VSL Sklep VII Kp 5699/2015

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega šestih kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od dejanj določilo kazen dva meseca zapora, nato pa je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen enajst mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Odločilo je tudi, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke zasebnih tožilcev ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke zasebnih tožilcev.

2Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določil postopka in odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zoper obdolženca izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ (sedaj 158. člen KZ-1) je lahko ali temeljno ali subsidiarno kaznivo dejanje. Dejanje bo opredeljeno po tem členu tudi, če bodo v ravnanju storilca izpolnjeni znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja iz poglavja zoper čast in dobro ime, vendar obdolžencu uspe dokaz resnice (četrti odstavek 158. člena KZ-1). Kaznivo dejanje razžalitve je opredeljeno s prepovedano posledico (razžalitvijo - pa še to je potrebno ovrednotiti), medtem ko način izvršitve oziroma izvršitveno dejanje v zakonu ni opisan. Objekt zaščite je objektivna čast - spoštovanje, ki ga človek uživa pri drugih. Za to kaznivo dejanje bo šlo praviloma takrat, kadar kdo o kom izreče negativno vrednostno oceno v smislu podcenjevanja ali kakršnekoli druge oblike negativne sodbe o njem, pri čemer bo trditev tako splošnega značaja oziroma nekonkretizirana, da jo je ravno zaradi te splošnosti nemogoče dokazati.

5Kolikor pa gre za očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, bo storilec odgovarjal za drugo kaznivo dejanje iz tega poglavja, oziroma bo lahko šlo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve le, kolikor obdolženec resničnosti svojih trditev ali vsaj utemeljenega razloga verjeti v njihovo resničnost ne bo dokazal. Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve ima torej obdolženec pravico, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice, pri čemer pa je tudi sodišče dolžno ugotavljati materialno resnico v zvezi z obdolženčevimi ugovori, da je trditev, ki jo je izrekel resnična (prvi odstavek 17. člena ZKP). Kolikor mu dokaz resnice ali vsaj dokaz opravičljive in nezakrivljene zmote uspe, bo lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve ali pa za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja. V tem primeru pa bo sodišče še dolžno presoditi, ali morda dejanje ni bilo storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ (sedaj tretji odstavek 158. člena KZ-1), torej gre za izključitev protipravnosti zaradi upravičenega interesa. Tedaj pa bo obdolženec odgovarjal za kaznivo dejanje le ko bo podan še dodatni pogoj, da je bilo dejanje storjeno z namenom zaničevanja,kar sodišče presoja glede na način izražanja ali glede na druge okoliščine obravnavanega primera (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 115/2008 z dne 8. 1. 2009).

6V predmetni zadevi je bil obdolženi A. A. spoznan za krivega šestih kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, ki naj bi jih storil s tem, da je v pismu z žaljivo vsebino z naslovom „Odprto pismo in poziv k odstopu“ z dne 12. 11. 2014 in v pismu z naslovom „Nezakonito delo ...“ z dne 20. 11. 2014 - žalil zasebne tožilce Č., predsednika Č., B. B., in tajnika Č., C. C., z žaljivimi in neresničnimi obdolžitvami in večkrat ponovljenimi žaljivimi navedbami. In sicer jim je (kot je razbrati iz izreka izpodbijane sodbe) med drugim očital, „da si je predsednik B. B. nezakonito pridobil več kot 3.000,00 EUR“, „da se na javni razpis Č. prijavil prijatelj g. B. B., D. D., ki sploh ni registriran vzrejevalec in ga ni na odločbi ministrstva, torej, da se njemu in čebelarjem iz S. omogoči nezakonito pridobivanje sredstev proračuna“, „da Č. ni imela nadzora nad poslovanjem in je nadaljevala z nezakonitim pridobivanjem in dodeljevanjem proračunskih sredstev“, „da naj bi bila rodovniška vzrejališča po tajnem načrtu Č. in je s tem kršila zakone in z nestrokovnimi ukrepi preprečevala prekategorizacijo vzrejališč čebelarjem“, „da je Č. skupaj z ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prepričala celo proračunskega inšpektorja s ponarejenimi in nepravimi dokumenti in nestrokovnimi razlagami“, „da je Č. iz proračuna ukradla okrog 53.000,00 EUR“, „da so programi in ukrepi na področju čebelarstva, ki ga je Č. poslala v potrditev Evropski komisiji nestrokovni in nezakoniti“... Poleg tega pa še „da so glavni krivci za nezakonito in nestrokovno delo, načrtno uničevanje kranjske čebele in načrtno zapravljanje proračunskih sredstev, kar se še danes nadaljuje v večjem obsegu, da je iz priloženega Odprtega pisma in odziva k odstopu z dne 12. 11. 2014 razbrati vse načrtno nezakonito in nestrokovno delo, načrtne prevare in goljufije, ponarejanje dokumentov in kar je najhuje, načrtno uničevanje kranjske čebele; „da gre za organizirano združbo, ki načrtno krade proračunska sredstva in posledično načrtno uničevanje kranjske čebele“.

7Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje precejšen del obtožbenih očitkov (preciziranih v zadnjem odstavku na strani 13 in v prvem odstavku na strani 14 obrazložitve izpodbijane sodbe) izpustilo iz opisa, s pojasnilom, da ne gre za navedbe, ki bi bile žaljive. Ker je na ta način zmanjšalo kriminalno količino, ki v „prvotnem obsegu“, torej v obsegu kot jo je vsebovala zasebna tožba, ne more biti več predmet sodne presoje glede na določbo 385. člena ZKP (pritožba je bila namreč podana samo v obdolženčevo korist), se pritožbeno sodišče (glede na ugotovljene kršitve o katerih bo govora v nadaljevanju), do tega dela pritožbene graje sploh ni opredeljevalo.

8Pač pa je sodišče druge stopnje presojalo vsebino in utemeljenost pritožbenih očitkov o tem, da v (preostalem) inkriminiranem opisu ni ostalo praktično nič takega, kar bi lahko predstavljalo kaznivo dejanje razžalitve; da je ostalo le opisovanje dejanskega stanja, strokovno nestrinjanje s posameznimi procesi, dogodki, organizacijo; da je večina očitkov obdolženca resnična; da je upravičen njegov zaključek, da gre za nezakonito delo, nepravilnosti in nestrokovnosti; da sodišče vseh očitkov, ki jih je podal obdolženi, ni raziskovalo ali so resnični ali ne; da ni izvedlo dokaznega postopka z izvedenci, torej glede vzrejnosti čebel s strokovnjakom živilske stroke, glede finančnih nepravilnosti pa s strokovnjakom finančne stroke in da se je sodišče zadovoljilo z mnenjem edine strokovnjakinje, ki je bila prisotna v postopku, ki pa je tudi ugotovila številne nepravilnosti.

9Vsebina inkriminiranega opisa, kot ga ponuja izrek izpodbijane sodbe izkazuje, da gre v obravnavanem primeru za domnevno žaljive očitke določenih dogodkov, lastnosti in razmerij, ki se posredno ali neposredno nanašajo na sprejete odločitve ter na način funkcioniranja in delovanja Č., katere predsednik in tajnik sta zasebna tožilca B. B. in C. C. Torej gre s strani obdolženca, za katerega tudi izpodbijana sodba ugotavlja, da je strokovnjak na področju čebelarstva, za očitke, ki na prvo žogo ne pomenijo vrednostne ocene zasebnih tožilcev, temveč očitek določenega objektivnega in subjektivnega stanja, ki ga je (do neke mere) moč zaznati in dokazati. Zato obtožbeni očitki, četudi so jih zasebni tožilci v zasebni tožbi opredelili (zgolj) v smeri kaznivega dejanja razžalitve, bi morali biti po oceni pritožbenega sodišča (skladno s kazensko pravno doktrino) najprej deležni presoje v smislu kaznivega dejanja žaljive obdolžitve in šele v primeru, če bi obdolženec uspel z dokazom resnice oziroma vsaj z dokazom opravičljive in nezakrivljene zmote, bi lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve (158. člen KZ-1) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenim zaničevanja (162. člen KZ-1).

10Sodišče prve stopnje (kot smiselno ugotavljata tudi pritožnika) navedene presoje (v obsegu in na način kot izhaja iz že omenjene judicirane odločbe) v razlogih izpodbijane sodbe ni opravilo. Tako je na straneh od 5 do 13 obrazložitve zgolj povzelo zagovor, v katerem se je obdolženec sicer obširno opredeljeval do vsakega posameznega obtožbenega očitka; na straneh 13 in 14 (izhajajoč iz vsebine določbe prvega odstavka 158. člena KZ-1) je pojasnilo odločitev glede zmanjšanja kriminalne količine oziroma izpustitev navedb, ki naj ne bi bile žaljive; na straneh 14 in 15 je povzelo izpovedbi zasebnih tožilcev B. B. in C. C.; na straneh 16 in 17 pa je povzelo vsebino izpovedb prič (inšpektorice) F. F. in predsednika Nadzornega odbora Č., E. E.. Čeprav je sodišče prve stopnje v prvem odstavku na strani 16 obrazložitve zapisalo, „da se obdolženčeve navedbe v pismih niso izkazale kot resnične“, pa navedena dikcija, ki smiselno kaže na presojo „dokaza resnice“ iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1, ni bila vsebinsko zapolnjena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič F. F. in E. E. namreč ugotovilo zgolj to, da ne držita navedbi obdolženca, da zasebna tožilca B. B. in C. C. načrtno uničujeta kranjsko čebelo in da Č. ne pošilja redno poročil na Ministrstvo za kmetijstvo. Iz tega bi bilo moč zaključiti, da obdolženec (v tem delu) ni uspel dokazati resničnost zapisanih očitkov, kar pa za celovito dokazno oceno nikakor ne zadošča.

11Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do tega, če je obdolženec (glede na okoliščine o katerih je izpovedovala inšpektorica v zvezi z odločbo, ki je bila izdana Č. morda pa imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega. Predvsem pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo tudi do vseh ostalih obtožbenih očitkov. Glede slednjih je v prvem odstavku na strani 16 obrazložitve sicer zapisalo, „da ne pomenijo strokovne kritike, ampak so objektivno žaljiva, ker obdolženec zasebnim tožilcem očita kazniva oziroma koruptivna ravnanja“. Takšna ugotovitev iz katere pravzaprav izhaja vsebina oziroma narava obtožbenih očitkov kot je bila pojasnjena v točki 9 tega sklepa, napotuje na edino logičen zaključek, da bi se moralo sodišče prve stopnje (preden je zavzelo stališče glede dokazanosti kaznivega dejanja razžalitve) natančno in celovito opredeliti, ne samo do izpovedb zasebnih tožilcev (ki so v sodbi bolj ali manj zgolj povzete in ne kritično ovrednotene); ampak predvsem tudi do obdolženčevih navedb. Obdolženec je namreč na glavni obravnavi dne 30. 8. 2016 podal obširen zagovor, v okviru katerega se je natančno po posameznih alinejah opredelil do vsakega posameznega obtožbenega očitka (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 30. 8. 2016 - list. 183 do 196); nato je svoj zagovor dopolnil še v pisni vlogi z dne 9. 3. 2017, h kateri je zagovornik priložil tudi obširno listinsko dokumentacijo (list. št. 256 do 422); nazadnje pa je„dodaten zagovor in pripombe ter obrazložitve na izjave zasebnega tožilca“ z dne 25. 2. 2017 (priloga B3 do B10) v pisni obliki podal tudi na glavni obravnavi dne 25. 4. 2017 (list. št. 441).

12Upravičena je graja pritožnikov, da se do teh dokaznih virov, na katere se obdolženec tudi v pritožbi obširno sklicuje, sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Čeravno naj bi tako iz zagovora obdolženca, kot tudi iz predloženih listin smiselno izhajala dejstva in okoliščine, ki bi bila lahko pravno relevantna za presojo t. i. dokaza resnice. V tej smeri je obdolženec tekom postopka večkrat predlagal tudi vpogled v pravdni spis Okrajnega sodišča v Ljubljani P III 187/2012, z obrazložitvijo, da so bili v tej zadevi (gre za civilni spor, ki poteka praktično med identičnimi akterji) predloženi dokazi (med drugim tudi izvedensko mnenje), ki so (glede nepravilnosti do katerih naj bi prihajalo v okviru Č.) lahko relevantni tudi za predmetno (kazensko) zadevo. Sodišče prve stopnje, ne samo da ni omogočilo izvedbe navedenega dokaznega vira, ki bi bil po oceni pritožbenega sodišča lahko pravno relevanten v smeri določbe 17. člena KZ-1, ampak, kot je razbrati iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe, o tem dokaznem predlogu sploh ni bilo odločeno, kot to narekuje določba 299. člena ZKP. Na ta način je prvostopenjsko sodišče (glede na zatrjevano vsebino predlaganega dokaza, s katerim bi obdolženec kot rečeno uveljavljal „dokaz resnice“) prekršilo pravico do obrambe in je torej podana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Navedena kršitev terja razveljavitev izpodbijane sodbe, pri čemer pa je slednja „hibna“ tudi zato, ker je glede velikega dela (tekom postopka izvedenih) dokaznih virov, dokazna ocena v celoti izostala, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. To pa pomeni, da odločilnih dejstev, ki bi bila lahko pomembna za presojo in nenazadnje tudi za pravno opredelitev obtožbenih očitkov, v pritožbenem postopku sploh ni bilo moč preizkusiti (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

13Glede na navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 394. člena ZKP ugodilo pritožbi obdolženega A. A. in njegovega zagovornika in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ponovno zaslišati obdolženca, zasebna tožilca in priče, pribaviti spis Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 187/2012 in izvesti tudi druge dokaze, ki bi se (glede na naravo zadeve in vsebino očitkov zasebne tožbe) izkazali za pomembne oziroma pravno relevantne. Nato bo moralo sodišče po celoviti in natančni dokazni presoji, upoštevajoč tudi v tej odločbi predstavljena pravna izhodišča za vrednotenje t.i. verbalnih deliktov, odgovoriti na vprašanje, ali so obdolžencu očitana kazniva dejanja dokazana in v zvezi s tem navesti natančne, jasne in prepričljive razloge.