokazati, da volja, izražena v (darilni) pogodbi, izrecno in zavestno ni ustrezala volji nobenega od njiju, kar je po prepričanju sodišča druge stopnje storila.

10Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tožnica sicer res ni podala morebitnega pisnega dokaza o tem, da je „toženec vedel, da sklepa navidezno pogodbo“, kar od nje pričakuje pritožba, je pa sodišče prve stopnje o tem zaključilo na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo v izvedenem dokaznem postopku. Na to, da je bila sklenjena darilna pogodba navidezna, namreč kaže več dejavnikov, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo ter podalo ustrezne razloge za svojo odločitev, zaradi česar pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju. Toženec z odločitvijo ne soglaša, vendar to še ne pomeni, da je odločitev napačna ali da je sodišče prve stopnje storilo s pritožbo očitane kršitve.

11Toženec v pritožbi podaja svoje videnje zadeve in svoje zaključke ter s spodaj povzetimi pritožbenimi izvajanji skuša obrazložiti, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj meni, da tožnica ni izkazala navideznosti darilne pogodbe. Toženec tako ne more biti uspešen s pritožbenimi izvajanji, da darilna pogodba ni navidezna, saj si je tožnica izgovorila pravico dosmrtne brezplačne uporabe stanovanjskih prostorov; je sama plačevala elektriko in vodo, ker je le ona uporabljala nepremičnino; je opravljala vlaganja v nepremičnino zaradi ugodnejšega bivanja v njej, ko je prišla na dopust; je bila vrednost vlaganj v obdobju slabih desetih let 18.061,53 EUR, kar je „le“ 1.800,00 EUR na leto ter ne predstavlja zneska, ki bi kazal na izvedbo „velikih vlaganj“, ampak si je tožnica le želela olepšati oziroma urediti nepremičnino; toženec v nepremičnini ni nameraval bivati; tožnica tekom postopka ni zatrjevala, niti dokazala, da je izpolnjevala pogoje za pridobitev nemškega državljanstva; priči S. in M.M. nista sama zaznala, da je tožnica tožencu plačala za košenje trave, ampak jima je to povedala tožnica.

12Sodišče prve stopnje je pri presojanju vprašanja volje pogodbenih strank, da skleneta navidezno darilno pogodbo, dokazno ocenjevalo in natančno presojalo „obe verziji, ki sta ju podala tožnica in toženec“ in zaključilo, da je „tožničina verzija bolj verjetna kot toženčeva“, kakor izhaja iz točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sledilo je navedbam tožnice, da je tožencu podarila predmetno nepremičnino⁴, ker se je bala, da bo morala vračati nadomestilo za brezposelnost v Nemčiji, ki ga je prejemala od 1. 1. 2006 do 31. 7. 2008 (priloga A22). To kaže na tožničino stisko in pojasnjuje, zakaj se je tožnica odločila, da bo s tožencem sklenila navidezno darilno pogodbo. Tožnica in toženec, kot njen starejši brat, sta imela pred sklenitvijo pogodbe zelo zaupen odnos in tožnica je tožencu zaupala. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in tudi pritožbe, toženec poudarja, da sam v navedeni hiši ni nameraval živeti, saj ima svojo hišo, prav tako pa v njej nista nameravala živeti njegova otroka, ki imata vsak svoje stanovanje/hišo. Pritožbene navedbe, da je „povsem mogoče, da se bo toženčev sin v bodočnosti preselil v sporno nepremičnino“, so pritožbena novota, ki je sodišče druge stopnje glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo.

13Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožnici in njeni verziji poteka dogodkov in razlogov za sklenitev navidezne darilne pogodbe, saj je svoje navedbe podkrepila z listinskimi dokazi, v bistvenih delih pa so se njene izpovedbe smiselno skladale z izpovedbami prič S.R., S.M. in M.M. Toženec pa na drugi strani s svojimi navedbami in dokazi ni uspel prepričati sodišča prve stopnje, da mu je tožnica želela podariti vse svoje nepremično premoženje, ker „mu je bila hvaležna“.

14Priči S. in M.M. sta namreč potrdila navedbe in izpovedbo tožnice, da se je po upokojitvi nameravala vrniti v Slovenijo, na to pa kažejo tudi druge okoliščine, in sicer da v Nemčiji ni imela nepremičnega premoženja, ker je živela v najemniškem stanovanju, v Sloveniji pa si je od leta 1982 dalje gradila hišo, v katero se bo preselila, ko se bo upokojila in ji je le-ta predstavljala materialno varnost v starosti. Vlaganja v hišo v skupnem znesku 18.061,53 EUR vsekakor predstavljajo obsežna vlaganja in nikakor ni mogoče zaključiti, da je želela tožnica zgolj „olepšati hišo“, kot neutemeljeno zatrjuje toženec. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vlaganja niso bila zgolj estetska, saj je tožnica menjala streho, notranja vrata, garažna vrata, uredila okolico itd. Ne gre torej za takšna vlaganja, ki bi pomenila zgolj „manjšo izboljšavo nepremičnine“, da bi se tožnica v njej bolje počutila ob svojih občasnih obiskih, kot izhaja iz pritožbe, ampak gre za večje posege v hišo, ki sami po sebi kažejo na to, da je tožnica vlagala v svojo hišo, v kateri je želela prebivati po svoji vrnitvi nazaj v Slovenijo.

15Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje iz točke 14 obrazložitve sodbe, da je tožnica vlaganja opravila, da bi v hiši bivala trajno. Vlaganja v takšnem obsegu in višini namreč ne bi bila smiselna, če tožnica ne bi imela namena trajno bivati v hiši oziroma ne bi imela namena se vrniti v Slovenijo po upokojitvi, kot neuspešno skuša prikazati toženec. (Navidezno) podarjene nepremičnine namreč predstavljajo edino tožničino premoženje, v katerega je po sklenitvi pogodbe še naprej vlagala, kar upoštevaje ostale navedbe in dokaze vsekakor daje podlago za zaključek, da je bila darilna pogodba simulirana oziroma da namen pogodbenih strank ni bil prenesti lastninske pravice na toženca, ampak je bilo to zgolj vidno navzven zaradi okoliščin, ki so privedle do sklenitve takšne navidezne darilne pogodbe.

16Takšen zaključek sodišča prve stopnje potrjujejo nadaljnje ugotovitve, da je tožnica sama plačala davek za darilno pogodbo oziroma je tožencu izročila gotovino, da je plačal davek, ki je bil odmerjen od sporne darilne pogodbe. Kot izhaja iz točke 15 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje prepričano, da je tožnica davek poravnala sama, ker ni želela tožencu povzročati stroškov, saj je bila med njima sklenjena darilna pogodba zgolj navidezna in je bilo dogovorjeno, da ji bo toženec kasneje nepremičnine vrnil. Tožnica je sama plačevala elektriko in vodo, tožencu je izročala gotovino za plačilo zavarovalne premije za predmetno hišo, vse do leta 2017, ko je prišlo med strankama do spora. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na izpovedbo priče J.M., toženčeve žene, da je premije zadnja 3 – 4 leta plačeval toženec, prej pa „ne ve, kako sta imela s tožnico dogovorjeno“. Ne gre spregledati, da je bila na zavarovalnih policah za premoženjsko zavarovanje kot skleniteljica zavarovanja zapisana tožnica. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je povsem življenjsko, da bi toženec, v kolikor bi menil, da je resnično lastnik navedene nepremičnine, podatke na zavarovalni polici spremenil na svoje ime, prav tako bi na svoje ime uredil tudi plačevanje elektrike in vode, saj ni logično in izkustveno sprejemljivo, da bi tožnica še naprej vse to plačevala, če je v Slovenijo prihajala le občasno na dopust.

17Kot izhaja iz točke 18 obrazložitve sodbe, na navideznost darilne pogodbe kaže tudi to, da razen žene in sina toženca, še leta po sklenitvi sporne darilne pogodbe za njeno sklenitev ni vedel nihče (kar sta potrdila S. in M.M.) ter so vsi smatrali tožnico za dejansko lastnico nepremičnin.

18Sodišče druge stopnje soglaša z nadaljnjim zaključkom iz točke 19 obrazložitve sodbe, da na navideznost darilne pogodbe kaže dejstvo, da tožnica darilne pogodbe, ki bi pomenila, da posledično ostane brez lastnega premoženja, kljub temu pa bi v podarjene nepremičnine še naprej vlagala in pokrivala tekoče stroške, ne bi sklenila in je sodišče prve stopnje prepričano, da je med pravdnima strankama obstajalo zavestno razhajanje med njunima voljama in izjavama ter sta stremeli k temu, da sporna darilna pogodba velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju ter je posledično zaradi tega navidezna.

19Dejstvo, ali je tožnica imela pogoje za pridobitev nemškega državljanstva ali ne, za odločitev v zadevi niso bistvenega pomena, prav tako tudi ne, ali je tožnica z listinskim dokazom izkazala, da je v Nemčiji prebivala v najemniškem stanovanju, saj med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožnica nemškega državljanstva nima in da je bivala v najemniškem stanovanju. Sodišče prve stopnje ni dolžno presojati navedb, navajati razlogov in izvajati dokazov v potrditev teh navedb, ki na odločitev o zahtevku ne morejo imeti vpliva (prvi odstavek 213. člena ZPP)⁵. Zato se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb v tej smeri ni opredeljevalo.

20V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki sodišču prve stopnje očitajo, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ko je upoštevalo dokaz, ki je v tujem jeziku (najemna pogodba), pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da za toženca to tekom postopka ni bilo sporno, saj je sam izpovedal, da ve, da je tožnica živela v najemu ter tekom postopka ni predlagal, da se omenjeni dokaz prevede, ker ga ne razume. Sedaj očitane kršitve tekom postopka nikoli ni grajal, zato se nanjo ne more sklicevati (določba prvega odstavka 286.b člena ZPP).

21Upoštevaje zgoraj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Sodišče druge stopnje je zato, v skladu z določbo 353. člena ZPP, po tem, ko je opravilo uradni pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP) stroškovne odločitve, zoper katero izrecne pritožbene graje ni bilo, pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22Sodišče druge stopnje je o stroških pritožbenega postopka odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške ter je tožnici dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo. Sodišče druge stopnje ji je priznalo naslednje stroške: 1375 točk za sestavo odgovora na pritožbo 1125 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife – OT (in ne priglašenih 1375 točk, saj od 6. 4. 2019 dalje velja nova vrednost točke, ki je 0,60 EUR in ne več 0,459 EUR, kar pomeni, da je glede na vrednost predmeta 56.350,00 EUR vrednost storitve – vložitev odgovora na pritožbo – sedaj 900 in ne več 1100 točk⁶), materialni stroški v višini 2% v skladu z 11/3 členom OT, kar je 22,5 točk in skupaj znaša 1147,5 točk ter ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 688,50 EUR.

¹ Iz točke 9 obrazložitve sodbe natančno izhaja, kdaj in katera vlaganja je tožnica izvedla.
² Kot v zvezi s tem pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, za odločitev v predmetni zadevi ni pomembno, zakaj so se odnosi med pravdnima strankama poslabšali in kdaj, ampak je pomembno zgolj soglasje volj, ki sta ga stranki imeli ob sklenitvi sporne darilne pogodbe.
³ Kot pojasnjuje M. Dolenc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 361.
⁴ Iz darilne pogodbe je razvidno, da mu je podarila več nepremičnin.
⁵ Prvi odstavek 213. člena ZPP določa: Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo.
⁶ Glede na določbo drugega odstavka 20. člena Zakona o odvetništvu se plačilo in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno.