VSL Sodba VII Kp 15672/2018

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako,

da se obdolženi A. A. spozna za krivega,

da je z drugim grdo ravnal in ga pretepal ter ga tako z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravljal v podrejen položaj s tem, da je 16. 6. 2017 okoli 14.00 ure na naslovu ..., na bivšo partnerko B. B. sprva vpil, nato pa skočil proti njej, jo najprej z roko potegnil proti sebi, nato pa jo spravil na tla in jo začel brcati v predel reber, ko pa se je pobrala in želela po telefonu poklicati policijo, porinil na hodnik in ponovno spravil na tla ter jo brcnil v predel stegna, ko ji je ponovno uspelo vstati, pa jo je porinil v stenski obešalnik za oblačila, za tem pa ji je uspelo priti do telefona in je pred vhodnimi vrati poklicala policijo, pri tem pa je B. B. utrpela udarnino na drugih in neopredeljenih delih podlahti, udarnino rame in nadlahti, udarnino prsnega koša in udarnino spodnjega dela hrbta in medenice, vsled zadobljenih poškodb pa je bila odpeljana na urgenco, kjer ji je bila nudena medicinska pomoč, z opisanim ravnanjem pa jo je A. A. spravil v podrejen položaj, saj je bila zaradi navedenega dogodka B. B. vznemirjena, nemočna, počutila se je ogroženo in je zato tudi poklicala policijo,

s tem je storil kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1.

Obdolžencu se na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreče

pogojna obsodba,

ter se mu na podlagi prvega odstavka 296. člena KZ-1 določi

kazen 7 (sedem) mesecev zapora,

ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II. Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obdolženec mora plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR, kot strošek pritožbenega postopka, pa tudi nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke ter potrebne izdatke oškodovanke pred sodiščem druge stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Izreklo mu je denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov po 26,66 EUR, to je skupaj 1.333,33 EUR. Odločilo je, da jo je obdolženi dolžan plačati v roku šestih mesecev po pravnomočni sodbi. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 3.060,00 EUR napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter po pravnomočnosti odmerjeno sodno takso.

2Zoper sodbo sta se pritožila obdolženčev zagovornik in okrajni državni tožilec. Obdolženčev zagovornik se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Okrajni državni tožilec se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 in mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

3Pritožbeni senat je na seji dne 30. 5. 2019 sklenil, da se v obravnavani zadevi opravi obravnava. Obravnava pred sodiščem druge stopnje se opravi izjemoma, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene in če so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP). Pritožbeni senat je ugotovil, da je v obravnavani zadevi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja potrebno ponoviti že prej izvedene dokaze. Ker je potrebno ponoviti dokaze, ki so bili na glavni obravnavi pomanjkljivo izvedeni oziroma tiste, glede katerih je sodišče druge stopnje podvomilo o dokazni presoji sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje ocenilo, da je pričakovati, da bo tako zadeva hitreje končana. V luči zagotavljanja pravice do sojenje brez nepotrebnega odlašanja so zato po oceni pritožbenega senata podani opravičeni razlogi, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo.

4Pritožbeno sodišče je na obravnavi v mejah preizkusa prvostopenjske sodbe in v okviru pritožbenih navedb ponovilo iste dokaze, kot jih je izvedlo že sodišče prve stopnje. V dokaznem postopku je pritožbeno sodišče poleg obdolženega zaslišalo oškodovanko B. B., v soglasju s strankami je prebralo izpovedbe prič C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. ter vpogledalo in prebralo listinsko dokumentacijo, razvidno iz zapisnika o obravnavi dne 9. 7. 2019.

5Po presoji razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb, podatkov spisa, predvsem pa ocene na obravnavi izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, zato je po opravljeni obravnavi ugodilo pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.

6Obdolženi je na obravnavi pred sodiščem druge stopnje vztrajal pri zagovoru, ki ga je podal pred sodiščem prve stopnje, v katerem je zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja. Obdolženi je zanikal, da bi kritičnega dne prišlo do fizičnega obračuna. Pojasnil je, da oškodovanke ni žalil, želel je le razčistiti težave in napetosti med njegovimi starši in oškodovanko v zvezi z njenimi obiskovalci pri njih doma po njunem razhodu. Oškodovanko je pozval, da naj mu pove, kaj se dogaja oziroma kako bodo to razčistili. Oškodovanka je odšla po hodniku proti kopalnici in mu rekla, da naj jo pusti na miru, da bo poklicala policijo. Zabrusila mu je, da naj se briga za svoje kurbe, ne pa za njo, in glede na vse skupaj ga je to malo užalostilo, tako, da je povzdignil glas in stopil za njo. Oškodovanka je vzela telefon in šla po stopnicah navzdol pred vhod, on pa je ostal v stanovanju. Prišla je policija, ki jo je poklicala oškodovanka. Oškodovanka je bila odpeljana z reševalnim vozilo. Obdolženi je mnenja, da je obravnavana zadeva inscenirana z namenom, da bi oškodovanka prišla do denarja oziroma da bi napravili neko kompenzacijo glede denarja, ki ga je obdolženi v preteklosti namenil za poravnavo oškodovankinih dolgov. Po mnenju obdolženega je oškodovanka inkriminirane poškodbe dobila v službi. Obdolženi je zanikal, da bi kritičnega dne videl na oškodovankinem obrazu kakšne poškodbe. Prav tako je zanikal, da bi naslednji dan oziroma v torek, ko je oškodovanka prišla po svoje stvari na oškodovanki opazil poškodbo ustnice, ki je razvidna iz fotografije na list. št. 47.

7Na obravnavi je tožilka razširila obtožbo za poškodbo ustnice in udarnino levega stegna, vendar pa pritožbeno sodišče temu ni sledilo. Ker navedena sprememba ni obdolženemu v korist, tožilec pa sme na obravnavi spremeniti obtožnico (obtožbo) le v korist (peti odstavek 381. člena ZKP), pritožbeno sodišče navedene spremembe ni dopustilo.

8Pritožbeno sodišče je na obravnavi zaslišalo tudi oškodovanko B. B. Slednja je v bistvenih delih enako opisala obravnavani dogodek kot ob zaslišanju pred sodiščem prve stopnje. Na podlagi izvedenih dokazov na obravnavi pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je dokazano, da je obdolženi ravnal na očitan način ter oškodovanki prizadejal v opisu dejanja navedene poškodbe. Nobenega dvoma ni, da je kritičnega dne prišlo do srečanja in konflikta med obdolženim in oškodovanko, da je na kraj dogodka prišla policija in da je bila oškodovanka odpeljana z reševalnim vozilom. Slednje sta opisala tako obdolženi kot tudi oškodovanka. Neprepričljiv in ovržen z izvedenimi dokazi pa je obdolženčev zagovor, da ob obravnavnem dogodku ni prišlo do fizičnega stika z oškodovanko. Pritožbeno sodišče je sledilo prepričljivi izpovedbi oškodovanke, da so inkriminirane poškodbe posledica opisanega obdolženčevega ravnanja. Oškodovanka je prepričljivo pojasnila, da je kritičnega dne, ko je prišla domov iz službe in šla proti kopalnici, obdolženi prišel za njo, jo potegnil v kuhinjo, jo močno udaril malo nad ustnico, pri nosu in ji prebil ustnico, ter jo v bistvu onesposobil, da je padla po tleh, potem jo je obdolženi odvlekel v hodnik ter jo tam močno zbrcal in jo vrgel ob steno, da je padla na tla. Oškodovankine poškodbe potrjuje zdravniška dokumentacija ter posnete fotografije, nenazadnje pa tudi izpovedba njene hčerke E. E., da je kritičnega dne videla poškodbe svoje matere, katere je tudi opisala. Oškodovankine poškodbe je kritičnega dne videl tudi policist C. C., kateri je potrdil, da je kritičnega dne slikal oškodovankine poškodbe. Iz zdravniškega izvida UKC Ljubljana (list. št. 10-11) izhaja, da je bila ob pregledu oškodovanke dne 16. 6, 2017 na levi rami vidna odrgnina, prav tako na levem komolcu, na levi podlahti je na volarni strani bila vidna sufuzija, na desni podlahti pa so bile vidne sledi nohtov (praske). Ugotovljena je bila udarnina na drugih in neopredeljenih delih podlakti, napad z uporabo telesne sile, udarnina rame in nadlakti, udarnina prsnega koša ter udarnina spodnjega dela hrbta in medenice. Zdravniška dokumentacija na list. št. 21, na katero se sklicuje obdolženčev zagovornik, določa zgolj kvalifikacijo zadobljenih poškodb, iz katere je razvidno, da so bile oškodovanki prizadejane poškodbe opredeljene kot sled poškodbe, medtem ko so posamezne poškodbe specificirane in navedene v izvidu UKC Ljubljana (list. št. 10-11). Iz slednjega izhaja, da je zdravnik diagnosticiral tako udarnine prsnega koša, kot tudi udarnine spodnjega dela hrbta in medenice, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da navedene poškodbe ne izhajajo iz zdravniške dokumentacije. Drži, da iz zdravniške dokumentacije ne izhaja, da bi imela oškodovanka prebito ustnico, vendar ta očitek niti ni zajet v opisu obdolženemu očitanega ravnanja, zato navedeno pritožbeno izpostavljanje ne vpliva na pravilnost sprejete odločitve. Enako velja tudi za očitek, da zdravniška dokumentacija ne omenja krvavitve.

9Pritožbenemu sodišču se ne poraja nikakršen dvom v oškodovankino izpovedbo. Obdolženčev zagovornik skuša neuspešno vzbuditi dvom v verodostojnost oškodovankine izpovedbe z izpostavljanjem, da je oškodovanka v nasprotju s podatki medicinske dokumentacije izjavila, da je imela prebito ustnico in da je bila stena vsa krvava od njenega komolca. Iz fotografije na list. št. 47 jasno izhaja, da je imela oškodovanka poškodovano ustnico, prav tako pa je na fotografiji na list. št. 140 razvidno, da je imela oškodovanka poškodovan levi komolec, pri čemer je razvidna manjša sveža rana. Glede na velikost rane je zelo verjetno, da ob pregledu na UKC Ljubljana le-ta ni več krvavela, zato je razumljivo, da zdravniška dokumentacija ne omeja krvavitve. Verodostojnosti oškodovankine izpovedbe ne omaje niti pritožbeno sklicevanje na oškodovankino zatrjevanje glede oteženega gibanja komolca, otečenega zapestja in vsesplošnih bolečin. Gre namreč za subjektivne zaznave posameznika, ki so lahko različne intenzitete, zato četudi niso izrecno navedene v medicinski dokumentaciji, to samo po sebi, zlasti pa ob izkazanosti inkriminiranih poškodb, ne more vzbuditi dvoma v verodostojnost njene izpovedbe na način, kot skuša to neuspešno prikazati obdolženčev zagovornik. Iz enakega razloga je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se dejansko ugotovljene poškodbe ne skladajo z zatrjevanimi udarci in brcanjem, saj bi ti udarci povzročili hujše poškodbe, ki pa iz medicinske dokumentacije ne izhajajo. Dejstvo je, da se udarci z nizko intenzitetno nujno ne poznajo na telesu žrtve, zato četudi niso vidne hujše poškodbe, to še ne pomeni, da obdolženi ni ravnal z oškodovanko na zatrjevani način.

10Po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je obdolženi kritičnega dne ravnal na način, opisan v izreku sodbe. Pritožbeno sodišče zavrača obdolženčev zagovor in pomisleke obdolženčevega zagovornika, da je oškodovanka lahko dobila poškodbe tudi na delovnem mestu, saj za tako sklepanje v spisu ni nobene podlage. Prav tako ne gre slediti obdolženčevemu zagovoru, da gre zgolj za izmišljotine oškodovanke, s katerimi skuša oškodovanka priti do denarja oziroma do kompenzacije sredstev, ki jih je on plačal za njene dolgove. Obdolženčev zagovornik v pritožbi ponovno pojasnjuje okoliščine glede njunih medsebojnih finančnih razmerij, s katerimi skuša prikazati, da je oškodovanko vodil izključno finančni interes, vendar glede na navedeno s takimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Oškodovankina izpovedba je v bistvenih delih potrjena tako z zdravniško dokumentacijo, kot tudi s posnetimi fotografijami, nenazadnje pa tudi z izpovedbo oškodovankine hčerke, da je videla, da je bila mama vsa potolčena, odrgnjena in da jo je vse bolelo, ter izpovedbami policistov in dopisom Policijske postaje ... z dne 11. 10. 2018 (list. št. 133). Slednji potrjuje, da je bila kritičnega dne na kraj napotena policijska patrulja v sestavi F. F. ter H. H., nato pa ob 20.47 uri istega dne na zaprosilo oškodovanke za intervencijo še patrulja v sestavi G. G. in I. I. kot tudi, da so bile na policijski postaji istega dne narejene fotografije poškodb oškodovanke. Ob vsem navedenem pritožbeno sodišče zavrača vse pritožbene pomisleke obdolženčevega zagovornika o drugačnem nastanku izkazanih oškodovankinih poškodb. Nenazadnje obramba za kakršenkoli drugačen zaključek o nastanku oškodovankinih poškodb ni podala nobene razumne razlage, s katero bi vzbudila dvom v zaključek, da je inkriminirane poškodbe oškodovanki prizadejal ravno obdolženi ob obravnavnem dogodku.

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženi ravnal na očitan način, pri čemer pa je ocenilo, da je obdolženi ravnal s takšno intenziteto nasilja, ki ustreza pravnemu pojmu grdega ravnanja, ne pa nasilništva. Tak zaključek sodišča prve stopnje utemeljeno graja okrajni državni tožilec. Skladno z ustaljeno sodno prakso¹ je kaznivo dejanje nasilništva podano tudi v primeru enkratne uporabe fizične sile, če ta po vsebini in intenzivnosti odstopa v tej smeri. Obdolženi je oškodovanko dvakrat spravil na tla, jo tam brcal, nato pa še porinili v stenski obešalnik za oblačila. Utrpela je več poškodb, odpeljana je bila na urgenco, iz njene izpovedbe pa izhaja, da se je počutila ogroženo, da se je bala, da jo bo obdolženi v glavo in da jo bi ubil. Pojasnila je, da je hotela vstati ob obešalniku, ki je bil na hodniku, vendar je zopet padla na tla, po obdolženčevih udarcih se je oprijela cevi kamina, ki je na hodniku, vendar jo je obdolženi hotel potem od tam izpuliti, bila je čisto nemočna. Poskušala se je upirati. Oškodovanka je povedala, da jo je vse bolelo, da se je odrgnila in da je bila stena vsa krvava od njenega desnega komolca, imela je rano na spodnji ustnici, iz katere ji je tekla kri. Še danes jo je sram tega dogodka. Ob vsem tem ne gre spregledati dejstva, da je obdolženi vidno močnejši in težji od oškodovanke, o čemer se je pritožbeno sodišče tudi samo neposredno prepričalo na obravnavi. Obdolženi je pojasnil, da je visok 1,82 m ter težak okoli 100 kg, oškodovanka pa je povedala, da je visoka 1,73 m in težka 58 kg, pri čemer sta vsak zase potrdila, da se njuna konstitucija od obravnavanega kaznivega dejanja ni bistveno spremenila. Vse navedeno kljub temu, da je šlo za enkratno uporabo fizične sile, po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da se je obdolženi grobo znesel nad oškodovanko do te mere, da je postala objekt izvajanja nasilja. Dogajanje se je odvijalo v zaprtem prostoru, kjer se oškodovanka ni mogla umakniti, njena nemoč pa se kaže tudi v sami fizični konstituciji oškodovanke, ki je bistveno šibkejša od obdolženega. Nenazadnje se obdolženčev zaničevalni namen in oškodovankin podrejeni položaj kaže tudi v tem, da je bila naslednji dan, ko je oškodovanka prišla po svoje stvari, ravno tako potrebna intervencija policije. Četudi oškodovanka ni utrpela hujših posledic (poškodb) je obdolženi s svojim ravnanjem oškodovanko spravil v ponižujoč, inferioren položaj, ki je pri oškodovanki utemeljeno vzbudil strah in nemoč.

12Okrajni državni tožilec v vloženi pritožbi utemeljeno izpostavlja, da okoliščine, da je bil obdolženi izzvan s strani oškodovanke in da je bilo dejanje storjeno kot posledica njunega razhoda ter da je oškodovanka sama poklicala policijo in nanjo tudi neovirano počakala, še ne pomenijo, da oškodovanka v času trajanja obravnavanega dejanja ni bila spravljena v podrejen položaj. Utemeljena je tudi pritožbena graja, da dejstvo, da je oškodovanka poklicala policijo, očitno kaže na to, da se je oškodovanka obdolženega zaradi samega dogodka močno bala.

13Kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 stori, kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje, ga s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja ali mu jemlje svobodo gibanja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj. S tem, ko je obdolženi vpil na oškodovanko, skočil proti njej, jo z roko potegnil proti sebi, nato pa jo dvakrat spravil na tla, jo tam brcal v predel reber in v predel stegna, nato pa še porinili v stenski obešalnik za oblačila, pri čemer je oškodovanka utrpela več poškodb, zaradi katerih je bil odpeljana na urgenco, kjer ji je bila nudena medicinska pomoč, ob vsem tem pa se je oškodovanka počutila vznemirjena, nemočna in ogrožena, je obdolženi nedvomno izpolnil vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1.

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženi brez dvoma izpolnil tudi subjektivne zakonske znake navedenega kaznivega dejanja. Obdolženi je po prepričanju senata deloval s krivdno obliko direktnega naklepa. Obdolženi se je zavedal protipravnosti svojega dejanja in ga hotel storiti. Obdolženi je dejanje storil z namenom oškodovanko ustrahovati in vznemiriti, kar izhaja iz izpovedbe oškodovanke, da je obdolženi tistega dne nanjo vpil in da se je počutila nemočno in da se je bala, da jo bo obdolženi ubil. Na to kaže tudi okoliščina, da je oškodovanka poklicala policijo in nadalje pomoč poiskala tudi v UKC Ljubljana. Da je bila oškodovanka zaradi dogodka močno vznemirjena, izhaja tudi iz izpovedbe E. E., ki je povedala, da je bila oškodovanka po dogodku psihično na tleh. Okoliščine, da je obdolženi od oškodovanke terjal denar, da je že dan pred dogodkom želel z oškodovanko govoriti o problemu v zvezi z njenimi obiski, da mu je njegov oče govoril o tem, da so obiski pri oškodovanki seksualne narave, vse kaže na to, da je obdolženi kritičnega dne dejanje storil z namenom oškodovanko ustrahovati in vznemiriti in je zato nanjo vpil in ravnal kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe.

15Za kaznivo dejanje nasilništva je v prvem odstavku 296. člena KZ-1 predpisana kazen do dveh leta zapora. Pritožbeno sodišče je obdolženemu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obdolženi je urejena osebnost, zaposlen, živi v izvenzakonski skupnosti, je oče enega otroka, poleg tega doslej še ni bil pravnomočno kaznovan, zato je pritožbeno sodišče na tej podlagi presodilo, da bo izrek sankcije opominjevalne narave zadoščal, da obdolženi v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Pri odmeri višine kazni je pritožbeno sodišče kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da obdolženi ni predkaznovan, da je zaposlen, da je urejena oseba in da je šlo za enkratni dogodek, kot obteževalno okoliščino pa je sodišče upoštevalo dejstvo, da je v preteklosti že uporabil silo zoper svojo mamo. Glede na težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo in ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, je sodišče prve stopnje obdolženemu v okviru pogojne obsodbe določilo kazen sedem mesecev zapora, ki se ne bo izvršila, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča je preizkusna doba dveh let dovolj dolga, da se bo lahko pokazalo, ali je ocena sodišča, da je na strani obdolženega podana pozitivna prognoza, pravilna.

* * *

16Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi okrajnega državnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Ker pa je ugotovilo, da razlogi, s katerimi obdolženčev zagovornik izpodbija sodbo, niso podani, je ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17Obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je obdolženi na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke ter potrebne izdatke oškodovanke pred sodiščem druge stopnje. Znesek sodne takse je pritožbeno sodišče določilo na podlagi Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v skladu s tarifnimi številkami 7112, 71113 in 7122, upoštevaje zahtevnost in trajanje kazenskega postopka ter izrečeno kazensko sankcijo in obdolženčeve premoženjske razmere.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema overjenega prepisa te sodbe. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v dveh izvodih pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba je pravočasno vložena, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti.

¹ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 89056/2010 z dne 5. 4. 2012, I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017, I Ips 44678/2014 z dne 4. 4. 2019.