97. člen ZTuj-2

Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 – med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku mednarodne zaščite ne veljajo posebna formalna dokazna pravila. Poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Zato je stališče pritožnice, da so dokumenti za ugotavljanje istovetnosti zadostni zgolj, če so predloženi v originalu, prestrogo. Vendar pa bi glede na nesporno dejstvo, da tožnik v obravnavani zadevi uradnega dokumenta, ki vsebuje fotografijo, ni predložil, moralo sodišče prve stopnje (drugačno dokazno oceno glede tožnikove identitete) utemeljiti in obrazložiti skladno z metodol

Organ je od prosilca (begunca) načeloma upravičen zahtevati predložitev dokumentov, ki jih izdajajo pristojni organi izvorne države, vendar je v primeru njihove nepredložitve dolžan zahtevati pojasnila o razlogih za to. Pri tem mora vzeti v obzir vse upoštevne elemente, tako splošne glede razmer v državi iz izvora, kot tudi glede posebnega (konkretnega) položaja begunca in njegovega družinskega člana ter posebnih težav pri pridobivanju uradnih listinskih dokazov. V primeru, ko prosilec ne predloži nobenih listin oziroma dokazov, se na podlagi pisnega soglasja, s katerim prosilec dovoljuje, da lahko za preverjanje družinskih vezi podatke o družinskih članih posreduje mednarodnim organizacijam, ki delujejo na področju migracij, ugotavlja izkazovanje družinskih vezi (tretji odstavek 47.a člena ZTuj-2). V primeru, če begunec ne poseduje listinskih dokazov za izkazovanje družinskih vezi, mora navesti vsa dejstva o družinskih članih, s katerimi se združiti, zlasti njihova osebna imena, datume in kraje rojstev, naslove prebivališča ter podatke o tem, kje v času vložitve bivajo. Tujec, ki predloži listine, za katere se ugotovi, da niso pristne, bi bil zato v slabšem položaju kot tujec,

Tožena stranka ne more zavrniti prošnje za nastanitev na zasebnem naslovu le na podlagi dejstva, da tožnik ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2, ampak bi morala za takšno odločitev, ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavane zadeve in v skladu s prosto presojo dokazov, utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v tožnikovo istovetnost (glede pravega imena, priimka ali izvorne države).

Tožnik ima prav, ko trdi, da dejstvo, da ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, ne zadostuje za očiten dvom v njegovo istovetnost v smislu navedene določbe ZMZ-1, vendar pa v obravnavani zadevi toženkina presoja ne temelji le na tej okoliščini. Toženka namreč, kot povedano, dvom v tožnikovo identiteto opira tudi na nekonsistentnost njegovih navedb o možnostih pridobiti osebni dokument od sorodnikov v izvorni državi ter na različno navajanje tožnikovega imena in priimka ter rojstnega datuma. Glede na nesporne okoliščine, to je, da je azilni dom v preteklosti že zapustil in da namerava pot nadaljevati v Italijo, pa je pravilna tudi toženkina presoja, da je pri tožniku podana begosumnost, ki opravičuje izrek ukrepa po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 v zvezi s tretjo alinejo prvega ostavka istega člena ZMZ-1.

Pomanjkljiva obrazložitev očitnega dvoma v tožnikovo identiteto zadostuje za sklep, da niso izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj to pomeni, da izpodbijani sklep nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih.

Pomanjkljiva obrazložitev očitnega dvoma v tožnikovo identiteto zadostuje za sklep, da niso izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj to pomeni, da izpodbijani sklep nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Po presoji sodišča tožnik utemeljeno tudi ugovarja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla konkretnih dejstev, v zvezi s katerimi bi ga bilo treba še zaslišati, torej opraviti osebni razgovor ter da ni izkazano, da je bila podana morebitna poizvedba oziroma prošnja tuji državi.

Za uporabo pogoja pridržanja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je pomembno, ali je tožnik izpolnil svojo sodelovalno dolžnost pri ugotavljanju njegove identitete. Tožnik svoje sodelovalne obveznosti v upravnem postopku glede potrjevanja njegove identitete ni izpolnil, čeprav za to ni imel objektivnih ovir niti ni tega storil do zaslišanja na glavni obravnavi. Begosumnost tožnika v konkretnem primeru v povezavi z že ugotovljenimi spornimi okoliščinami glede zatrjevanja in ugotavljanje njegove identitete je do tolikšne mere izkazana, da se v tem primeru, kjer gre za izvajanje prava EU (člen 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah), vprašanje skladnosti določbe druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 s pravom EU (6. člen Listine EU o temeljnih pravicah) sodišču ni postavilo v takšni meri, da bi tožbi ugodilo zaradi sistemskega problema slabe kakovosti pravne regulacije iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Edina alternativa pridržanju v Centru za tujce, ki pomeni, odvzem osebne svobode (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), je po ZMZ-1 zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Ta ukrep glede na o

Pravno sredstvo zoper sodbo upravnega sodišča v zadevah iz 47. a člena ZTuj-2, v katerih je bila prošnja vložena v roku 90 dni od priznanja statusa begunca in o kateri pred začetkom uporabe ZTuj-2E, to je do 1. 1. 2018, še ni bilo pravnomočno odločeno, je pritožba. Pri razlagi pogojev za ustavitev postopka po tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2 je treba izhajati iz ciljev Direktive 2003/86ES in stališč SEU v zadevi C-635/17. Upoštevaje določbo drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES in dolžnost obojestranskega sodelovanja med prosilcem in organom bo mogoče domnevo o umiku zahteve v zadevah združevanja družine begunca uporabiti le izjemoma, praviloma samo, ko bo prosilec (begunec) izkazal popolno pasivnost glede izpolnjevanja svoje sodelovalne dolžnosti.

Tudi če so izpolnjeni pogoji iz 42. člena ZMZ-1, prosilec nima iztožljive pravice, da je nastanjen na zasebnem naslovu, ne glede na morebitne druge pravno relevantne okoliščine. Za prosilca za mednarodno zaščito namreč ne velja pravica do svobodne izbire prebivališča, kajti ta pravica pripada „državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju ene od držav članic“. Tožnik pa nima dovoljenja za prebivanje v Sloveniji, ampak mu kot prosilcu za mednarodno zaščito pripada zgolj „pravica ostati“ v Sloveniji do zaključka obravnave. Poleg tega je zakonodajalec predpisal, da pristojni organ „lahko“ odobri nastanitev na zasebnem naslovu. Tožena stranka ne more zgolj na podlagi dejstva, da prosilec ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2, zavrniti prošnje za nastanitev na zasebnem naslovu, ampak bi morala za takšno odločitev utemeljiti dvom, da se tožnik v postopku predstavlja s pravim imenom, priimkom, ali da obstaja precejšen dvom, da prihaja iz države, ki naj bi bila njegova izvorna država.

Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu z določbo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, je bila s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil, ocena okoliščin konkretnega primera pa je opravljena glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Predvsem v utemeljenost odrejenega ukrepa prepričuje tožnikovo ilegalno prehajanje državnih mej ter zadosti utemeljena verjetnost, da je tožnikova ciljna država Francija in ne Slovenija, kot je zatrjeval v nadaljnjem postopku pred upravnimi organi in pred sodiščem.

Iz izpodbijanega akta je jasno razvidno, da je tožena stranka tožniku v tem primeru odvzela prostost primarno zaradi tega, ker ni izkazal dokumenta, ki ga predvideva 97. člena ZTuj-2. Takšna uporaba določila 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 je napačna, zaradi napačne uporabe 97. člena ZTuj-2 v zvezi z 4. odstavkom 34. člena ZMZ-1. Dvom v to, da je tožnik dokumente res izgubil, je bil očitno utemeljen, a to ni isto, kot je dvom v tožnikovo istovetnost; slednje je bistvena pravno relevantna okoliščina z vidika 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, ne pa dvom v pojasnilo prosilca, kako, kje in kdaj je izgubil osebni dokument. Iz izpodbijanega akta ni razvidno, da določenega dejstva ne bi bilo mogoče pridobiti brez pridržanja prosilca. Vse okoliščine, ki jih je tožnik navedel v prošnji, bi lahko tožena stranka brez zadržkov razčistila že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in med zaslišanjem ob seznanitvi z možnostjo pridržanja. Tožena stranka je zmotno uporabila določilo 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi zato, ker ni upoštevala, da je razčiščevanje določenega pomembnega dejstva v smislu pridobitve manjkajočega dejstva lahko pogoj za pridržanje, če

Tožena stranka ne sme izbrati dveh različnih pravnih podlag za ukrep pridržanja, tako da se ena podlaga nanaša na primer, če bo obravnavala prošnjo oziroma ker tožena stranka meni, da bo zelo verjetno po vsebini obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito (1. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1), druga pravna podlaga za pridržanje pa je vezana na postopek po Dublinski uredbi, saj ta druga varianta pomeni, da je odgovornost za obravnavo prošnje sprejela druga država članica EU in je Slovenija ne bo obravnavala. Tožena stranka bi glede na prevladujočo sodno prakso v Sloveniji in v preostalih evropskih državah, kjer zaradi možnih kršitev absolutnih pravic iz 3. člena EKČP vsaj od sodbe ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece od meseca januarja 2011 naprej večinoma ne prihaja do vračanja prosilcev v Grčijo, morala v izpodbijanem aktu predložiti tudi časovno aktualne informacije o stanju v Grčiji, ki bi bile dovolj natančne, verodostojne in zanesljive o tem, da so se razmere v Grčiji spremenile do tolikšne mere, da je možno uporabiti Dublinsko uredbo tudi v primeru vračanja prosilcev v Grčijo. Poleg tega tožena stranka v času izreka izpodbijanega ukrepa še ni poslala zah

Toženka dvom v istovetnost tožnika utemeljuje izključno s tem, da tožnik do izdaje sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Vendar pa po oceni sodišča ta okoliščina sama po sebi ne dosega pravnega standarda očitnega dvoma v istovetnost, ki mora biti podan, da je ta razlog za omejitev gibanja upravičen. Sodišče je namreč že v številnih sodnih odločbah zavzelo stališče, da odsotnost takega dokumenta še ne zadostuje za očiten dvom v identiteto. To, da je treba opraviti osebni razgovor s prosilcem, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je razgovor procesno dejanje, ki ga je v postopku praviloma treba opraviti. Navedena določba ZMZ-1 pa govori o ugotavljanju dejstev, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo.

Zakonski pogoj za pridržanje iz druge alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 ni izpolnjen, če bi bilo treba določena dejstva bolj oziroma dodatno razčistiti z vprašanji, ampak samo, če je treba določena dejstva, na katerih temelji prošnja, “pridobiti“ na nek drug, poseben način in jih “ne bi bilo mogoče pridobiti brez izrečenega ukrepa“. Če bi zgolj kakšno dodatno vprašanje ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ali ob zaslišanju pri seznanitvi z možnostjo izreka ukrepa pridržanja, ki ne bi bistveno podaljšalo postopka, in ne bi šlo za kakšno drugo dodatno dokazno sredstvo, lahko predstavljalo pridobitev oziroma razjasnitev spornih dejstev, potem ukrep pridržanja ni upravičen, ker ne bi šlo za skrajni in nujen ukrep, ki mora biti strogo omejen.

V osebni izkaznici je tožnikovo ime napisano drugače kot v vlogah, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu. Tožnik je v zvezi s tem pojasnil, da je pravilen zapis imena B., kako je bilo njegovo ime napisano v spisih, pa doslej ni vedel. Sodišče ocenjuje, da je to pojasnilo verodostojno, kajti če bi tožnik želel skrivati svojo identiteto, sodišču ne bi predložil dokumenta, na katerem je del njegovega imena napisan drugače, kot je napisan v upravnem spisu in vlogah. Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito predvsem zato, ker so ga tu ujeli policisti, in da v Sloveniji ne želi ostati, ker je njegova ciljna država Švedska.

Glede na okoliščine, ki so podrobno opisane v izpodbijanem sklepu, je podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil. Zlasti kaže na takšno nevarnost domnevno nahajališče njegovega potnega lista (v Franciji), ki se sklada s tožnikovo prvo izjavo, ki jo je dal policiji ob prijetju in po kateri je njegov končni cilj Francija in ne katerakoli država EU, kot je navedel v prošnji in na naroku. Dejstvo je tudi, da je pred prihodom v Slovenijo ilegalno prehajal meje v tej smeri, ter da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil po tem, ko je bil na ozemlju Slovenije prijet s strani policije.

Toženka se je sklicevala na drugo alinejo prvega odstavka 84 ZMZ-1 izključno zato, da bi ugotavljala zatrjevana dejstva na osebnem razgovoru s prosilcem, ni pa pojasnila, da naj bi obstajala še kakšna druga dejstva, ki jih bo ugotavljala na kakšen drug način. Sodišče ocenjuje, da je določba 46. člena Postopkovne direktive jasna, natančna in brezpogojna, saj od sodišča terja, da vsa dejstva in dokaze presoja ex nunc torej po stanju kot obstaja na obravnavi in ne ex tunc (kot je obstajalo na dan izdaje izpodbijanega akta). Ker meni, da obravnavano odločilo Postopkovne direktive učinkuje neposredno, je upoštevalo dejstvo, da je toženka osebni razgovor, zaradi katerega je glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa izrekla pridržanje po 2. alineji drugega odstavka 84. ZMZ-1, opravila po izdaji sklepa, vendar pred zaključkom glavne obravnave.

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero je tisto dejstvo (s katerim je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito), ki ga ima toženka namen ugotavljati. Posledično iz sklepa tudi ne izhaja, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Toženka le posplošeno navaja, da o prošnji praviloma ni mogoče odločiti brez osebnega razgovora. Nekonkretizirani so tudi razlogi, ki jih toženka navaja za tožnikovo begosumnost, saj navaja le, da je na poti do Slovenije prečkal več varnih držav, kjer kljub možnosti ni zaprosil za zaščito, ter svojo oceno, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito po kratkem času samovoljno zapusti azilni dom.

V konkretnem primeru je podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil. Vendar pa je nevarnost pobega le ena od okoliščin oziroma eden izmed pogojev za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe, medtem ko glede ostalega, kar se zahteva po zakonskem besedilu, v izpodbijanem sklepu ni ustreznih razlogov. Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja in ki jih ima tožena stranka oziroma pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Še neopravljen osebni razgovor, na katerega se v tej zvezi sklicuje pristojni organ, namreč ni dejstvo, temveč dejanje postopka, ki sicer mora biti opravljeno, ne zadosti pa pogoju ugotavljanja „določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti“ in s tem zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

V postopkih mednarodne zaščite je prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način. Ugotovitev istovetnosti prosilce pa je tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.