VSL Sodba VII Kp 844/2013

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanca sta dolžna in sicer vsak od njiju plačati sodno takso v višini 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti po prvem odstavku 297. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper sodbo sta se pritožila oškodovanca po svojih pooblaščencih iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega A. A. spozna za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 297. člena KZ-1 in mu naloži plačilo stroškov postopka, podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev drugemu sodniku.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožnikov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva in navedlo prepričljive razloge za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Zaključki sodišča prve stopnje so logični, prepričljivi in izkustveno sprejemljivi.

5Brezuspešno pritožniki zatrjujejo, da je izrek pomanjkljiv, nejasen ter v nasprotju s konkretnimi razlogi sodbe, ker se sklicuje na določbo 358. člena ZKP brez navedbe točk in odstavka predmetne določbe, zato posledično ni mogoče razbrati konkretnega zakonskega razloga za izdajo oprostilne sodbe. Po določbi devetega odstavka 364. člena ZKP je potrebno v primeru, ko se obtoženca oprosti obtožbe, v obrazložitvi navesti, iz katerih razlogov iz 358. člena tega zakona se oprošča. Pritožniki se ob zatrjevanju navedene kršitve sklicujejo na isto določbo, pri čemer spregledajo, da ni potrebno že v izreku odločbe navesti po kateri točki je sodišče obdolženca oprostilo, temveč je to potrebno storiti v obrazložitvi sodbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je nedvomno razvidno, da je sodišče obdolženca oprostilo iz 3. točke 358. člena ZKP, zato zatrjevana kršitev ni podana.

6Težišče pritožbenih navedb se nanaša na to, da so razlogi izpodbijane sodbe že na prvi pogled sami s seboj v nasprotju zaradi razhajanja med navedeno pravno podlago za sprejem odločitve in samo utemeljitvijo, pri čemer pritožniki zatrjujejo, da iz obrazložitve pretežnega dela odločitve izhaja, da sodišče prve stopnje še vedno vztraja pri svoji odločitvi, da v opisu kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu, niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom VII Kp 844/2013 z dne 3. 3. 2015 pritožbi oškodovanca kot tožilca ugodilo, sklep sodišča prve stopnje, s katerim je na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovancev kot tožilcev, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Pritožniki pravilno ugotavljajo, da iz razlogov citiranega sklepa izhaja, da so v opisu kaznivega dejanja po obtožnem predlogu oškodovancev kot tožilcev podani zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavka 297. člena KZ-1. V nadaljevanju pa pritožniki protispisno zaključijo, da iz razlogov izpodbijane sodbe še vedno izhaja, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 297. člena KZ-1. Nesprejemljivo je stališče pritožnika, da je obdolženi v predmetnem članku zapisal in pozival k temu, da se demonstracije usmerijo tudi zoper oškodovanca z namenom, da se "malo javno obsodi povampirjeni kapital, ki se v tej državi razglaša za levico". Zmoten je tudi zaključek pritožnika, da je obdolženi v svojem članku razpihoval sovraštvo ravno na podlagi domnevne pripadnosti oškodovancev, skupine ljudi, ki jo žaljivo in tendenciozno poimenuje povampirjeni kapital, ki se razglaša za levico. Iz predmetnega članka namreč izhaja, da je obdolženi zgolj zapisal "no, morda pa bomo v petek popoldan na D. trgu končno dočakali tudi kakšen transparent z napisom "B. B. in C. C. vrnite 7.000.000,00 EUR v E.", da se malo javno obsodi povampirjeni kapital, ki se v tej državi razglaša za levico“, vse preostalo besedilo, razvidno iz opisa obtožnega predloga pa je dodano bodisi s strani oškodovancev kot tožilcev, bodisi s strani državne tožilke, ki je dne 16. 6. 2016 spremenila obtožni predlog. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi obdolženi z besedami, navedenimi v tem članku, izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, saj obdolženi svojih stališč ni izvajal neposredno iz premoženjskega in družbenega položaja oškodovancev, temveč ju je omenjal zgolj v zvezi z njunimi konkretnimi dejanji.

7Zmotno je stališče pritožnikov, da je bilo ravnanje obdolženca storjeno na tak način, da lahko glede na konkretne okoliščine izvršitve ogrozi ali moti javni red in mir in da je do tega tudi prišlo, pri čemer pritožniki izpostavijo, da je še istega dne F. F. oškodovancema poslal v obdobju med 28. in 30. 11. 2012 več elektronskih sporočil, prav tako je dne 30. 11. 2012 poskušal z napadom na poslopje Odvetniške pisarne B. B. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je F. F. že dalj časa pred objavo obdolženčevega članka pošiljal oškodovancema številna elektronska sporočila, kar je potrjeno tudi z izpovedbo B. B. Slednji je izpovedal, da F. F. tako njega kot njegove sodelavce od leta 2007 ali 2008 ves čas nadleguje preko elektronskih sporočil. Pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da ni dokazano, da so pisanja F. F., naslovljena oškodovancema v obdobju od 28. 11. do 30. 11. 2011 posledica predmetnega članka, saj ni podana vzročna zveza.

8Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo tezo, da je bil dogodek dne 1. 12. 2012, ko je neznanec z vozilom podrl železna vrata odvetniške pisarne oškodovanca, v povezavi z obravnavanim zapisom in pozivom obdolženca. Sodišče prve stopnje je v točki 18 izpodbijane sodbe navedlo določne razloge, zakaj ta incident ni v vzročni zvezi z predmetnim zapisom in posledično pravilno ugotovilo, da je dvom v to izpostavil že sam oškodovanec. Pritožniki protispisno navajajo, da je sodišče napačno povzelo izpovedbo oškodovanca. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je oškodovanec izpovedal, da storilec ni bil izsleden in da sam ne more reči, da je bilo to v povezavi z objavo članka obdolženca, po človeški plati pa ocenjuje, da je bilo to povezano. Sodišče prve stopnje je izpovedbo oškodovanca pravilno ocenilo in posledično pravilno zaključilo, da zgolj izpostavljena laična ocena oškodovanca nikakor ni dovolj za sklepanje, da je incident z dne 1. 12. 2012 v povezavi s predmetnim zapisom.

9Kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti je le tisto dejanje, ki je storjeno na tak način, da lahko glede na konkretne okoliščine ogrozi ali moti javni red in mir. Podano mora biti torej konkretno ogrožanje, ki se mora pokazati v neposredni nevarnosti, posegu v telesno ali duševno celovitost posameznikov, oviranju izvrševanja pravic ali dolžnosti ljudi, državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na javnem kraju. Dejanja spodbujanja ali razpihovanja morajo biti take narave, da v okolju in razmerah, v katerih so storjena, do kršitev javnega reda in miru ne privedejo le zato, ker so pravočasno posredovali pristojni organi ali posamezni udeleženci oziroma druge navzoče osebe ali zaradi pravočasnega prenehanja sovražnega govora (tako v razširjenih uvodnih pojasnilih KZ-1 z novelami KZ-1 in KZ-1B, dr. Matjaž Ambrož in Hinko Jenull, GV Založba, Ljubljana 2012). Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, da ni dokazano, da bi objava predmetnega članka povzročila konkretno ogrožanje. Pritožniki tako s citiranjem ustavnih pravic ter drugačno dokazno oceno ne morejo biti uspešni. Posledično tudi ni podana zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožniki zatrjujejo s tem, da je izpodbijana sodba najmanj neobrazložena, obrazložitev glede odločilnih dejstev pa je v nasprotju z dokazi v spisu.

10Pritožniki z navedbami, da se sodnica intimno identificira z avtorjem zadevnega članka, da je njegovo hujskaško pisanje vzela kot notorno dejstvo, ki razkriva očitno njeno pristranskost in osebno odklonilen odnos do oškodovancev, v posledici česar ne more razsoditi objektivno in po pravu, smiselno uveljavljajo izločitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP se navedeni izločitveni razlog lahko uveljavljala med glavno obravnavo samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Iz podatkov spisa izhaja, da bi pritožniki ta razlog lahko uveljavljali že pred razpisom glavne obravnave, saj se težišče pritožbenih navedb glede obstoja izločitvenih razlogov nanašajo na postopanje sodišča prve stopnje, ko je na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovancev kot tožilcev. Z uveljavljanjem izločitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP šele v pritožbenem postopku, pa so pritožniki prekludirani.

11Brezuspešno pritožniki navajajo, da iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo po prvi točki 358. člena ZKP. Sodišče druge stopnje takšni tezi obrambe ne sledi, saj iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče obdolženca oprostilo iz 3. točke 358. člena ZKP. Pritrditi je sicer pritožnikom, da se izpodbijana sodba delno ukvarja z vprašanjem, ali so podani zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, vendar pa glede na zaključek izpodbijane sodbe ni nobenega dvoma, da je sodišče obdolženca oprostilo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP.

12Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je obravnavano pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, izpodbijano sodbo pa potrdilo (391. člen ZKP).

13Posledica te odločitve je, da sta oškodovanca dolžna plačati sodno takso za pritožbo in sicer vsak od njiju v višini 360,00 EUR. Sodna taksa je odmerjena po tarifni številki 7221.