VSK Sodba Cpg 144/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zavrne predlog upnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče dolžniku odredilo prekinitev gradbenih del na izkopu gradbene jame na parcelah št. 17/2, 9/1, 20, 85/1, 86, 66, 69/1, 96/2, vse k.o. xx, in sicer: zabijanja pilotov, izvedbe geotehničnih sider, miniranja in uporabe razstreliva, pikiranja in uporabe udarnega kladiva, ki povzročajo prekomerne tresljaje in hrup.

2Zoper to odločitev se upnik pritožuje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o predlogu upnika v vsebini, kot jo je predlagal. Sodišče je namreč zavrnilo prekinitev izvajanja gradbenih del, medtem ko je upnik predlagal njihovo ustavitev. S tem je sodišče nedopustno poseglo v njegov zahtevek na način, da ga je spremenilo in tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da je vezano na pravnomočno upravno odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta na M. t.. Civilna sodišča so vezana zgolj na obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, ne pa tudi na druge sodne ali upravne odločbe. Predmetno zadevo je mogoče reševati zgolj v okviru predhodnega vprašanja, o katerem lahko sodišče samo odloči. To bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru upoštevati, saj so podane okoliščine, ki so bile v upravnem postopku s strani dolžnika zamolčane, vse to pa terja, da sodišče predhodno vprašanje samo reši. Ker sodišče ni tako ravnalo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče se tudi ni opredelilo do zatrjevanj upnika, da je dolžnik namenoma zamolčal podatke o izvedbi del v fazi priprave projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: PGD) in v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja, zaradi česar je upnik že sprožil ustrezne postopke za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja. Prav tako se ni izreklo glede zatrjevane grozeče škode na objektu upnika ter zdravju in življenju ljudi. Zato je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvami po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Gradbeni zakon (v nadaljevanju: GZ) ne izključuje možnosti, da med izvajanjem gradbenih del po že potrjenem projektu pride do ogrožanja sosednjega objekta. Zato sam obstoj veljavnega gradbenega dovoljenja ne pomeni, da so vsa na njem temelječa dela dopustna in jih ne bi bilo mogoče prepovedati z izdajo začasne odredbe. Izdaja gradbenega dovoljena je tudi sicer birokratski postopek. Ko pride do njegove realizacije, pa se lahko pojavijo okoliščine, ki predhodno niso bile upoštevane, kar ima lahko posledice, ki v fazi pridobitve gradbenega dovoljenja niso bile predvidene. Zato mora biti oškodovancem omogočeno varstvo tudi v fazi izvedbe gradbenih del. Napačni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede zatrjevane težko nadomestljive škode. Stališče, da ni ovir, da ne bi upnik sam prestavil svoje opreme na drugo lokacijo, predstavlja favoriziranje dolžnika, za kar ni nobene podlage. Dolžnik je tisti, ki bi moral zagotoviti izvedbo del, da lastniki sosednjih nepremičnin ne utrpijo škode. Poleg tega ni zanemariti dejstva, da se je načelno dolžnik zavezal k prestavitvi opreme, česar pa doslej ni realiziral. Upnik je z navedbami in zapisnikom z dne 31. 7. 2019 tudi izkazal nastanek konkretne škode. Izkazal je tudi vzročno zvezo med ravnanjem dolžnika in nastalo škodo. Nasproten zaključek sodišča je protispisen, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Upnik v zvezi s tem še dodatno prilaga fotografije z dne 6. 8. 2019, iz katerih izhaja, da se na gradbišču dolžnika nahaja stoječa voda, kljub dejstvu, da je bilo vreme suho s 30ºC. Gre za posledice, ki v postopku izdaje gradbenega dovoljenja niso bile predvidene, zato bi jih sodišče moralo presojati, saj jih je nujno preprečiti. Dodati je še, da je predlagana začasna odredba reverzibilna, saj bo kljub njeni izdaji in izpolnitvi lahko kasneje za dolžnika vzpostavljeno prejšnje stanje. Prepoved izvajanja del, kot jo predlaga upnik, pa ne presega namena njene izdaje (preprečitev težko nadomestljive škode). Dolžnik z izdajo začasne odredbe tudi ne bi utrpel nobene škode, saj bi se mu izrekla prepoved točno določenih del. To pomeni, da bi z gradbenimi deli lahko nemoteno nadaljeval, pri čemer bi uporabil druge postopke za dosego istega cilja. Pri regulacijski začasni odredbi pa niti ni nujno, da je pogoj težko nadomestljive škode izkazan. Ne drži niti zaključek sodišča, da je predlagana začasna odredba nejasna. Iz predloga je jasno razvidno, da se prepoved nanaša na uporabo vseh razstreliv in pikiranja, saj je splošno znano, da ti povzročajo prekomerne tresljaje in hrup. Če je bil predlog upnika nejasen, pa bi ga moralo sodišče pozvati k dopolnitvi in postavitvi konkretnega in jasnega zahtevka. Ker tega sodišče ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je pri zaključku o neobstoju opustitvenega zahtevka upnika spregledalo določbo četrtega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki izrecno omogoča, da se oškodovalcu naložijo ustrezni ukrepi za preprečitev nastanka škode oziroma njeno zmanjšanje. Dopustno je torej zahtevati od dolžnika, da gradbena dela izvaja na način in po postopkih, ki ne povzročajo prekomernega hrupa in vibracij sosednjemu zemljišču, oziroma se mu smiselno prepovejo dejanja, ki prav to povzročajo. To pa je zabijanje pilotov, izvedba geotehničnih sider, miniranje in pikiranje ter uporaba udarnih kladiv in razstreliva. Upnik je zahteval izdajo začasne odredbe tudi zaradi prekomernega hrupa. V strokovni oceni hrupa je bil vir hrupa pri izkopu gradbene jame popolnoma zamolčan. Posledično je Sklep Agencije RS za okolje (v nadaljevanju: ARSO) napačen in zanemarja bistvene vplive hrupa na okolje. Upniku tako grozi težko nadomestljiva škoda ne samo zaradi vibracij in eksplozij, ampak tudi zaradi prekomernega hrupa.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je na podlagi preizkusa izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo (niti očitanih niti drugih) bistvenih kršitev določb postopka in je pri odločitvi o utemeljenosti predlagane začasne odredbe tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijani sklep tudi vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni in v celoti omogočajo pritožbeni preizkus.

5Predmet presoje v obravnavani zadevi je utemeljenost izdaje začasne odredbe v zavarovanje upnikove nedenarne terjatve iz naslova vznemirjanja lastninske pravice s prepovedjo izvedbe gradbenih del izkopa gradbene jame na nepremičninah dolžnika, in sicer zabijanja pilotov, izvedbe geotehničnih sider, miniranja, pikiranja in uporabe razstreliva ter udarnega kladiva. Upnik je namreč v postopku zatrjeval, da dolžnik pri izvedbi gradnje javne podzemne garaže z navedenimi deli povzroča prekomeren hrup in vibracije, zaradi česar mu grozi nastanek težko nadomestljive škode. Ta bi nastala zaradi možnega vpliva gradnje na mehansko odpornost in stabilnost zgradbe ''S. P.'', kjer izvaja svojo pedagoško dejavnost, motenj v delovanju njegove raziskovalne opreme in možnega ogrožanja zdravja in življenja sodelujočih v pedagoškem procesu.

6Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo¹, svojo odločitev pa utemeljilo z obrazložitvijo, da v primeru izvajanja splošno koristne dejavnosti (gradnja javne garaže), za katero je dal dovoljenje pristojni organ, upnik kot lastnik sosednjega zemljišča v zavarovanje svojega pravnega položaja pri čezmernem vplivu imisij nima na voljo opustitvenega zahtevka, temveč zgolj pravico do povrnitve škode, ki presega običajne meje (tretji odstavek 133. člena OZ). Lastniki sosednjih zemljišč morajo namreč trpeti čezmeren vpliv te dejavnosti, saj ta (oz. dela v njenem okviru, ki povzročajo imisijo) sama po sebi ni protipravna², temveč je kot takšna obravnavana zgolj nastala čezmerna škoda. Ker po tem stališču gradnja na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (dovoljenja pristojnega organa) ni protipravna, sodišče prve stopnje ni sledilo niti upnikovemu zahtevku na stvarno pravni podlagi (99. v zvezi s 75. členom Stvarnopravnega zakonika - SPZ), katere uporaba je sicer v primeru splošno koristne dejavnosti že po naravi stvari izključena³.

7Takšnemu materialnopravnemu stališču pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je tudi v primeru opravljanja splošno koristne dejavnosti mogoče zahtevati izvedbo upravičenih ukrepov za preprečitev nastanka škode oziroma njeno zmanjšanje (četrti odstavek 133. člena OZ), vendar mora pri tem upnik najprej zatrjevati in izkazati grozečo škodo, ki presega običajne meje, nato pa zahtevati le tiste ukrepe, ki so glede na splošno potrebnost in koristnost dejavnosti dolžnika in s tem povezanim javnim interesom upravičeni. Temu pa upnik v obravnavni zadevi ni zadostil, saj je svoj zahtevek gradil na temelju določb prvega in drugega odstavka 133. člena OZ, zaradi česar škode, ki presega običajne meje, ni posebej zatrjeval. Poleg tega gre v primeru upravičenih ukrepov pri izvajanju splošno koristne dejavnosti po stališču teorije in sodne prakse⁴ le za posamezne ukrepe kot obliko povračila škode z vzpostavitvijo prejšnjega stanja, čemur pa predlagana začasna odredba ne ustreza.

8V zvezi s tem je primarno potrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je zahtevek iz začasne odredbe nedoločen (nejasen), saj iz njega ni mogoče razbrati, katera dela izkopa gradbene jame želi upnik pravzaprav prepovedati. V kolikor upnik meri na splošno prepoved izvajanja vseh teh del (zabijanja pilotov, uporabe udarnih kladiv, geotehničnih sider, piniranja in pikiranja), je že na podlagi določbe tretjega odstavka 133. člena OZ takšen opustitveni zahtevek izključen, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Gre namreč za gradbena dela v okviru splošno koristne dejavnosti, ki so po obsegu in vsebini z gradbenim dovoljenjem in PGD projektom dovoljena (dovoljenje pristojnega upravnega organa), na kar je sodišče pri odločanju vezano (13. člen ZPP).⁵ V kolikor pa upnik z zahtevkom teži k prepovedi izvajanja le tistih del izkopa gradbene jame, ki bi povzročali prekomeren hrup in tresljaje (in škodo, ki presega običajne meje), pa je takšen zahtevek glede na izmerljive vrednosti (ne)dovoljenih imisij neopredeljen, zato obsega del, ki naj bi bila v prepovedi zajeta, ni mogoče določiti. Takšna začasna odredba, četudi bi bila izdana, pa ne bi bila izvršljiva, zato ne bi dosegla namena zavarovanja (prvi odstavek 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

9Glede tega tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje upnika pozivati k dopolnitvi oziroma popravi svojega zahtevka. Postopek za izdajo začasne odredbe je namreč nujen in hiter, zaradi česar je materialno procesno vodstvo v njem omejeno, v primerih, ko ni naroka, pa celo izključeno. Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, je torej breme priprave pravilnega in popolnega predloga zavarovanja. Če je ta pomanjkljiv, ga sodišče brez predhodnega poziva stranke k dopolnitvi oz. popravi navedb zavrne⁶.

10Zahtevek za prepoved izvajanja spornih del izkopa gradbene jame pa že po naravi stvari ne more predstavljati upravičenega ukrepa po četrtem odstavku 133. člena OZ, kot to skuša prikazati pritožba. Splošno znano dejstvo je namreč, da izkopa gradbene jame brez uporabe udarnega kladiva, geotehničnih sider in pilotov, oziroma pikiranja ter po potrebi miniranja, ni mogoče izvesti. S prepovedjo teh del bi bilo dolžniku pravzaprav prepovedno izvajati izkop gradbene jame, s tem pa bi bila ustavljena celotna gradnja objekta. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bo dolžnik kljub predlagani prepovedi z gradbenimi deli še lahko nadaljeval. Predlagana prepoved izvajanja spornih del torej po svoji naravi ne predstavlja upravičenega ukrepa (vzpostavitve prejšnjega stanja), ki bi mu bilo mogoče nuditi pravno varstvo v skladu s četrtim odstavkom 133. člena OZ. Zavrnitev takšnega upnikovega predloga je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljena.

11Upoštevaje vse navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da upnik ni za verjetno izkazal svoje terjatve, pravilen in ga pritožba ne omaje. Ker s tem ni izpolnjen že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ), se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati še z vprašanjem, ali so za verjetno izkazane tudi ostale predpostavke za njeno izdajo (druga oz. tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano škodo na raziskovalni opremi upnika in škodo, ugotovljeno z zapisnikom z dne 31. 7. 2019, za odločitev o zadevi torej niso pravno pomembni. Posledično so tudi pritožbene navedbe v tem delu nerelevantne in na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vplivajo, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.

12Upoštevaje vse navedeno pritožba ni utemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (druga točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

-------------------------------------------------------------------

¹ Sodišče je sicer v izreku izpodbijanega sklepa uporabilo izraz 'prekinitev', vendar s tem po oceni pritožbenega sodišča ni nedopustno poseglo v zahtevek upnika, saj je bila z začasno odredbo predlagana prepoved izvajanja del do 15. dne po pravnomočni rešitvi spora, kar je po vsebini smiselno enako kot njihova prekinitev. Sodišče je tako odločalo o vsebini zahtevka, ki izhaja iz upnikovega predloga, temu skladna pa je tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa.

² V zvezi s čimer je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da vprašanje dovoljenosti gradnje in izvedbe del izkopa gradbene jame predstavlja predhodno vprašanje, ki je bilo že rešeno v upravnem postopku in je sodišče v skladu z načelom prirejenosti postopkov nanj vezano (13. člen ZPP). S pravnomočnim gradbenim dovoljenjem je bila namreč dovoljena gradnja po vsebini in obsegu, kot izhaja iz PGD projektne dokumentacije, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja, v tej pa je zajeta tudi izvedba del s piloti, geotehničnimi sidri, večjimi stroji z žlico, udarnim kladivom in razstrelivom (priloga A17 in A22 spisa).

³ V primeru splošno koristne dejavnosti je opustitveni zahtevek izključen, zato uporaba tretjega in četrtega odstavka 133. člena OZ izključuje uporabo prvega in drugega odstavka 133. člena OZ in tudi uporabo 75. člena SPZ. Prim. tudi: M. Juhart, Zahtevki zaradi opravljanja splošno koristne dejavnosti, Podjetje in delo 2009, št. 6-7.

⁴ D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 769.

⁵ Upnik sicer svoje trditve v zvezi z dopustnimi ravnanji dolžnika opira na dejstvo, da je dolžnik v postopku presoje vplivov na okolje pri ARSO namenoma zamolčal določena dejstva v zvezi s predvidenim obsegom in vsebino gradbenih del, vendar večjega obsega del, kot je dovoljen po PGD projektu ni zatrjeval. Nasprotno, zajetje vseh spornih del izkopa gradbene jame v PGD projektu kot sestavnem delu gradbenega dovoljenja celo sam priznava. Odločanje o (ne)dovoljenosti spornih del izkopa gradbene jame, za katera v tem trenutku še obstoji dovoljenje pristojnega organa in eventualni prepovedi le-teh, je tako pridržano upravnemu organu, pred katerim je upnik sicer tudi že sprožil postopek za ugotovitev ničnosti gradbenega dovoljenja.

⁶ Prim. VSL II Cp 2942/2015, VSC II Cpg 249/2016.