VSL Sklep II Cp 1022/2019

I. Pritožbi predlagateljice zoper delni sklep s 14. januarja 2019 se delno ugodi tako, da se 1. točka izreka izpodbijanega sklepa v obrestnem delu spremeni tako, da se v tem delu sedaj glasi:

„... skupaj z obrestmi, kot se obrestuje odškodnina, določena v obveznicah, v skladu z Zakonom o Slovenskem odškodninskem skladu in Uredbo o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad, in sicer od zneska 139.782 EUR od 27. 3. 2009 dalje in od zneska 23.297 EUR od 18. 3. 2009 dalje.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Pritožbama udeležencev proti sklepu s 26. februarja 2019 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepoma sklenilo, da predlagateljici za nepremičnino, ki jo je v postopku denacionalizacije vrnila upravičencem, pripada odškodnina v obliki obveznic, skupaj z obrestmi, kot se obrestuje odškodnina, določena v obveznicah v skladu z Uredbo o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (v nadaljevanju: Uredba). Nasprotnemu udeležencu je določilo rok treh mesecev od pravnomočnosti posameznega sklepa za izpolnitev navedene obveznosti. Odločilo je še o delnem umiku predloga (delni sklep s 14. 1. 2019) ter predlagateljici priznalo stroške postopka (sklep s 26. 2. 2019).

2Proti obrestnemu delu 1. točke izreka obeh sklepov predlagateljica vlaga vsebinsko enaki pritožbi, in sicer iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklepa v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tudi njenemu zahtevku glede teka zakonskih zamudnih obresti od priznane glavnice od 1. 6. 2016 dalje do plačila. Podredno predlaga razveljavitev sklepov v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da ji od 1. 6. 2016 dalje, ko se dosojena odškodnina ne obrestuje več, pripadajo zakonske zamudne obresti. Nasprotni udeleženec je tekom postopka ponudil izračun glavnice in obresti za nesporni del odškodnine, iz katerega izhaja, da v skladu z 8. členom Uredbe zadnji obrok zapade 1. 6. 2016, po tem datumu pa se izročitev obveznic opravi z denarnim izplačilom celotne glavnice in vseh obresti iz naslova obveznic naenkrat. Ker nasprotni udeleženec 1. 6. 2016 ni izplačal celotnega denarnega zneska, morajo od tega dne dalje teči zakonske zamudne obresti na znesek glavnice. Ne drži stališče, da nasprotni udeleženec ne more priti v zamudo dokler ni izdana ustrezna odločba, ki mu nalaga izročitev obveznic. To izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 298/2012, ki je priznalo začetek teka obresti šele od tedaj, ko terjatev zapade v plačilo. Obveznosti nasprotnega udeleženca so zapadle s trenutkom pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji leta 2009. Posledica zapadlosti plačila in dejstva, da to ni izvedeno, je tek obresti. Obveznost nasprotnega udeleženca je od 1. 6. 2016 podana le še v denarni obliki. Po Obligacijskem zakoniku (OZ) zakonske zamudne obresti veljajo vedno, ko je dolžnik v zamudi s plačilom denarne obveznosti. V predmetni zadevi je nesporno, da je nasprotni udeleženec v zamudi s plačilom denarne obveznosti, kar pomeni, da zakonske zamudne obresti tečejo. Drugačna odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zgrešena.

3Nasprotni udeleženec se pritožuje proti sklepu s 26. 2. 2019 iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagateljičin predlog v celoti zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču prve stopnje očita neupoštevanje dejstva, da po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen) predlagateljici v naravi ne bi bilo treba vrniti 1/3 deleža na nepremičnini, ker bivša lastnika nista imela izkazanega slovenskega državljanstva. V postopku denacionalizacije je upravna enota izdala več delnih odločb, ki so glasile na različne zavezance za vračilo premoženja. Posamezni zavezanec ni sodeloval v delu postopka, ki se je nanašal na drugega zavezanca, niti ni v teh postopkih sodeloval nasprotni udeleženec. To je razvidno iz listin upravnega spisa, ki jih je pridobilo sodišče prve stopnje in se nahajajo v prilogi C predmetnega spisa. Nasprotnemu udeležencu kot zavezancu za plačilo odškodnine so bile v denacionalizacijskem postopku vročene odškodninske odločbe, ne pa odločbe o vrnitvi nepremičnin v naravi, saj v tem delu ni bil stranka postopka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem opravilo poizvedbe pri upravnem organu, ki je z dopisom s 16. 11. 2016 odgovoril, da je nasprotni udeleženec sodeloval le v postopku o delu zahtevka, ki se je nanašal na vračilo dela nepremičnine v obliki odškodnine v obveznicah. O postopku glede ostalih delov nepremičnine, ki so se vračali v naravi, pa s strani upravnega organa ni bil seznanjen in v njih ni sodeloval. Kljub jasni izjavi upravnega organa je sodišče prve stopnje sprejelo drugačno stališče, pri čemer se do izvedenega dokaza ni opredelilo. Razlaga listin iz priloge C spisa, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, je napačna in v nasprotju z vsebino teh listin. Predlagateljica je v denacionalizacijskem postopku sodelovala že od 9. 5. 1995, medtem ko je bil nasprotni udeleženec v postopek pritegnjen šele leta 2007. Stališče sodišča prve stopnje, da je bil nasprotni udeleženec seznanjen s celotnim upravnim spisom, je zato površna in napačna. Sodišče meni, da bi moral nasprotni udeleženec, ki ni bil stranka denacionalizacijskega postopka, izpodbijati upravni akt, ki se ni nanašal na njega, pri tem pa se izogne vprašanju, zakaj tega ni storila predlagateljica. Po določbah ZDen predlagateljici ne bi bilo treba vrniti celotne nepremičnine v naravi. Imela je vse možnosti in poti za zaščito svojih interesov, vendar jih ni izkoristila. Sklepno nasprotni udeleženec izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

4Udeleženca sta vzajemno podala odgovora na pritožbi in predlagala zavrnitev pritožbe.

5Pritožba predlagateljice zoper delni sklep s 14. januarja 2019 je delno utemeljena. Pritožbi udeležencev proti sklepu s 26. februarja 2019 sta utemeljeni.

6Predlagateljica (kot zavezanka po ZDen) je odplačno pridobila nepremičnino, ki je bila predmet vračila v denacionalizacijskem postopku, zato v tem postopku uveljavljala odškodnino v smislu določila 73. člena ZDen. Poleg odškodnine od nasprotnega udeleženca terja tudi obresti, in sicer za čas od pravnomočnosti posamezne denacionalizacijske odločbe do 1. 6. 2016 v skladu z Uredbo, od tega datuma dalje pa zakonske zamudne obresti.

O pritožbi predlagateljice proti delnemu sklepu s 14. januarja 2019:

7Pritožbeno sodišče sodi, da predlagateljica ni upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti kot posledice zamude nasprotnega udeleženca pri izročitvi obveznic. Zakonske zamudne obresti niso predvidene kot posledica zamude pri izročitvi obveznic, kar je razvidno iz zasnove in sistemske ureditve pravnega statusa te vrste odškodnine. ZDen v povezavi z Zakonom o Slovenskem odškodninskem skladu (ZSOS) in Uredbo določa odločilne lastnosti obveznic in postopek izplačevanja odškodnin v tej obliki. Pri tem je vzpostavljeno fiksno obrestovanje s 6 % obrestno mero. Da bi šle predlagateljici v primeru zamude še zakonske zamudne obresti, ni določeno ne v ZDen ne v podzakonskih predpisih. Pri zamudi z izročitvijo obveznic ne gre za denarno terjatev, od katere bi (lahko) tekle zakonske zamudne obresti po splošnih obligacijskih pravilih. Sistem izplačevanja odškodnin denacionalizacijskim upravičencem je v 73. členu ZDen urejen celovito. Dejstvo, da ZDen kot specialni predpis ne določa, da zavezancu za primer zamude pri izročitvi obveznic pripadajo zakonske zamudne obresti, pomeni, da do njih ni upravičen in ne, da mu jih je treba prisoditi po splošnih obligacijskih predpisih, ki dolžnost plačila zamudnih obresti določajo le kot sankcijo za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ), za kar se zavzema pritožnica. Odškodnina po 73. členu ZDen se poravnava v obveznicah in ne v denarju. Če bi zakonodajalec nameraval v nasprotju z navedenim priznati pravico do zamudnih obresti tudi od odškodnine, plačljive v obveznicah, bi moral izrecno predpisati in določiti način njihovega ugotavljanja oziroma obračunavanja (npr. od katere osnove ipd.).¹

8Pritrditi pa je treba pritožnici, da ji pripadajo obresti (ne sicer zakonske zamudne) tudi po 1. 6. 2016, in sicer v skladu z določili ZSOS. Predmet obravnavane zadeve je namreč predlagateljičina zahteva za plačilo odškodnine po 73. členu ZDen. Po tej določbi gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Takšen predpis predstavlja ZSOS, ki je določil začetek izplačevanja glavnice in obresti ter višino obrestne mere. Po drugem odstavku 7. člena ZSOS se obveznice izplačujejo v polletnih obrokih v 20 letih z obrestno mero 6 %. Pričetek obrestovanja glavnice je določila Uredba (na katero v 7c. členu napotuje ZSOS). Po 7. členu tega predpisa se začne glavnica obrestovati 1. 7. 1996, izplačevati pa 1. 12. 2004. Drugi odstavek 12. člena Uredbe nadalje določa, da kadar se obveznice izročajo na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna po 1. 7. 1996, je osnova za izračun enaka odškodnini, na katero se glasi odločba. Za take primere je torej obrestovanje obveznic urejeno v 7. členu ZSOS (po 6 % z zakonom določeni obrestni meri).

9V obravnavanem primeru je pravnomočnost denacionalizacijskih odločb nastopila po 1. 7. 1996, zato se obveznice obrestujejo po 6 % obrestni meri v skladu z ZSOS. Zakon v zvezi z Uredbo določa pričetek teka obresti, ne pa tudi njihovega konca (predviden je le datum zapadlosti zadnjega obroka glavnice). Predlagateljica je tako po ZSOS in Uredbi upravičena do 6 % obresti od pravnomočnosti posamezne denacionalizacijske odločbe do plačila dosojene odškodnine.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), pritožbi predlagateljice proti delnemu sklepu s 14. januarja 2019 v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP delno ugodilo in izpodbijani sklep v obrestnem delu 1. točke spremenilo tako, kot to izhaja iz I. točke izreka tega sklepa. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo.

O pritožbah udeležencev proti sklepu s 26. februarja 2019:

11V postopku po 73. členu ZDen mora sodišče presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke za priznanje odškodnine. Ena od teh je, da je upravičenec do te odškodnine zavezanec v postopku denacionalizacije, nadaljnji pa, da se iz njegovih sredstev vrne nepremičnina v naravi in da je to nepremičnino pridobil odplačno.²

12Nasprotni udeleženec je zatrjeval, da je v upravnem postopku neutemeljeno prišlo do vračila nepremičnine, saj predlagateljica ni bila zavezanka za vračilo v postopku denacionalizacije. Ker v upravnem postopku ni imel možnosti sodelovati, ne more biti vezan na napačno izdane odločbe. Sodišče prve stopnje njegovemu ugovoru ni sledilo, ker je presodilo, da je bil s tekom upravnega postopka seznanjen in je imel v njem možnost sodelovati, zato pravilnost in zakonitost denacionalizacijskih odločb ne more biti predmet presoje v tem postopku. Pritožnik navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje utemeljeno izpodbija.

13Ugovor nasprotnega udeleženca je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklicevanjem na listine iz upravnega spisa, ki se nahajajo med prilogami C predmetnega sodnega spisa. Dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je pomanjkljiva (kar pravilno opozarja pritožnik), saj se ni opredelilo do ključnega dokumenta v zvezi s tem, in sicer do Odgovora na zaprosilo Upravne enote Ljubljana (list. št. 221 spisa), iz katerega izhaja, da nasprotni udeleženec o upravnem postopku, ki se nanaša na obravnavano nepremičnino, ni sodeloval ter o njem ni bil seznanjen. Ker se sodišče prve stopnje do te listine v povezavi z navedbami nasprotnega udeleženca ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik konkretizirano uveljavlja.

14V skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP in s 37. členom ZNP je bilo treba izpodbijani sklep s 26. februarja 2019 zato razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Posledično je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi predlagateljice, ki izpodbija obrestni del 1. točke izreka izpodbijanega sklepa. Obrestovanje odškodnine bo pri ponovnem odločanju pred sodiščem prve stopnje relevantno le, če bo ugotovljen temelj odškodnine. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati obresti, kot so bile določene v zvezi z delnim sklepom s 14. januarja 2019 (glej obrazložitev zgoraj).

15Glede na naravo zadeve, načelo ekonomičnosti ter hitrost postopka pritožbeno sodišče ocenjuje, da nadaljevanje postopka pred sodiščem prve stopnje ne bo bistveno zavleklo postopka in tako ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Za odpravo ugotovljene kršitve bi moralo sodišče druge stopnje opraviti dokazno oceno po opravljeni pritožbeni obravnavi, kar bi nedvomno zavleklo predmetni postopek, saj nova obravnava pred sodiščem prve stopnje ni potrebna: vsi dokazi so bili neposredno izvedeni, izostala je le njihova celovita ocena (8. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tako zadevo vrača sodišču prve stopnje zgolj v ponovno pisanje sklepa, pri čemer naj opravljeno dokazno oceno dopolni z opredelitvijo do odgovora upravne enote na list. št. 221 spisa ter nato znova odloči o (ne)utemeljenosti ugovora nasprotnega udeleženca.

16Ker nepravdni postopek v predmetni zadevi še ni končan, je odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

PRAVNI POUK:

Zoper II. in III. točko tega sklepa je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Primerjaj sklep VSRS, št. II Ips 236/2006 z dne8. 5. 2008 in sodbo VSL, št. II Cp 834/2018 z dne 17. 10. 2018.
² Primerjaj sklep VSRS, št. II Ips 270/2012 z dne 15. 5. 2014.