VSL Sodba I Cpg 348/2019

I. Pritožbi se delno ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati 465,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2016 dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu I. točke izreka in II. točki izreka potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10.662,60 EUR s pripadki (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.054,00 EUR s pripadki (II. točka izreka). S tem je v celoti zavrnilo regresni zahtevek tožeče stranke za povrnitev nadomestil plače in stroškov zdravljenja delavca (zavarovanca tožeče stranke), ki se je poškodoval na delovnem mestu. Presodilo je, da ni podane vzročne zveze med opustitvijo servisiranja stroja s strani tožene stranke kot delodajalca in poškodbo oči delavca, saj bi slednji škodo lahko preprečil s tem, da bi nosil zaščitna očala.

2Zoper sodbo je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz razlogov zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po drugi in tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3V pritožbi navaja, da sta v obravnavanem primeru podana tako subjektivna kot objektivna odgovornost tožene stranke. Ne le, da proizvodna oprema v danem trenutku ni bila brezhibna, ampak je tožena stranka tudi opustila dolžen nadzor nad dejansko in pravilno uporabo zaščitnih sredstev. Tožena stranka odgovarja tudi zaradi malomarnega ravnanja delavca iz naslova odgovornosti delodajalca. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da mora delodajalec delavce ne le seznaniti z ukrepi za varno delo, pač pa mora izvajanje teh ukrepov tudi nadzirati in sankcionirati ter pri delavcih utrjevati zavest o njihovi pomembnosti. Za uspešno zagotovitev varnega in zdravega opravljanja dela je potrebno neprestano opozarjanje na nevarnosti in škodljivosti vsakega delovnega procesa v okviru vsakega delovnega mesta in konsistentno seznanjanje delavcev z ukrepi za odpravo in preprečitev škode. Stališče sodne prakse je, da se delodajalec ne more razbremeniti odgovornosti za škodo niti v primerih, če se izkaže, da je delavec ravnal povsem samovoljno in v nasprotju s pravili. Sodišče prve stopnje je ugotovilo soodgovornost tožene stranke in zavarovanca (delavca), vsakega do 50%. Tožena stranka odgovarja, ker stroj ni deloval brezhibno in ni izkazala, da bi bil redno servisiran, zavarovanec pa, ker pri delu ni uporabljal ustreznih zaščitnih sredstev, čeprav bi jih moral in jih je imel na voljo. Potem pa je zmotno zaključilo, da bi nastanek škode preprečila zaščitna očala, zaradi česar vzročna zveza v zvezi z opustitvijo tožene stranke ni podana, s tem pa ni pogojev za njeno odškodninsko odgovornost. S tem je sodišče prve stopnje prišlo v nasprotje z izvedenimi dokazi.

4Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži povračilo nadaljnjih stroškov postopka.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Predmet te pravde je regresni zahtevek tožeče stranke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerim od tožene stranke (delodajalca) terja povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja za delavca A. B. (zavarovanca tožeče stranke). Podlago za zahtevek predstavljajo določila prvega odstavka 86. člena in prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ). Zavod ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Odškodnina obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod (91. člen ZZVZZ).

7V skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravja pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Pri izvajanju ukrepov mora ravnati skrbno. Če ne ravna tako, pomeni njegovo ravnanje kršitev ZVZD-1 in je hkrati krivdno.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Pri toženi stranki je dne 12.2.2015 prišlo do delovne nesreče, v kateri se je poškodoval zavarovanec tožeče stranke in delavec tožene stranke A. A., ko mu je zaradi počenja cevi prečrpovalne naprave, kemična snov (kislina) brizgnila v predel obraza in oči. Utrpel je poškodbo oči. Delavec pri tem ni nosil zaščitnih očal, čeprav bi jih moral in jih je imel na voljo. Prav tako pa je bil z navodili za varno delo ter uporabo zaščitnih sredstev seznanjen in na delovnem mestu ni bil novinec, pač pa izkušen delavec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da delovni stroj – prečrpovalna naprava, ni bila redno pregledana ter servisirana, kot je to zatrjevala tožena stranka, saj v ta namen s strani tožene stranke predlagana priča B. B. tega ni potrdil.

9Nima prav pritožba, da je v danem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke kot delodajalca, ker ni izvajal zadostnega nadzora nad pravilno uporabo varnostne opreme. Odgovornost delodajalca je v danem primeru lahko le krivdna kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Prav tako pritožba nima prav, ko tolmači drugi odstavek 86. člena ZZVZZ, tako da bi bila podana tudi odškodninska odgovornost delodajalca zaradi krivdnega ravnanja delavca po 147. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zavod je namreč regresni upravičenec in ne tretja oseba. Navedena določba pa zajema primere, ko delavec povzroči škodo tretjemu, ne pa sam sebi. V nasprotnem primeru bi lahko zaradi regresnih zahtevkov delodajalca nasproti delavcu po 147. členu OZ prišlo do situacije, ko bi delavec moral sam sebi kriti stroške svojega zdravljenja in nadomestil plač. To pa je v nasprotju z nameni predpisov o zdravstvenem zavarovanju, ki so v varstvu oškodovanca in bi imelo zanj kaznovalni učinek.¹

10Pravilne pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke, t.j. opustitvijo rednega servisiranja prečrpovalne naprave in nastalo škodo. Obveznost rednega servisiranja, pregledov in skrbi za napravo kot sredstvo za dosego varnosti delavcev izhaja iz citiranega 5. člena ZVZD-1. Tožena stranka bi zato morala skrbeti za redno vzdrževanje prečrpovalne naprave in cevi po katerih se je pretakala nevarna kislina. Namen takšne obveznosti je prav v preprečevanju poškodb, do katerih lahko pride ob opustitvi izvajanja ukrepov. S tem pa je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo v skladu s teorijo pravnorelevantne vzročnosti (ratio legis vzročnost) po kateri je relevanten vzrok tisti, ki ga pravna norma šteje za vzrok oziroma, ki je kršitev pravne norme. Določbe, ki delodajalcem nalagajo skrb za varno delovno okolje in odpravljanje virov nevarnosti za delavce so namenjene preprečevanju poškodb na delovnem mestu. Zato je opustitev vzdrževanja delovnih strojev v pravnorelevantni vzročni zvezi s škodo, ki izvira iz napake na nevzdrževanem stroju.

11Dejstvo, da delavec ne nosi predpisane zaščitne opreme, čeprav jo je imel na voljo in bil o njeni uporabi ustrezno podučen, ne pretrga vzročne zveze, ampak je to treba obravnavati kot delavčev prispevek k nastanku škode, ki vodi k deljeni odgovornosti.²

12Odgovornost tožene stranke je v obravnavanem primeru podana zaradi neskrbnega vzdrževanja delovne opreme. Iz navedenih razlogov je toženi stranki mogoče očitati tudi malomarnost pri vzdrževanju delovne opreme, tako da je podana tudi njena krivda, kot zadnja predpostavka odškodninske odgovornosti.

13Pritožbeno sodišče sicer soglaša z zaključki sodišča prve stopnje stopnje, da nosi svoj del odgovornosti za škodni dogodek tudi delavec oz. zavarovanec. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil delavec o uporabi zaščitnih sredstev ustrezno podučen, da je šlo za izkušenega delavca in da so bila zaščitna očala delavcu na voljo je sodišče ustrezno obrazložilo v 9. in 10. točki obrazložitve, katere pritožbeno sodišča v izogib ponavljanju povzema. Delavcu je zato mogoče v zvezi z neuporabo zaščitnih sredstev očitati malomarnost. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Pri tem pa je za škodo soodgovoren tudi njen delavec, tako da je v danem primeru odgovornost deljena (171. člen OZ). Vsak od njiju je odgovoren 50%, saj sta oba enakovredno prispevala k nastanku škode .

14Tožena stranka je utemeljeno ugovarjala višini tožbenega zahtevka. Izkazala je, da je bil zaradi obravnavane nesreče delavec A. v bolniškem staležu do 10.4.2015 (B7), kar se sklada z opisom stroškov zdravljenja, ki jih je kot dokaz vložila tožeča stranka (A2) ter se nanaša na okulistiko in kapljice za oko. Priča C. C. pa je potrdil navedbe tožene stranke, da je delavec imel še eno nesrečo pri delu ob koncu meseca aprila. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je ob koncu aprila 2015 delavec utrpel še eno poškodbo pri delu, ki pa ni predmet tega postopka. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba niti ne izpodbija. Tožbeni zahtevek je zato po višini utemeljen le glede stroškov zdravljenja, ki so bila plačana lekarni X., Splošni bolnišnici Y., Zdravstvenemu domu Z. in Javnemu zavodu Ž. ter nadomestil plač, povrnjenih toženi stranki, do 10.4.2015. To se nanaša na obdobje obravnavnega škodnega dogodka in glede na tožbene navedbe ter predložena dokazila (A2 in A3) znaša 930,21 EUR. Glede na 50% odgovornost tožene stranke, mota ta tožeči stranki plačati znesek 465,11 EUR. V primeru soodgovornosti delavca je namreč zahtevek tožeče stranke omejen le na del za katerega odgovarja delodajalec.³ Zato pritožba ne more uspeti, kolikor zahteva več. Tožeča stranka zahteva tudi zakonske zamudne obresti od 22. 6. 2016. Glede na to, da je tožeča stranka že pred pravdo dne 3.6.2016 na toženo stranko naslovila regresni zahtevek, ki ga je slednja odklonila z odgovorom z dne 17. 6. 2016, tožeča stranka utemeljeno zahteva zakonske zamudne obresti od 22.6.2016 (299. člen in 378. člen OZ).

15Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem delu pritožba ni utemeljena in je sodišče pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo, saj ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

16Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka (4,36%). Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Zato se pritožba zoper II. točko izreka prvostopenjske sodbe zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

17Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa je pritožbeno sodišče prepoznalo kot nepotrebno vlogo, saj predstavlja v glavnem ponovitev stališč, ki jih je tožena stranka zastopala pred sodiščem prve stopnje, pa tudi sicer ni v ničemer doprinesla k odločitvi o pritožbi, zato tudi tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Glej tudi Sodbo VSRS III Ips 61/2016
² Glej tudi Skelp VSL I Cpg 519/2000.
³ Tako Sklep VSRS III Ips 1/2014