VSRS Sodba I Up 82/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna v korist proračuna Republike Slovenije na transakcijski račun Upravnega sodišča Republike Slovenije št. SI56 01100-6370461162 v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 195,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ), št. 2142-756/2016/33 (1314-05) z dne 4. 7. 2017 in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. MNZ je s sklepom (ki ni predmet tega upravnega spora) v en postopek združil zadeve za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinske članice begunca T. H. zaradi združitve družine,¹ tj. za J. F., L. H., F. H. in D. H., z navedeno odločbo pa je zavrnil njegove prošnje.

2Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je upravni organ prošnje zavrnil, ker vlagatelj istovetnosti družinskih članov (razen za J. F.) ni dokazal na način oziroma z dokazili, določenimi v tretjem odstavku 47.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), saj za mladoletne L. H., F. H. in D. H. ni predložil listin, s katerimi tujec izkazuje istovetnost (97. člen ZTuj-2). Družinskih vezi pa ni izkazal, ker so bile nekatere listine, ki jih je predložil, prenarjene in zato neverodostojne.

3Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je pravni pouk v sodbi nepravilen in da je pritožba zoper izpodbijano sodbo dovoljena. Nasprotuje stališčem, da se v postopkih združitve družine begunca ne uporablja ureditev iz 97. člena ZTuj-2 ter da se na te postopke nanašajo tudi določbe Kvalifikacijske direktive. Prav tako se ne strinja, da se istovetnost tujca, ki je predpogoj za preverjanje družinskih vezi, preverja preko mednarodnih organizacij. Meni, da je tako preverjanje tudi ob upoštevanju določb Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (v nadaljevanju Direktiva 2003/86/ES) predvideno le za izkazovanje družinskih vezi, ne pa tudi istovetnosti. Pojasnjuje, da je prošnje zavrnila, ker tožnik s prirejenimi dokumenti ni izkazal družinske vezi niti istovetnosti mladoletnih otrok, oziroma, jih po njeni oceni s takimi dokumenti ne more dokazati. Sklicuje se na sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o smernicah za uporabo Direktive 2003/86/ES, v katerem Komisija navaja nujnost sprejemanja ukrepov proti zlorabam in goljufijam v zvezi s pravicami, ki jih dodeljuje omenjena direktiva, in v zvezi s tem na določbo točke 2.(a) 16. člena te direktive. Poudarja, da je bil tožnik z ugotovitvami o prenarejenih dokumentih seznanjen in da mu je bila dana možnost, da se o tem izjavi. Oporeka še stališču sodišča prve stopnje, da tožnik dokumentov za izkazovanje istovetnosti ne more pridobiti, napačna pa je tudi ugotovitev, da se je tožnik potrudil in predložil dokumente ter podal razlago, zakaj drugačnih dokumentov ne more pridobiti.

4Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

5Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da so dodatne pritožbene navedbe nedovoljene pritožbene novote in da se predhodna določba 68. člena ZTuj-2 nanaša predvsem nanj, saj je on stranka v postopku, ki lahko izpodbija izdani upravni akt. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zavrne pritožbo. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

K I. točki izrekaK I. točki izreka

6Pritožba je utemeljena.

O dovoljenosti pritožbe tožene stranke po uveljavitvi ZTuj-2E

7Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločitev izdana v postopku izdaje dovoljenja na podlagi združitve družine tujca, ki ima v Sloveniji priznan status begunca, to je glede dovoljenja iz 47. a člena ZTuj-2. Pred novelo ZTuj-2E² je tretji odstavek 87. člena ZTuj-2 določal, da je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče tudi zoper odločitve upravnega sodišča, izdane v upravnem sporu v zvezi z odločbami in sklepi, izdanimi na podlagi 47. a člena ZTuj-2. Omenjena določba je bila spremenjena s 35. členom ZTuj-2E, tako da je bila črtana pritožba na Vrhovno sodišče, v prehodni določbi 68. člena pa določeno, da se postopki, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona in o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, nadaljujejo in zaključijo po določbah ZTuj-2 (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo), razen če so določbe tega (torej noveliranega) zakona za stranko ugodnejše.

8Ni sporno, da o tožnikovi zahtevi do 1. 1. 2018, ko se je začel uporabljati ZTuj-2E (69. člen), ni bilo pravnomočno odločeno. Glede dopustnosti obravnavane pritožbe je zato treba presoditi, kateri zakon je za stranko ugodnejši. Tožnikovo stališče, da toženka nima možnosti pritožbe, ker se določba 68. člena ZTuj-2E nanaša nanj in ne na toženko, ni pravilno, saj pojem ugodnejšega zakona glede pravnih sredstev pred sodišči neutemeljeno osredotoča le na eno od strank upravnega spora - tožnika in to v odvisnosti od načina rešitve njegove tožbe (če z njo ne uspe, je za tožnika ugodnejša pritožba, če uspe – kot je tožnik v tej zadevi –, pa je zanj ugodnejše, da toženka nima pritožbe). Ne upošteva pa, da je pritožba v upravnem sporu pravno sredstvo obeh strank sodnega postopka, ne le tožnika. Tako imajo že po splošni ureditvi pritožbe v ZUS-1, kadar je ta dovoljena v smislu določbe prvega odstavka 73. člena, pravico do pritožbe stranke, ki so sodelovale v upravnem sporu na prvi stopnji. Ker v 87. členu ZTtuj-2 glede tega ni drugačne določbe, mora zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja strank upravnega spora pravica do vložitve pritožbe zoper sodbo veljati tudi za toženko.

9Splošna možnost vložitve pritožbe kot rednega pravnega sredstva je za stranke upravnega spora ugodnejša od ureditve pravnih sredstev po uveljavitvi ZTuj-2E, ko se zanje uporablja ureditev v ZUS-1. Navedeni zakon v prvem odstavku 73. člena dopušča pritožbo le v omejenem obsegu,³ sicer pa le revizijo kot izredno pravno sredstvo (367. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Z revizijo pa ne le da ni mogoče napadati napak dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), predlagatelj mora pred tem, da bi sploh dosegel njeno vsebinsko obravnavo, vložiti predlog za dopustitev revizije in v njem izpostaviti pravno vprašanje, pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). S tega vidika je torej ureditev v ZTuj-2, ki neuspeli stranki upravnega spora vselej omogoča vložiti pritožbo, ugodnejša. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da se z ZTuj-2E z izjemo redakcijskih sprememb besedilo drugega odstavka 47.a člena ZTuj-2 po vsebini ni spremenilo, niso pa se spremenile niti za ta spor relevantne določbe o združitvi družine tujca s priznanim statusom begunca v Republiki Sloveniji (določbe prvega do šestega odstavka navedenega člena, ki urejajo primere prošenj za združitev, vloženih v roku 90 dni po priznanju statusa begunca).

10Po navedenem je treba v konkretni zadevi glede vprašanja dopustnosti pritožbe uporabiti določbo ZTuj-2, veljavno pred spremembo, na podlagi katere je pritožba toženke dovoljena.

Vsebinska presoja pritožbenih navedb

11Združitev družine tujca s priznanim statusom begunca v Republiki Sloveniji ureja 47.a člen ZTuj-2. Pogoj je, da je družina obstajala že pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo (prvi odstavek navedenega člena). Dovoljenje za stalno prebivanje se družinskemu članu begunca izda na prošnjo, ki ji mora po določbi drugega stavka tretjega odstavka istega člena begunec priložiti listinske dokaze, ki izkazujejo družinsko vez in istovetnost njegovih družinskih članov, če pa teh ne poseduje, mora v prošnji navesti vsa dejstva o družinskih članih, zlasti njihova osebna imena, datume in kraje rojstev, naslov prebivališča ter podatke o tem, kje v času vložitve prošnje bivajo. Po presoji Vrhovnega sodišča je razlaga te določbe, za kakršno se zavzema pritožnica, napačna.

12Pravilno je pritožničino stališče, da je treba pri razlagi te določbe izhajati iz ciljev Direktive 2003/86/ES, vendar iz teh ciljev izhaja drugačna razlaga pravil dokazovanja izpolnjevanja pogojev za združitev družine. Iz uvodnih izjav je razvidno, da je treba ukrepe, ki se nanašajo na združitev družine, sprejeti v skladu z obvezo o varovanju družine in spoštovanju družinskega življenja ob hkratnem upoštevanju načel, zlasti tistih iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (uvodna izjava 2). Posebej je izpostavljen položaj prosilcev s statusom begunca, ki jim je treba posvetiti posebno pozornost zaradi razlogov, ki so jih prisilili, da so pobegnili iz svoje države, in ki so jim preprečevali, da bi tam živeli normalno družinsko življenje. Zato je treba določiti ugodnejše pogoje za uveljavljanje pravice beguncev do združitve družine (uvodna izjava 8). Poudarjeno je tudi, da je mogoče zavrniti združitev družine iz ustrezno utemeljenih razlogov (uvodna izjava 14).

13Ob upoštevanju navedenega omenjena direktiva sicer določa obveznost prosilca, ki je begunec, da prošnji priloži listinske dokaze o družinskem razmerju in izpolnjevanju pogojev, določenih v členih 4 in 6, in, kjer je ustrezno, členih 7 in 8, kot tudi overjene kopije potnih listin družinskega člana (družinskih članov) (prvi pododstavek prvega odstavka 5. člena v zvezi s prvim odstavkom 11. člena direktive). Vendar če begunec ne more zagotoviti uradnih listinskih dokazov o družinskem razmerju, države članice upoštevajo druge dokaze o obstoju takšnega razmerja, ki se ocenijo v skladu z nacionalnim pravom. Odločitev o zavrnitvi prošnje ne sme temeljiti samo na dejstvu, da ni takšnih listinskih dokazov (drugi odstavek 11. člena). V drugem odstavku 5. člena je še navedeno, da če je primerno, lahko države članice, da pridobijo dokaz o obstoju družinskega razmerja, s sponzorjem in njegovimi družinskimi člani opravijo pogovore in druga poizvedovanja, ki se jim zdijo potrebna.

14Sodišče Evropske unije (SEU) je glede teh določb v zadevi E. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie (C-635/17) z dne 13. 3. 2019 navedlo, da iz njih izhaja, da sta sponzor in njegov družinski član, na katerega se nanaša prošnja za združitev družine, dolžna sodelovati s pristojnimi nacionalnimi organi, zlasti za to, da se ugotovi njuna identiteta, obstoj njunega družinskega razmerja in razlogi, ki upravičujejo njuno prošnjo, kar pomeni, da je treba predložiti, kadar je mogoče, zahtevana dokazila ter, po potrebi, zahtevana pojasnila in informacije (61. točka). Poudarjeno je, da posebni položaj beguncev pomeni, da je zanje ali za njihove družine pogosto nemogoče ali nevarno predložiti uradne dokumente ali stopiti v stik z diplomatskimi ali konzularnimi organi v državi izvora (66. točka).

15Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da je organ od prosilca (begunca) načeloma upravičen zahtevati predložitev dokumentov, ki jih izdajajo pristojni organi izvorne države, vendar je v primeru njihove nepredložitve dolžan zahtevati pojasnila o razlogih za to. Pri odločanju mora namreč vzeti v obzir vse upoštevne elemente, tako splošne glede razmer v državi izvora, kot tudi glede posebnega (konkretnega) položaja begunca in njegovega družinskega člana ter posebnih težav pri pridobivanju uradnih listinskih dokazov (prim. točke 63-66 omenjene sodbe SEU). V takem primeru dolžnost sodelovanja prosilca pomeni dolžnost dati zahtevana pojasnila in informacije (v tem smislu 62. točka sodbe, ki se sicer omejuje na dokazovanje družinskega razmerja, kar je bil predmet obravnavanja v omenjeni zadevi).

16To pa ob nadaljnjem poudarku SEU, da je še posebej pomembna razlaga nacionalne zakonodaje na način, da se upoštevajo koristi otrok (njihovo potrebo, da vzdržujejo redne stike z očetom in materjo) in da se spodbuja družinsko življenje (točke 55, 56 in 59 navedene sodbe), pomeni, da za dokazovanje istovetnosti družinskih članov begunca in njegovega družinskega razmerja ne morejo veljati enako stroga pravila kot za druge tujce, ki uveljavljajo pravico do združitev družine – tako glede dokaznih zahtev za predložitev uradnih listin kot glede posledic, če listine niso predložene, saj je za doseganje zasledovanih učinkov Direktive 2003/86/ES obveznost sodelovanja med prosilcem in organom vzajemna.

17Po navedenem torej pritožničino stališče, da begunec ne more izkazati pogojev iz 47.a člena ZTuj-2, če najprej ne izkaže istovetnosti družinskih članov z listinami iz 97. člena ZTuj-2, ni pravilno.

18Upoštevaje prej navedeno ni mogoče pritrditi niti pritožbenim razlogom glede (ne)izkazovanja družinskih vezi. Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati pritožbena pojasnila o izdajanju dokumentov v Eritreji in sklicevanje na poročila EASO v zvezi s tem, saj gre za nedovoljene pritožbene novote, na kar tožnik utemeljeno opozarja v odgovoru na pritožbo. Pritožnica namreč svoje odločitve, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, ni utemeljila ob upoštevanju teh okoliščin, iz pritožbenih navedb pa tudi ne izhaja, da tega pred izdajo svoje odločbe ne bi mogla storiti. Poleg tega zgolj obstoj splošne (objektivne) okoliščine, ki je izpostavljena v pritožbi – da v Eritreji izdajajo uradne listine, kot so npr. civilni rojstni in poročni list, potni list, osebno izkaznico, in da so bile v podobnih postopkih izdaje dovoljenj za stalno prebivanje za družinske člane begunca, državljana Eritreje, predloženi dokumenti za izkazovanje istovetnosti in družinskih vezi, izdani s strani eritrejskih državnih organov po letu 2015 –, za odločitev o prošnji torej ne zadošča. Treba je upoštevati tudi subjektivne okoliščine na strani begunca in družinskega člana, ki lahko vplivajo na pridobitev listin, in če te niso predložene, zahtevati od prosilca (begunca) pojasnila in predložitev morebitnih drugih dokazov.

19Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je razvidno, da je tožnik pritožnici na njen poziv odgovoril, da bi zaradi zahtevanih dokumentov družinske članice lahko ogrozile lastna življenja, saj je njegov pobeg iz vojske v Eritreji hudo kaznivo dejanje; da so otroci premajhni, da bi imelo svoje osebne izkaznice; da je cerkvene dokumente predložil takšne, kot jih je dobil; in da so rojstni datumi na dveh spričevalih napačni zaradi mamine nepismenosti. Vrhovno sodišče zato pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da pritožnica družinskih vezi, kot jih je zatrjeval tožnik, ni preverjala celovito, kot ji to nalaga tretji odstavek 47.a člena ZTuj-2. Ugotovitev, da družinske vezi niso izkazane, je namreč zaradi napačnega stališča glede izkazovanja istovetnosti družinskih članov, oprla izključno na ugotovitve o prenareditvi nekaterih listin (krstnih knjižic za otroke, cerkvenega poročnega lista, in dveh spričeval) ki jih je tožnik predložil, ne da bi pojasnila, zakaj že iz te ugotovitve, kljub drugim dejstvom o družinskih članih, ki jih je tožnik navedel, predloženim fotografijam, preostalim listinam in tožnikovemu soglasju za preverjanje družinskih vezi preko mednarodnih organizacij, izhaja, da te vezi niso izkazane.

20V obravnavanem primeru se pritožnica neutemeljeno sklicuje na določbo Direktive 2003/86/ES, ki dopušča zavrnitev prošnje, če se izkaže, da so bili uporabljeni lažni ali zavajajoči podatki, lažni ali ponarejeni dokumenti, kakšna druga prevara ali druga nezakonita sredstva, saj odločitve o zavrnitvi prošnje ni oprla na razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje iz enajste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 (če je bilo katero koli dokazilo o izpolnjevanju pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje prirejeno ali ponarejeno), na uporabo katerega napotuje šesti odstavek 47.a člena tega zakona.

21Tudi v pritožbi ne trdi, da bi bilo ugotovljeno dejansko stanje lahko podlaga za sklepanje, da je na podlagi objektivnih elementov jasno razvidno, da je prošnja za združitev družine goljufivega značaja. Če takih okoliščin ni, pa je treba po stališču SEU treba šteti, da sta neobstoj uradnih listinskih dokazov o družinskem razmerju in morebitno pomanjkanje verjetnosti pojasnil, predloženih v zvezi s tem, zgolj dejavnika, ki ju je treba upoštevati pri posamični presoji vseh upoštevnih elementov obravnavanega primera in pristojnih organov ne odvezujeta obveznosti iz drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES, da upoštevajo druge dokaze.⁴

22Ker je pritožnica določbe, ki urejajo postopek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje družinskemu članu begunca razlagala napačno, se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je pritožnica dejansko stanje ugotovila nepopolno. Glede na pritožbene navedbe Vrhovno sodišče pripominja še, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje to svojo presojo oprlo na kasneje predložene originalne rojstne liste za vse tri otroke, ki so bili izdani 27. 3. 2018. Ker je izpodbijano odločbo odpravilo, ker toženka zaradi kršitev pravil postopka tudi dejanskega stanja ni ugotovila popolno, pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča med napotki za ponovni postopek utemeljeno navedlo tudi upoštevanje teh dokazil.

23Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

24Pritožnica ni uspela s pritožbo, zato mora povrniti tožnikove stroške pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče je tožniku priznalo stroške za odgovor na pritožbo ob upoštevanju 17. člena Zakona o odvetništvu in v skladu s četrtim odstavkom (odgovor na redno pravno sredstvo v neocenljivi zadevi) 30. točke Odvetniške tarife, ter povračilo 7,50 EUR materialnih stroškov in izdatkov (11. člen OT), skupaj v višini 195,00 EUR, ki jih mora pritožnica povrniti v korist proračuna RS oziroma na račun Upravnega sodišča, ki je tožniku odobrilo brezplačno pravno pomoč (tretji odstavek 46. člena ZBPP) za odgovor na pritožbo. Upravno sodišče je s sklepom Bpp 60/2019-7 z dne 30. 5. 2019 tudi že sklenilo, da se odvetniku za izvajanje te brezplačne pravne pomoči izplača nagrada in povračilo stroškov v višini 195,00 EUR.

¹ Tožnik s statusom begunca v Republiki Sloveniji je zaprosil za združitev z ženo in mladoletnimi otroki.
² Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih, Uradni list RS, št. 59/17 z dne 27. 10. 2017.
³ V skladu s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 je v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta dovoljena pritožba le, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt.
⁴ Tako SEU v 67. in 68. točki obrazložitve sodbe C-635/17, ki se nanaša na razlago drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES.