VSRS Sodba U 6/2019-8

I. Tožba se zavrne.

1Sodni svet Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog tožnice za napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. V obrazložitvi je pojasnil, da je napredovanje sodnika v višji naziv na istem sodniškem mestu oblika hitrejšega napredovanja, pri katerem lahko okrajni sodnik na podlagi četrtega odstavka 34. a člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) na istem sodniškem mestu napreduje v neposredno višji sodniški naziv, če so pretekla najmanj tri leta od imenovanja na položaj svétnika in če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Pri tem napredovanju lahko doseže največ naziv višjega sodnika, na istem sodniškem mestu pa ne more biti imenovan na položaj višjega sodnika svetnika. Sodni svet RS je opozoril, da pri oceni, ali je izpolnjen pravni standard izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje po prvem odstavku 32. člena ZSS, ni vezan na ugotovitve personalnega sveta v oceni sodniške službe. Pojasnil je, da različnih oblik hitrejšega napredovanja ni mogoče povsem enačiti z vidika pravnega standarda, kdaj so izpolnjeni pogoji za posamezno vrsto napredovanja glede na kriterije iz 28. člena ZSS. Če sta napredovanji po prvi in tretji alineji petega odstavka 34. člena ZSS (napredovanje v plačni razred in na položaj svétništva) vezani na tek napredovalnih obdobij, to za napredovanje v višji naziv na istem mestu po četrtem odstavku 34. a člena ZSS ne velja. Sodni svet RS je opozoril, da v primeru pozitivne odločitve sodnik v višji naziv napreduje z dnem odločitve Sodnega sveta RS, kar pomeni, da lahko pri tej obliki hitrejšega napredovanja napreduje "predčasno", to je že pred potekom naslednjega napredovalnega obdobja. Pojasnil je, da sta hitrejše napredovanje v plačnih razredih in na položaj svétnika obliki napredovanja, ki sta glede obsega pravic vezani na konkretno sodniško mesto, z napredovanjem v višji naziv pa se sodniku odpre nov, širši obseg pravic. Hkrati pa se od sodnika, ki pridobi višji naziv, pričakuje višji nivo strokovnega znanja in dela, saj se ga lahko razporedi ne samo za sojenje v pomembnejših zadevah in za opravljanje dodatnega dela v okviru mentorstva na istem sodniškem mestu, temveč se ga lahko dodeli tudi na sodišče višjega položaja, ki ustreza njegovemu nazivu (peti odstavek 34. a člena ZSS). Zato je Sodni svet RS ocenil, da morajo biti za te vrste napredovanja kriteriji po 28. členu ZSS izpolnjeni na izrazito višjem nivoju kot pri oblikah hitrejšega napredovanja v plačnih razredih in na položaj svétništva. Sodni svet RS je ocenil, da glede na izkazane statistične podatke in mnenje civilnega oddelka višjega sodišča sodničina nadpovprečnost ni na tako izraziti ravni, da bi bili izpolnjeni pogoji za napredovanje v višji sodniški naziv. Navedlo je, da statistični podatki sami po sebi ne kažejo na izrazito nadpovprečnost, saj pri obsegu sodničinega dela sodeluje tudi strokovni sodelavec, poleg tega je sodnica razporejena na zelo omejen delokrog zadev in v pretežni meri rešuje zgolj zapuščinske zadeve. Sodni svet RS je navedel, da podobno velja za sodničin pritožbeni rezultat, ki je v primerjavi z drugimi sodniki na oddelku nadpovprečen ob dejstvu, da je bilo zoper sodničine odločbe v primerjavi s številom rešenih zadev vloženih relativno malo pritožb. Dodal je, da o izraziti nadpovprečnosti ni mogoče govoriti še zlasti, ker večinsko mnenje sodnikov civilnega oddelka Višjega sodišča v A. omenja tudi posamezne napačne odločitve in kršitve v zvezi z neupoštevanjem napotkov pritožbenega sodišča v ponovljenem sojenju.

2Zoper odločbo Sodnega sveta RS tožnica vlaga tožbo na podlagi 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve), iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga Vrhovnemu sodišču, naj spremeni upravni akt tožene stranke tako, da njenemu predlogu za napredovanje v višji sodniški naziv ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3Tožnica v zvezi z ugotovljenim obsegom dela poudarja, da je Sodni svet RS dejansko stanje napačno in pomanjkljivo ugotovil, poleg tega pa je podatke tudi napačno interpretiral. Pojasnjuje, da je bila na nepravdnem in zapuščinskem oddelku, na katerega je razporejena, uvedena triaža tako, da je reševanje lažjih zadev zaupano strokovnim sodelavkam, zahtevnejše zadeve pa obravnavajo sodnice. To se izkazuje tudi v razliki v številu zadev, ki jih rešijo strokovne sodelavke in sodnice. Tožnica navaja, da je strokovna sodelavka, ki je bila dodeljena njej, rešila celo nekaj manj zadev kot druge strokovne sodelavke. Tako meni, da ji Sodni svet RS sodelovanja strokovne sodelavke ne bi smel šteti v škodo. Opozarja, da je po uvedbi specializacije obdržala vse nepravdne zadeve, ki so ji bile pred tem dodeljene v reševanje, poleg tega pa je edina na oddelku, ki obravnava tudi prodaje nepremičnin po drugem odstavku 123. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Opozarja, da je Sodni svet RS sicer v začetku obrazložitve povzel število rešenih nepravdnih zadev, vendar pa iz nadaljnje obrazložitve ni razvidno, da bi jih pri ugotavljanju obsega dela tudi ovrednotil. Meni, da je ovrednotil zgolj rešene zapuščinske zadeve v primerjavi z ostalimi sodnicami, kar pa ne more dati pravilne in celovite slike opravljenega dela. Tožnica v tožbi število rešenih zadev preračuna upoštevajoč normative za delo sodnikov iz leta 2014 in utemeljuje, da je delala nadpovprečno veliko. Meni, da je navedba Sodnega sveta RS, da je ovira za napredovanje to, da je razporejena na zelo omejen delokrog zadev, diskriminatorna, saj bi bilo ob takem izhodišču vsem sodnikom, ki sodijo na ozkem področju, že vnaprej onemogočeno tovrstno napredovanje. Tožnica meni, da je to stališče tudi v nasprotju z 22. členom Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic vsakomur v postopku pred sodiščem in drugimi organi. Tožnica opozarja tudi, da je povsem nerazumno stališče Sodnega sveta RS glede njenega pritožbenega rezultata. Ne le, da je njen pritožbeni uspeh izrazito nad povprečjem, ampak je pomembno tudi, da je bilo zoper njene odločbe vloženo relativno majhno število pritožb. To po njeni oceni kaže kvečjemu na njeno visoko strokovno in kvalitetno delo. V nadaljevanju tožnica pojasnjuje tudi, kakšne okoliščine so jo v zadevi, ki jo po njenem mnenju izpostavljajo tudi višji sodniki civilnega oddelka Višjega sodišča v A., vodile k temu, da ni upoštevala napotkov pritožbenega sodišča. Dodaja, da ji v postopku odločanja ni bila dana možnost, da bi zadevo pojasnila in ji je bila zato kršena pravica do izjave, ki je ena bistvenih elementov enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

4Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Poleg razlogov, ki jih je navedla že v obrazložitvi izpodbijane odločbe dodatno poudarja, da mora Sodni svet RS prav pri odločanju o hitrejšem napredovanju v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu pravičnost in primernost konkretnega napredovanja pretehtati še toliko bolj, ker je takšno napredovanje povezano z dejstvom, da se sodniku za pridobitev višjega naziva ni treba udeležiti javnega transparentnega in konkurenčnega postopka kandidiranja za prosto višjo sodniško mesto. Opozarja, da je svojo odločitev o tožničinem ocenjevanem delu ustrezno obrazložil in jo objektiviziral. Navaja, da je pri presoji tožničine uspešnosti in strokovnosti upošteval v ocenjevalnem obdobju celotno opravljeno delo in pri tem ugotovil, da je tožnica sodniško službo opravljala na različnih pravnih področjih, vendar pa pretežno na zapuščinskih zadevah. Sodnik, ki je specializiran za delo na posameznem področju, le-to lažje osvoji, zato se od njega pričakuje, da pri svojem delu doseže temu primerne rezultate. Uspešni delovni rezultati pa sodniku nedvomno omogočajo napredovanje, zato so tožbeni očitki o diskriminaciji neutemeljeni. Sicer pa ni nobenega dvoma, da kvaliteto opravljanja sodniške službe lahko najbolje ocenijo sodniki instančnega sodišča, ki sodnikovo delo natančno spoznajo pri obravnavi pravnih sredstev, ki so vložena zoper sodnikove odločbe. Sodniki civilnega oddelka Višjega sodišča v A. so mnenje o tožničinem delu izdelali na podlagi pregleda njenih odločb, ki so jim bile v ocenjevalnem obdobju predložene v pritožbenem postopku (in ne na podlagi enega samega postopka), ter pri tem izpostavili tudi posamezne napačne odločitve in kršitve. Tožena stranka vztraja, da takšno mnenje, kljub statistično nadpovprečnem pritožbenem rezultatu (na sicer majhnem vzorcu zadev), ocene o izraziti nadpovprečnosti sodniškega dela ne omogoča. Tožena stranka vztraja, da podatki kažejo na sodničino uspešno in odgovorno delo, ki pa ni na izrazito nadpovprečni ravni in zato predlagano napredovanje ni utemeljeno.

5V pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2019 tožnica opozarja na dve odločbi Sodnega sveta RS, s katerima je ugodil predlogu za napredovanje v višji sodniški naziv in pri katerih je majhno število vloženih pritožb zoper sodničine odločbe štel sodnicama v dobro.

6Tožba ni utemeljena.

7ZSS v tretjem odstavku 24. člena določa, o katerih vrstah sodniškega napredovanja odloča Sodni svet RS. Določa tudi, da se o napredovanju odloča po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodnika. V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da Sodni svet pri odločanju o napredovanju ni vezan na oceno sodniške službe, ki jo poda personalni svet, ampak odloča po prostem preudarku.¹ V obravnavani zadevi je personalni svet ocenil, da sodnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, Sodni svet RS pa, da kljub temu, da je sicer izkazana njena nadpovprečnost, kakovost njenega dela ne dosega ravni, ki je potrebna za napredovanje v višji sodniški naziv.

8ZUS-1 v drugem odstavku 27. člena določa, da ne gre za nepravilno uporabo predpisa, če je pristojni organ odločil po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po predpisih, v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano. Vrhovno sodišče je tako v obravnavani zadevi omejeno na preizkus, ali iz obrazložitve Sodnega sveta RS izhaja, da je sprejeta odločitev skladna z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano in da je odločitev sprejeta v mejah danega pooblastila (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

9Vrhovno sodišče je že v zadevi X Ips 404/2014 zavzelo stališče, da je treba Sodnemu svetu zato, da lahko uresničuje svojo ustavno vlogo in preko nje prevzema svoj del odgovornosti za stanje v sodstvu, priznati pristojnost, da odloči, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, ki jo sodnik opravlja kot nosilec sodne oblasti. Vrhovno sodišče na tem mestu dodaja, da je iz povsem enakih razlogov treba Sodnemu svetu priznati tudi pristojnost za sprejem načelnega stališča, da mora biti za napredovanje v višji sodniški naziv, pri katerem se sodniku po 34a. členu ZSS lahko naloži tudi odgovornejše in težje naloge, v oceni, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, njegova uspešnost in strokovnost izkazana izrazito (očitno) nadpovprečno.

10V tej luči je Sodni svet RS tudi presojal ugotovitve personalnega sveta v oceni tožničine sodniške službe. Iz obrazložitve Sodnega sveta izhaja, da bi izrazita nadpovprečnost tožnice (ob tem, da pri tožnici ni izkazano dodatno delo pri izvrševanju sodniške funkcije) morala izhajati bodisi že iz samih statističnih podatkov ali pa vsaj iz mnenja višjih sodnikov, ki so obravnavali pritožbe zoper njene odločbe. Sodni svet RS je upošteval, da je tožnica reševala poleg zapuščinskih zadev tudi nekatere druge nepravdne zadeve, vendar je ocenil, da gre kljub temu še vedno za tolikšno specializacijo, da ta omogoča večjo učinkovitost, ki pa pri tožnici ni tolikšna, da bi izkazovala izrazito nadpovprečnost. Pri tem se je oprl na oceno sodniške službe, iz katere izhaja, da statistični podatki in poročilo vodje oddelka kažejo, da je tožnica dosegla primerljive rezultate z ostalimi sodnicami in jih mestoma presegla.

11Sodni svet RS je upošteval tudi dober pritožbeni rezultat, ki nedvomno izkazuje tožničino nadpovprečnost. Vendar je ocenil, da glede na mnenje višjih sodnikov, ki so obravnavali pritožbe zoper tožničine odločbe, strokovnost tožnice ni tako izrazita, da bi utemeljevala te vrste napredovanje. Ob tem je treba poudariti, da je Sodni svet v izpodbijani odločbi res izpostavil, da so višji sodniki omenili posamezne napačne odločitve in kršitve, vendar je v odgovoru na tožbo dodatno pojasnil, da ni pomembna posamična zadeva (v kateri je tožnica lahko tudi utemeljeno odstopila od napotkov višjega sodišča v razveljavitveni odločbi), ampak je pomembna celovita ocena civilnega oddelka višjega sodišča. Ta pa je, da kljub posameznim napačnim odločitvam in kršitvam sodnica ostaja zelo uspešna tudi pri reševanju zapletenih in kompleksnejših zadev, ki se jih loti poglobljeno in natančno, da jo odlikuje zelo dobra kvaliteta odločb, ki so jasno strukturirane in primerno argumentirane. Zato zaradi tega, ker tožnici konkretna razveljavljena zadeva ni bila predstavljena in ni imela možnosti pojasniti razlogov za odstop od smernic višjega sodišča v tej posamični zadevi, ni bilo poseženo v njeno pravico do izjave. Sodni svet RS je kot bistveno izpostavil mnenje višjih sodnikov, da spada sodnica s svojim bogatim strokovnim znanjem in pretežno pravilnim vodenjem postopkov med zelo solidne in zanesljive (ne pa med izrazito nadpovprečne) nepravdne sodnike.

12Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da že iz povzetih navedb v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odgovoru na tožbo izhaja, da je neutemeljen očitek tožnice, da Sodni svet dejanskega stanja ni popolno ugotovil. Tožnica se dejansko ne strinja s tem, kako je Sodni svet RS ugotovljena dejstva ovrednotil. Pri tem pa Vrhovno sodišče še enkrat poudarja, da je zato, ker Sodni svet RS o napredovanju sodnikov odloča po prostem preudarku, obseg sodne kontrole v upravnem sporu omejen na to, ali je njegovo oceno mogoče sprejeti kot razumno in zato zakonito.² Po oceni Vrhovnega sodišča povzeti razlogi izkazujejo, da izpodbijana odločitev Sodnega sveta RS ni očitno nerazumna, arbitrarna ali diskriminatorna. Sodni svet RS je obrazložil kakšen standard nadpovprečnosti zahteva za posamezno obliko napredovanja in zakaj, nato pa je z ugotovitvami iz tožničine ocene sodniške službe utemeljil, zakaj po njegovi oceni tožnica kljub nedvomno izkazani nadpovprečnosti standarda za napredovanje v višji naziv ni dosegla. Širši materialnopravni preizkus odločitve o stopnji izpolnjevanja kriterijev iz 28. člena ZSS, sprejete po prostem preudarku, pa je izključen.

13Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14Sodišče je odločalo na nejavni seji. Po presoji sodišča so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

¹ Glej sodbe Upravnega sodišča RS II U 293/2013 z dne 3. 9. 2014, I U 1543/2011 z dne 19. 4. 2012, I U 1246/2016 z dne 27. 3. 2018 in sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010.
² Glej odločbi Upravnega sodišča RS I U 1246/2016 z dne 27. 3. 2018 in odločbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 404/2014 z dne 10. 12. 2015.