VSL Sodba I Cp 1324/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 933,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Tožnik je lastnik gozda, skozi katerega poteka visokonapetostni daljnovod, ki je po navedbah tožnika v upravljanju toženke. Daljnovod je bil zgrajen leta 1947, razlastitveni postopek pa ni bil nikoli izpeljan. Tožnik zahteva plačilo odškodnine na podlagi dejstva, da toženka oziroma njeni pravni predniki nikoli niso izpeljali razlastitvenega postopka, četudi bi ga morali, torej je daljnovod prek tožnikovih zemljišč speljan protipravno. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je zastaral.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in med drugim navaja, da ne uveljavlja denarne odmene za odvzeto lastnino, pač pa odškodnino zaradi trajne kršitve pravic. Permanenten protipravni položaj je škoda per se, ker gre za kršitev temeljnih človekovih pravic. Škoda s potekom časa še nastaja, se veča in njen obseg ni dokončen, zato ne zastaruje. Škoda bi bila dokončna in zapadla, ko bi toženka izpeljala dolžne postopke, pa jih ni. Noben element tožbenega zahtevka ni odmena za odvzeto lastnino, pač pa gre za odškodnino za škodo, ki je nastala zaradi civilnega delikta. Njegova škoda je sestavljena iz zmanjšanja premoženja z dejansko razlastitvijo, ki je »vrednostno in nominalno enako [...] predvideni denarni odmeni, ki bi jo v primeru poštenega ravnanja tožene stranke določil sodni cenilec ...« in elementa »permanentnega protipravnega stanja kot škode per se,« torej permanentnega onemogočanja mirnega uživanja lastnine. Sodišče prve stopnje je navedbe tožnika napačno povzelo, kar je bistvena procesna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.¹ Preostale pritožbene navedbe bo pritožbeno sodišče povzelo v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje odgovarjalo.

3Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in med drugim navaja, da je do dejanske razlastitve prišlo že v času gradnje daljnovoda leta 1946 oziroma 1947, zato je zahtevek zastaral. Pritožnik skuša domnevno škodo opredeliti oziroma poimenovati z različnimi imeni, veliko omenja izraz škoda per se, nikjer pa izrecno in pravno relevantno ne opredeli škode, ki naj bi mu nastala. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je opozorilo, da je zastaranje dopusten institut. Obligacijski zakonik² ne pozna terjatev, ki ne bi zastarale. Ni res, da tožniku ni bilo omogočeno pravno varstvo, lahko bi uveljavljal zahtevek za odstranitev ali pa odškodninski zahtevek, slednjega v jasno zakonsko določenih rokih.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi bistveno dejansko stanje sploh ni sporno. Tožnik je lastnik gozda, skozi katerega je speljan visokonapetostni daljnovod, ki je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje zgrajen leta 1947.³ Takrat je bil lastnik gozda tožnikov pravni prednik, tožnik pa je postal lastnik leta 2003. Z daljnovodom upravlja toženka, ki izvaja gospodarsko javno službo prenosa električne energije. Nikoli ni bil izveden (upravni) razlastitveni postopek ali postopek omejitve lastninske pravice, četudi bi moral biti izveden tako po sedanjih predpisih kot tudi po predpisih, ki so veljali v času gradnje daljnovoda; prav tako med pravdnima strankama (ali med njunimi pravnimi predniki) ni bila sklenjena pogodba, ki bi elektrodistribucijskemu podjetju dala upravičenje, uporabljati sporno nepremičnino.

6Tožnik se v vlogah in pritožbi obširno ukvarja z vprašanjem protipravnosti ravnanja (opustitve) toženke, ki je postavila daljnovod in ga uporablja, ne da bi izvedla ustrezen razlastitveni postopek. V zvezi s tem očita sodišču, da se ni opredelilo do njegovih navedb o protipravnosti opustitev toženke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje stališče o tem zavzelo: v 6. točki obrazložitve je zapisalo, da je takšen poseg (gradnja elektroenergetske infrastrukture) poseg v lastninsko pravico, ki je dovoljen samo na podlagi ustreznega pravnega naslova (pogodba ali razlastitveni postopek). Tako je na podlagi argumenta po nasprotnem razlogovanju (a contrario) povsem jasen zaključek, da ker ni bil izveden niti razlastitveni oziroma omejitveni postopek niti sklenjena pogodba (primerjaj dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča v 4. točki sodbe), je takšno postopanje toženke nedovoljeno, torej protipravno.

7Tudi iz nadaljnjih argumentov sodišča prve stopnje, ko se opredeljuje do vprašanja zastaranja, je mogoče zanesljivo razbrati, da implicitno šteje, da je ravnanje toženke bilo protipravno, saj ugotovitev, da je odškodninska terjatev zastarala, posredno pomeni, da ta terjatev obstoji. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je ravnanje toženke protipravno, saj uporablja tožnikovo lastnino brez pravnega naslova. Prav tako ima prav pritožba, da tožnik kot potencialni razlastitveni zavezanec ni imel in še vedno nima možnosti, da bi sam sprožil razlastitveni postopek, temveč ima to možnost samo toženka kot razlastitvena upravičenka.⁴ Toženka se je tekom pravde branila tudi z ugovorom, da naj bi priposestvovala služnost v javno korist na spornih nepremičninah,⁵ o čemer sodišče prve stopnje sicer ni zavzelo eksplicitnega stališča. Vendar je glede na dejstvo, da je zahtevek zavrnilo kot zastaran (in ne morda zato, ker bi toženka imela pravico uporabljati tožnikove nepremičnine), mogoče zopet sklepati, da je štelo, da toženka služnosti ni pridobila. V tem delu pritožbeno sodišče tudi pritrjuje stališču pritožbe, ki temelji na več odločbah Ustavnega sodišča, da služnosti v javno korist ni mogoče priposestvovati zgolj na podlagi dolgoletne uporabe brez nasprotovanja.⁶ Pritožbeno stališče, da je ravnanje toženke protipravno, saj uporablja tožnikovo nepremičnino brez ustreznega pravnega naslova, tega naslova pa tudi po izgraditvi (še) ni pridobila, je torej pravilno. Vendar tudi sodba prve stopnje ne zagovarja drugačnega stališča.

8Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti izpolnjeni vsi elementi t.i. splošnega civilnega delikta, to je nedopustno škodno dejstvo oziroma škodni dogodek (v tem primeru opustitev izvedbe razlastitvenega postopka in uporaba nepremičnin brez pravnega naslova), nadalje vzročna zveza (ki je v tem primeru očitna) in protipravnost (ki je prav tako izkazana), poleg tega pa tudi škoda. Res je Ustavno sodišče v več odločbah zavzelo stališče, na katero opozarja pritožnik, da v primerih, kot je obravnavani, ne gre za klasično civilnopravno razmerje oziroma klasični civilni delikt (npr. povzročitev nesreče ali kršitev pogodbe), temveč gre za razmerje z javnopravnimi elementi. Zato nekaterih pravil civilnega prava, namenjenih urejanju civilnopravnih razmerij, ni dopustno uporabljati za pravne položaje razlastitev in druga razmerja z javnopravnim elementom; v konkretnih primerih⁷ je šlo za pravila o priposestvovanju.

9Vendar pa to nikakor ne pomeni, da je možno v vseh razmerjih z javnopravnim elementom izključiti uporabo vseh določb civilnega prava; dejstvo je, da noben zakon ne vsebuje posebnih določb za taka razmerja, zato je tudi po analogiji treba uporabiti pravila (klasičnega) civilnega prava. Ustavno sodišče je tudi zapisalo,⁸ da terja odločanje sodišča o odškodninski odgovornosti države za ravnanja ex iure imperii ustrezno prilagoditev klasičnih civilnopravnih institutov posebnostim, ki izhajajo iz javnopravne narave odškodninske odgovornosti države. Iz tega je jasno razvidno, da se civilnopravni instituti uporabljajo tudi v razmerjih z javnopravnim elementom, le ustrezno prilagojeni. Poleg tega je Ustavno sodišče to stališče zavzelo v razmerju, ko je bila škoda povzročena z oblastnim (ex iure imperii) ravnanjem države.

10V tu obravnavanem primeru pa gre za ravnanje (opustitev) gospodarskega subjekta, ki izvaja gospodarsko javno službo, torej le posredno nastopa v javnopravni funkciji. Javnopravni element je bil bolj izražen v času, ko so sporni daljnovod zgradili, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v času socialistične družbene ureditve podjetja za elektrodistribucijo niso opravljala nikakršnih državnih oblastnih funkcij. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v razmerjih, kot je obravnavano, mogoče uporabiti pravila o zastaranju, ki sicer veljajo v klasičnih civilnopravnih razmerjih. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up 849/14-49 z dne 27. 9. 2018.⁹ Ustavno sodišče je med drugim zapisalo (40. točka in naslednje), da je »... institut zastaranja v prvi vrsti namenjen varstvu dolžnika.¹⁰ Pravne ureditve upoštevajo, da se s potekom časa dolžnik čedalje težje brani pred upnikovim zahtevkom. Poleg tega upnikova pasivnost v določenem časovnem obdobju ustvarja pri dolžniku videz, da šteje upnik dogodek, iz katerega bi lahko nastal zahtevek, za zaključenega.¹¹ Institut zastaranja zasleduje tudi javni interes, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čimprej konča (pravna varnost) ter da se po možnosti preprečijo zahtevni in s stroški povezani spori o oddaljeni preteklosti.¹² Upnik namreč ne sme biti pasiven in mora poskrbeti za pravočasno varstvo svojih pravic, prav tako pa je treba v nekem trenutku zagotoviti dokončnost "ureditve" pravnega razmerja.«¹³

11Tudi ESČP je v več sodbah poudarilo, da obstoj zastaralnih rokov sam po sebi ni nezdružljiv z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP), saj institut zastaranja zasleduje več dopustnih ciljev.¹⁴ Pri uporabi pravil o zastaranju je treba paziti le, ali ne obstoje kakšne posebne, izjemne okoliščine, kjer bi pravila o zastaranju stranki nesorazmerno oteževala oziroma preprečevala pravno varstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic.¹⁵

12Torej je institut zastaranja ustavnopravno (in konvencijsko) dopusten, saj zasleduje številne pravno pomembne cilje, zato ga je treba v dvomu uporabiti v skladu z zakonom. Primeri, ko sta Ustavno sodišče ali ESČP ugotovili, da bi bila uporaba pravil o zastaranju prestroga in bi pomenila kršitev ustavnih ali konvencijskih pravic, so vselej specifični in niso primerljivi z obravnavanim. Tako je v primeru odškodnin t.i. izbrisanim Ustavno sodišče poudarilo,¹⁶ da specifični neurejeni in prekarni položaj t.i. izbrisanih v času, dokler še niso pridobili državljanstva ali dovoljenja za trajno bivanje, ni dajal realnih možnosti, da bi oškodovanci mogli (si upali) uveljavljati odškodninske zahtevke zoper državo v času, ko so se potegovali za sprejem za državljanstvo. Poleg tega je še zapisalo, da v času, ko je država na več ravneh (tako izvršilne kot zakonodajne oblasti) vztrajno zavračala zahtevo, da se uredi položaj izbrisanih (in tudi ignorirala več odločb Ustavnega sodišča na to temo), ni bilo realno pričakovati, da bi izbrisani lahko uspešno uveljavljali odškodninske zahtevke. Tudi citirani primeri ESČP se bistveno razlikujejo.¹⁷

13Tožnik v tej pravdi ne zatrjuje nobene posebne, izjemne okoliščine, zakaj ne bi mogel uveljavljati odškodninskih zahtevkov vsaj od takrat, ko je pridobil lastninsko pravico (2003) oziroma zakaj tega ne bi mogli njegovi pravni predniki (vsaj) od osamosvojitve Slovenije in sprejema Ustave iz leta 1991. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi nikakršnega takega razloga, zato ni najti nobenih okoliščin, ki bi terjale ustavno skladno prilagoditev (omejitev oziroma izključitev) uporabe instituta zastaranja.

14Zaključek Ustavnega sodišča v zadevi Up-849/14-49 je, da tudi Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe¹⁸ ni izključeval možnosti v sodnem postopku uveljavljati odškodninske zahtevke (zaradi dejanske razlastitve), zato je Ustavno sodišče štelo, da zastaranje odškodninskega zahtevka ni nezdružljivo z javnopravnim elementom odškodninskega razmerja (primerjaj 49. točko). Tudi okoliščina trajnega protipravnega stanja (na katero se v tej pritožbi večkrat sklicuje tožnik) sama zase ne more utemeljiti stališča, da zastaranje ne more nastopiti (primerjaj 50. točko obrazložitve USRS).

15Tako se izkaže, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo iz razloga zastaranja. Pri tem niti ni odločilno, ali je zastaranje začelo teči že leta 1947 (ko so pravni predniki tožnika ugotovili, da je na njihovih parcelah zgrajen daljnovod, česar po naravi stvari nikakor niso mogli spregledati), ali pa šele kdaj pozneje. Tožnik je sporno nepremičnino pridobil leta 2003, ko je daljnovod na njej stal že dolga leta (in zopet pritožbeno sodišče poudarja, da tega tožnik nikakor ni mogel spregledati); torej bi celo v primeru, če bi zastaranje začelo teči šele tedaj, zahtevek zastaral (vsaj) v splošnem 5-letnem zastaralnem roku, saj je bila tožba vložena šele leta 2016. Zato tudi ni pomembno, kar izpostavlja pritožba (na koncu 4. strani), ali terjatev zastara po določbah o zastaranju odškodninskih terjatev, saj sta od leta 2003 do vložitve tožbe že potekla tako triletni kot splošni petletni zastaralni rok. Tožnik je že v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi obširno razlagal, da naj bi v socialističnih časih ustava ne varovala zasebne lastnine. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je Ustavno sodišče ugotovilo (Up 849/14-49, točka 44), da bi lastniki zemljišč v takšni situaciji pravno varstvo lahko zahtevali. Pa celo, če bi držala tožnikova teza, da posameznik v sporu proti državnemu elektropodjetju v socialističnih časih ni imel velikih možnosti na uspeh, so vsi ti razlogi odpadli z osamosvojitvijo Slovenije in sprejemom slovenske ustave iz leta 1991, za katero tudi tožnik priznava, da nudi zadosten obseg varstva lastninske pravice. Torej bi tožnik (vsaj) takrat, ko je nepremičnino pridobil (leta 2003), še bolj verjetno pa njegovi pravni predniki (od leta 1991) lahko uveljavljal(i) ustrezno varstvo, vendar tega ni(so) storil(i). Glede na njihovo pasivnost je pravilen in tudi ustavno skladen zaključek, da je odškodninski zahtevek zastaral.

16Pritožnik sicer pravilno navaja, da so ustavne pravice trajne, neodtujljive in ne zastarajo, vendar sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi zastarala tožnikova lastninska (ali kakšna druga) pravica, temveč je zastaral njegov zahtevek. Odškodninski zahtevki so praviloma denarni, vselej pa gre za obligacijski zahtevek, ki je podvržen zastaranju. Tožnik ne uveljavlja stvarnopravnega zahtevka (ki ne zastara), temveč obligacijskega. Sodišče prve stopnje z odločitvijo, da je odškodninski zahtevek zastaran, tožniku ni »odreklo sankcije za kršitev pravic«, s čimer naj bi »legaliziralo nadaljnje kršenje teh pravic«, temveč je odreklo le obligacijski pravovarstveni zahtevek. To pa je storilo iz zakonsko in tudi ustavno dopustnega razloga zastaranja, ki je posledica dolgoletne pasivnosti tožnika in njegovih pravnih prednikov, ki se za pravico, na katere pomen se tako obsežno sedaj sklicuje pritožba, leta in desetletja niso brigali (vključno s 15 leti po osamosvojitvi Slovenije, ko ni bilo dvoma, da je bila njihova lastninska pravica ustavno ustrezno zavarovana). Sodišče prve stopnje pravil o zastaranju terjatve v konkretnem primeru nikakor ni uporabilo na način, ki bi izničil ustavna jamstva.

17Tožnik se sklicuje, da »je bilo večkrat opozorjeno«, da razen odškodninske tožbe nima na voljo nobenega drugega pravnega varstva; to stališče je napačno, saj je tožnik še vedno vknjižen kot lastnik nepremičnine, zato ima na voljo stvarnopravno varstvo, še posebej upoštevaje stališča Ustavnega sodišča, na katera se sklicuje sam tožnik, o zelo omejenih možnostih priposestvovanja služnosti v javno korist. Na voljo ima tudi povračilne zahtevke po 198. in 190. členu OZ, ne glede na pravico do odškodnine v (morebiti kasneje izvedenem) razlastitvenem postopku.¹⁹

18Tožnik zelo obsežno navaja, kaj naj bi sploh bila njegova škoda (govora je o »škodi per se«), pri čemer se, kot pravilno opozarja odgovor na pritožbo, niti jasno ne opredeli, ali gre za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo.²⁰ Na naroku dne 5. 3. 2019 je tožnik navedel, da »ne uveljavlja prometne vrednosti ali zmanjšanja prometne vrednosti nepremičnine, pač pa odškodnino zaradi kršitev človekovih pravic (33. člen URS)«. V zvezi z navedbami, da naj bi šlo za škodo, ki vsebuje tako elemente premoženjske kot nepremoženjske škode, je mogoče zaključiti, da je tak zahtevek nesklepčen že iz razloga, ker gre za dve različni obliki pravno priznane škode,²¹ zato bi bilo treba ti dve obliki jasno razmejiti in obrazložiti. Tudi navedba na naroku, da naj bi šlo za odškodnino »zaradi kršitev človekovih pravic«, pri čemer se tožnik sklicuje na 33. člen Ustave, ki zagotavlja varstvo zasebne lastnine, je nejasna in nedoločna, saj niti ni jasno, ali gre za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče poudarja, da zaradi kršitev premoženjskih (ekonomskih) interesov praviloma ni mogoče zahtevati odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede na to, da se tožnik sklicuje na kršitev pravice do lastnine in ker tudi v navedbah ves čas in podrobno opisuje protipravnost toženkinih posegov v njegovo lastninsko pravico, bi bilo ob benevolentni razlagi mogoče zaključiti, da tožnik zatrjuje premoženjsko škodo (če torej zanemarimo nerazumljive navedbe o škodi, ki naj bi imela elemente »tako premoženjske kot nepremoženjske škode«).

19Tožnik sicer navaja o »škodi per se« oziroma škodi zaradi »permanentnega protipravnega stanja« in druge podobne formulacije, kar bi utegnilo kazati na to, da zahteva nekakšno novo, posebno oziroma v slovenskem pravnem redu nepoznano obliko škode. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da slovenski pravni red ločuje premoženjsko in nepremoženjsko škodo; premoženjska škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), nepremoženjska škoda pa je povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (132. člen OZ). Škoda v najširšem pomenu je vsak negativen poseg v pravno sfero drugega, vendar je pravno priznana škoda ožji pojem od te škode v najširšem pomenu besede, saj vse pojavne oblike škode (v najširšem pomenu) nimajo narave pravno priznane škode. Pravno priznana je samo tista škoda, za katero pravo kot sankcijo določa odškodninsko odgovornost.²²

20Kot rečeno, tožnik ne opredeli jasno, za kakšno obliko škode naj bi sploh šlo: premoženjsko ali nepremoženjsko; navadno škodo (zmanjšanje premoženja) ali izgubljeni dobiček; tega ni pojasnil skladno z izhodišči odškodninskega prava OZ niti na ugovore toženke, da sploh ni specificiral škode in da je njegov zahtevek tozadevno nesklepčen. Tožnik le obširno navaja, v čem vsem naj bi se kazala protipravnost toženkinega ravnanja in prizadetost njegovih pravic. Pri tem tožnik zamenjuje nedopustno škodno dejstvo in škodo. Protipravno ravnanje (pravzaprav opustitev) toženke, ki ni izvedla ustreznih razlastitvenih postopkov, ter dejstvo, da je zaradi tega bilo protipravno poseženo v tožnikovo lastninsko pravico, sta le del dejanskega stanu splošnega civilnega delikta (nedopustno škodno dejstvo), ki pa še ne pomeni samo po sebi, da tudi obstaja pravno priznana škoda. Škoda mora biti konkretno zatrjevana in izkazana, pravno razlogovanje tožnika, ki zgolj na podlagi (sicer nedvomno izkazane) protipravne opustitve toženke izvaja pravico do plačila odškodnine, pa je zmotno. Odškodninska odgovornost ne temelji na škodljivem dejstvu (izvoru škode), temveč na njegovi negativni posledici, to je škodi.²³

21EKČP nima nobenih določb o določanju višine odškodnine niti ne o sami pravici odškodnine,²⁴ vsebuje le splošno določbo o varstvu zasebne lastnine. EKČP tudi ne določa meril za presojo odškodninske odgovornosti države (in še manj drugih subjektov). Določitev vrst premoženjske in nepremoženjske škode ter pogojev za njeno uveljavljanje spada v polje proste presoje (margin of appreciation) vsake posamezne države in je stvar suverene odločitve države same, ki se presoja izključno po nacionalnem pravu.²⁵ Izjema velja le za odgovornost države za spoštovanje evropskega prava,²⁶ zato tožnik ne more uspeti s sklicevanjem, da naj bi šlo za nekakšno posebno »škodo per se« oziroma škodo zaradi »trajnega protipravnega stanja«, saj take oblike škode slovenski pravni red ne pozna. Edina pravno priznana oblika škode, ki bi tožniku glede na zatrjevano dejansko stanje lahko nastala, je škoda zaradi protipravne omejitve lastninske pravice oziroma zaradi protipravnih poseganj v njegovo nepremičnino. To je ena od klasičnih oblik premoženjske škode, ki pa je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, nastala že s trenutkom, ko je bil na nepremičnini tožnikovih pravnih prednikov brez ustreznih dovoljenj in postopkov zgrajen daljnovod. Ker gre za klasično premoženjsko škodo, je ta tudi podvržena pravilom o zastaranju, katerih uporaba v obravnavanem primeru nikakor ni nedopustna.

22Stališča Ustavnega sodišča iz zadeve Up-849/14-49, da (nekaterih) institutov civilnega prava ni dopustno uporabljati za pravne položaje razlastitev (konkretno priposestvovanja za pridobitev služnosti v javno korist), nikakor ni mogoče razlagati (širiti) tako, kot da ne bi bilo mogoče uporabiti sploh nobenih institutov civilnega prava (ali vsaj ne tistih, ki niso v korist tožniku, konkretno zastaranja). Pri tem tožniku tudi ne pomaga sklicevanje na odločbo ESČP v zadevi Guiso-Gallisay proti Italiji;²⁷ v navedeni zadevi se vprašanje zastaranja zahtevka sploh ni pojavilo, saj je bila pritožnikom dosojena odškodnina, sporen je bil le način odmere odškodnine in s tem njena višina.²⁸

23Tudi dejstvo, ki ga pritožnik večkrat izpostavlja, da gre za trajno protipravno stanje, ne vpliva na uporabo določb o zastaranju, kot se zavzema pritožnik (da če ni bil izveden razlastitveni postopek, takšna škoda nikoli ne bi zastarala).²⁹ Za tako razlago ni prav nobene podlage v pravnem redu, saj je tožniku škoda nastala že v preteklosti (pravzaprav njegovim pravnim prednikom leta 1947³⁰) in se od tedaj stanje ni spremenilo, saj je tožnik (oziroma njegovi pravni predniki) vse odtlej omejen pri uporabi nepremičnine. V takih primerih začne zastaranje teči, ko postane glede na okoliščine primera jasno, da razlastitveni upravičenec svoje obveznosti (uvedbe postopka razlastitve) ne bo izpolnil. To pa postane jasno najpozneje takrat, ko z odvzemom posesti izvede dejansko razlastitev oziroma z gradnjo javne infrastrukture.³¹ Trajajoč položaj neuvedbe razlastitvenega postopka ne prelaga trenutka začetka teka zastaralnega roka, ki je pri odškodninskih terjatvah po splošnih določbah odškodninskega prava vezan na védenje oškodovanca o osebi povzročitelja in obstoju škode.³²

24Pritožnik tudi navaja, da če se uporabijo pravila o zastaranju v primerih, ko so se krivice storile že dolgo tega in gre torej »za najbolj prizadete lastnike«, pa pravnega varstva sploh ne bi bilo, s čimer sodišče prve stopnje »potrdi za vedno« protipravno stanje, tožnik pa nima več nobenega vzvoda, da bi toženko prisilil k plačilu. Kot je bilo že pojasnjeno, institut zastaranja zasleduje več pomembnih ciljev, izhaja pa tudi iz domneve, da oseba, ki dalj časa ne poskrbi za varstvo svojih pravic, tega varstva niti ne želi oziroma ne potrebuje. To je nenazadnje izpeljava starodavnega splošnega pravnega načela, da tisti, ki na kršitev pristaja, ne more trpeti škode (volenti non fit iniuria). Tako se izkaže, da nikakor ne držijo navedbe pritožnika, da naj bi bili »najbolj prizadeti« ravno tisti lastniki, v katerih lastninsko pravico je bilo poseženo že pred davnim časom. Prav nasprotno, za take lastnike je mogoče reči, da so (ker dolga leta niso ukrenili nič) protipravno stanje sprejeli oziroma se z njim sprijaznili. Ni res, da sodišče prve stopnje ni nasproti pasivnosti tožnikovih pravnih prednikov ustrezno postavilo pasivnosti toženke in njenih pravnih prednikov (pri katerih bi lahko govorili ne le o pasivnosti, temveč o namernem izmikanju oziroma odlaganju izvedbe postopkov, ki bi jih po zakonu bili dolžni izvesti). Sodišče je tožniku odreklo zgolj eno možnih oblik pravnega varstva (odškodninski zahtevek), saj je ugotovilo, da je ta oblika varstva zastarana. Tožniku ni odreklo njegove lastninske pravice (saj ni na primer ugotovilo, da bi toženka priposestvovala služnost).

25Nadalje pritožba navaja, da naj bi zastaranje odškodninske terjatve, četudi je oškodovanec v času sojenja o tej terjatvi še vedno v protipravnem položaju, »ki je sam po sebi škoda«, pomenilo, da protipravnosti in škode ni več, kar nadalje pomeni, da pravica do zasebne lastnine tudi zastara. S tem pritožnik zopet enači obstoj nedopustnega škodnega dejstva z obstojem škode, kar je pravno zgrešeno, kot je bilo že pojasnjeno. Nadaljnja izpeljava, da naj bi s tem zastarala tudi sama pravica do zasebne lastnine, je čisti nesmisel; sodišče prve stopnje nikjer ni zapisalo, da bi tožnik ne imel lastninske pravice, tožnik pa očitno ne razlikuje (ali noče videti razlike) med lastninsko pravico kot stvarno pravico, ki ne zastara, in odškodninskim zahtevkom, ki je kot obligacijska terjatev podvržena pravilom zastaranja. Da tožnik ne bi imel nobenega pravnega varstva za varovanje svoje lastninske pravice, iz izpodbijane sodbe nikjer ne izhaja in tudi ne drži.³³

26Pritožnik se sklicuje na več odločb rednih sodišč, USRS in ESČP, vendar nobena ni neposredno primerljiva in uporabljiva v tej zadevi. V odločbi VSL II Cp 2028/2014 z dne 19. 11. 2014 (priloga A46) se je sodišče ukvarjalo zgolj z vprašanjem obresti, medtem ko vprašanje zastaranja ni bilo predmet pritožbene presoje. Enako velja za odločbi VSRS II Ips 874/2009 in III Ips 59/2010, kjer tudi ni šlo za vprašanje zastaranja, temveč za presojo višine odškodnine oziroma protipravnosti. Pritožba še navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj v danem primeru ne pridejo v poštev pravna stališča Vrhovnega sodišča RS, Ustavnega sodišča RS in ESČP, na katera je tožnik oprl svojo tožbo. Pritožnik ne pove, glede katerih odločb sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, zato pritožbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa še ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do več odločb, ki jih je citiral tožnik (glej 6., 7. in 8. stran sodbe), res pa je, da tem odločbam ni pripisalo takega pomena, kot želi tožnik. Prvostopenjsko sodišče se je pri odločitvi pravilno oprlo (13. in 14. točka obrazložitve) tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-849/14-49, ki jo citira sam tožnik, vendar slednji povsem zanemari tisti del odločitve Ustavnega sodišča, ki njemu ni v prid (glede zastaranja).³⁴ Torej uveljavljane kršitve določb postopka niso podane.

27Če sodišče prve stopnje ugotovi, da zahtevek že po temelju ni utemeljen (npr. zaradi zastaranja), je edino pravilno, da ga zavrne, ne da bi se spuščalo v presojo višine zahtevka. Pritožbeni očitek, da se sodišče, ker je zahtevek zavrnilo kot zastaran, sploh ni ukvarjalo s presojo višine odškodnine, kakršna naj bi izhajala iz odločbe ESČP Guiso-Gallisay proti Italiji, tako pomeni zgolj to, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka. Če zahtevek ni utemeljen, je povsem irelevantno, kakšna bi utegnila biti njegova višina, ko bi bil utemeljen.

28Pritožnik obsežno očita sodišču prve stopnje, da naj bi napačno povzelo njegove trditve, s čimer naj bi storilo kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kršitev iz 15. točke (t.i. protispisnost) podana, kadar je nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Torej je kršitev iz te točke podana le, kadar sodišče dokazom (bodisi listinskim bodisi ustnim, ki pa so bili zapisani v listini v sodnem spisu) pripiše drugačno vsebino, kot pa jo ti dokazi imajo. Navedbe stranke seveda niso dokaz, zato že pojmovno ne more priti do kršitve, če so v razlogih sodbe nasprotja med povzetkom trditev strank in samimi trditvami.

29Četrti odstavek 324. člena ZPP določa, da sodišče v obrazložitvi navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih. Zato pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je načelna dolžnost sodišča, da navedbe strank povzame korektno oziroma verodostojno. Vendar povzetek navedb strank ni bistveni del obrazložitve (ne gre za razloge o odločilnih dejstvih), temveč služi predvsem temu, da se bralec sodbe seznani z vsebino spornega razmerja, te navedbe pa tudi omogočajo individualizacijo zahtevka (npr. pri denarnih zahtevkih) za potrebe presoje meja pravnomočnosti. Torej, četudi sodišče v delu sodbe, ki vsebuje povzetek navedb (trditev) stranke, le-te povzame napačno, s tem sicer krši določbe ZPP o vsebini sodbe, vendar taka kršitev nikakor ne more vplivati na pravilnost in zakonitost postopka. Bistveno je, da sodišče v t.i. strogi obrazložitvi (to so razlogi o odločilnih dejstvih, zakaj sodišče določena dejstva šteje za dokazana in zakaj ne, ter kakšne pravne posledice izpeljuje iz ugotovljenih dejstev) ne izhaja iz napačnih izhodišč oziroma tam ne ugotavlja dejstev, ki jih stranke niso navajale, ali so jih navajale drugače.

30Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru nobene bistvene trditve strank ni napačno povzelo, saj je ugotovilo (kratko in jedrnato, kar je tudi povsem ustrezno glede na to, da so sporna predvsem pravna vprašanja) vsa odločilna dejstva (primerjaj 4. točko obrazložitve sodbe prve stopnje), ki jih je tudi pritožbeno sodišče brez težav prepoznalo in ugotovilo iz sodbe. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljena dejstva (primerjaj 5. točko te obrazložitve, kjer se povzema dejansko stanje) sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Zgolj pripomniti velja, da so navedbe tožnika, predvsem glede tega, kakšna škoda naj bi mu nastala in kako, v veliki meri konfuzne in nejasne (kot je bilo že izpostavljeno, govori enkrat o premoženjski in hkrati nepremoženjski škodi, pa o nekakšni škodi per se, ki je ni mogoče zadovoljivo umestiti v pravni red), zaradi česar je (racionalno) povzemanje tožnikovih navedb težavno.

31Glede očitka, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o vseh številnih argumentih tožnika, velja poudariti, da ni nujno, da sodišče na navedbe stranke vselej odgovori izrecno, pač pa zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve.³⁵ To je sodišče prve stopnje povsem ustrezno opravilo. Kot bistveno je ugotovilo, da je tožnikov zahtevek zastaran, in pojasnilo, zakaj je tako. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do obstoja civilnega delikta in protipravnosti toženkinih opustitev;³⁶ glede »vsebinske opredelitve škode, kot je podana v tožbi […], saj je vsebina zatrjevane škode v kršitvi pravnih pravil in predvsem v kršitvi temeljnega zaupanja tožeče stranke v učinkovito varstvo njegove lastnine …« je pritožbeno sodišče že poudarilo, da so že same tožnikove navedbe o škodi protislovne, nejasne (premoženjska ali nepremoženjska škoda?) in morda (tudi zato) nesklepčne; sodišče prve stopnje je, ko je ugotovilo zastaranje, s tem implicitno ugotovilo, da je (pravno priznana) škoda tožniku (ali njegovim pravnim prednikom) nastala. Da naj se sodišče ne bi opredelilo do »časovnega okvira zatrjevane škode«, ne drži, saj se je prav s časovnim vidikom nastanka, zapadlosti in zastaranja terjatve sodišče prve stopnje obsežno ukvarjalo (točke 5 in 8 do 14); dejstvo, da sodišče prve stopnje ni sledilo pravnim naziranjem in procesnim pričakovanjem tožnika, pa seveda ne more pomeniti procesne kršitve.

32Pritožba navaja, da je izpodbijana sodba v razlogih sama s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP): toženka »... je sicer storila delikt in ga še vzdržuje, protipravno posega v lastnino tožnika, toda to bo ostalo brez vsakršne posledice, predvsem pa tega nihče ne more preprečiti v bodoče.« Kje naj bi bilo nasprotje v razlogih sodbe, iz tega pritožbenega zapisa ni razvidno; pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da med dejstvom, da je do kršitve pravice prišlo (nedopustno škodno dejstvo in protipravnost), ter dejstvom, da je odškodninski zahtevek zastaral (zaradi česar ga je treba zavrniti), ni nobenega nasprotja.

33V pritožbi tožnik še navrže, da lahko »torej pričakuje tudi nadaljnje nezakonite sečnje in mora paziti, da ne bo ob ponovnem obisku zopet predrl pnevmatike na traktorju«, vendar so te navedbe nesmiselne, saj predmet te pravde ni odškodnina za škodo zaradi nezakonite sečnje ali predrte pnevmatike.

34Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje (še enkrat velja poudariti, da bistveno dejansko stanje niti ni sporno), sprejelo pa je tudi pravilno materialnopravno odločitev in jo pravilno argumentiralo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

35Ker je tožnik s pritožbo propadel, je dolžan toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki obsegajo nagrado (1250 odvetniških točk ali 750,00 EUR), 2 % materialnih stroškov (15,00 EUR) in 22 % DDV (168,30 EUR).

¹ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3, in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
³ V tožbi je tožnik zatrjeval, da je bil daljnovod zgrajen leta 1973 ali 1974, vendar je za odločitev popolnoma vseeno, ali je bil zgrajen v 40. ali 70. letih prejšnjega stoletja.
⁴ Tako tudi Ustavno sodišče RS (USRS), odločba Up-849/14-49 z dne 27. 9. 2018, 26. točka.
⁵ Nesporno je, da pravni predniki tožnika več desetletij niso nasprotovali dejstvu, da skozi njihov gozd teče daljnovod.
⁶ Tako tudi USRS Up-849/14-49, U-I-224/00. Sodna praksa dopušča priposestvovanje služnosti v javno korist, če obstojita veljaven pravni naslov (pravni posel) in dobra vera; primerjaj VSRS II Ips 282/2016.
⁷ Že citirani odločbi U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 in Up 849/14-49 z dne 27. 9. 2018.
⁸ Up-1177/12, Up-89/14 z dne 10. 6. 2015.
⁹ Primerjaj obrazložitev citirane odločbe USRS od točke 30 naprej.
¹⁰ D. Možina, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2015, str. 227 (pritožbeno sodišče v tem odstavku citira odločbo USRS, vključno z opombami).
¹¹ Povzeto po D. Možina, prav tam, ki se pri tem sklicuje na R. Zimmermann, Comparative Foundations of a European Law of Set-Off and Prescription, Cambridge University Press, Cambridge 2002, str. 63.
¹² Prav tam.
¹³ Praktično enako argumentacijo je USRS uporabilo tudi v zadevah t.i. izbrisanih (npr. Up-1177/12-17, Up-89/14-15 z dne 28. 5. 2015), iste razloge pa navaja tudi teorija (K. Lutman, Primerjalni vidiki zastaranja terjatev, Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, letnik 2015, str. 219).
¹⁴ USRS se v odločbi Up-849/14-49 sklicuje na več odločb ESČP: Stagno proti Belgiji z dne 7. 7. 2009, 27. točka obrazložitve; Stubbings in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 10. 1996, 51. točka obrazložitve; Howald Moor in drugi proti Švici z dne 11. 3. 2014, 72. točka obrazložitve.
¹⁵ Tako ESČP v zadevah Howald Moor in drugi proti Švici in Stagno proti Belgiji.
¹⁶ Glej npr. odločbo Up-1177/12, Up-89-14 z dne 28. 5. 2015 in več drugih.
¹⁷ V zadevi Stagno proti Belgiji je mati tedaj mladoletnih pritožnic poneverila denar z njunih hranilnih knjižic; ko sta pritožnici postali polnoletni, sta vložili tožbo, vendar je bil zahtevek zavrnjen kot zastaran; ESČP je upoštevalo, da pritožnici nista mogli zahtevati denarja od zavarovalnice, dokler nista postali polnoletni, njuna zakonita zastopnica (mati) pa tega ni storila v njunem imenu; interesi zakonite zastopnice so bili v nasprotju z interesi mladoletnih pritožnic.V zadevi Howald Moor in drugi proti Švici je šlo za škodo zaradi izpostavljenosti azbestu, pri kateri je bolezen praviloma dolgo časa latentna (prikrita), zato je ob nastanku škode zastaralni rok praviloma že potekel.
¹⁸ Uradni list SRS, št. 27/72 in nadaljnji, v nadaljevanju ZRPPPU.
¹⁹ Sklep VSL I Cp 3254/2016 z dne 4. 5. 2017.
²⁰ Primerjaj tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2019, točka XX, da ima škoda »tako elemente premoženjske škode kot elemente nepremoženjske škode«.
²¹ Pri čemer so pravno priznane le nekatere oblike nepremoženjske škode.
²² Primerjaj N. Plavšak, komentar 132. člena OZ v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 756.
²³ D. Jadek Pensa, uvodni komentar k poglavju v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 666.
²⁴ Izjema je le pravica do odškodnine v primeru neupravičene obsodbe na zaporno kazen v kazenskem postopku (3. člen Protokola št. 7 k EKČP).
²⁵ D. Možina, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, letnik 2015, str. 240.
²⁶ Prav tam; primerjaj odločbo sodišča EU, C-6/90, Francovich proti Italiji.
²⁷ Zadeva ESČP št. 58858/00 z dne 22. 12. 2009.
²⁸ Primerjaj tudi odločbo USRS Up 849/14-49, točka 52.
²⁹ Za primerjavo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so tudi v primerih nepremoženjske škode, ko oškodovanec utrpi takšne poškodbe, da postane trajni invalid (in je torej njegovo prikrajšanje »permanentno«), takšni zahtevki za odškodnino podvrženi zastaranju. Kljub temu, da je življenje in zdravje človeka še pomembnejša vrednota od (prav tako ustavno varovane) zasebne lastnine.
³⁰ Sodišče druge stopnje v zvezi z zadevo zgolj pripominja, da že pojmovno tožnik ni mogel biti oškodovan zaradi dejanj ali opustitev, ki so se zgodile, preden je postal lastnik gozda. Ker tedaj ni bilo poseženo v njegovo lastnino, ampak v lastnino tretje osebe.
³¹ Sodba VSL I Cpg 1002/2013 z dne 4. 2. 2014; smiselno enako določi začetek teka zastaralnega roka tudi USRS, Up-849/14-49, točka 50.
³² Sodba VSL I Cp 3268/2013 z dne 7. 5. 2014.
³³ Primerjaj sklep VSL I Cp 3254/2016. Primerjaj tudi sodbo VSRS II Ips 163/2013 z dne 30. 7. 2015, ki pravi, da ima stvarnopravno varstvo tudi lastnik nepremičnin, po katerih je bila brez ustreznega soglasja ali izpeljanega postopka razlastitve zgrajena javna cesta.
³⁴ Pritožbeno sodišče še pripominja, da je zadeva, ki je bila predmet presoje citirane odločbe USRS, v dejanskem in pravnem pogledu povsem primerljiva s tu obravnavano, saj so tudi tam tožniki zahtevali od elektrodistribucijskega podjetja plačilo odškodnine zaradi daljnovoda, ki je bil zgrajen leta 1974, in tožniki (ki jih je zastopal isti pooblaščenec kot pritožnika v tej zadevi) so uporabljali na las podobne argumente kot v tej pravdi (primerjaj 32. točko obrazložitve USRS). Ustavno sodišče se je tudi jasno opredelilo do navedb (ki so bile zatrjevane v zelo podobni obliki kot v tem postopku), da gre za trajno oziroma permanentno škodo (primerjaj 50. točko obrazložitve Ustavnega sodišča).
³⁵ Tako sklep VSRS II Ips 118/2016 z dne 14. 7. 2016 in številne druge odločbe.
³⁶ Ugotovilo je, da je bila opustitev izvedbe razlastitvenega postopka protipravna; nobene potrebe pa ni, da bi odgovarjalo na prav vse tožnikove obsežne navedbe v zvezi s tem in analiziralo celotno »področno zakonodajo«.