VSM Sklep II Kp 4856/2016

Pritožbe zagovornikov obdolženega M.S., zagovornika obdolžene J.M.C. in pooblaščenca pravne osebe G.,s. d.o.o. ter K.K. se zavrnejo kot neutemeljene.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje delno sledilo predlogu okrožne državne tožilke ter začasna zavarovanja zahtevkov za odvzem premoženjske koristi, kot so bila po izreku sklepa odrejena obdolženemu M.Si, obdolženi J.M.C. in pravni osebi G.,s. d.o.o. ter K.K.l, podaljšalo, vključno do 11. novembra 2019.

2Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolženega M.S., zagovornik obdolžene J.M.C. in pooblaščenec pravne osebe G.,s. d.o.o. ter K.K. Prvi so se pritožili zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep spremeni tako, da navedeni predlog okrožne državne tožilke kot neutemeljen zavrne ter začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odpravi ali ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zagovornik obdolžene J.M.C. in pooblaščenec pravne osebe G.,s. d.o.o. se je pritožil, kot je razumeti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi ter začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odpravi. K.K. se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, kot je že bil povzet po pritožbi zagovornikov obdolženega M.S.

3Zagovorniki obdolženega M.S. uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter nato še bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Pravijo, da o podaljšanju začasnega zavarovanja ne bi smela odločati predsednica senata, temveč preiskovalni sodnik, saj je obtožnica po njeni vrnitvi v popravo in dopolnitev ter po dopolnitvi preiskave izgubila veljavo. Razen tega se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa sploh ni opredeljevalo do utemeljenosti suma, temveč se je zgolj sklicevalo na sklep višjega sodišča II Kp 4856/2016 z dne 12. 2. 2019, ki pa se o tem prav tako ni izjavilo. Enako velja glede domnevne pridobitve premoženjske koristi, njenega domnevnega prenosa in verjetnega razpolaganja s premoženjem z namenom preprečiti morebitni odvzem premoženjske koristi. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP je pritožbeno sodišče prepoznalo v delu pritožbene obrazložitve, v katerem pritožniki pravijo, da je sodišče prve stopnje zaradi prekoračenega roka kršilo četrti odstavek 502.b člena ZKP ter da zaradi neizpolnjenih pogojev ni pravilno uporabilo 502. člena v zvezi s 502. členom ZKP v zvezi z 2. alinejo drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ.

4Kršitve niso podane. Ne glede na dopolnitev preiskave po vloženi obtožnici je stvarno pristojna za odločanje o predlogu za začasno zavarovanje predsednica senata (prvi odstavek 502.a člena ZKP) in ne preiskovalni sodnik. Izven primerov iz 181. člena ZKP se preiskava kot faza kazenskega postopka nikoli ne konča s sodno odločbo, temveč s spoznanjem preiskovalnega sodnika, da je stanje stvari v zadevi v zadostni meri razjasnjeno (prvi odstavek 184. člena ZKP). To je pomembno z vidika sistematične razlage določb zakona, sicer dopolnitev preiskave ne bi bila mogoča, ampak bi morala biti preiskava znova (z novim sklepom) uvedena. Ker česa podobnega v veljavnem ZKP niti po analogiji ni zaslediti, stališč iz sklepa Ustavnega sodišča Up-9/95 z dne 28. 2. 1995 in iz načelnega pravnega mnenja z občne seje Vrhovnega sodišča z dne 18. in 19. 6. 1996, na katera se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa utemeljeno sklicuje, ne morejo biti zastarela. Pozitivno pravno stanje je glede tega v ZKP ves čas enako, zaradi česar je kakršnakoli posodobitev stališč, za katero si še prizadevajo pritožniki, mimo ustreznega zakonodajnega posega neutemeljena.

5V zvezi z razlogi o odločilnih dejstvih, pritožniki te v pritožbeni obrazložitvi nepopolno povzemajo in brez da bi upoštevali celotni kontekst ocene sodišča prve stopnje o izpolnjenih pogojih za podaljšanje zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Ocena je nominalno posredovana v 11. točkah obrazložitve sklepa (17. do 28.), po razumljivih razlogih pa zajema tako utemeljenost suma kot splošni pogoj za podaljšanje, kot nevarnost razpolaganja s premoženjem iz prvega odstavka 502. člena ZKP. Res je, da podlage za utemeljenost suma v razlogih sklepa neposredno niso povzete in ne na način, kot to izhaja iz sklepa o preiskavi X K 4856/2016 z dne 16. 5. 2015, vendar je bilo to v zadostni meri storjeno ob preizkušanju samega predloga ter odgovora nanj. Zadnje je pomembno zlasti, ker so pritožniki že tedaj na domala identični način, kot sedaj v pritožbi, nasprotovali oceni okrožne državne tožilke v predlogu glede izpolnjenosti zgornjih pogojev, medtem ko je sodišče prve stopnje v razlogih obe oceni povzelo, ju nato primerjalo ter na koncu obrazložilo, čemu je sledilo oceni iz predloga in ne omenjenim nasprotovanjem. V obrazložitvi sklepa je bila tako v 17. točki dodatno upoštevana faza kazenskega postopka, nespremenjeno stanje stvari glede na pridobljene dokaze ter v 18. do 22. točki poudarjeno še vpliv ocene utemeljenosti suma zunajobravnavnega senata iz sklepa I Ks 4856/2016 z dne 14. 8. 2018, s katerim je bila obtožnica vrnjena v popravo oziroma dopolnitev, na oceno o utemeljenosti suma pri odločanju o podaljšanju začasnega zavarovanja. Enako potem velja še za prenos premoženja ter nevarnost razpolaganja v smeri, da eventualno odvzete koristi ob morebitni obsodbi ne bi bilo mogoče odvzeti. Glede prvega se je sodišče prve stopnje opredelilo v 24. do 25. točki obrazložitve sklepa, glede drugega pa v 26., 27. in posredno še v 28. točki obrazložitve. Na ugotovljeni način je bila ocena sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih v celoti posredovana in upravičencem do pritožbe posledično omogočeno, da so se s takšno oceno, ne samo seznanili, ampak da so ji lahko v pritožbi, kot to nenazadnje potrjuje uveljavljani izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, učinkovito nasprotovali.

6Ker je bila zgornja presoja o pravilni sestavi sodišča prve stopnje odvisna od predhodne ugotovitve, v kateri fazi kazenskega postopka se zadeva dejansko nahaja, je po neutemeljeno uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP jasno, da roki iz četrtega odstavka 502.b člena ZKP niso prekoračeni. Ponovljeno naj bo zato le, da se zadeva ne nahaja v novi preiskavi in da v posledici drugi roki od teh po vloženi obtožnici ne morejo veljati. V ostalem pritožniki to bistveno kršitev določb kazenskega postopka znova uveljavljajo kot posledico nepravilno ugotovljenih odločilnih dejstev. Takšen pristop k izpodbojnemu predmetu ni pravilen, kajti nepravilno ugotovljena odločilna dejstva so lahko kvečjemu posledica bistvene kršitve določb kazenskega postopka in ne obratno. Sicer bi pomenilo, da so bila odločilna dejstva ugotovljena na drug način, namesto po predhodno uporabljenih določbah kazenskega postopka.

7Smiselno enako pritožbeno sodišče ugotavlja za uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 1. ter dodatno iz 4. in 5. točke 372. člena ZKP. Pritožniki namreč tudi to pot navedene kršitve utemeljujejo bodisi z dokazanostjo kaznivih dejanj ali z neizkazanimi pogoji iz prvega in četrtega odstavka 75. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ker po že obrazloženem določenost kaznivih dejanj v kazenskem zakonu in njihova dokazanost nista sopomenki in ker so pogoji za odvzem premoženjske koristi po 75. členu KZ-1 odvisni od dejanskih okoliščin, ki šele morajo biti preizkušene, nobena od uveljavljanih kršitev kazenskega zakona na povzeti način ne more biti podana.

8Pritožniki se v graji dejanskega stanja najprej sklicujejo na oceno iz omenjenega sklepa zunajobravnega senata, po kateri utemeljeni sum preliminarnega kaznivega dejanja ni izkazan, zaradi česar niti utemeljenega suma glede drugega kaznivega dejanja ne more biti. To je pomembno, kajti pomanjkljivosti iz obtožbe, kot so bile s tem sklepom ugotovljene, se nanašajo tudi na ugotovitve iz sklepa za preiskavo, na katerega se je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa sklicevalo. Razen tega obdolženi po dokazih v spisu, ko ni prejel kupnine od prodaje družbi A. d.o.o., ni pridobil nobene koristi, kar izhaja še iz strokovnega mnenja izvedenca doc. dr. B.M., ki ga sodišča v odločitvah ne omenjajo. Glede prenosa poslovnega deleža, najprej na odvetniško pisarno in nato še na K.K., je prenos nedvomen, vendar je slednja realno določeno kupnino plačala iz lastnega premoženja. Navedenega določeni odlog plačila kupnine ne spreminja, saj gre za običajno ravnanje pri prodajah poslovnega deleža odvetniške pisarne. Sploh pa je v zadevi odločilno, komu je obdolženi neposredno prodal premoženje in kdo je potem to premoženje prodal naprej, kar vse K.K. kot prejemnico premoženjske koristi izključuje.

9V nadaljevanju pritožbene obrazložitve pritožniki nasprotujejo ugotovljeni nevarnosti, saj bi po njihovem moralo biti izkazano, da obdolženi razpolaga s premoženjem prav z namenom, da bi se izognil odvzemu premoženjske koristi. Pogoj za takšno ugotovitev je seznanjenost s kazenskim postopkom, ki pri obdolženemu po opisu kronologije dogodkov ni podana. 21 dni je namreč minilo od dneva, ko je obdolženi odplačno prodal poslovni delež do dneva, ko se je prvič seznanil z zahtevo za preiskavo in predlogom za odreditev začasnega zavarovanja ter 15 dni je minilo od dneva, ko je K.K. kupila poslovni delež do dneva, ko se je prvič seznanila s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru X Kpr 4856/2016 z dne 22. 2. 2016. Navedeno je potrjeno z listinami v spisu, kot so z listinami potrjena predhodna zatrjevanja o prenosih poslovnega deleža.

10Po razumljivih razlogih sklepa v 18. točki obrazložitve, ocena zunajobravnavnega senata glede utemeljenosti suma ni izključna, temveč pogojna. V smislu, da ko bo obtožnica ustrezno popravljena in preiskava eventualno dopolnjena, bo tudi odločitev o dopustnosti obtožnice vsebinsko možna. Takšna ocena po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje dotedanjega stanja stvari ne spreminja. Vsebina v predkazenskem postopku in v preiskavi zbranih dokazov je namreč nespremenjena, v njihovi oceni pa je katerokoli od sodišč prosto (prvi odstavek 18. člena ZKP). Pomeni, da zadržki zunajobravnavnega senata, sodišča prve stopnje niso v ničemer zavezovali, pa je to pri oceni utemeljenosti suma smelo izhajati tudi iz ugotovitev preiskovalne sodnice, obrazloženih v pravnomočnem sklepu X K 4856/2016 z dne 16. 5. 2017, s katerim je bila zoper obdolženega uvedena preiskava. Še zlasti, ker jih je očitno povzelo kot svoje, jih nato v nasprotju z netočnimi pritožbenimi zatrjevanji primerjalo s pridobljenim strokovnim mnenjem doc. dr. B.M. in na koncu še s trenutnim stanjem stvari, ki ga je po že obrazloženem ocenilo za nespremenjenega. Drugače bi bilo le, ko bi bila ocena zunajobravnavnega senata izključna, vendar tedaj, kot to pravilno izhaja že iz razlogov v omenjeni 18. točki obrazložitvi sklepa, obtožnica ne bi bila dopuščena, začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi pa bi bilo že v posledici odpravljeno.

11Ko pritožniki zatrjujejo, da obdolženi ni pridobil nobene koristi ter da je to potrjeno z zgornjim strokovnim mnenjem, ne upoštevajo dosedanjih razlogov sodišč, po katerih pridobitve koristi v tej fazi kazenskega postopka ne gre ocenjevati kot dokazanega dejstva, temveč zgolj kot dejstva, ki šele utegne biti dokazano. Da bi bile ugotovitve doc. dr. B.M. strokovno toliko popolnejše od ugotovitev iz pridobljenega mnenja izvedenca ekonomske stroke M.P., da bi bilo slednje očitno napačno (zgrešeno) ne zatrjujejo niti pritožniki, pa je zato pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je posredi zgolj še en dokaz, ki je lahko kot vsi drugi dokazi, bodisi predmet presoje na morebitni glavni obravnavi ali sedaj, ko je zadeva vrnjena v dopolnitev preiskave, predmet morebitnih soočanj, ki prav tako šele morajo biti izvedena. Podobno velja za zatrjevanja v zvezi s prenosom obdolženčevega poslovnega deleža in plačilom s strani K.K. Razlika je le, da ne gre za dejstva po opisu iz obtožnice, ampak za druga odločilna dejstva, ki ob morebitnem odvzemu premoženjske koristi morajo biti prav tako zanesljivo ugotovljena (dokazana). Pomeni, da meja med pristnostjo in navideznostjo obdolženčevih ravnanj, kakor tudi dela ravnanj K.K., v tej fazi kazenskega postopka ne gre postavljati. Zadostujejo že ugotovitve sodišča prve stopnje, po katerih mora biti pri presoji verodostojnosti priloženih listin upoštevana poslovna in zasebna prepletenost vseh udeležencev prenosa, njegova hitrost ter dinamika, zaradi katerih se plačilo po eni strani kažejo za relativno zapoznelo, hkrati pa je vsaj okvirno časovno sovpadalo ravno z odrejenim začasnim zavarovanjem. Glede na to v pritožbeni obrazložitvi poudarjeni časovni razponi med različnimi dnevi nimajo tolikšnega pomena, saj gre še vedno za dejstva iz listin, ki morajo biti preizkušena še z drugimi dejstvi. Denimo, da je predkazenski postopek v tej zvezi trajal že veliko prej, da obdolženemu to dejstvo vsaj od 10. 9. 2015, ko so policisti poskusili opraviti razgovor z njim ne bi smelo biti neznano, da sta s K.K. poslovno in zasebno, skratka tesno povezana ter da zato posamezna dejstva v listinah po dosedanjih ocenah sodišč, na katere se je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa sklicevalo, z vidika kavze posameznega pravnega posla delujejo razmeroma nenavadno.

12Vse navedeno je bilo skozi postopek že nekajkrat ugotovljeno, pa je bilo zato pritrditi oceni sodišča prve stopnje še glede nevarnosti razpolaganja s koristjo, ko pritožniki v pritožbenimi obrazložitvi zgornja obdolženčeva ravnanja znova prikazujejo kot naključno sovpadanje s sproženim kazenskim postopkom. Kot rečeno, dejstva po listinah niso edina dejstva, temveč morajo biti upoštevana še druga dejstva, ki jih pritožniki, bodisi prezrejo ali jim ne pripisujejo nobenega pomena. Posredi je torej zgolj drugačna ocena od ocene sodišča prve stopnje, ki samo zato ne more biti zmotna in še manj izoblikovana na način, da se to ali katerokoli drugo sodišče s podatki spisa ne bi seznanilo.

13Zagovornik obdolžene J.M.C. in pooblaščenec pravne osebe G.,s. d.o.o., zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v delu pritožbene obrazložitve, ko na dveh mestih pravi, da v razlogih sklepa niso navedene okoliščine, ki kažejo na obstoj nevarnosti, da bosta obdolžena in pravna oseba razpolagali s premoženjem ter hkrati na neogibnost izbranega ukrepa. Zatrjevana je tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko pritožnik v nadaljevanju pravi, da je rok iz četrtega odstavka 502. člena ZKP za podaljšanje ukrepa, zaradi vrnitve zadeve v preiskavo, prekoračen.

14Kršitev ni. Pri prvi kršitvi pritožnik prezre razloge v 26., 27., 28. in delno 30. točki obrazložitvi sklepa, v katerih sta tako nevarnost kot neogibnost kot odločilni dejstvi iz prvega odstavka 502. člena ZKP celovito ocenjeni. Če se pritožnik s takšno oceno ne strinja, kar sicer izhaja iz pretežnega dela pritožbene obrazložitve, to ni predmet uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbojnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede tega se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju posebej izjavilo, glede druge zatrjevane kršitve pa najprej opozarja na dolžnost predhodne, konkretizirane obrazložitve vpliva kršitve na pravilnost in zakonitost sklepa ter še enkrat ponavlja, da se zadeva ne nahaja v novi preiskavi in da v posledici drugi roki od teh po vloženi obtožnici ne morejo veljati.

15Pritožnik nasprotuje ugotovljeni nevarnosti razpolaganja s premoženjem zaradi nezadostnosti dokaznih podlag. Okrožna državna tožilka nevarnosti v predlogu ni utemeljila, sodišče prve stopnje pa je pri njeni oceni izhajalo iz napačno razumljene obdolženkine izpovedbe pred preiskovalno sodnico, potem iz podatkov v spisu, ki so zastareli ter iz okoliščin, ki zahtevanega aktivnega delovanja v smeri razpolaganj z namenom omogočanja ali oteževanja odvzema premoženjske koristi po končanem kazenskem postopku ne potrjujejo.

16Zatrjevana neobrazloženost predloga za podaljšanje začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi še ne pomeni, da nevarnost kot eden izmed pogojev za takšno ravnanje ne bi bila pravilno ugotovljena. Sploh pa se je strinjati s sodiščem prve stopnje, da predlog okrožne državne tožilke v tem smislu ni bil nepopoln in zlasti, da gre za predmet, o katerem je bilo skozi postopek že nekajkrat odločeno, pa zato ob nespremenjenih okoliščinah navedenega predloga ni bilo treba drugače ali dodatno utemeljevati. V ostalem pritožnik ni obrazložil, v čem konkretno je bila obdolženkina izpovedba pred preiskovalno sodnico napačno razumljena, zatrjevano poslovanje gospodarske družbe G.,s. d.o.o. z dobičkom, pa na ugotovitve sodišča prve stopnje o "izravnanem" poslovanju družbe nima nobenega vpliva. Končno tudi zato, ker ne gre za edino okoliščino, temveč za okoliščino, ki mora biti ocenjena še z drugimi okoliščinami, kot so predhodna odsvojitev nepremičnin, obremenjenost s hipotekami idr., ki za ugotovitev o nevarnosti, kljub njihovi "statičnosti" zadostujejo. Nevarnost iz prvega odstavka 502. člena ZKP je namreč kot vsaka druga nevarnost zgolj verjetnost neželenega izida, ki ni odvisna od določene vrste okoliščin, kot to smiselno izhaja iz pritožbene obrazložitve, temveč so lahko te okoliščine različne, le da so sposobne navedeno nevarnost povzročiti. To pa je bilo v obravnavanem primeru po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje podano.

17K.K. neposredno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri se sodišče prve stopnje ni opredelilo do naštetih listin, ki neizpodbitno dokazujejo pristnost pravnih poslov, potem do dejstva, da je kupila poslovne deleže Odvetniške pisarne M.S. in odvetniki d.o.o. še preden je bila seznanjena s kakršnimikoli postopki, da zaradi plačila s prenosom ni bila obogatena ter da poslovnih deležev ni nikoli kupila od obdolženega M.S. V pritožbeni obrazložitvi je posredno zatrjevana še bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko pritožnica pravi, da je bila zadeva po že omenjenem sklepu zunajobravnavnega senata dejansko vrnjena v fazo preiskave, pa je bil zato rok iz četrtega odstavka 502. člena ZKP prekoračen.

18Kršitev ni. Glede zadnje se je pritožbeno sodišče že opredelilo v 4., 6. in 14. točki obrazložitve te odločbe, ko je preizkušalo istovrstna ali najmanj podobna zatrjevanja predhodnih pritožnikov. Bistvo je, da zadeva po sklepu zunajobravnavnega senata ni bila vrnjena v novo preiskavo kot fazo kazenskega postopka ter da zato še zmeraj veljajo roki, predpisani po vloženi obtožnici. V zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa je najprej opozoriti na razliko med gotovimi (dokazanimi) dejstvi in verjetnimi dejstvi. Pritožnica namreč v pritožbeni obrazložitvi izhaja, da so dejstva v listinah že dokazana (neizpodbitna), medtem ko sodišče prve stopnje po razumljivih razlogih v 23. do 25. točki obrazložitvi sklepa navaja okoliščine, zaradi katerih bi se ta dejstva utegnila (verjetno) izkazati za neresnična, pravni posli pa za navidezne. V takšnem položaju podrobno povzemanje vsebine listin, kot je denimo podano v pritožbeni obrazložitvi ter dodatno soočenje s pritožničino oceno, ki tudi druga dejstva že šteje za dokazana, v tej fazi kazenskega postopka, z vidika procesne ustreznosti sodne odločbe ni zahtevano. Razen verjetne navideznosti pravnih poslov je pomembno še, da se je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa opredelilo tudi do plačila poslovnega deleža ter nato po ugotovitvi, da je to šele sledilo odrejenemu začasnemu zavarovanju razumljivo obrazložilo, zakaj pritožnica kljub njenim nasprotovanjem v odgovoru, ustreza eni izmed oseb iz četrtega odstavka 75. člena KZ-1 oziroma tretjem odstavku 502. člena ZKP.

19Še bolj kot zgoraj je navedena razlika med gotovimi in verjetnimi dejstvi prišla do izraza pri presoji zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz petega odstavka 372. člena ZKP. Pritožnica namreč v tej zvezi v pritožbeni obrazložitvi v grobem prav tako pravi, da so vsa dejstva v listinah, ki so bile sestavljene ob prenosih deležev resnična, da je do prenosov prišlo preden sta se obdolženi M.S. in pritožnica seznanila z zahtevo za preiskavo oziroma nameravanimi zavarovanji, da deleža ni nikoli kupila od obdolženega M.S. ter da s prenosom ni bila obogatena. Gre znova za navajanje gotovih dejstev, ki v tej fazi kazenskega postopka na takšen način ne morejo biti ugotovljena. Sploh pa bi to v razmerju do zatrjevane kršitve kazenskega zakona pomenilo njeno uveljavljanje v smislu posledice zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki niti v primeru gotovih dejstev ni mogoča. Kot je znano, ugotovljena dejstva niso vzrok uporabljenemu pravu, temveč so pogoj, po izpolnitvi katerega je lahko pravo pravilno ali nepravilno uporabljeno. Od tod potem ločenost/samostojnost izpodbojnih razlogov v 370. členu ZKP in od tod razlika v posledicah, ko dejstva niso bila popolno ali pravilno ugotovljena (prvi odstavek 392. člena ZKP) in ko pravo ni bilo pravilno uporabljeno (prvi odstavek 394. člena ZKP).

20Povzeto pritožničino navajanje dejstev kot gotovih je pritožbeno sodišče hkrati razumelo kot oceno, s katero je pritožnica nasprotovala oceni sodišča prve stopnje glede ugotovljenih verjetnih dejstev. Podobno kot v zvezi s predhodnima pritožbama, pritožbeno sodišče poudarja, da dejstva po listinah niso edina dejstva, ki morajo biti v zvezi s predmetom odločitve presojana. Tukaj so še poslovna in zasebna prepletenost vpletenih, hitrost in dinamika dogajanj, plačila po odrejenem začasnem zavarovanju, predkazenski postopek, ki je trajal pred tem itd., ki po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ustvarjajo podlago za dvom v pristnost dejstev iz listin oziroma na drugi strani podlago za verjetnost, da je pri vsem skupaj posredi zgolj manever s povsem drugimi nameni od zatrjevanih ali tistih, ki bi jih naj v listinah navedena dejstva izkazovala.

21Na koncu pritožbene obrazložitve pritožnica opozarja na dolgotrajnost začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi, ki jo pripiše pavšalnemu odločanju sodišč in njihovemu nepoznavanju stanja stvari v spisu. Če je s tem merila na zahtevano sorazmernost navedenega ukrepa iz drugega odstavka 502.b člena ZKP in 502.č člena ZKP, je ugotoviti, da je ta tudi po trajanju sorazmeren, odločanje sodišč pa navedbam strank primerno ter v ničemer prepozno.

22Obrazložena odločba pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.