47.a člen ZTuj-2

Ker je treba direktivo razlagati upoštevajoč: (1) njen cilj, ki je v tem, "da se zavaruje družina in zagotovi ali ohrani družinsko življenje"; (2) temeljne pravice, tj., pravico do spoštovanja družinskega življenja, določeno tako v Listini kot v EKČP; (3) največjo korist otroka in (4) splošno razlagalno načelo, da je treba izjeme razlagati ozko, sodišče presoja, da je treba določbo 47.a člena ZTuj-2, po kateri se pravica do združitve družine po tem členu prizna tujcu, ki mu je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, pod pogojem, da je družina obstajala že pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo, razlagati tako, da je treba šteti, da je družina že obstajala pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo tudi v primeru, ko je bila tožnikova žena z njunim skupnim otrokom tedaj (le) noseča, ni pa se otrok še rodil.

Tožnica niti na tej podlagi, ko bi bila zaradi sodne določitve skrbništva dolžna skrbeti za svojo mater, ni uspela izkazati prvega pogoja za obstoj domneve "vzdrževanja" družinskega člana, torej da mati zaradi postavitve pod skrbništvo v Iranu na dan vložitve obravnavane prošnje ni sposobna zadovoljevati svojih osnovnih potreb.

Nosilec pravice do prebivanja mora dokazati obstoj "dejanskega položaja odvisnosti." Ta odvisnost izhaja iz dejanskega položaja, ki ga opredeljuje okoliščina, da finančno podporo družinskega člana zagotavlja nosilec pravice do prebivanja. Država gostiteljica mora presoditi, ali družinski član glede na svoj ekonomski in socialni položaj ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb. Potreba po finančni pomoči mora obstajati v državi izvora družinskega člana ali v državi, iz katere prihaja, ko je zaprosil za to, da se pridruži državljanu Unije. Okoliščine vzdrževanja iz člena 10(2) Direktive 2003/86 in četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2 morajo torej obstajati "na dan vložitve prošnje". Treba je šteti, da begunec svojega družinskega člana "vzdržuje" v smislu člena 10(2) Direktive 2003/86, če je ta družinski član dejansko odvisen v smislu tega, da po eni strani glede na gospodarske in socialne pogoje ta družinski član begunca na dan vložitve prošnje za združitev z beguncem ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb v državi izvori ali v državi, iz katere prihaja, in da se po drugi strani ugotovi, da finančno podporo tega družinskega člana "dejansko zagotavlja begunec

Za dokazovanje istovetnosti družinskih članov begunca in njegovega družinskega razmerja ne morejo veljati enako stroga pravila kot za druge tujce, ki uveljavljajo pravico do združitve družine – tako glede dokaznih zahtev za predložitev uradnih listin kot glede posledic, če listine niso predložene. Ko je tožnik navedel dovolj okoliščin, ki kažejo na to, da je komunikacija med njim in njegovo ženo zelo otežena, bi tožena stranka morala družinske vezi tožnika z njegovo ženo in njeno istovetnost preveriti tudi s pomočjo mednarodnih organizacij v skladu s tretjim odstavkom 47.a člena ZTuj-2. Tudi v prvem odstavku 173. člena ZUP je namreč določeno, da listine, ki so dokaz, predložijo stranke ali pa jih priskrbi organ, ki vodi postopek.

Organ je od prosilca (begunca) načeloma upravičen zahtevati predložitev dokumentov, ki jih izdajajo pristojni organi izvorne države, vendar je v primeru njihove nepredložitve dolžan zahtevati pojasnila o razlogih za to. Pri tem mora vzeti v obzir vse upoštevne elemente, tako splošne glede razmer v državi iz izvora, kot tudi glede posebnega (konkretnega) položaja begunca in njegovega družinskega člana ter posebnih težav pri pridobivanju uradnih listinskih dokazov. V primeru, ko prosilec ne predloži nobenih listin oziroma dokazov, se na podlagi pisnega soglasja, s katerim prosilec dovoljuje, da lahko za preverjanje družinskih vezi podatke o družinskih članih posreduje mednarodnim organizacijam, ki delujejo na področju migracij, ugotavlja izkazovanje družinskih vezi (tretji odstavek 47.a člena ZTuj-2). V primeru, če begunec ne poseduje listinskih dokazov za izkazovanje družinskih vezi, mora navesti vsa dejstva o družinskih članih, s katerimi se združiti, zlasti njihova osebna imena, datume in kraje rojstev, naslove prebivališča ter podatke o tem, kje v času vložitve bivajo. Tujec, ki predloži listine, za katere se ugotovi, da niso pristne, bi bil zato v slabšem položaju kot tujec,

Tožena stranka je svoje ugotovitve glede nepristnosti listin ugotovila v nasprotju z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Tožena stranka ni preverjala družinske vezi tožnika z družinskimi člani s pomočjo mednarodnih organizacij.

Besedna zveza "drug sorodnik" iz četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2 se lahko nanaša le na sorodnika, ki ne izpolnjuje pogojev, opredeljenih v drugem odstavku navedenega člena ZTuj-2, torej tudi na starše begunca, ki jih begunec ni dolžan preživljati (kakršen je obravnavani primer). Namen zakonodajalca je namreč bil zagotoviti pravico do združitve družine ne le t.i. primarni družini, temveč tudi življenjskim skupnostim, ki so v bistvenem podobne primarni družini. Po razlagi, za katero se zavzema toženka, bi bil družinski član po četrtem odstavku 47. člena ZTuj-2 lahko drug (od tožnika bolj oddaljen) sorodnik, starš pa ne, tudi če bi v obeh primerih obstajale enake posebne okoliščine (npr. potreba po fizični skrbi, varstvu, zaščiti), ki so v zakonu primeroma naštete.

Pravno sredstvo zoper sodbo upravnega sodišča v zadevah iz 47. a člena ZTuj-2, v katerih je bila prošnja vložena v roku 90 dni od priznanja statusa begunca in o kateri pred začetkom uporabe ZTuj-2E, to je do 1. 1. 2018, še ni bilo pravnomočno odločeno, je pritožba. Pri razlagi pogojev za ustavitev postopka po tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2 je treba izhajati iz ciljev Direktive 2003/86ES in stališč SEU v zadevi C-635/17. Upoštevaje določbo drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES in dolžnost obojestranskega sodelovanja med prosilcem in organom bo mogoče domnevo o umiku zahteve v zadevah združevanja družine begunca uporabiti le izjemoma, praviloma samo, ko bo prosilec (begunec) izkazal popolno pasivnost glede izpolnjevanja svoje sodelovalne dolžnosti.

Glede na sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, da je pravno sredstvo zoper sodbo upravnega sodišča v zadevah iz 47. a člena ZTuj-2, v katerih je bila prošnja vložena v roku 90 dni od priznanja statusa begunca in v katerih pred začetkom uporabe ZTuj-2E, to je do 1. 1. 2018, še ni bilo pravnomočno odločeno, pritožba, se predlog za dopustitev revizije v obravnavanem primeru zavrže.

Pravno sredstvo zoper sodbo upravnega sodišča v zadevah iz 47. a člena ZTuj-2, v katerih je bila prošnja vložena v roku 90 dni od priznanja statusa begunca in o kateri pred začetkom uporabe ZTuj-2E, to je do 1. 1. 2018, še ni bilo pravnomočno odločeno, je pritožba. Pri razlagi pogojev za ustavitev postopka po tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2 je treba izhajati iz ciljev Direktive 2003/86ES in stališč SEU v zadevi C-635/17. Upoštevaje določbo drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES in dolžnost obojestranskega sodelovanja med prosilcem in organom bo mogoče domnevo o umiku zahteve v zadevah združevanja družine begunca uporabiti le izjemoma, praviloma samo, ko bo prosilec (begunec) izkazal popolno pasivnost glede izpolnjevanja svoje sodelovalne dolžnosti.

Glede na dejstvo, da sama tožnica nima zadostnih sredstev za svoje preživljanje in je prav zato tudi sama prejemnica socialnih transferjev v Republiki Sloveniji, da se tožničini starši in mladoletni brat ne uvrščajo med najožji krog družinskih članov, tožnice ne bremeni dolžnost preživljanja staršev in mladoletnega brata niti po pravu njene izvorne države, Sirske arabske republike. Tožnica ne izpolnjuje pogoja, da je za starše (in posledično za mladoletnega brata) sposobna skrbeti oziroma jih preživljati kot „premožni rojenec oz. premožna rojenka“ v smislu določbe 158. člena Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike, saj komaj poravna stroške za osnovno preživetje in da ji že plačilo takse predstavlja težko finančno breme, kar tudi po oceni sodišča pomeni, da tožnice ni mogoče šteti za „premožnega rojenca oz. premožno rojenko“ v smislu zahtev 158. člena Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike. Ker tožnica po 158. členu Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike ni dolžna preživljati svojih staršev, se njeni starši in posledično tudi mld. brat ne morejo šteti za najožji krog družinskih članov tožnice.

Poziv z dne 9. 11. 2016 ni bil vročen tožniku, saj ni bil vročen enemu izmed njegovih pooblaščencev, ampak Centru Ž.. Zaradi neveljavno opravljene vročitve pa enomesečni rok za predložitev zahtevanih dokazil ni začel teči.

Glede na potek celotnega upravnega postopka in dejanja tožnika, ki so bila usmerjena na pridobivanje relevantnih dokumentov, tožena stranka očitno ni imela zakonite podlage za oceno, da je mogoče iz opustitve dejanj tožnika sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka. Določilo 47.a člena Ztuj-2UPB5 je z razliko od prej omenjenih specialno določilo za uresničevanje omenjene pravice tujcev, ki so v državi izvora preganjani in ne zahteva, da mora tožnik dokazati istovetnost z listinami iz prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 UPB5, ampak je dovolj, da istovetnost prizadetih oseb, med katerimi so tudi mladoletni otroci, „ni sporna“ (šesti in sedmi odstavek 47a. člena ZTuj-2 UPB5). Če bi tožena stranka v konkretnem primeru ugotovila, da je zatrjevana istovetnost družinskih članov sporna, potem bi tožnik istovetnost družinskih članov v upravnem postopku lahko dokazal samo z listinami iz prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 UPB5. Tožena stranka pa v konkretnem primeru ni ugotovila, da je zatrjevana istovetnost družinskih članov tožnika „sporna“ in zato tudi ni imela podlage, da je postopek ustavila, ker tožnik ni predložil listin iz prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 UPB5. Ta

Ugotovitev tožene stranke, da predloženi dokumenti niso pristni oziroma so ponarejeni, je napačna, saj ne ustreza strokovnemu mnenju NFL z dne 21. 2. 2017. V tem mnenju NFL je izrecno rečeno, da „pristnosti oziroma ponarejenosti spornih listin ne morejo ugotavljati.“ Tožena stranka bi na podlagi mnenja NFL kvečjemu lahko ocenila, da predloženi dokumenti nimajo pomembne (zadostne) dokazne vrednosti zaradi izbrisov, popravljanja določenih podatkov, poškodovane podlage, pisanja z več pisali oziroma da je ta dokazna vrednost prešibka, da bi organ lahko zgolj na podlagi teh listin upošteval, da je tožnik izpolnil pogoj iz tretjega stavka tretjega odstavka 47a. člena ZTuj-2. Tožena stranka bi zato morala v skladu s splošnim pravnim načelom pravice do izjave (obrambe) tožnika zaslišati oziroma mu dati možnost, da se izjasni o razlogih ali okoliščinah za strokovno ugotovljene popravke, poškodbe in način pisanja v predloženih listinah. Poleg tega bi morala sama preveriti, ali je kaj znanega v poročilih o stanju v izvorni državi glede načina in tudi kakovosti (zanesljivosti) izdajanja krstnih listov ter poročnih listov v Eritreji. Že pred izdajo izpodbijane odločbe sta bili splošno znani

Če begunec ne more zagotoviti uradnih listinskih dokazov o družinskem razmerju, države članice upoštevajo druge dokaze o obstoju takšnega razmerja, ki se ocenijo v skladu z nacionalnim pravom. Zavrnitev prošnje ne sme temeljiti zgolj na dejstvu, da ni takšnih listinskih dokazov.

Zakonodajalec je prav zato, da se lahko beguncu omogoči združevanje družine tudi z družinskimi člani, ki niso taksativno našteti v 2. odstavku 47a. člena ZTuj-2, primeroma določil širši krog družinskih članov z določilom 4. odstavka 47a. člena ZTuj-2. Prav tako je bistveno pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi s stališčem tožene stranke, da "bolezen starša kot taka pa glede na določbo 4. alineje 2. odstavka 47a. člena ZTuj ni okoliščina, zaradi katere bi se starša polnoletnega begunca v Republiki Sloveniji štelo za družinskega člana" pri uveljavljanju njegove zakonske pravice do združitve družine, saj svojih razlogov v prid navedeni trditvi tožena stranka ne obrazloži, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj se v tem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.