VSM sodba IV Kp 31496/2012

I. Pritožbi obdolženega B.B. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 31496/2012 z dne 1. 4. 2015 obdolženega B.B. spoznalo za krivega pod točko 1 kaznivega dejanja ponareditev poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko 2 kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo posamezni kazni tri in štiri mesece zapora, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 mu je naložilo posebni pogoj, da mora oškodovanki v roku petih mesecev plačati 2.245,25 EUR, v primeru neizpolnitve te obveznosti lahko sodišče pogojno obsodbo prekliče in določeno enotno kazen izreče. Po drugem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 298,35 EUR in stroškov pooblaščenke oškodovanke, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom ter sodno takso.

2Proti taki sodbi sta se pritožila:

- obdolženec, ki uvodoma navaja, da se pritožuje „nad sodbo v celoti“, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje;

- zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3V predmetni zadevi je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 31496/2012 z dne 1. 12. 2016 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča IV Kp 31496/2012 z dne 20. 4. 2016, ker so bile kršene določbe o vročanju prvostopne sodbe obdolžencu ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je po vročitvi prvostopenjske sodbe obdolžencu zadevo odstopilo v ponovno odločanje pritožbenemu sodišču.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika nista utemeljeni.

5Obdolženec z izvajanjem, da je izrek napadene sodbe nejasen in nasprotuje sam sebi, ker neizplačilo regresa ni kaznivo, saj ne gre za izplačilo prejemka iz delovnega razmerja, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana. Izrek napadene sodbe tudi v primeru, če bi izvajanja obdolženca držala, kar pa ne, ne bi bil nerazumljiv, niti v nasprotju sam s sabo ali celo nezakonit, kot to zatrjuje pritožba. Izvajanja pritožbe bi lahko pomenila, da dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, v tem delu ni kaznivo, ker nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. To pa predstavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki bo obrazložena v nadaljevanju.

6Obdolženec tudi z navajanjem, da je izrek napadene sodbe nejasen in nezakonit, ker se datumska obdobja 1. 5. 2011 do 19. 6. 2011 ne ujemajo z navedbo plačnih obdobij (neplačilo plače za april in maj 2011), meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki tudi v tem primeru ni podana. Iz izreka napadene sodbe pod točko 2 namreč povsem jasno in razumljivo izhaja, da se obdolžencu očita zavestno kršenje določb Zakona o delovnih razmerjih (nadalje ZDR), ki predpisujejo povračila stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR), plačilo regresa (131. člen ZDR) in plačni dan oziroma do kdaj mora delodajalec delavcu izplačati plačo (134. člen ZDR), in sicer v obdobju od 1. 5. 2011 do 19. 6. 2011, ker je obveznost izplačila posamezne plače do 18. v mesecu (18. 6. 2011 in 19. 6. 2011 sobota in nedelja). V zvezi s tem se obdolžencu očita, da oškodovanki plače ni izplačal za mesec april in maj 2011, kar pa ni v nasprotju z datumskim obdobjem v opisu kaznivega dejanja, kot to zatrjuje pritožba, ker bi moral obdolženec aprilsko plačo oškodovanki izplačati na TRR do 18. 5. 2011, majsko plačo pa do 20. 6. 2011. Z navajanjem, da oškodovanka v tem obdobju ni delala za zavod M.M.M.S., ampak za K. d. o. o. ter da zato ni upravičena do plačila za delo in prejemkov, pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7Bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena „KZ-1“ (pravilno ZKP) v pritožbi uveljavlja tudi zagovornik obdolženca s trditvijo, da obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah prič in med samimi listinami in zapisniki. Dokazila o dvigih gotovine in tudi listina na list. št. 90 ne dokazujejo, da so bili opravljeni dvigi v zvezi z obravnavanimi potnimi nalogi, niti podpis T.T. ne dokazuje vsebine in namena, s katerim bi lahko z gotovostjo obremenili obdolženca v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ponareditve poslovnih listin. Pritožba v zvezi s tem izpostavlja, da obdolženec potnih nalogov ni izdajal, niti jih ni obračunaval, v kolikor bi bilo z njimi kaj narobe, pa jih ne bi uporabil.

8Opisana kršitev ni podana. Pritožba to kršitev utemeljuje z lastno oceno izvedenih dokazov in z zagovorom obdolženca, z ničemer pa ne pojasni v čem bi naj obstajalo nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin oziroma zapisniki o izpovedbah prič, niti med samimi listinami in zapisniki. Zato v pritožbi zatrjevana kršitev ni z ničemer izkazana.

Pritožbi iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka ZKP sta zato neutemeljeni. Kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni zasledilo.

9Po stališču zagovornika je sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe obdolženca in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je zavrnilo dokazni predlog obrambe po ponovnem zaslišanju prič T.T. in J.E. To kršitev zagovornik utemeljujejo z navedbo, da bi z zaslišanjem priče T.T. bilo ugotovljeno, ali se je zaposlenim v zavodu M.M. dajala akontacija gotovine za službeno pot, prav tako da bi se podrobneje razčistilo, kaj predstavlja podpis T. na listini pod list. št. 90 spisa. Pričo bi se lahko podrobneje zaslišalo tudi, kdo je dajal oškodovanki v podpis sporne potne naloge, saj v kolikor jih je oškodovanka prejela v podpis s strani T., je po mnenju pritožbe evidentno, da v kazenskem postopku ni prava oseba. V tej zvezi po mnenju obrambe ni bil preizkušen zagovor obdolženega, da je potne naloge odobraval računovodja, ker je bil obdolženec dosti odsoten ter da njemu ni znano, če je s potnimi nalogi kaj narobe in ga v tej zvezi tudi ni nihče opozoril, da bi bilo kaj narobe. Sodišče je zmotno sledilo tudi izpovedbi oškodovanke, da je poročilo o delu, ki je potrjevalo lažne potne naloge podpisala, ker se je od nje tako zahtevalo. V kolikor bi se to dogajalo, bi se o tem oškodovanka zagotovo zaupala sodelavki T.T. in računovodji J.A. ob predaji potnih nalogov. Zavrnitev dokaznega predloga je po stališču pritožbe vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

10Zatrjevana kršitev ni podana. Z zgornjimi izvajanji zagovornik podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo in sprejelo sodišče prve stopnje ter jo obrazložilo v napadeni sodbi. S tem pritožba v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne utemelji pa v pritožbi uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj je zavrnilo dokazni predlog zagovornika po ponovnem zaslišanju prič T.T. in J.E. in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi prvostopenjske sodbe ter jih sprejema kot pravilne (2. točka sodbe). To, o čemer naj bi bili priči ponovno zaslišani, sta priči že izpovedali, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne obstajajo razlogi za njuno ponovno zaslišanje. Sodišče je namreč dolžno izvesti le pravno relevantne dokaze, od katerih je odvisna ugotovitev, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje in je zanj krivdno odgovoren. Predlagatelj pa je dolžan utemeljiti pravno relevantnost predlaganega dokaza, kar pritožbi z lastno oceno izvedenih dokazov, s katero utemeljuje relevantnost ponovnega zaslišanja prič in s tem povezano kršitev pravice do obrambe, ni uspelo.

11Obdolženec v pritožbi uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navajanjem, da neplačilo regresa ni kaznivo ter da pri kaznivem dejanju ponarejanja listin manjka bistveni element kaznivega dejanja, to je časovna in krajevna določnost kaznivega dejanja. Pritožba, kot že navedeno, s takšnimi izvajanji očita kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

12Pritožbi ni mogoče pritrditi. V izreku sodbe opisano kaznivo dejanje pod točko I ima namreč vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1, ustrezno sta določena tudi čas in kraj storitve kaznivega dejanja. Pritožba v zvezi z izvajanji, da se oškodovanka ne spomni ne kje in ne kako je prejela potni nalog z dne 22. 4. 2010 ter da ji ga je verjetno dal obdolženec, prezre, da se obdolžencu ne očita ponareditev poslovnih listin, temveč uporaba, torej ko lažno listino sestavi druga oseba, obdolženec pa jo uporabi kot resnično, čeprav ve, da je lažna. V zvezi s tem je opis kaznivega dejanja, da je obdolženec 31. 5. 2010 podal vmesno poročilo po programu (dalje opis pod prvo alinejo točke 1) in 15. 2. 2011 finančni del poročila po programu (dalje opis pod drugo alinejo točke 1) ter k obema priložil zahtevek za plačilo sredstev, h katerima je predložil lažne potne naloge in od Ministrstva za notranje zadeve zahteval povračilo potnih stroškov za službena potovanja, čeprav je vedel, da le ta niso bila opravljena, dovolj določen, jasen in razumljiv ter omogoča presojo, da so v opisu podana vsa dejstva in okoliščine, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1. Ker so zakonski znaki kaznivega dejanja popolni in jasni, ne drži niti izvajanje pritožnika, da mu je onemogočena učinkovita obramba ter sklicevanje na sklep Ustavnega sodišča RS Up-879/14 z dne 11. 12. 2014, ki v konkretni zadevi ne pride v poštev.

13Enako velja za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka, v katerem se obdolžencu očita kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Pritožba se v zvezi z zatrjevanjem, da neplačilo regresa ni kaznivo, ker regres ne spada med prejemke iz delovnega razmerja, sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 261/2010 z dne 16. 6. 2011. Zatrjevanjem pritožbe ni mogoče pritrditi, ker se obdolžencu kaznivo dejanje očita po prvem odstavku 196. člena KZ-1, kjer „med druge prejemke iz delovnega razmerja“ spada tudi regres. Prav to pa izhaja tudi iz zaključka sodbe Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje pritožba, pri čemer je bil ta del sodbe očitno spregledan(8. točka sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 261/2010 z dne 16. 6. 2011).

14Kršitev kazenskega zakona pritožba zagovornika uveljavlja le uvodoma, ko navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, a navedene kršitve ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Zato je uveljavljanje te kršitve ostalo povsem brez podlage.

15Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženca in njegovega zagovornika dodaja:

16Bistvo pritožbe obdolženca glede kaznivega dejanja pod točko I izreka je graja dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je sodbo oprlo na izpovedbo oškodovanke in njene evidence, ki niso bile podpisane s strani vodje ter navajanje, da obdolženec ni kontroliral potnih nalogov, niti ni vedel kdaj je kdo odšel na pot, zato ni podanega direktnega naklepa. Glede kaznivega dejanja pod točko 2 pritožba ponavlja zagovor obdolženca, da je oškodovanka vedela, da ni podpisala pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 2. 2011 do 31. 3. 2011 za delo v M.M. ter od 1. 4. 2011 do 31. 5. 2011 za delo v K. d. o. o. S tem je oškodovanka sama povzročila, da je bila pogodba o zaposlitvi za delo v M.M. sklenjena nezakonito, imela pa je tudi podlago, da je lahko zahtevala sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. V obdobju od 1. 4. 2011 do 30. 4. 2011 ter od 2. 5. 2011 do 6. 5. 2011 oškodovanka ni delala v M.M., temveč je z delom nadaljevala v K. d. o. o., zato ji ne pripada plača, temveč nadomestila ali plačana odsotnost z dela, kar pa ne podlega definiciji kaznivosti neizplačila po prvem odstavku 196. člena KZ-1.

17Zagovornik enako kot obdolženec zatrjuje, da je izpovedba oškodovanke A. C. neverodostojna ter ponavlja zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanih kaznivih dejanj ter zatrjuje, da obdolženec ni vedel za dvigovanje denarja z računa in podpisovanje T., niti ni potnih nalogov odobraval, prav tako da mu ni bilo znano, da je z njimi kaj narobe, zato jih je priložil k poročilu o opravljenem delu. Po stališču zagovornika je zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, v tej zvezi enako kot obdolženec zatrjuje, da je oškodovanka imela pogodbo o zaposlitvi podpisano do januarja 2011, do takrat je plače prejela, za februar in marec 2011 je dobila v podpis drugo pogodbo o zaposlitvi, ki je namerno ni hotela podpisati, čeprav so ji plačo za februar in marec 2011 dali. Za april in maj 2011 bi oškodovanka morala iti delati za podjetje K. d. o. o., ker projektov na zavodu M.M. ni bilo več. Plača za mesec april 2011 je bila za oškodovanko pripravljena v podjetju K. d. o. o., vendar je ni bilo mogoče prijaviti v zdravstveno zavarovanje, ker ni podpisala pogodbe o zaposlitvi, zato plače ni bilo mogoče izplačati.

18Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, da ni vedel za lažne potne naloge ter da o dvigih denarja oškodovanke iz TRR in vrnitvi denarja ne ve nič. Oporo za tak zaključek pa ni imelo le v izpovedbi oškodovanke A.C., ki je povedala, da nikoli ni bila v pisarni zavoda M.M. v Trzinu ter da jo je za potne naloge prosil obdolženec, ona pa jih je izpolnjevala po njegovih navodilih, temveč tudi v izpovedbi priče T.T. Prav ta priča, na katero se sklicuje tudi pritožba, je namreč prepričljivo pojasnila, da je potne naloge kontroliral obdolženec, ki je vedel kdaj se gre na pot, po vrnitvi pa se je dokumentacija o službeni poti predložila računovodstvu. Oškodovanka je o svojem delu vodila evidenco porabe delovnih ur, ki jo je predajala mesečno in iz katere je razvidno, kakšno delo je kateri dan opravljala. Iz evidence pa izhaja, da je bila v inkriminiranih dneh, torej 20. 4. 2010, 22. 4. 2010, 28. 4. 2010, 12. 1. 2011, 21. 1. 2011 in 31. 1. 2011 v Murski Soboti in ne v Trzinu, natančno pa je tudi opisano kakšno delo je te dni v Murski Soboti opravljala. Pri tem ne gre prezreti, da evidenca glede porabe delovnih ur za april 2010 ni bila identična tisti, ki je bila priložena poročilu, namenjenemu Ministrstvu za notranje zadeve glede prikaza poti v Trzin prav iz razloga, ker slednja temelji na potnih nalogih, priloženih k poročilu, ki jih je morala podpisati, čeprav službenih poti ni opravila.

19Pritožbi se sicer s takšno dokazno oceno ne strinjata in zatrjujeta, da poročilu oškodovanke o porabi delovnih ur ni mogoče verjeti, ker ga ni podpisal vodja, vendar pri tem prezreta, da je izpovedbo oškodovanke o tem, da nikoli ni bila v pisarni v Trzinu, potrdila tudi kot priča zaslišana J. E., ki se je spomnila sestankov v Ljubljani oziroma v Trzinu in tudi v Murski Soboti, vendar je povedala, da oškodovanke ne pozna, niti se ne spomni, da bi se kdaj srečali. Glede na dejstvo, da je oškodovanka prejela plačilo za opravljeno delo tudi na podlagi poročil o porabi delovnih ur, ki so jih zaposleni morali voditi, prav tako je obdolženec s poročili zaposlenih o porabi delovnih ur upravičeval porabo stroškov po projektih, ni mogoče slediti pritožbi obdolženca, da mu poročila oškodovanke o porabi delovnih ur niso bila predložena, niti da jim ne gre verjeti, ker jim je očitno kot delodajalec sledil tudi sam (pa čeprav, kot navaja, jih ni podpisal). Iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi priče T.T. v delu, ko je poskušala prikazati, da je oškodovanka delo opravljala tudi v Trzinu in zanikala, da bi od oškodovanke prejela kakršnikoli denar, ki ji je bil izplačan v zvezi s spornimi potnimi nalogami za službene poti v Trzin. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da prav dvigi denarja do centa natančno, potrjujejo izpovedbo oškodovanke, da gre za dvige denarja v zvezi s spornimi potnimi nalogi. Glede na izveden dokazni postopek sta pritožbi neutemeljeni tudi v delu, ko poskušata dvom v verodostojnost izpovedbe oškodovanke prikazati zaradi neujemanja vsote dvigov in zneskov izplačanih za lažne potne naloge na TRR oškodovanke. Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji verodostojnosti oškodovanke te okoliščine upoštevalo ter ji je tudi upoštevaje podpis T. na dvižnem listku (list. št. 90), utemeljeno sledilo (sodba, str. 7-9). Ne drži izvajanje pritožbe zagovornika, da poročila o delu ni oddajal obdolženi, temveč vedno vodja projekta T.T. Obdolženi je 31. 5. 2010 oddal vmesno poročilo z zahtevkom in z lažnimi potnimi nalogi, prav tako finančni del poročila 15. 2. 2011, le da je kot odgovorna oseba podpisana T. T.. V tej zvezi je poudariti, da je bil obdolženec edini zastopnik zavoda in kot tak odgovoren za njegovo poslovanje, priča T. pa je povedala, da se je glede evidentiranja stroškov in prikazovanja le teh, vedno delalo po navodilih obdolženca. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo, da je kaznivo dejanje storil z obliko direktnega naklepa, kar vse je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo (8. točka sodbe).

20Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pa ne morejo omajati niti izvajanja pritožbe obdolženca, da pogodbe št. C1711-09460234 nikoli ni videl, niti po njej ni oddajal nobenih poročil, ker prav nasprotno izhaja iz podatkov spisa (list. št. 174 do 180). K zahtevku za izplačilo stroškov po tej pogodbi, pa je bilo priloženo tudi poročilo o delu oškodovanke ter lažni potni nalogi (20. 4. 2010, 22. 4. 2010 in 28. 4. 2010). Enako velja za finančni del poročila z dne 15. 2. 2011, kjer je v izreku napadene sodbe, pri št. pogodbe prišlo do napake, ker le-ta pravilno glasi C1711-10-460367. Zaradi navedenega pa ugotovitve sodišča prve stopnje niso napačne, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Ker je program po pogodbi natančno in jasno opredeljen, št. pogodbe ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženec dne 15. 2. 2011 podal finančni del poročila po programu Informiranje državljanov tretjih držav o možnosti udeležbe v programih vključevanja v slovensko družbo po pogodbi in zahtevek za izplačilo sredstev, h kateremu je priložil lažne potne naloge (12. 1. 2011, 21. 1. 2011 in 31. 1. 2011). Kot neutemeljeno se izkaže tudi obširno ukvarjanje pritožb o tem, ali je zavod posloval z gotovino ter da je blagajno imela le družba K. d. o. o., ker to ni z ničemer povezano s spornimi potnimi nalogi.

21Pritožbama tudi ni mogoče pritrditi, ko zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, opisano pod točko 2 izreka. Ne drži izvajanje pritožb, da je oškodovanka v obdobju od 1. 4. 2011 do 31. 5. 2011 delala za K. d. o. o.. Sodišče prve stopnje se je glede dejanskega stanja tega kaznivega dejanja utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke ter sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 98/2014 z dne 7. 10. 2014 ter pravilno ugotovilo, da je oškodovanka do 31. 1. 2011 imela veljavno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za opravljanje dela v zavodu M.M., katerega direktor je bil obdolženec. Oškodovanka je prepričljivo povedala, to pa izhaja tudi iz evidence porabe delovnih ur, da je delo za zavod M.M. opravljala tudi v mesecu februarju, marcu, aprilu in maju 2011 ter brez veljavne pogodbe o zaposlitvi prejela plači za mesec februar in marec 2011, neplačani sta ostali le plači za mesec april in maj 2011. Glede neplačanih obveznosti iz delovnega razmerja, katere obdolženi dolguje oškodovanki, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 193/2011 z dne 23. 5. 2012. In sicer iz III. in IV. točke izreka sodbe, ki sta pravnomočna od 31. 1. 2013, izhaja, da je obdolženec dolžan oškodovanki obračunati in izplačati plači tudi za meseca april in maj 2011 (ugodeno je bilo tudi za meseca junij in julij 2011, ki nista pod obtožbo - točka III) ter izplačati sorazmerni del regresa za leto 2011 (ugodeno je bilo plačilo regresa za leto 2011- točka IV), prav tako stroške prevoza na delo in iz dela ter stroške prehrane (III. točka izreka sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 52/2013 z dne 13. 6. 2013 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 952/2013 z dne 9. 1. 2014). Ne drži izvajanje pritožbe obdolženca, da oškodovanki za čas bolniškega staleža od 16. 5. 2011 do 19. 6. 2011 ne pripada plačilo. Kot obdolženi sam izpostavlja je bila oškodovanka na bolniškem staležu 30 delovnih dni, zato ji v tem času pripada nadomestilo plače, ki se izplača iz sredstev delodajalca, kar predstavlja prejemke iz delovnega razmerja (tretji odstavek 137. člena ZDR). Neutemeljeno je tudi izvajanje pritožb, da je oškodovanka pri sebi zadržala nepodpisano pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Prav nasprotno namreč izhaja iz že citirane sodbe delovnega sodišča Pd 98/2014 z dne 7. 10. 2014, kjer je bilo ugotovljeno, da je oškodovanka na delovnem mestu od 31. 1. 2011 dalje delala brez veljavne pogodbe o zaposlitvi, kar je imelo za posledico transformacijo pogodbe v pogodbo za nedoločen čas. Obdolženec je nato oškodovanki ponudil v podpis pogodbo o zaposlitvi za določen čas za nazaj, nakar ga je oškodovanka opozorila, da ima veljavno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je obdolženec oškodovanki 10. 5. 2011 v podpis ponudil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v drugi družbi ter od nje zahteval, da podpiše bianco odpoved, kar je oškodovanka odklonila. Po oškodovankinem pozivu za odpravo kršitev in izpolnitev obveznosti, da se sklene pogodba za nedoločen čas, ji je sklenitev take pogodbe ponudil, nekaj dni zatem pa ji je vročil obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vse navedeno tako ne potrjuje izvajanj pritožb, da je oškodovanka sama povzročila nezakonito delo, ampak potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da obdolženec zavestno ni ravnal po predpisih o delovnih razmerjih, saj kljub temu, da je oškodovanka delo za zavod M.M. opravljala tudi v mesecu aprilu in maju 2011, slednji plač, sorazmernega dela regresa, stroškov prevoza na delo in iz dela ter stroškov prehrane, ni izplačal. Kar zadeva premoženjsko stanje zavoda M.M. se obdolženec neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 103/209 ter poudarja, da je šlo v obravnavanem primeru za zavod, ki je posloval neprofitno, če projektov ni bilo, tudi plače ni bilo mogoče izplačati. Ne glede na statusno obliko v okviru katere je deloval in zaposloval obdolženec, je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zavod M.M. ni posloval z izgubo, niti ni imel blokiranega računa in so v spornem obdobju še prihaja nakazila, ki so bila povezana z delom na projektih, ki ga je opravljala tudi oškodovanka. Zato ni dvoma, da je bil obdolženec objektivno zmožen plačati obveznosti oškodovanke iz delovnega razmerja, ki izhajajo iz izreka napadene sodbe, kar vse je s prepričljivimi in tehtnimi razlogi obrazložilo že sodišče prve stopnje (sodba str. 9).

22Po obrazloženem, in ker pritožbi tudi v preostalem podajata lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, se pokaže, da pritožbena izvajanja obdolženca in njegovega zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, zato sta pritožbi zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljeni.

23Obdolženec se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, zagovornik pa le uvodoma, ko je navajal, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče je zato glede na uveljavljane pritožbene razloge, odločbo o kazenski preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo odločbe o kazenski sankciji v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter obdolžencu izreklo sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo. V njej mu je določilo primerni posamični ter enotno zaporno kazen ter preizkusno dobo in mu utemeljeno določilo posebni pogoj, da mora v roku petih mesecev oškodovanki A.C. povrniti protipravno premoženjsko korist v znesku 2.245,25 EUR.

24Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP), ko tudi pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

25Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspelih pritožb. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7111, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.