VSC Sklep Cp 358/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju (I.) ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem, po katerem je bil izdan pravnomočen sklep o dedovanju D 224/2018 z dne 15. 10. 2018,¹ spadajo tudi nepremičnine v R. H.,² po izjavi dediča v vrednosti 20.000,00 EUR; da po prvem odstavku 221. člena Zakona o dedovanju (ZD) sodišče v primeru, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde novo premoženje, ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju; da je sodišče prve stopnje pristojno za odločanje o predmetnem zapustnikovem nepremičnem premoženju (83. člen v zvezi s 4. členom Uredbe (EU) 650/2012); da je po pravnomočnem sklepu o dedovanju vse premoženje zapustnika dedoval sin R. S.; da se je zapustnikova hči R. Š. V. dedovanju po zapustniku odpovedala in da je R. S. dedič tudi pozneje najdenega premoženja; (II.) ter odredilo, da se pri predmetnih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist R. S.³

2Zoper predmetni sklep sta dedič (zapustnikov sin) in zapustnikova hči vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dodatno premoženje deduje zapustnikova hči. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, ker v obrazložitvi sklepa ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le-ti pomanjkljivi, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Predlagatelja sta 1. 9. 2018 sklenila dedni dogovor, s katerim sta razdelila zapustnikovo premoženje in je med njima nastalo obligacijsko razmerje, katerega veljavnost ni odvisna od sklepa o dedovanju. Kasnejša dedna izjava zapustnikove hčere na zapuščinski obravnavi 15. 10. 2018 (op. pravilno 10. 10. 2018) nasprotuje dednemu dogovoru, saj je bila dana v zmoti. S strani prvostopenjskega sodišča nista bila seznanjena, da se pred sodiščem v Republiki Sloveniji vodi zapuščinski postopek za premoženje, ki se nahaja v Republiki Sloveniji in v Republiki Hrvaški. Bila sta prepričana, da se bo za slednje premoženje vodil postopek pred sodiščem v Republiki Hrvaški. V zmoti sta se odločila, da se bo zapustnikova hči odpovedala dedovanju v Republiki Sloveniji., hkrati pa se bo zapustničin sin odpovedal dedovanju v Republiki Hrvaški. Zmotno sta bila prepričana, da bosta na takšen način zadostila dednemu dogovoru. Po sklenitvi dednega dogovora nista koristila pravnih nasvetov odvetniške družbe, zato nista bila seznanjena kako bo postopek potekal in sta bila v zmoti. Pričakovala sta, da ju bo prvostopenjsko sodišče povprašalo o premoženju v tujini in ju opozorilo na zgoraj omenjeno Uredbo (EU). Zaradi zmote je zapustnikova hči podala dedno izjavo pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo sklicati obravnavo in razjasniti dejansko stanje ter pozvati dediča, kaj je njuna prava volja. Storilo je bistveno kršitev postopka, saj je sklep izdalo brez glavne obravnave. Zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo dednega dogovora. Dedna izjava hčere zapustnika je bila podana v zmoti in je tako ni moč šteti za veljavno, saj ne predstavlja resnične in prave volje. Zmotno je tudi uporabljeno materialno pravo, saj bi moralo sodišče prve stopnje pravno normo glede enovitosti dednega postopka uporabiti drugače. Moralo bi zaslišati stranki in ugoditi njunemu predlogu.

3Pritožba ni utemeljena.

4Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz (po vsebini) 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD ni niti pojasnjen niti utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi pojasnilo poglavitne razloge, ki utemeljujejo sporno odločitev, pri čemer je izpodbijani sklep vsekakor mogoče preizkusiti. Skladno s prvim odstavkom z 221. člena ZD sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti nove zapuščinske obravnave, ker se je našlo premoženje v Republiki Hrvaški, za katerega se ob izdaji pravnomočnega sklepa o dedovanju v zvezi s popravnim sklepom sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini (kasneje najdeno premoženje), in drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno oziroma bistvena kršitev postopka v tej smeri ni podana.

5Tudi očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni podan. Sodišče prve stopnje je na podlagi vloge pritožnikov z dne 6. 2. 2019 ugotovilo, da spadajo v zapuščino tudi nepremičnine zapustnika v Republiki Hrvaški, in izpostavilo bistveno vsebino k vlogi priloženega dednega dogovora z dne 1. 9. 2018 (te nepremičnine naj bi po dogovoru dedovala zapustnikova hči). Na že opravljenem zapuščinskem naroku 10. 10. 2018 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spada v zapuščino zapustnikovo (takrat sodišču znano) premoženje v Republiki Sloveniji in da ima zapustnik dolgove, ki presegajo vrednost zapustnikovega premoženja. Pritožnika na naroku 10. 10. 2018 nista omenila niti premoženja v Republiki Hrvaški niti dne 1. 9. 2018 sklenjenega dednega dogovora, ki ga na naroku tudi nista predložila. Zapustnikova hči R. Š. V. se je na naroku odpovedala dedovanju po zapustniku, medtem ko se je zapustnikov sin R. S. priglasil k dedovanju in sprejel zapuščino zapustnika do celote. Sodišče je na podlagi dejstev ugotovljenih na naroku izdalo pravnomočen sklep o dedovanju v zvezi s popravnim sklepom sklepa o dedovanju. Na podlagi zgoraj ugotovljenega je sodišče prve stopnje v izpodbijanem dodatnem sklepu o dedovanju pojasnilo pravno naravo odpovedi dediščini (pomeni izjavo dediča, da noče biti dedič; ne more biti delna, pogojna in se ne more preklicati) in njene posledice (glej 133., 136. in 183. člen ZD; šteje se, da tisti, ki je izjavo podal, ni postal dedič, in se zato nanaša tudi na kasneje najdeno premoženje) ter izpostavilo enotno sodno prakso višjih sodišč, da lahko dedič zahteva razveljavitev svoje izjave s tožbo v pravdnem postopku, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (drugi odstavek 138. člena ZD). Ob vsem navedenem je zaključilo, da je R. S. dedič tudi pozneje najdenega spornega premoženja v Republiki Hrvaški (po prvem odstavku 221. člena ZD se pozneje najdena zapuščina med dediče razdeli skladno z dednopravnimi upravičenji po pravnomočnem sklepu o dedovanju).

6Pritožbeno sodišče se (ob spodaj omenjeni izjemi glede sklicevanja na sodno prakso) v celoti pridružuje pravilnim razlogom sodišča prve stopnje in k njim še dodaja, da so določbe o nepreklicnosti in nepogojnosti dednih izjav ter o prepovedi delnosti dednih izjav kogentne. Zapustnikova hči je pred sodiščem izjavila, da ne želi biti dedič. Prav tako pa gre s strani dediča R. S. za univerzalno sukcesijo. Njegov (dedičev) položaj je univerzalen, vezan na celotno dediščino, in ne le na posamezni del. Iz tega izhaja, da se je nanj preneslo vse, kar je bilo v pravnih razmerjih zapustnikovo, in ne le tisto, kar bi dediču ustrezalo. Tudi dedič, ki je sprejel zapuščino, te izjave glede kasneje najdenega premoženja ne more spremeniti oziroma se dedovanju ne more odpovedati. Ker delna odpoved dediščini ni mogoča, dedič ne more nasprotovati dedovanju preostalega dela zapuščine. Se pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno sklicuje na enotno sodno prakso.⁴ Gre namreč le za pretežno sodno prakso in obenem prakso, ki je v zadnjem času v ospredju, saj dosledno sledi temeljnim postulatom dednega prava, ki narekujejo, da sodišča v takšnih situacijah kot je obravnavana ne pridobivajo novih dednih izjav in ne upoštevajo spremenjenih dednih izjav.⁵

7Skladno z navedenim se pritožba neutemeljeno zavzema za nekakšno upoštevanje (pravne) zmote v zapuščinskem postopku, pri čemer velja še izpostaviti, da so nenazadnje pritožbene navedbe o obstoju zmote nedopustna pritožbena novota. Predlagatelja teh dejstev na prvi stopnji sojenja (na zapuščinskem naroku oziroma v zgoraj omenjeni vlogi) nista zatrjevala, v pritožbi pa nista izpostavila utemeljenih razlogov za prepozne navedbe (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Omenjene pritožbene navedbe so torej nenazadnje neupoštevne. Kot je pritožnikoma že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje imata zoper sporno dedno izjavo iz razloga pritožbeno zatrjevane zmote na voljo zgoraj omenjeno tožbo. Hkrati pritožba neutemeljeno izpostavlja nekakšno navidezno nasprotje med ″dednim dogovorom″ z dne 1. 9. 2018 in odpovedjo dediščini z dne 10. 10. 2018. Zapuščinsko sodišče upošteva le dedne izjave, pri čemer so dedne izjave (le) tiste, ki so (pravočasno) podane pred sodiščem ali predložene sodišču (208. člen ZD). Slednjega se očitno zavedata tudi pritožnika, ki izpostavljata njuno obligacijsko zavezo iz ″dednega dogovora″ z dne 1. 9. 2018. Sodišče prve stopnje glede na zgoraj izpostavljena stališča pravzaprav ni smelo samo posegati v sporno dedno izjavo, katere vsebina je postala del pravnomočnega sklepa o dedovanju. K navedenemu je sodišče prve stopnje nenazadnje zavezovalo tudi načelo enovitosti dednega postopka, ki ga pritožnika zmotno razlagata drugače.

8Ker drugih (konkretiziranih) pritožbenih očitkov zoper sodbo pritožnika nista podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanega sklepa glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD), pri čemer takšnih razlogov ni našlo.

9O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške.

¹ V zvezi s popravnim sklepom o dedovanju z dne 18. 3. 2019.
² Podrobnejši opis nepremičnin je razviden iz izreka izpodbijanega sklepa.
³ Podrobnejši opis vknjižbe je razviden iz izreka izpodbijanega sklepa.
⁴ O neenotnosti sodne prakse je mogoče sklepati na podlagi sklepa VS RS II DoR 40/2019 z dne 16. 5. 2019.
⁵ Podobno in s podrobnim opisom sodne prakse izhaja tudi iz prispevka Ane Krušič Čotar: Dedna izjava o pozneje najdenem premoženju, Pravna praksa, št. 22, 2018, str. 6-8.