VSL Sodba II Cp 1163/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku izročiti žival št. ID SI 0000 in mu plačati znesek 7.778,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2015 dalje. Višji zahtevek do zneska 10.120 EUR je zavrnilo. Tožencu je naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov.

2Toženec v pritožbi zoper ugodilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Stališče izpodbijane sodbe, da so bile toženčeve navedbe o predmetu pogodbe pogodbo o dosmrtnem preživljanju, nekonkretizirane in nepravočasne, temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Pritikline nepremičninam, ki predstavljajo kmetijo, so poleg kmetijskega orodja in strojev tudi živali. Na podlagi pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičninah se prenese na pridobitelja tudi lastninska pravica na pritiklinah, razen če jih pogodbeni stranki posebej ne izvzameta. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju postal lastnik kmetije v ... oziroma nepremičnin, ki jo tvorijo. Ker je s pridobitvijo lastninske pravice na glavni stvari postal lastnik vseh pritiklin te kmetije, vključno z živino, ki je bila predmet pogodbe, mu ni bilo treba substancirano in z dokazi podkrepljeno navajati, da je bila volja pogodbenih strank, da se prenaša tudi lastninska pravica na živini. Če je sodišče smatralo, da toženec ni ponudil zadostne trditvene podlage, bi ga moralo v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti na pomanjkljivosti.

Dokazno breme glede lastništva živali je na tožniku. Sodišče na podlagi dokazov, predloženih s strani pravdnih strank, ni moglo z gotovostjo ugotoviti lastništva nad predmetnimi živalmi in je sklepalo na podlagi dokaznega bremena, ki ga je nepravilno naložilo tožencu. Sodišče bi moralo ugotoviti, da tožniku ni uspelo zanesljivo dokazati lastninske pravice na živalih.

Ugotovljena višina vrednosti živali je nepravilna, ker ne upošteva stroškov, ki jih je imel toženec z vzrejo teh živali. Toženec je v prvi vlogi navajal, da je treba od cene govedi odšteti vhodne stroške njihove vzreje, v drugo vlogi je s pripombami na izvedensko mnenje opozoril, da bi morala izvedenka od ugotovljene vrednosti živali odšteti stroške vzreje živine in predlagal dopolnitev mnenja. Toženec je dovolj substancirano podal trditveno podlago in predlagal dokaz, s katerim jih je bilo mogoče dokazati. Z dopolnitvijo mnenja bi izvedenka lahko ocenila vrednost stroškov. Ker sodišče izvedenki ni naložilo dopolnitve mnenja, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Brez upoštevanja stroškov vzreje je vrednost živine ocenjena previsoko. Zmotno je stališče sodišča, da bi moral v zvezi s temi stroški postaviti nasprotne zahtevke po 95. in 96. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

Ugotovitev sodišča o nastopu slabovernosti od 18. 5. 2015 dalje nima podlage v tožnikovih trditvah in dokazih. Toženec ni bil v dobri veri kvečjemu od prejema tožbe 2. 11. 2016 dalje. Napačna je zato odločitev glede živali 1. V času njenega pogina v letu 2016 je bil v dobri veri, da je njen lastnik, in zato ne odgovarja. Enako je napačna odločitev glede živali 2 in 9, ki sta plod živali 1 in na katerih je toženec pridobil lastninsko pravico na podlagi drugega odstavka 59. člena SPZ v trenutku njihove ločitve od glavne stvari. Toženčeva dobra vera, da je predmetna živina njegova last, je temeljila na veljavni pogodbi o dosmrtnem preživljanju, s katerim je pridobil kmetijo, in je tako utemeljeno verjel, da je s tem pridobil v last tudi vse premičnine na njej.

Iz enakih razlogov je napačna tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska iz naslova neupravičene obogatitve, ki je vezana na datum toženčevega prejema zahtevka.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Ker je trditev, da živina ni bila predmet pogodbe, ostala neprerekana, toženec na podlagi sklenjene pogodbe ni postal njen lastnik. Tožnik neutemeljeno graja prevalitev dokaznega bremena nanj. Toženec ni konkretiziral potrebnih stroškov vzreje, niti ni podal približne ocene. Za svoje trditve tudi ni ponudil nobenega dokaza. Ker sporna živina po neprerekanih navedbah ni bila predmet pogodbe, je na njej pridobil lastninsko pravico na podlagi dedovanja. O tem je tudi obvestil toženca.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je zahtevek za izročitev ene živali in plačilo denarnega zneska utemeljeval s trditvami, (1) da je toženec z zapustnikom sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere je postal lastnik kmetije na naslovu ... , vendar pa predmet pogodbe niso bile tudi živali in druge premičnine, (2) da je kot dedič z zapustnikovo smrtjo postal lastnik živali, ki so bile tedaj v hlevu na zapustnikovi kmetiji, in (3) da je toženec živali (razen ene) po zapustnikovi smrti brez njegovega dovoljenja prodal.

6Zmotno je pritožbeno stališče, da je toženec na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju postal ne le lastnik nepremičnin, ki sestavljajo kmetijo, ampak tudi vseh njenih pritiklin, vključno s spornimi enajstimi glavami živine. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju s smrtjo A. A. (8. 7. 2012) kot preživljanca (ki mu je toženec pomagal na posestvu od leta 2008) postal lastnik in posestnik nepremičnin, ki sestavljajo kmetijo. Tudi ni bilo sporno, da so se vse obravnavane živali v trenutku preživljančeve smrti nahajale na tej kmetiji in da je sedaj tam le še ena (žival 6). Toda tožnik (ki je edini zakoniti dedič po pokojnem preživljancu) je trdil, da živali niso bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, toženec pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni pravočasno ugovarjal tej trditvi. Šele v odgovoru na pritožbo zoper sodbo, izdano v prvem sojenju, je navedel, da je bila živina kot pritiklina zaobsežena s pogodbo. Ker toženec ni pravočasno nasprotoval tožnikovi trditvi, da živali niso bile predmet pogodbe – s trditvami, da je bila sklenjena pogodba in da so živali njegova last, tega ni storil – gre za nezanikano dejstvo, ki se po drugem odstavku 214. člena ZPP štejejo za priznano.

7Stališče teorije in sodne prakse, da živali na kmetiji predstavljajo pritiklino kmetije, ni v nasprotju s stališčem v sodbi. Ne pomeni namreč, da se pogodbeni stranki ne bi mogli dogovoriti drugače. Tak drugačen dogovor je zato tudi lahko predmet dokazovanja v pravdi.

8Neutemeljen je tudi očitek o pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu. Toženca, ki ga je zastopal odvetnik, sodišče ni bilo dolžno opozoriti na postavitev dodatnih trditev, s katerimi bi določeno zatrjevano dejstvo (šele) postalo sporno.

9Pravilno je pritožbeno stališče, da je moral obstoj lastninske pravice na živalih dokazati tožnik, ki uveljavlja vrnitveni in obogatitveni (glede poginule živali odškodninski) zahtevek, ne drži pa pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo o tem dejstvu na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo lastništvo živali na podlagi predloženih dokazov in ne na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Glede vsake živali je navedlo razloge za sklep, čigavi dokazi so trdnejši in tako dovolj zanesljivo dokazujejo lastninsko pravico. Pri tem je izhajalo iz pravilne podmene, da so živali, ki so bile ob zapustnikovi smrti na kmetiji v njegovi lasti, domnevno v njegovi lasti. Ob tako močnem indicu je moral toženec ponuditi nasprotne trditve in dokaze, ti pa po neizpodbijani dokazni oceni niso bili dovolj trdni, da bi mogli ovreči njegovo dokazno težo. Pravilno je tudi stališče v sodbi, da vzreja ali osemenitev živali sami po sebi ne privedeta do pridobitve lastninske pravice na njej.

10Neutemeljen je tudi očitek o zmotnosti stališča v sodbi, da toženec odgovarja za žival, ki je poginila v decembru 2016. Po 166. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je v primeru, ko je bila stvar, ki je bila na nedovoljen način odvzeta imetniku, uničena zaradi višje sile, odgovorna oseba dolžna dati zanjo denarno odškodnino.

11V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bil lastnik živali ob njenem poginu tožnik, da je tožnik toženca dobro leto prej pozval, naj mu izroči živali, in da se toženec na to zahtevo ni odzval. Pravilno je zato stališče sodbe, da toženec odgovarja za naključno uničenje stvari, in torej tudi za žival, ki je poginila, ko je bila pri njem.

12Neutemeljeni so nadalje očitki glede višine nadomestila za živali, ki jih je toženec po zapustnikovi smrti prodal. Pravilna je ugotovitev v sodbi, da toženec ni podal dovolj trditev niti dokazov, da bi se bilo mogoče izreči o njegovi trditvi o upoštevnosti stroškov vzreje.

13Odločitev o višini nadomestila temelji na zakonskih pravilih o neupravičeni obogatitvi, po katerih je neupravičeno obogateni dolžan nadomestiti vrednost dosežene koristi (190. člen OZ). Po teh pravilih – pri čemer v delu, pomembnem za obravnavano zadevo ni bistvene razlike med pravili OZ in SPZ - ima pridobitelj pravico do povračila potrebnih stroškov in do povračila koristnih stroškov, če so ti koristni za lastnika oziroma kolikor se je zaradi njih povečala vrednost ob vrnitvi (194. člen OZ oziroma 95. člen SPZ).

14Ni potreben odgovor na vprašanje, ali lahko toženec navedene stroške uveljavlja le na podlagi nasprotnega zahtevka oziroma pobotnega ugovora ali zadostuje že ugovor. Toženec namreč ni navedel niti dovolj dejstev, niti predlagal dokazov, ki bi nudili podlago za ugotavljanje, kateri in kolikšni stroški so mu nastali z vzrejo. Navedel je le, da vzreja govedi terja znaten denarni in delovni vložek in da je povezana tudi s tveganjem, ker se vloženi strošek vedno ne povrne, to pa ponazoril na primeru ene krave.

15Izvedensko mnenje daje podlago za sklep, da strošek vzreje ni element, ki ga je po pravilih stroke treba upoštevati kot odbitek pri ugotavljanju vrednosti posamezne govedi. Izvedenka je namreč na vprašanje sodišča, ali je pri oceni vrednosti posamezne živali upoštevala stroške vzreje in kolikšni so povprečni mesečni stroški vzreje, navedla, da je v skladu z nalogo sodišča ocenila vrednost živali ob prodaji, da stroški vzreje niso bili upoštevani, ker niso bili upoštevani niti prihodki iz nje (kmetijske subvencije, mleko, teleta, hlevski gnoj) in da povprečni mesečni strošek vzreje ni dovolj natančen podatek, če ni podan skupaj z oceno celotnih prihodkov iz tega naslova.

16Pravilnosti tega mnenja toženec v pritožbi ne oporeka. Prav tako ne trdi, da sodišče ne bi izvedlo dokazov, ki jih je sam in pravočasno predlagal v zvezi s trditvami o stroških vzreje. Pravilno je zato stališče v izpodbijani sodbi, da toženčeve navedbe niso narekovale natančnejšega ugotavljanja stroškov, ki bi bodisi zmanjševali višino toženčeve obogatitve zaradi prodaje živali v lasti tožnika bodisi utemeljevali njegovo zahtevo za povrnitev stroškov.

17Pravilna je tudi odločitev o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti. Nepošten pridobitelj dolguje zamudne obresti od dneva pridobitve koristi (193. člen OZ), toženec pa je najkasneje s prejemom tožnikovega poziva za izročitev živali – s tem trenutkom so po izpodbijani odločitvi pričele teči zamudne obresti – postal nepošten. Tožnik je namreč tedaj zahteval vračilo živali, toženec pa temu, da jih je tožnik podedoval, niti v odzivu na tožnikovo zahtevo niti v tej pravdi ni nasprotoval. Neutemeljeno je zato opiranje toženčeve dobrovernosti v pritožbi na pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

18Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP9.

19Ker toženec ni uspel s pritožbo, je dolžan tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 373,32 EUR, in sicer gre za sestavo odgovora na pritožbo (500 točk) in za pavšalni znesek materialnih stroškov (10 točk)¹, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

¹ Upoštevaje vrednost točke ob izdaji sodbe v pritožbenem postopku.