VSC Sodba Cp 244/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožniku plačati 56.609,63 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 1. 2011 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna v istem roku toženi stranki poravnati 2.499,22 EUR, stranskemu intervenientu M. d.o.o. - v stečaju pa 2.347,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku roka za plačilo.

2Tožeča stranka sodbo izpodbija zaradi absolutne bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), napačne uporabe materialnega prava in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodba nezakonita in protispisna. Sodišču očita, da je raziskovalo dejstva, katerih toženka ni prerekala, s čemer je kršilo 2. in 7. člen ZPP v povezavi z 214. in 339. členom ZPP. Obenem je sodišče preseglo trditveno podlago tožene stranke in tako „ex offo“ raziskovalo dejstva, ki jih toženka sploh ni zatrjevala - na ta način je sprejemalo zaključke brez (in mimo) podane trditvene podlage tožene stranke, s čemer je prav tako kršilo 2. in 7. člen ZPP v povezavi s 339. členom ZPP. Kot najvažnejšo pa izpostavlja grajo, da sodba ni obrazložena, nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, sami sabo v nasprotju; obenem pa so zaključki sodbe v nasprotju z vsebino listinske dokumentacije ter zapisniki o zaslišanju strank in prič, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita, da ne le ignorira, ampak zavestno krši predpise, posledično gre za arbitrarno sojenje in najhujše kršitve procesnih pravil in Ustave RS. Tožeča stranka v pritožbi nadalje izraža nestrinjanje z odločitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 100/2017 in meni, da sodišče prve stopnje na to odločitev ni vezano. Če pa takšne odločitve že upošteva, pa bi moralo najprej preveriti in tudi obrazložiti, ali sploh gre za primerljive, istovrstne primere. Trdi, da ne gre za primerljiva primera in da se sodna praksa Vrhovnega sodišča spreminja ter da je povsem nekonsistentna. Kot ljučni razlog za zavrnitev zahtevka navajati zgolj eno samo sodbo Vrhovnega sodišča, katerega praksa se lahko že čez en teden spremeni, kaže zgolj na to, da sodišča prve stopnje pri odločanju ni vodila strokovnost, ampak strah pred "avtoriteto". Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje soditi na podlagi veljavnih predpisov in dolgoletne ustaljene sodne prakse in na podlagi pravilnih napotkov Višjega sodišča v Celju iz razveljavitvenega sklepa, ne pa na podlagi enega, neprimerljivega judikata Vrhovnega sodišča; v tem je po mnenju pritožbe tudi najhujša kršitev sodišča prve stopnje. Sodišče ne upošteva Uredbe in določil ZGO-1 glede dolžnosti investitorja. Odločitev sodišča je v direktnem nasprotju s tem, kar ta predpisa določata. Edina dejanska "uporaba" materialnega prava, ki jo je izvršilo sodišče, je sklicevanje na judikat Vrhovnega sodišča II Ips 100/2017, kar je v nasprotju z Ustavo RS. Če predpisi določajo, da je investitor (naročnik) dolžan skrbeti za varnost in zdravje pri delu, potem je to dolžan; če ne skrbi, je to kršitev predpisov, torej protipravno ravnanje, in je odškodninsko odgovoren. Noben judikat Vrhovnega sodišča ne more tega spremeniti in naročnika rešiti te odgovornosti. Sojenje v očitnem nasprotju z jasnimi določili predpisov je sodniška samovolja. Tožnik izraža nestrinjanje tudi z razlogi sodišča, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke niti po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Zaradi obširnosti pritožbe in v izogib ponavljanju so ostale pravnopomembne pritožbene navedbe povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve. Tožeča stranka predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožena stranka v celoti odgovorna za tožniku nastalo škodo in samo o tem izda vmesno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter določi drugo sodnico, vse stroške tega postopka pa v celoti naloži v plačilo toženi stranki.

3Tožena stranka in stranska intervenienta na pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik vtožuje odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 12. 10. 2006. Kot delavec podjetja D. d.o.o., ki je bil podizvajalec izvajalca del M. d.o.o., je opravljal višinsko delo, meritev s svinčnico fasade objekta, katerega lastnica je tožena stranka, pri čemer se je naslonil na ograjo, ki se je odlomila, in padel z višine približno 10 m v globino na betonsko površino ter utrpel telesne poškodbe. Ni sporno, da je bila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec, kot je to pravdno stranko imenovalo tudi sodišče prve stopnje obrazložitvi izpodbijane sodbe) tudi naročnik del in investitor. S podjetjem M. d.o.o. kot glavnim izvajalcem je 21. 4. 2006 sklenila Pogodbo št. 21/06 o izvedbi gradbeno-obrtnih del poslovnega objekta V. d.o.o.

6Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno pravno podlago za odločanje v obravnavani zadevi glede odškodninske odgovornosti, in sicer določila 131.¹, 135. 149 in 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ), Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), ter Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju: Uredba), slednja dva veljavna v času škodnega dogodka.

7Tožnik ne izpodbija ugotovitev sodišče prve stopnje, da je iz varnostnega načrta in sporazuma o organiziranju in izvajanju varstva pri delu na skupnem delovišču (sklenjen med M. d.o.o. in D. d.o.o.) razvidno, da je bil s strani toženca za koordinatorja za varnost in zdravje pri delu imenovan R. L., ki je pred začetkom del na gradbišču, junija 2006 izdelal tudi varnostni načrt, s čimer je sodišče ovrglo tožnikove navedbe, da varnostni načrt ni bil izdelan in da toženec ni poskrbel, da bi bil imenovan koordinator za varnost pri delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, (-) da se po varnostnem načrtu za delo na višini uporablja varnostna ograja; (-) da morajo biti delavci, kjer ni varnostne ograje, varovani z varnostnimi pasovi, delo pa mora potekati pod nadzorom določene strokovne osebe na gradbišču in (-) da je delo na izpostavljenem robu dovoljeno izvajati le iz dvižne košare (kobre). V obravnavanem primeru pa, kot je ugotovilo sodišče, ni bilo postavljene varnostne ograje, saj ograja, na katero se je tožnik naslonil in se je odlomila, ni bila varnostna, pač pa del starega objekta, ki se je obnavljal. Nadalje je ugotovilo, da bi tožnik delo lahko varno opravil z jeklenico, na katero bi se pripel z varnostnim pasom, ki pa ni bila nameščena. Delo je tožniku odrejal odgovorni vodja del na gradbišču B. K. (delavec izvajalca), ki tožniku jeklenice ni zagotovil in je celo izpovedal, da bi tožnik moral delo opraviti z dvižno košaro, kar pa pri delu, ki ga je opravljal tožnik pred padcem, zaradi nedostopnosti (na tleh se je nahajala ventilacija) ni bilo mogoče. Ni sporno, da je bila jeklenica nameščena šele po škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je prišlo do škodnega dogodka, ker delo tožnika ni bilo organizirano v skladu s pravili varnosti in zdravja pri delu. Ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje glede varne oprave dela, da je tožnik opravljal delo na višini popolnoma nezavarovan, kar je v vzročni zvezi s tožnikovim padcem z višine in je v nasprotju s pravili stroke in predpisi, ter da bi bil ustrezen vsak način, ki bi preprečil padec z višine, pritožbeno niso izpodbijani.

Glede krivdne odškodninske odgovornosti

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec v obravnavani zadevi zadostil vsem zakonskim ukrepom, ki jih je kot naročnik del glede varstva pri delu moral, a je kljub temu prišlo do škodnega dogodka, in pravilno zaključilo, da je tožencu uspelo dokazati, da ni podana njegova krivda za škodni dogodek in da zato ni podana njegova odgovornost po pravilih o subjektivni odškodninski odgovornosti. Obrazložilo je, da v sferi toženca ni vzrokov opustitve izvajalčevih pravno samostojno določenih obveznosti s področja varstva pri delu, torej opustitve, ki je v resnici pravno relevantni vzrok nastale škode. Sodišče je upravičeno sklepalo, da je neposreden vzrok nastale škode sicer sam padec, a njegove škodne posledice bi bile (lahko) preprečene, če bi izvajalec del ravnal v skladu s predpisi o varstvu pri delu. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema vse ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje glede kršitev toženca, ki mu jih očita tožnik, in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi od 22. do vključno 32. točke.

9Tožnik meni, da golo dejstvo, da je bil varnostni načrt sprejet, samo po sebi ne zadosti pogojem iz drugega odstavka 82. člena ZGO-1, temveč mora naročnik v skladu z omenjeno določbo poskrbeti tudi za to, da se varnostni načrt izvaja oziroma, da je gradbišče urejeno v skladu s tem načrtom. Tožnik si določbe 9. in 10. člena Uredbe in 82. in 85. člena ZGO-1 razlaga tako, da je naročnik vedno dolžan tudi sam poskrbeti za izvedbo varnostnih ukrepov, kot tudi sam izvajati nadzor nad varno izvedbo del, pa čeprav te obveznosti zadevajo tudi izvajalca in podizvajalca del. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da je obveznosti izvajanja varnostnih ukrepov imel tudi toženec; ker pa so ti ukrepi bili opuščeni in je tudi to bilo vzrok za nastanek škodnega dogodka, bi moralo sodišče sprejeti pravilen in logični zaključek, da je podana krivdna odškodninska odgovornost toženca za nastalo škodo.

10Drugi odstavek 82. člena ZGO-1 (naslovljen Pogoji za začetek izvajanja del) določa, da mora investitor poskrbeti za ustrezen načrt organizacije gradbišča, izdelan v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja in za izdelavo varnostnega načrta, v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu, ter zagotoviti, da bo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom. Izvajalec oziroma v primeru, če je več izvajalcev, tisti izvajalec, ki ga imenuje investitor, pa mora gradbišče urediti v skladu z varnostnim načrtom in izvajanje del organizirati tako, da zaradi njih na gradbišču ne bodo ogroženi varnost objekta, življenje in zdravje ljudi, promet, sosednji objekti ali okolje. Po prvem odstavku 85. člena ZGO-1 pa je investitor dolžan zagotoviti gradbeni nadzor. Le-tega bodisi poveri nadzorniku bodisi opravlja sam, če izpolnjuje pogoje za nadzornika. Prvi odstavek 9. člena Uredbe določa, da imenovanje koordinatorja za opravljanje nalog iz 7. in 8. člena te uredbe (naloge koordinatorjev v fazi priprave projekta in v fazi izvajanja projekta) ne odvezuje naročnika ali nadzornika projekta obveznosti, ki jih imata pri zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev pri delu na gradbišču. V 10. členu Uredbe pa je določeno, da je med izvajanjem del na gradbišču potrebno upoštevati in izvajati temelja načela iz zakona, ki ureja varnost in zdravje pri delu, še zlasti v zvezi z opravili, izrecno navedenimi v tem členu.

11Glede na obrazložitev v izpodbijani sodbi, v kateri je izpostavljeno stališče Vrhovnega sodišča o pomenu drugega odstavka 82. člena ZGO-1 z vidika odškodninske odgovornosti naročnika, izraženo v zadevi II Ips 100/2017, sodišče druge stopnje sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec izpolnil svojo obveznost, ki so mu jo določali ZGO-1, Uredba in Pogodba št. 21/06. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek utemeljilo na naslednjih pravilno ugotovljenih dejstvih in zaključkih: (-) da je imel toženec po Pogodbi št. 21/06 nalogo, da pred pripravo začetka del preda zemljišče za izgradnjo izvajalcu in da pridobi gradbeno dovoljenje (6. člen); (-) da je v 7. členu pogodbe določeno, da spada med naloge izvajalca Meteorit d.o.o. spoštovanje ZGO-1 ter na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih predpisov in drugih predpisov, ki se nanašajo na varstvo pri delu, protipožarno varstvo in ukrepe za zavarovanje dostopov na gradbišče; (-) da je toženec imenoval koordinatorja za varnost in zdravje pri delu, ki je izdelal varnostni načrt (v sodelovanju s tožencem kot naročnikom in izvajalcem) in redno preverjal, ali se le-ta v praksi izvaja, ter na kršitve opozarjal tako toženca kot izvajalca; pred škodnim dogodkom je izdal 4 opozorila, ki se nanašajo na neuporabo varnostnega pasu na višini brez varovalne opreme, po ugotovljeni kršitvi dne 29. 8. 2006 pa je bil izrečen celo ukrep prepovedi nadaljnjih del do ureditve oziroma odprave pomanjkljivosti; (-) da je bil M. d.o.o. glede na vsebino Pogodbe št. 001-1/06 o poslovno tehničnem sodelovanju z dne 15. 1. 2006, ki sta jo sklenila M. d.o.o. in tožnikov delodajalec D. d.o.o, tožnikov dejanski delodajalec in je bila na njem odgovornost zagotoviti varno opravljaje dela (skladno s 43. členom v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR in 24. členom v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD; (-) da iz varnostnega načrta izhaja obveznost vodje del, torej osebe na strani izvajalca, da so pred pričetkom dela izvedeni vsi ukrepi, predvideni v varnostnem načrtu in navodilih za delo, da so z njimi seznanjeni vsi delavci ter da zagotovi, da se pri izvajanju del upoštevajo vsi varnostni ukrepi in navodila, uporablja brezhibna in pregledana delovna oprema in osebna varovalna oprema. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi glede določbe prvega odstavka 9. člena Uredbe pravilno navedlo, da je potrebno to odgovornost presojati upoštevaje temeljna načela varnosti in zdravja pri delu v fazi izvajanja projekta. Četudi se je moč strinjati s tožnikom, da ni na mestu argument sodišča, temelječ sicer na mnenju izvedenca, da bi bil vsak poseg v način izvajana del poseg v organizacijo dela izvajalca, ki je gradnjo prevzel, pa je potrebno poudariti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zagotavljanje varnih delovnih pogojev in ukrepov za varno delo bila dolžnost izvajalca, kar potrjuje tudi sklenjena Pogodba št. 21/06, in sicer njen 7. člen. Pravilno je sklepanje sodišča, da bi moral izvajalec delo delavcev organizirati tako, da bi izpolnil svojo obveznost iz pogodbe (montaža hale), upoštevaje pravila o varnem opravljanju dela, in pravilen zaključek, da obveznosti naročnika (opustitev le-teh), ki so v zvezi s tem določena v 6. členu Pogodbe², niso v vzročni zvezi s poškodbo.

12Drži pritožnikova navedba, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, v čem so podobnosti obravnavane zadeve z zadevo II Ips 100/2017, a ta pomanjkljivost ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ni mogoče preveriti, ali resnično gre za bistveno dejansko stanje ali ne, kot navaja pritožnik. Toženec je navedeni primer podrobno predstavil in izpostavil podobnosti v vlogi z dne 20. 12. 2017, tožnik pa teh navedb, ki predstavljajo tudi sicer le navedbe o sodni praksi in ne o odločilnih dejstvih, ni konkretizirano prerekal, zaradi česar je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo v zvezi s to zadevo, da Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 100/2017³ definira položaj toženca kot investitorja in njegovo vlogo pri skrbi za varno delo manj strogo, kot je stališče zavzelo Višje sodišče, in izpostavilo, da se je Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ukvarjalo z vprašanjem pomena drugega odstavka 82. člena ZGO-1 z vidika odškodninske odgovornosti investitorja, ker navedeni člen nalaga investitorju oziroma naročniku del strokovno breme s področja varstva pri delu. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da toženec ni pravočasno zatrjeval nobenih dejstev, iz katerih je sodišče, sklicujoč se na judikat Ips 100/2017, zavrnilo zahtevek, in da gre zato za kršitev načela dispozitivnosti in hkrati za sodbo presenečenja.

13Pritožbeno sodišče zaradi jasnosti povzema, da je Vrhovno sodišče v zadevi II ips 10072017 ugotovilo, da je ta določba s konceptualnega vidika nenavadna, saj investitorju oziroma naročniku del nalaga strokovno breme s področja varstva pri delu. Nestrokovnjak - naročnik naj torej izdela varnostni načrt, ki se ga bo moral držati strokovnjak - izvajalec del. Obrazložilo je, da je konceptualni smisel te določbe mogoče videti, ko gre za varovanje navzven (zoper tretje), katerim bo investitor ob opustitvi dolžnega ravnanja skupaj z izvajalcem tudi solidarno odškodninsko odgovoren na podlagi 187. člena OZ; ko pa gre za varovanje izvajalčevih delavcev, pa gre za primer nadnormirane varstvene ureditve, saj je izvajalec del tisti, ki mora v skladu z ZVZD - z naročnikovim varnostnim načrtom ali brez njega - skrbeti za varnost svojih delavcev. Če to svojo obveznost opusti, je odškodninsko odgovoren. Vrhovno sodišče meni, da to, da gre za veljavno upravnopravno obveznost investitorja, še ne pomeni, da je zakonodajalec normiral tudi pravno pravilo z naslednjo vsebino: "Opustitev obveznosti iz drugega odstavka 82. člena ZGO-1 je podlaga investitorjeve odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo ob delu utrpijo delavci."; takšno pravno pravilo je lahko šele plod sodniškega ustvarjanja prava. A takšna sodna rešitev bi bila utemeljena le v primeru, ko bi bil vrednotno utemeljen tudi sklep o obstoju pravno relevantne vzročne zveze (131. člen OZ). Po presoji Vrhovnega sodišča tak sklep v konkretnem primeru ni utemeljen. Res je, da dolžnostno ravnanje, kakor je določeno v sporni zakonski določbi, na prvi pogled terja uporabo teorije o ratio legis vzročnosti. V skladu s to teorijo je vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo vzpostavljena, če je odgovorna oseba kršila varstveno normo, katere namen je bil prav preprečitev takšnega škodnega dogodka, kot se je pripetil. A Vrhovnemu sodišču se je zastavilo vprašanje, ali je namen te varstvene norme sploh lahko dosežen, če investitor ravna v skladu s predpisanim dolžnostnim ravnanjem. Ali še drugače: ali je obveznost, določena v drugem odstavku 82. člena ZGO-1, sploh primerno sredstvo za dosego namena (varnost delavcev). Med neizdelavo varnostnega načrta in škodno posledico realno gledano ni neposredne zveze. Neposreden vzrok je sicer sam padec, a njegove škodne posledice bi bile (lahko) preprečene, če bi tožnikov delodajalec ravnal v skladu s predpisi o varstvu pri delu. Prav obseg delodajalčevih samostojnih varnostnih obveznosti predstavlja po presoji Vrhovnega sodišča primerno sredstvo za dosego želenega namena (varnosti delavcev). O tem, da bi izvajalec tako moral ravnati ter da ni ravnal tako, ne more biti dvoma. Zato je bila zoper njega tudi izdana ugodilna sodba. Odškodninsko odgovornost, je poudarilo Vrhovno sodišče, torej že imamo vzpostavljeno in znotraj nje tudi jasno izraženo vzročno zvezo med opustitvijo izvajalca in škodno posledico. Izvajalčeva opustitev je bila torej samostojen pravno relevantni vzrok nastale škode in ni posledica dejstva, da investitor (laik) ni izdelal varnostnega načrta, marveč je posledica dejstva, da je kršil svoje samostojno določene varnostne obveznosti. Kljub manjkajočem varnostnem načrtu delodajalec namreč ni razbremenjen svojih obveznosti s področja varstva pri delu. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je v konkretni zadevi pomembno tudi to, da je bil investitor (fizična oseba, laik) v pogodbenem razmerju zgolj z enim samim izvajalcem (strokovnjakom) ter za uresničevanje varnostnih standardov ni bila potrebna nobena koordinacija. Drugače bi bilo morda v primeru, ko bi šlo za kompleksno gradnjo (npr. gradnjo viaduktov, tunelov, avtocest itd.) ter prav zaradi kompleksnosti gradnje, v kateri je soudeleženo večje število izvajalcev, posamezen izvajalec samostojno, brez enotnega varnostnega načrta varnosti delavcev ne bi mogel zagotoviti ali pa bi mu bilo to v bistveni meri oteženo. Šele v takšnem položaju se izdelava varnostnega načrta kaže kot primerno in tudi nujno sredstvo za dosego namena varnostne norme. Takšne dejanske okoliščine v zadevi II Ips 100/2017 niso bile ugotovljene, tožnik pa tudi ni vložil odgovora na revizijo, v katerem bi trdil, da so bile takšne dejanske okoliščine sploh zatrjevane. Po presoji Vrhovnega sodišča torej toženčeva opustitev obveznosti iz drugega odstavka 82. člena ZGO-1 ni povzročila škodne posledice, je sama zase ne bi mogla preprečiti in tudi ni vzrok opustitve izvajalčevih pravno samostojno določenih obveznosti s področja varstva pri delu, torej opustitve, ki je v resnici pravno relevantni vzrok nastale škode. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da med toženčevo opustitvijo in škodno posledico ni podana pravno relevantna vzročna zveza (131. člen OZ), kar nadalje izključuje obstoj toženčeve odškodninske odgovornosti.

14Glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec izpolnil svojo obveznost, ki mu jo je določal ZGO-1, Uredba in Pogodba št. 21/06, in glede na siceršnjo obrazložitev izpodbijane sodbe tožnik neutemeljeno v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje zavrača zahtevek izključno iz razloga, ker bi naj Vrhovno sodišče v domnevno podobnem primeru II Ips 100/2017 tudi zavrnilo zahtevek. Tožnik sicer pravilno ugotavlja, da obravnavani primer in primer iz judikata II Ips 100/2017 nimata identičnega dejanskega stanja. Kot navaja, je razlika med njima (tudi) ta, da je v obravnavani zadevi investitor (toženec) bil seznanjen s kršitvami varstva pri delu, ki so bile vzrok za tožnikovo nezgodo, zmotno pa pritožnik sklepa, da toženec ni naredil nič, da bi zagotovil spoštovanje predpisov iz varstva pri delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec, ki se nesporno ne ukvarja z dejavnostjo gradbeništva in nima v tej zvezi znanja s področja varnosti pri delu, upoštevaje zgoraj navedena določila ZGO-1 in Uredbe imenoval koordinatorja za varnost in zdravje pri delu, ki je, kot izhaja iz Knjige ukrepov za varno delo, opravljal oglede gradbišča, zapisoval ugotovljene nepravilnosti in o njih obveščal tako osebe na strani izvajalca kot tudi osebe na strani naročnika, prav tako pa je izrekel tudi ukrep prepovedi dela do odprave nepravilnosti. Izvrševal je torej aktivnosti, da bi preprečil kršitve. Pomembna je ugotovitev sodišča, da je do škodnega dogodka prišlo po izrečenem ukrepu in da torej očitno kljub začasni prepovedi dela na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varnost. Sodišče prve stopnje je upravičeno, saj je življenjsko logična oziroma sprejemljiva, sprejelo razlago koordinatorja za varnost pri delu, da se skrajne sankcije, prijave inšpekciji za delo, ki je bila v primeru kršitev v varnostnem načrtu tudi predvidena, ni poslužil, ker je pričakoval, da bo izvajalec zadevo uredil, in da tudi ni nujno, da bi v primeru podaje prijave inšpektor zaprl gradbišče. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev, da toženec in koordinator nista imela niti po zakonu niti po varnostnem načrtu predvidenih dolžnosti, da bi morala sama zagotoviti jeklenico in varnostne pasove oziroma druge ukrepe za varno delo. Sodišče prve stopnje pa se je pravilno opredelilo tudi do tožnikovih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, da je toženec opustil kakršnokoli aktivnost, da bi ponavljajoče se kršitve preprečil. Tako je glede izpostavljene prijave Inšpekciji za delo ugotovilo pravilno, kot v zvezi z očitkom koordinatorju, da ni gotovo, da bi inšpektor zaprl gradbišče in posledično preprečil škodni dogodek; glede plačilne sankcije: zadržanja plačila pa ugotovilo, da ta zakonsko in v varnostnem načrtu ni bila predvidena. Pritožbeno sodišče poleg navedenega tudi meni, da ni gotovo, da bi tak ukrep preprečil nastanek škodnega dogodka. Ni moč mimo tega, da je sam tožnik pri podajanju trditev na naroku 4. 9. 2014 navedel, da bi inšpektor verjetno ustavil dela, koordinator pa je izpovedal, da ni nujno, da bi inšpektor ustavil dela, čemur je sodišče sledilo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, s katerimi dokazi bi naj toženec uspel dokazati, da prijava inšpekciji ne bi preprečila škodnega dogodka in da inšpektor ne bi odredil ukrepov, ki bi preprečili škodni dogodek. Po obrazloženem zmotno lastno dokazno oceno predstavlja pritožbena navedba, da toženec ni uspel dokazati, da je od izvajalcev in podizvajalcev, potem ko ga je koordinator obvestil o kršitvah VPD, zahteval, da izvajalci in podizvajalci zagotovijo izvrševanje predpisanih in v varnostnem načrtu določenih ukrepov VPD. Ker je sodišče prve stopnje, kar je tudi sicer najbolj bistveno v tej zadevi, pravilno ugotovilo, da v sferi toženca ni vzrokov opustitve izvajalčevih pravno samostojno določenih obveznosti s področja varstva pri delu, torej opustitve, ki je v resnici pravno relevantni vzrok nastale škode, je pravilno zaključilo, da ni podana odgovornost toženca po pravilih o subjektivni odškodninski odgovornosti. Glede na obrazloženo pa je sodišče v 32. točki pravilno tudi navedlo, da je tožencu uspelo dokazati, da ni podana njegova krivda za škodni dogodek. Ni utemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka, češ da je sodišče spregledalo, da bi moral toženec glede na obrnjeno dokazno breme dokazati, da možni ukrepi, ki jih je imel na voljo za preprečitev škodnega dogodka (plačilne sankcije, zadržanje plačila, prijava inšpekciji za delo, zahteva izvajalcu) ne bi preprečili nezgode, in da tega ni niti ugovarjal niti zatrjeval, še manj pa dokazal, in da si je te razloge izmislilo kar sodišče, kar predstavlja kršitev načela dispozitivnosti in ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti ter bistveno kršitev ZPP. Toženec je namreč obrazloženo prerekal gornje navedbe tožnika na naroku 4. 9 2014. Ob dejstvu, da je v varnostnem načrtu v točki 9 določeno, da je naloga odgovorne osebe (vodje del), da zagotovi, da se pri izvajanju del upoštevajo vsi varstveni ukrepi in navodila, uporablja brezhibna in pregledana delovna oprema in osebna varovalna oprema, in da je dolžan upoštevati zahteve in prilagoditi varnostne ukrepe, ki jih koordinator za varnost in zdravje pri delu dodatno predpiše v Knjigi varnostnih ukrepov, kakor tudi ob dejstvu, da je obveznost delodajalca (v obravnavani zadevi je nesporno izvajalec del bil tudi dejanski delodajalec tožnika) po 11. členu Uredbe, da upošteva navodila koordinatorja za varnost in zdravje pri delu, je evidentno, da je izvajalec del tisti, ki je opustil obveznosti s področja varstva pri delu in pri tem ravnal skrajno malomarno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče, je neposreden vzrok škode sam padec tožnika, a njegove škodne posledice bi bile lahko preprečene, če bi izvajalec ravnal v skladu s predpisi o varstvu pri delu, ki delodajalcem nalagajo ustrezne ukrepe za zmanjševanje tveganj.

15Po obrazloženem ni utemeljen očitek v pritožbi, da so si zaključki v medsebojnem nasprotju (bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ki ga tožnik vidi v tem, da če je toženec bil po Uredbi dolžan zagotavljati varnostne ukrepe in spoštovati načela ter pravila ZVZD, ugotovljeno pa je bilo, da so bili ti ukrepi opuščeni, nikakor ni mogoče zaključiti, da je toženka izpolnila svoje obveznosti z zagotovitvijo varnih delovnih razmer. V medsebojnem nasprotju niso niti razlogi v delu, v katerem sodišče razlaga, da je toženec preko koordinatorja izvajal nadzor nad tem, ali je gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom. Zaključki sodišča v tem delu glede na obrazložitev izpodbijane sodbe niso nejasni in tudi ne neobrazloženi, niso pa niti v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami, kot očita pritožba. Z očitkom, da je sodišče, s tem ko je zaključilo, da je naročnik poskrbel za izvedbo varnostnega načrta, odločilo v nasprotju s spisovno dokumentacijo (zaslišanjem priče L. in Knjigo ukrepov za varno delo), ni moč utemeljiti bistvene kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za protispisnost, pač pa kvečjemu uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa glede na obrazloženo ni utemeljen. Ne drži niti pritožbena graja, da toženec ni prerekal trditve tožnika, da je bil toženec redno in večkrat obveščen s strani koordinatorja o kršitvah pravil varnega dela in opustitvah varnostnih ukrepov, pa kljub trajni naravi in teži kršitev ni odreagiral, saj je to prerekal na naroku 4. 9. 2014, takoj potem ko je tožnik podal navedbe. Ker sodba nima 33 strani, ni niti moč presoditi pritožbenega očitka, da so ugotovitve sodišča na strani 33, da je naročnik ustavil delo na gradbišču zaradi ponavljajočih se kršitev, podane izven trditev tožene stranke in da je posledično dejansko stanje napačno ugotovljeno in materialno pravo zmotno uporabljeno ter da je tak zaključek tudi v nasprotju z listinsko dokumentacijo.

Glede objektivne odškodninske odgovornosti

16Tožnik glede tega, kdo se šteje za nosilca nevarne dejavnosti navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo: da je bilo delo, ki ga je konkretno opravljal tožnik, to je delo na višini 10 metrov, ko je ta meril s svinčnico fasado, nevarna dejavnost in da škoda, ki je nastala tožniku, izvira iz te nevarne dejavnosti. Navaja, da je sodišče pravilno tudi navedlo, da riziko nastanka škode iz nevarne dejavnosti nosi tisti, ki se z njo ukvarja, oziroma v čigar interesu se ta dejavnost opravlja, zmotno pa je ugotovilo, da tožena stranka ni bila nosilec te nevarne dejavnosti oziroma da se z njo ni ukvarjala, ampak naj bi bila to le družba M. d.o.o. kot izvajalec del.

17Sodišče prve stopnje je v točki 33 obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da se le izvajalca del šteje za nosilca nevarne dejavnosti (kar je povzeto tudi še v nadaljevanju), zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da o tem ni razlogov v sodbi oziroma da so ti skopi in nejasni in da je sodba popolnoma neobrazložena, nejasna in se je ne da preizkusiti. Očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče je jasno obrazložilo, da za razliko od zatrjevanj tožnika meni, da se je z nevarno dejavnostjo, torej gradbenimi deli na višini, ukvarjal glavni izvajalec del na gradbišču podjetje M. d.o.o. in ne toženec kot investitor, ki je sicer dela izvajalcu naročil, in ki se sicer ukvarja s povsem drugo, torej strojno dejavnostjo (izdelovanje valjev in ulitkov) in ne z izvajanjem gradbene dejavnosti na gradbišču, saj tudi ni gradbeno podjetje. Torej izvajalec gradbene dejavnosti na gradbišču je bil tisti subjekt, ki se je ukvarjal z nevarno dejavnostjo, to pa je izvajalec del podjetje M. d.o.o., kateremu je bilo zaupano delo po Pogodbi št. 21/06, s katero je v izvedbo prevzel gradbena in obrtniška dela, po sistemu ″funkcionalni ključ". Sodišče prve stopnje je v točki 33 nadalje navedlo, da ugotavlja, da je glavni izvajalec prevzel star objekt, tega porušil in postavil nov objekt. Za izvedbo gradbenih del (tudi dela, ki ga je opravljal tožnik) je glavni izvajalec prejel tudi plačilo in se je torej gradbena dejavnost, ki jo je opravljal, izvajala v njegovem interesu, kot njegova pridobitna dejavnost, ki jo redno opravlja. Tožnik je preko svojega delodajalca (podizvajalca) opravljal gradbena dela na gradbišču, kot je dokazni postopek pokazal, je šlo za najem strokovno usposobljenih delavcev po glavnemu izvajalcu podjetju M. d.o.o. in ne za izvedbo dela pogodbenih del v celoti, tako da je lahko nosilec nevarne dejavnosti samo glavni izvajalec gradbenih del na gradbišču, ne pa toženec kot investitor.

18Tožnik meni, da je odločitev sodišča tudi pravno popolnoma zgrešena. Poudarja, da je smisel objektivne odgovornosti v tem, da za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno dejavnostjo, odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja in ima od tega korist (oziroma v čigar interesu se opravlja - o tem tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 659/2007). Odločitev je po njegovem zmotna, ker je sodišče omenjeni kriterij razlagalo preozko in povsem zmotno, zaradi česar je tudi dejansko stanje ugotovljeno napačno, posledično pa je napačno uporabljeno materialno pravo. Navaja, da besedne zveze ″ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja″ ni mogoče razlagati le v smeri, da je nosilec dejavnosti zgolj tisti, ki se z njo tudi profesionalno ukvarja (v danem primeru izvajalec, ki se je ukvarjal z gradbeno dejavnostjo), kot je to v danem primeru storilo sodišče prve stopnje, pač pa jo je potrebno razlagati širše. Povsem jasno je namreč, da se naročniki del običajno (oziroma po pravilu) ne ukvarjajo profesionalno s tisto dejavnostjo, ki so jo naročili - v danem primeru z gradbeno dejavnostjo, kar pa ne pomeni, da potemtakem niso bili nosilci te dejavnosti v času, ko se ta izvaja po njihovem naročilu in celo na njihovem objektu. Dejstvo je, da je v danem primeru ravno naročnik (toženka) rušil svoj star objekt in postavljal novega in s tem izvajal dela na svojem objektu (se ukvarjal z nevarno dejavnostjo), za kar pa si je pomagal z izvajalcem (v danem primeru M. d.o.o.), ki je za to usposobljen. Tožnik torej meni, da ukvarjanje z dejavnostjo v okviru zgoraj omenjenega kriterija ne pomeni zgolj profesionalnega ukvarjanja s to dejavnostjo, temveč v to ukvarjanje spada tudi sfera naročnika, ki na svojem objektu izvaja dela (oziroma nevarno dejavnost), pri čemer po pogodbi ta dela izvaja naročeni izvajalec. Nadalje sodišču očita, da pri presoji omenjenega kriterija ni upoštevalo niti tega, da je bil naročnik vseskozi vpet v posel in pri njem sodeloval. Izpostavlja, da je priča I. Š. (direktor toženke) izpovedal, so s strani toženke izvajali nadzor nad kvaliteto in količino porabljenega materiala, priča M. Ž. (s strani toženke) pa je izpovedal, da je izvajal celo koordinacijo med projektanti, da je tudi občasno prihajal na gradbišče, kakor tudi, da so s strani toženke izvajali nadzor nad strojnimi in elektro deli. Tožnik zato meni, da je glede na navedeno jasno, da je toženka vseskozi sodelovala pri izvedbi posla in se je posledično iz tega razloga tudi ukvarjala z nevarno dejavnostjo (kot tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, je namreč potrebno šteti tudi tistega, ki sodeluje pri izvedbi posla - bodisi preko koordinacije bodisi preko zgoraj navedenega nadzora). Tožnik sklepa, da v kolikor bi zavzeli razlago sodišča, potem naročnika itak nikoli ne bi mogli šteti za tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, razen v primeru, ko bi npr. ena gradbena firma naročila drugi, da ji pride nekaj izvesti na njen objekt in bi se torej obe firmi profesionalni ukvarjali s to dejavnostjo. Izpostavlja še, da je jasno, da je v danem primeru korist od same dejavnosti (izvedbe posla) v prvi vrsti imela toženka kot naročnik del (in ne samo izvajalec) in se je ta dejavnost izvajala v njenem interesu (da pridobi nov objekt) ter da pri tem ni dopustno gledati le ekonomskega interesa na strani izvajalca. Sodišču očita, da je v tem delu popolnoma zapostavilo naročnikov interes oziroma njegove koristi od izvedbe posla. Naročnik je namreč imel interes ter tudi korist od same dejavnosti (v zvezi s katero je tudi prišlo do škodnega dogodka). Imel je interes, da pridobi nov objekt; v zameno za plačilo pa je tudi pridobil korist oziroma dobrino - v konkretnem primeru nov objekt. Interes in korist od nevarne dejavnosti je torej v danem primeru bila tudi na strani naročnika (toženca), saj se vsak tovrstni posel izvede za to, da je vzajemna korist. Tožnik še navaja, da je o tem, da je naročnik posla nosilec nevarne dejavnosti, npr. odločilo tudi Okrožno sodišče v Celju, in sicer s sodbo P 681/2006 z dne 4. 5. 2010, ki jo je potrdilo Višje sodišče v Celju s sodbo Cp 1054/2010 z dne 26. 5. 2011. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti, da je bila toženka nosilka nevarne dejavnosti, v zvezi s katero je prišlo do škodnega dogodka (in tožnikove škode) in da je tako objektivno odškodninsko odgovorna tožniku za nastalo škodo.

19Pritožbeno sodišče ne deli gornjega tožnikovega prepričanja in kot pravilne sprejema argumente sodišča prve stopnje, da toženec (naročnik) ni bil obratovalec nevarne dejavnosti. To, da je toženec izvajal nadzor nad kvaliteto in količino porabljenega materiala in nad strojnimi in elektro deli, še ne pomeni, da je šlo za tako sodelovanje pri izvedbi posla, ki bi omogočalo sklepanje, da se je (tudi) toženec ukvarjal z nevarno dejavnostjo. Tak nadzor namreč naročnik logično izvaja zaradi ugotavljanja pravilne in pravočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti izvajalca, saj sicer ne more podati ustreznih ugovorov. Nenazdanje pa je relevantno tudi, da škoda izvira iz dela, v katerem je sodeloval tožnik; to delo pa je opravljal izvajalec del in ne naročnik, kar pomeni, da je tožnik delo izvajal v korist izvajalca del.

20Tožnik sodišču nazadnje očita, da je zmotno presojalo koncept objektivne odškodninske odgovornosti, ki izvira iz nevarne stvari. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da do poškodbe tožnika ni prišlo zaradi morebitne potencialno povečane nevarnosti, ki bi izvirala iz same ograje, ampak je vzrok nesreče v opustitvi varnostnih ukrepov. Taka odločitev ni nejasna, neargumentirana in pravno zmotna, kot graja tožnik. Sodišče prve stopnje je glede trditve tožnika, da predstavlja dotrajana kovinska ograja, ki se je odlomila, ko se je tožnik naslonil nanjo, nevarno stvar, pravilno ugotovilo, da ograja ni bila namenjena varovanju, ampak je bila predmet obnovitvenih - rušitvenih del. Sodišče je glede na izvedeni dokazni postopek pravilno zaključilo, da do poškodbe tožnika ni prišlo zaradi morebitne potencialno povečane nevarnosti, ki bi izvirala iz same ograje. Vzrok nesreče je bil v opustitvi varnostnih ukrepov, in tako bi za tožnikovo škodo v konkretnem primeru odgovarjal le tožnikov (dejanski) delodajalec oziroma glavni izvajalec, ki je bil zadolžen delo organizirati skladno s predpisi in pravili stroke. Sodišče je pravilno pojasnilo, da nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena OZ ni stvar, ki bi taka postala šele z nepravilno uporabo. Zgolj podredno, tudi če bi šlo za nevarno stvar, pa je nadalje ugotovilo, da je toženec s podpisom Pogodbe št. 21/06 glavnemu izvajalcu prepustil celoten objekt in je bil izvajalec tisti, ki je bil dolžan star objekt porušiti in zgraditi novega in s tem je toženec prenesel v uporabo tudi vse dotrajane elemente starega objekta, torej tudi vzdrževanje nevarne stvari in sam nadzor nad to stvarjo. Zato je pravilno sklepalo, da toženec ne more biti imetnik nevarne stvari in odgovoren po 150. člen OZ in da gre uporabiti 152. člen OZ, ki določa da namesto imetnika stvari odgovarja enako kot on tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri njem na delu. Pravilno je zaključilo, da je toženec uspel dokazati, da je riziko prešel na glavnega izvajalca del, ki je bil dolžan objekt porušiti, tudi ograjo, na katero se je naslonil tožnik, zato tožencu ni mogoče očitati, da bi bil imetnik nevarne stvari.

21Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem tožnika, da je primarni vzrok za nastanek škodnega dogodka bil v nestabilni in dotrajani ograji. Če ne bi bili opuščeni varnostni ukrepi, do padca, kljub dotrajani ograji, ne bi prišlo. Sodišču zato ni bilo potrebno presojati, ali je dotrajana kovinska ograja predstavljala nevarno stvar, in je neutemeljen očitek, da je dejansko stanje ostalo v tem delu nepopolno raziskano, posledično pa tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Zaključki sodišča v tem delu tudi niso popolnoma nejasni in v medsebojnem nasprotju, prav tako pa ni na mestu graja, da izostajajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar da predstavlja bistveno kršitev določb ZPP (14. točke 339. člena ZPP). Ker je sodišče pravilno ugotovilo primarni vzrok za nastanek škodnega dogodka, ne gre za kontradiktoren zaključek (tožnik očita, da je sodišče namreč predhodno ugotovilo dejansko stanje, da je do tožnikove poškodbe prišlo, ko se mu je odlomila kovinska ograja, nato pa zaključuje, da do tožnikove poškodbe ni prišlo v zvezi s to ograjo oziroma zaradi potencialno povečane nevarnosti ograje, kar je po njegovem kontradiktoren zaključek). Sodišče je v sodbi obrazložilo, zakaj šteje, da do škode ni prišlo v zvezi z dotrajano ograjo, zato ne drži, da sodba nima razlogov, da se je ne da niti preizkusiti, in ni utemeljena graja postopkovnih določb (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ne drži, da je zaključek sodišča, da nevarna stvar v smislu 2. odstavka 131. člena OZ ni stvar, ki postane takšna z nepravilno uporabo, sprejet izven trditvene podlage tožene stranke, saj ne gre za navajanje dejstev, pač pa za razlago prava. Četudi je sodišče izven konkretiziranih trditev toženca ugotovilo, da je v primeru, da bi se dotrajana ograja štela za nevarno stvar, pa je imetništvo te stvari s podpisom Pogodbe št. 21/06 prešlo na podjetje M. d.o.o., navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj je sodišče te razloge podalo zgolj podredno in torej niso odločilni, glede na to, da je sprejelo pravilen zaključek o vzroku nastanka škodnega dogodka. Neutemeljen je zato očitek, da je sodišče raziskovalo dejansko stanje in sprejemalo zaključke na dejstvih, ki jih tožena stranka ni zatrjevala (očitana kršitev 2. in 7. člena in ZPP v povezavi z 339. členom ZPP in posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo - 152. člen OZ). Tudi sicer pa ne drži niti, da je tudi zaključek sodišča, da je toženec uspel dokazati, da je riziko nevarne stvari (objekta) prešel na drugega, popolnoma neobrazložen (in posledično nepreverljiv ter obremenjen s postopkovno kršitvijo), saj je sodišče to obrazložilo v zvezi s Pogodbo št. 21/06 v točki 34. Pomembno je tudi, da tožnik pritožbeno ne izpodbija ugotovitve, da je bil izvajalec dolžan objekt porušiti. Tožnik navaja, da v kolikor pa je sodišče pri svojem zaključku imelo v mislih Pogodbo št. 21/06, ta obveze izvajalca po vzdrževanju in nadzoru nad objektom (posledično nad ograjo, kot delom le tega) ne vsebuje. Navedeno pa ne pomeni, da je sodišče dejansko stanje v tem delu ugotovilo povsem napačno in v nasprotju z vsebino listinskih dokazov, saj se je sklicevalo tudi na sodno prakso, ki je oblikovala nekaj pravil za prehod objektivne odgovornosti – le te pa je sodišče izluščilo iz vsebine razmerja med pogodbenima strankama, ki je razvidna iz navedene pogodbe. Nekonkretizirane pritožbene navedbe, da so zaključki sodišča v tem delu v nasprotju z listinsko dokumentacijo, kar predstavlja bistveno kršitev določb 15. točke 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno preizkusiti.

22Tožnik nazadnje navaja, da četudi bi pritožbeno sodišče štelo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je prišlo do prenosa imetništva objekta s strani toženke na glavnega izvajalca, je tožnik itak tekom postopka zatrjeval, da mu navzven ni bilo vidno, kdo je bil njegov obratovalec oziroma imetnik, česar tožena stranka ni konkretizirano prerekala in bi se morale šteti za priznane. Ker sodišče tega ni upoštevalo, mu tožnik očita kršitev 2., 7. in 214. člena ZPP. Navaja, da se sodišče se do teh trditev tožeče stranke o odločilnem dejstvu sploh ni opredelilo, s čemer je kršilo 8. točko 339. člena ZPP. Omenjena opustitev sodišča prve stopnje je imela za posledico napačno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa tudi napačno uporabo materialnega prava. V izpodbijani sodbi, navaja, posledično izostajajo tudi razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti (kršitev 14. točke 339. člena ZPP). V kolikor namreč navzven ni vidno, kdo je imetnik stvari, je tisti, ki je prepustil obratovanje drugemu, še vedno odgovoren kot imetnik nevarne stvari (o tem tudi pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, Poročilo VSS 2/92). Na toženi stranki je bilo trditveno in dokazno breme, da je bilo navzven vidno, kdo je dejanski imetnik objekta, tega pa toženka ni niti zatrjevala, niti dokazala.

23Tudi pritožbeni očitki, navedeni v prejšnjem odstavku, niso utemeljeni. Toženec je tožnikove navedbe konkretizirano in dokazno prerekal v vlogi z dne 7. 11. 2013. Ker je sodišče pravilno ugotovilo že to, da do poškodbe tožnika ni prišlo zaradi morebitne potencialno povečane nevarnosti, ki bi izvirala iz same ograje, se mu ni bilo potrebno opredeljevati še do navedb tožnika, da mu navzven ni bilo vidno, kdo je bil obratovalec oziroma imetnik.

24Nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP) so pritožbene navedbe, da je toženec, s tem ko je bil obveščen o pogostih in hudih kršitvah VPD s strani koordinatorja, in ni naredil popolnoma nič, da bi se kršitve odpravile, s takšnimi opustitvami pristal na to, da tudi sam postane soimetnik nevarne stvari in soopravljalec nevarne dejavnosti, posledično pa objektivno odškodninsko odgovoren tožniku, ker jih tožnik ni pravočasno navajal v postopku na prvi stopnji in v pritožbi tudi ni navedel opravičljivih razlogov.

25Nazadnje tožnik meni, da je zmotna tudi odločitev sodišča, da v danem primeru ne pride v upoštev 187. člen OZ. Trdi, da ni bil v nikakršnem pogodbenem odnosu s toženo stranko ali glavnim izvajalcem del, zaradi česar ima status tretje osebe. Navaja, da je o tem, da naročnik in izvajalec odgovarjata za nastalo škodo, ki nastane v zvezi z izvajanjem del oškodovancu (in to solidarno), odločilo s sodbo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 207/2014. Pritožbeno sodišče se s tožnikom ne strinja. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da po 187. členu OZ za tretjo osebo ne šteje nekdo, ki (v delovnem razmerju ali po pogodbi) sodeluje z izvajalcem del pri izvedbi del za naročnika (primerjaj sodbo II Ips 12/2009). Ker je tožnik sodeloval z izvajalcem del (izvajalec je bil njegov dejanski delodajalec), je odločitev sodišča pravilna. Tožnik se glede na obrazložitev sodbe neupravičeno sklicuje na sodbo II Ips 207/2014, saj v njej tožnik ni zatrjeval, da ima status tretje osebe.

26Po vsem obrazloženem izpodbijana sodba ni "sodbo presenečenja". Ne drži, da se tožnik o dejstvih, ki jih je sodišče vzelo za relevantna, ni mogel izjasniti oziroma nanje odgovoriti in da jih niti ne more preizkusiti.

27Pritožba tako ni utemeljena, saj niso podani niti razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi 353. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

28Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške.

¹ V 131. členu OZ, ki na splošno ureja odškodninsko odgovornost, sta določeni dve obliki odgovornosti: v prvem odstavku je predvidena krivdna ali subjektivna odgovornost, v drugem odstavku pa objektivna odgovornost po načelu vzročnosti. Primarna je krivdna odgovornost, objektivna odgovornost pa je podana izjemoma, in sicer zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati oziroma nevarnosti ni mogoče odkloniti.
² V 6. členu (obveznosti naročnika) je določeno, da se naročnik zavezuje, da bo izvajalcu pred pričetkom del predal zemljišče za izgradnjo predmeta pogodbe in gradbeno dovoljenje, ter da je izvajalec z izpolnitvijo navedenih obveznosti in veljavnim gradbenim dovoljenjem uveden v posel, kar se vpiše v gradbeni dnevnik.
³ V zadevi II Ips 100/2017 je tožnik, ki je kot delavec na gradbišču padel s strehe in se poškodoval, uveljavljal odškodnino tako od izvajalca del, kakor tudi od investitorja (toženca). Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in toženca zavezalo k solidarnemu plačilu odškodnine, pritožbeno sodišče pa je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo v prisodilnem delu potrdilo.