VSL Sodba I Cp 1651/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v IV. točki izreka tako, da se znesek:

v prvi alineji zviša za 34,26 EUR na 202,22 EUR,

v drugi alineji zviša za 34,48 EUR na 191,02 EUR,

v tretji alineji zviša za 212,57 EUR na 424,13 EUR in

v četrti alineji zviša za 34,48 EUR na 202,44 EUR;

- VI. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je prvi toženec dolžan povrniti tožniku zviša za 32,03 EUR na 103,38 EUR,

v preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba potrdi.

II. Prvi toženec je dolžan povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 38,43 EUR, v 15 dneh od vročitve odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje: (I.) spremembo tožbe z dne 21. 6. 2016 dovolilo, (II.) sklep o izvršbi VL 23188/2016 z dne 14. 3. 2016 v celoti razveljavilo, (III.) tožencema naložilo, da tožniku nerazdelno plačata znesek 228,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 5. 2015 dalje do plačila, (IV.) prvemu tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati: - znesek 167,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2015 dalje do plačila, - znesek 156,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2015 dalje do plačila, - znesek 211,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2015 dalje do plačila - znesek 167,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2015 dalje do plačila, (V.) kar je zahteval tožnik od obeh tožencev več ali drugače zavrnilo, (VI.) prvemu tožencu naložilo v plačilo pravdne stroške tožnika v znesku 71,35 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (VII.) tožencema nerazdelno naložilo v plačilo pravdne stroške tožnika v višini 23,14 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper II., III., IV. (v zavrnilnem delu), V., VI. in VII. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka sodbe poseglo v pravnomočno razsojeno stvar, saj je razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bil že razveljavljen in je bilo odločeno, da bo o zahtevku in stroških odločalo Okrajno sodišče v Ljubljani. Zahteva, da se III. točka izreka popravi tako, da se najprej navede drugega toženca in nato prvega toženca. Meni, da je zmotna odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, saj programi za njihov izračun avtomatično kot začetni datum štejejo naslednji dan od datuma valute. Dejstva glede opravljenih storitev, višine zneskov, dogovora o višini nagrade po stari oziroma priporočeni tarifi¹, mandatnega razmerja, solidarni odgovornosti, toženca nista zanikala in se štejejo za priznana dejstva. Sodišče je z njihovim ugotavljanjem kršilo 214. člen ZPP. Dogovor je bil sklenjen za vse storitve, tudi izredna pravna sredstva, kar je jasno razvidno iz dogovora. Nova pooblastila za vložitev izrednih pravnih sredstev so bila potrebna zgolj zaradi zahtev ZPP². V tem delu je sodba nerazumljiva (11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), sodišče je dalo listinam tudi drug pomen, kot ga sicer imajo (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Obrazložitev sodišča v 44. točki („razen v delu, ki se nanaša na revizije - v okviru ugovor, da sta podpisovala prazna pooblastila”) je v nasprotju s 5. (toženca sta hotela, da je iz splošnega pooblastila razviden namen in za katero zadevo gre), 37. („zahteva za podpis praznih pooblastil, iz katerih ni viden namen, je pavšalna”), 41. in 43. točko obrazložitve. Poleg tega ni razumljivo, kakšno zvezo ima prazno splošno pooblastilo z izrednimi pravnimi sredstvi, saj so tovrstna pooblastila posebna in navajajo le zoper kaj se vlaga revizija. Dogovor je bil pisen in ločen od splošnega pooblastila. Velja za vse zadeve, sicer bi v dogovoru pisalo, da velja zgolj za konkretno zadevo oziroma bi bila zadeva konkretizirana v splošnem pooblastilu. Splošno pooblastilo ima v tekstu tudi pooblastilo glede izrednih pravnih sredstev. Toženca nič od tega nista zanikala. Sodišče v 46. točki obrazložitve ugotovi, da je splošno pooblastilo vsebovalo dogovor o ceni storitve, kar je protispisno in nasprotno stališčem, ki jih je zavzelo v 44. točki obrazložitve. Protispisno je tudi zatrjevanje, da je sestavil revizijo na podlagi posebej podpisanih pooblastil. Sodišče potvarja vsebino vlog tožnika in ne navede, kje je to zapisano. Ne obstaja predpis oziroma potreba po tem, da bi se že sklenjen dogovor o obračunu storitve po priporočeni tarifi ponovno zapisal. Ugotovitve sodišča prve stopnje v 45. in 46. točki obrazložitve so izven trditvene podlage tožencev. Podana je kršitev 7. in 212. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. S takim postopanjem je sodišče kršilo pravico do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kontradiktornost postopka po 5. členu ZPP. Naročnika storitev sta bila oba, zato je na podlagi 781. člena OZ³ podana solidarna odgovornost. Protispisnost je podana tudi glede vrednosti spornih predmetov, ki so navedeni v dopolnitvi tožbe. Računa 35/15 in 36/15 nista identična in ne gre za isti storitvi. Predlagal je pribavo in vpogled v spisa IU 1762/2013 in UI 1040/2014-16. Gre za dve različni zadevi skupaj. Z neizvedbo predlaganih dokazov mu je bila kršena pravica do izjave. Po novi tarifi se odmerijo stroški v višini 20% nagrade, vendar največ v višini 20 EUR. Sodišče prve stopnje bi mu moralo priznati stroške po sklepu o izvršbi v celoti ter takso za redni postopek, stroške fotokopiranja in poštnino, v skupni višini 294,67 EUR. Njegov uspeh v postopku je 52,28% in ne 52%. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se II. točka izreka razveljavi, v III. točki izreka najprej navede drugi toženec in nato prvi toženec, v IV. točki izreka prizna razlika v višini 851,94 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar sta toženca dolžna plačati solidarno, V. točko izreka razveljavi, v VI. in VII. točki v celoti prizna stroške tožnika v višini 294,67 EUR, kar sta prav tako toženca dolžna plačati solidarno.

3Prvemu tožencu je bila pritožba vročena v odgovor 5. 12. 2018, in sicer neosebno. Odgovor prvega toženca na pritožbo, vložen 15. 12. 2018 po elektronski poti, šteje višje sodišče za pravočasen, saj meni, da je treba pritožbo, na katero lahko nasprotna stranka odgovori, nasprotni stranki vročati osebno (drugi odstavek 142. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo toženec dobesedno prepiše svoje navedbe v odgovoru na tožbo. Prvi toženec je kot zakonit zastopnik drugega toženca dne 15. 12. 2018 po elektronski poti vložil odgovor na pritožbo tudi za drugega toženca. Nad drugim tožencem se je dne 8. 10. 2018 začel stečajni postopek. Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov za zastopanje dolžnika in pridobi pooblastilo za njegovo zastopanje stečajni upravitelj (245. člen ZFPPIPP⁴). Odgovor na pritožbo, ki ga je kot zakoniti zastopnik drugega toženca vložil prvi toženec, je tako nedovoljen in ga višje sodišče pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo. Stečajni upraviteljici drugega toženca K. B. je bila pritožba vročena v odgovor 19. 8. 2019. Pravočasno je odgovorila, da je v okviru preizkusa terjatev v stečajnem postopku, ki se vodi zoper drugega toženca, priznala terjatev po III. in VII. točki izreka izpodbijane sodbe.

4Pritožba zoper prvega toženca je delno utemeljena, pritožba zoper drugega toženca je neutemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožnika nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, se postopek vodi po določbah, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti (442. do 458. člen ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Izjema velja le v primeru, če je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje posledica zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6Predmetni postopek se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru tožencev zoper izdani sklep o izvršbi je sodišče s sklepom z dne 12. 5. 2016 sklenilo, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj ter da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku. Postopek se je nato nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek pred novelo ZIZ-H veljavnega 62. člena ZIZ). To pomeni, da bi se moral izrek izpodbijane sodbe praviloma glasiti „sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka ostane deloma v veljavi ...“(tretji odstavek pred novelo ZPP-E veljavnega 436. člena ZPP). Vendar pa je v primerih, kot je predmetni, ko je tožnik že po izdanem sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, svoj tožbeni zahtevek spremenil, pravilno tudi oblikovanje izreka na način, da se sklep o izvršbi razveljavi tudi v preostalem delu, ter se nato v nadaljevanju izreka odloči o spremenjenem tožbenem zahtevku. In takega pristopa se je poslužilo tudi sodišče prve stopnje. II. točko izreka izpodbijane sodbe je, glede na nadaljnjo vsebino izreka ter obrazložitev, iz katere izhaja, da sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bil sklep o izvršbi s sklepom z dne 12. 5. 2016 že razveljavljen v drugem in četrtem odstavku izreka (1. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), razumeti tako, da je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo še v preostalem delu, torej v prvem in tretjem odstavku izreka. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo v II. točki izreka izpodbijane sodbe poseglo v že razsojeno stvar.

7Prav tako ni utemeljena pritožnikova zahteva po spremembi III. točke izreka izpodbijane sodbe na način, da se najprej navede drugi toženec in nato prvi toženec kot solidarni dolžnik. Za vsebino obveznosti tožencev je namreč bistveno zgolj to, da je njuna obveznost solidarna, ne pa vrstni red, po katerem sta navedena v izreku.

8Tožnik je v dopolnitvi tožbe navedel, da od tožencev zahteva plačilo storitev, ki jih je za njiju opravil kot odvetnik na podlagi mandatnega razmerja (predloži se pooblastilo in dogovor)⁵, pri čemer je v tretjem odstavku druge strani dopolnitve tožbe izrecno navedel, da so bile storitve opravljene na podlagi splošnega pooblastila in posebnega pooblastila glede revizij.⁶ Tožnik se torej na predložena pooblastila ni skliceval zgolj kot na listine, ki so izkazovale njegovo upravičenje za zastopanje tožencev (zunanje razmerje), ampak tudi kot na pisno sklenjene mandatne pogodbe (notranje razmerje). Upoštevaje tako podano trditveno podlago in glede na ugovor tožencev, da sta podpisovala pooblastila, iz katerih ni bilo razvidno, na katero zadevo se nanašajo, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi vsebino med pravdnimi strankami sklenjenega mandatnega razmerja, in sicer z vidika obsega naročila posameznega toženca in vprašanja, na katere zadeve se nanaša dogovor o višini nagrade. Pritožbeni očitek o kršitvah 5., 7., 212. in 214. člena ZPP, ki naj bi prerasle v absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tako ni podan. Tožnik sam je dal predloženim pooblastilom tudi vsebino sklenjenih mandatnih pogodb s tožencema. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne ločuje pooblastila, kot listine, ki izkazuje upravičenje za zastopanje v pravdnem postopku, in vsebino mandatnega razmerja. Prav tako je tudi laični ugovor tožencev glede podpisovanja pooblastil, v katerih ni bilo navedene zadeve, za katero se podeljujejo, pravilno presojalo z vidika vsebine sklenjenih mandatnih pogodb. Pri tem sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 5. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje zgolj prepisalo navedbe tožencev, ki jih je povzelo tudi v 41. točki obrazložitve. Iz 44. točke obrazložitve je razbrati, da sodišče meni, da ni podlage za ugotovitev, da bi toženca podpisovala prazen list papirja. V 37. in 43. točki obrazložitve pa se je sodišče prve stopnje opredelilo do ugovora tožencev z vidika ali je bilo naročilo dano tudi za storitve, katerih plačilo terja tožnik. Ugotovitve sodišča v navedenih točkah se torej med seboj ne izključujejo.

9Sodišče prve stopnje je tako na podlagi vsebine predloženih pooblastil pravilno zaključilo, da kljub temu, da sta jih podpisala oba toženca, to ne pomeni, da je drugi toženec odgovoren tudi za plačilo storitev, ki so bile opravljene v imenu prvega toženca. Iz besedila tako splošnega kot posebnih pooblastil namreč izhaja, da tožnika vsak izmed njiju pooblašča zgolj za zastopanje v svojih pravnih zadevah.⁷ Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnik ni povezoval solidarne odgovornosti tožencev s tem, da je prvi toženec direktor drugega toženca. V dopolnitvi tožbe je namreč navedel: „Toženca sta solidarno odgovorna tudi na podlagi 781. člena OZ. Prvi toženec je direktor drugega toženca”.

10Prav tako je pritrditi sodišču prve stopnje, da je tožnik izkazal obstoj dogovora o višini nagrade zgolj za storitve, ki jih je za toženca opravil na podlagi splošnega pooblastila. Sodišče prve stopnje je glede na splošen zapis predloženega dogovora ter ugovor tožencev, da sta podpisovala listine, iz katerih ni bilo razvidno, na katero zadevo se nanašajo, pravilno ugotavljalo, kakšna je bila prava pogodbena volja strank glede obsega sklenjenega dogovora. To je, ob odsotnosti drugih dokaznih predlogov ter upoštevaje navedbe tožnika o temelju za opravljanje storitev, pravilno ugotavljalo na podlagi predloženih listin. Tako je na podlagi ugotovitve, da listine, na katerih so vsebovana posebna pooblastila in ki glede na trditve tožnika predstavljajo samostojen temelj za vložitev revizij (torej novo mandatno pogodbo), vsebujejo zapisan, a s strani pravdnih strank nepodpisan dogovor o višini nagrade, pravilno štelo, da tožnik ni dokazal, da bi bil o višini nagrade za vložene revizije sklenjen poseben dogovor. Prav tako pa ni dokazal, da se predloženi dogovor (priloga A3) razteza tudi na nagrade za revizije, vložene na podlagi posebnih pooblastil. Predloženi dogovor je namreč del listine, na kateri je vsebovano tudi splošno pooblastilo, prav tako pa iz vsebine dogovora ne izhaja, da bi se ta nanašal tudi na kasneje sklenjene mandatne pogodbe. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da gre tožniku za vložene revizije zgolj nagrada po tedaj veljavnem ZOdvT⁸.

11Podana pa je zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v delu, v katerem je sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta za izračun višine nagrade za vložene revizije vzelo 200 oziroma 300 točk. Tožnik je vrednost spornega predmeta za vsako posamezno zadevo, v kateri je vložil revizijo, navedel v dopolnitvi tožbe, razvidna pa je tudi iz predloženih računov. Pritrditi je tudi pritožniku, da je materialnopravno zmotno stališče sodišče prve stopnje, da so postavke za povrnitev materialnih stroškov po priporočeni tarifi in ZOdvT enake. Za razliko od priporočene tarife, kjer znašajo materialni stroški v pavšalnem znesku 2 odstotka od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1000 točk (tretji odstavek 13. člena), znaša pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v skladu s tar. št. 6002 ZOdvT 20% nagrade, vendar največ 20 EUR. Upoštevaje s strani sodišča prve stopnje priznane storitve, pravilno uporabo materialnega prava glede višine materialnih stroškov ter v računih navedenih vrednosti spornih predmetov, tako tožniku pripadajo:

- po računu 21a/15 popravek: nagrade za tožbo (200 točk), eno obvestilo stranki (20 točk) in revizijo (60 EUR, pcto. 400 EUR, tar. št. 3300), materialni stroški v zaračunani višini 4,77 EUR in 22% DDV, kar upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR znaša 202,22 EUR,

- po računu 27/15 popravek: nagradi za tožbo (200 točk) in revizijo 60 EUR (pcto. 400 EUR, tar. št. 3300) ter materialni stroški v zaračunani višini 4,77 EUR in 22% DDV, kar upoštevajoč vrednost točke 0,459 EUR znaša 191,02 EUR,

- po računu 37/15 popravek: nagradi za tožbo (300 točk) in revizijo v zaračunani višini 450 točk⁹ ter materialni stroški v zaračunani višini 3,4 EUR in 22% DDV, kar upoštevajoč vrednost točke 0,459 EUR znaša 424,13 EUR,

- po računu 38/15: nagrade za tožbo (200 točk), obvestilo stranki (20 točk) in revizijo 60 EUR (pcto. 400 EUR, tar. št. 3300) ter materialni stroški v zaračunani višini 10,80 točk in 22% DDV, kar upoštevajoč vrednost točke 0,459 EUR znaša 202,44 EUR¹⁰.

12Neutemeljena pa je pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na račun št. 35/2015 pon.pop z dne 7. 5. 2015. Tožnik je v dopolnitvi tožbe glede računa št. 36/15- pon.po. navedel: „Gre za pritožbo zoper sklep upravnega sodišča z dne 12. 2. 2014, IU 1762/2013-2 z dne 12. 2. 2014. V sklepu Vrhovnega sodišča RS z dne 11. 6. 2014 se navaja opr. št. IU 1040/2014-16 v tekstu glede pritožbe IU 1762/2013 z dne 12. 2. 2014. Vrhovno sodišče je razveljavilo sklep Upravnega sodišča RS o zavrženju tožbe tožencev IU 1762/2013-12 z dne 12. 2. 2014“. Te navedbe je ponovil v obrazložitvi računa št. 35/15 pon.pop. Edina razlika je, da je v obrazložitvi računa št. 36/15- pon.po. navedel, da je bila storitev opravljena za drugega toženca, prvi toženec je solidarni dolžnik v zadevi IU 1040/2014-16, I Up 132/2014, v obrazložitvi računa št. 35/15 pon.pop. pa, da je bila storitev opravljena za prvega toženca, drugi toženec je solidarni dolžnik v zadevi IU 1040/2014-16, I Up 132/2014. Glede na tako podane navedbe, predloženo pritožbo (priloga A49) in prvo stran sklepa VS RS I Up 132/2014 (priloga A20) iz katerih izhaja, da je bila za oba toženca vložena ena pritožba zoper sklep upravnega sodišča z dne 12. 2. 2014, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožniku ne gre dvakratno plačilo za storitev. Tožnik šele v pritožbi pojasni, da gre za dve vsebinsko različni zadevi¹¹, vendar ne navede, zakaj brez svoje krivde teh trditev ni ponudil že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako gre za nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). Glede na podane navedbe je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazna predloga za vpogled v upravna spisa IU 1762/2013-2 in UI 1040/2014-16. Izvedeni dokazi namreč ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev. Zatrjevana kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Prav tako ni podana zatrjevana protispisnost, saj tudi iz predloženih računov izhaja, da gre za pritožbo na VS RS (IU 1040/2014-16, I Up 132/2014). Zmotno pa si pritožnik razlaga, da zapis na računih v okencu „prejemnik“, kjer je na računu št. 36/15 najprej naveden drugi toženec in nato prvi toženec s pripisom solidarni dolžnik, na računu št. 35/15, pa najprej prvi toženec nato pa drugi toženec s pripisom solidarni dolžnik, pomeni, da gre za dve različni storitvi. Tak zapis pomeni le, da sta toženca glede plačila zaračunane storitve solidarna dolžnika.

13V skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Na dan zapadlosti terjatve dolžnik še ni v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, saj jo lahko do konca dne zapadlosti še pravočasno izpolni. Dolžnik pride v zamudo šele naslednji dan po preteku roka za izpolnitev in šele takrat začnejo teči zamudne obresti. Odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti je tako pravilna.

14Izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine in pravdni postopek, ki iz njega izvira, tvorita celoto. Ob koncu pravdnega postopka je zato treba poleg pravdnih stroškov odločati tudi o izvršilnih stroških. Sodišče prve stopnje je tako pritožniku od, v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine priglašenih stroškov, pravilno priznalo le sodno takso za postopek o predlogu za izvršbo v višini 44,00 EUR, ne pa tudi preostalih priglašenih stroškov. V lastni zadevi namreč odvetnik nima pravice do povrnitve stroškov po Odvetniški tarifi, drugih priglašenih stroškov pa tožnik ni izkazal. Iz 62. točke obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje pritožniku priznalo stroške fotokopiranja v višini 11,40 EUR, sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v preostali višini 121,00 EUR in stroške poštnine v višini 4,21 EUR, torej skupaj s sodno takso za predlog za izvršbo 180,79 EUR. Pravilno je tako sodišče prve stopnje odločilo, da sta tožniku, glede na dosežen uspeh zoper oba toženca¹², toženca dolžna solidarno povrniti 23,14 EUR stroškov postopka. Je pa delna sprememba izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na glavni tožbeni zahtevek zoper prvega toženca, terjala spremembo odločitve v stroškovnem delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša nanj (VI. točka izreka sodbe). Glede na v pritožbenem postopku dosojeni znesek, ki ga je dolžan prvi toženec plačati tožniku, zanaša uspeh tožnika zoper njega 57,18%¹³, kar pomeni, da mu je dolžan prvi toženec povrniti 103,38 EUR pravdnih stroškov.

15Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v IV. in VI. točki izreka spremenilo tako, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe. V preostalem delu (delno glede prvega toženca in v celoti glede drugega toženca) pa je, ker tudi ni našlo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel zgolj zoper prvega toženca, in sicer v 37,11%¹⁴. Prvi toženec mu je tako dolžan povrniti 38,43 EUR¹⁵ pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

¹ Odvetniška tarifa sprejeta na skupščini OZS dne 10. 4. 2010.
² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, z nadaljnjimi spremembami.
³ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01, z nadaljnjimi spremembami.
⁴ Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Uradni list RS, št. 126/07, z nadaljnjimi spremembami.
⁵ I. točka dopolnitve tožbe.
⁶ V zadnjem odstavku druge strani dopolnitve tožbe je prav tako navedel: „...tožnik ni z ničemer izsiljeval bila so podpisana splošna pooblastila glede revizij pa posebna pooblastila in je le podlaga za izstavitev računov oz. gre za mandatno razmerje“.
⁷ Pooblastila se glasijo: „Podpisani A. M. in A., d.o.o., katerega zastopa direktor A. M., pooblaščam odvetnika M. Š.,..., da mi daje pravno pomoč po predpisih o odvetništvu, zlasti da me zastopa v vseh mojih pravnih stvareh, … Zavezujem se, da bom priznal vse njegovo delo v mojem imenu za pravno veljavno in da bom poravnal na poziv in brez zamude njegove stroške, nagrade in izdatke za izvršena opravila...“
⁸ Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/08, z nadaljnjo spremembo.
⁹ Tožniku bi, v skladu z ZOdvT, pripadala nagrada za postopek z revizijo v višjem znesku (pcto. 3500,00 EUR), vendar je sodišče vezano na trditveno podlago tožnika.
¹⁰ Postavke po računu št. 36/15 ponovni popravek so bile tožniku priznane v celoti.
¹¹ Za uveljavljanje pravic tožencev iz različne pravne in dejanske podlage.
¹² 228,47/1.783,53 EUR = 12,8%
¹³ 1.019,81 EUR/1.783,53 EUR = 57,18%
¹⁴ 315,79 EUR (uspeh)/851,04 (vrednost izpodbijanega dela)= 37,11%
¹⁵ (102,00 EUR stroškov sodne takse za pritožbo + poštnina v višini 1,57 EUR) x 0,3711