VSL Sodba II Kp 33477/2015

I. Ob delni ugoditvi pritožbama zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. ter po uradni dolžnosti tudi glede obtoženega C. C. se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se družbo D. s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napoti na pravdo.

II. V ostalem se obe pritožbi zagovornikov obtoženih in v celoti pritožba državne tožilke zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtožene A. A., C. C. in B. B. v točki I izreka spoznalo za krive, in sicer obtožena C. C. in A. A. kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ-1, obtoženega B. B. pa pod točko I./2 kaznivega dejanja pranja denarja po petem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1. Obtoženemu C. C. je prvo sodišče po tretjem odstavku 245. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora ter stransko denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 33,20 EUR, skupno 9.960,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 3 mesecih po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še o nadomestni izvršitvi denarne kazni, če se je ne bo dalo niti prisilno izterjati. Obtoženemu A. A. je na podlagi tretjega odstavka 245. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto zapora ter stransko denarno kazen 150 dnevnih zneskov po 33,20 EUR, skupno 4.980,00 EUR z dolžnostjo plačila v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če pa denarno kazen ne bo mogoče niti prisilno izterjati, se bo izvršila tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, tj. 66,40 EUR, določi en dan zapora.

2Obtoženemu B. B. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi petega odstavka 245. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let.

3Vsem trem obtožencem je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeni oziroma v določeno kazen zapora vštelo čas odvzete prostosti, C. C. za čas od 3. 9. 2015 od 10.45 ure do 23. 3. 2017 do 13.00 ure, obtoženemu A. A. od 3. 9. 2015 od 10.40 ure do 5. 9. 2015 do 13.45 ure, obtoženemu B. B. pa od 3. 9. 2015 od 19.33 ure do 5. 9. 2015 do 18.45 ure.

4Na podlagi 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so obtoženi A. A., C. C. in B. B. dolžni poravnavati premoženjskopravni zahtevek oškodovanca družbe D. v znesku 318.601,55 EUR z zakonitimi obrestmi, in sicer obtoženi B. B. znesek 35.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2015 dalje, obtožena A. A. in C. C. pa nerazdelno 283.601,55 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2015 dalje, s tem, da se iz sredstev blokiranih na TRR št. ..., ki pripada obtoženemu C. C. odprtem pri NLB s sedežem Trg republike 2, Ljubljana vzame znesek 13.123,00 EUR, iz sredstev blokiranih na TRR št. ..., ki pripada družbi E., odprtem pri Raiffesien banki d.d. s sedežem Zagrebška cesta 2, Maribor, znesek 5.654,00 EUR.

5Obtožena C. C. in A. A. sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, medtem ko je bil obtoženi B. B. oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP (četrti odstavek 95. člena ZKP).

6V točki II izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obtožena A. A. in C. C. na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe zaradi kaznivih dejanj goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka v oprostilnem delu iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov proračun (prav: če se dajo stroški izločiti iz skupnih stroškov, drugi odstavek 95. člena ZKP).

7Za obtoženo pravno osebo E., ..., Ljubljana, je na podlagi 358. člena ZKP v zvezi s členom 42 Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) odločilo, da ni odgovorna za kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi s členom 25 in 3. točko 4. člena ZOPOKD. Glede obdolžene pravne osebe je še sklenilo o stroških kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, da le-ti obremenjujejo proračun.

8Zoper sodbo je vložila pritožbo državna tožilka iz razloga po 4., 3. in 1. točki 370. člena ZKP. Pritožnica je predlagala, da se izpodbijani del prvostopenjske sodbe v oprostilnem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo "odločanje". Glede obsodilnega dela pa je predlagala, da se obtoženima C. C. in A. A. izrečeta višji zaporni kazni, obtoženega B. B. spozna za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po prvem odstavku 245. člena KZ-1 in da se temu obtožencu v pogojni obsodbi določi višja kazen ter še stranska denarna kazen.

9Zagovorniki obtoženega A. A. so vložiti pritožbo iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožniki so predlagali, da se obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno, da se izpodbijana sodba v obsodilnem delu razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

10Zagovornik obtoženega B. B. se pritožuje iz razlogov iz 1. do 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, s pritožbenim predlogom, da se zoper obtoženca sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

11Na pritožbo državne tožilke so odgovorili zagovorniki obtoženih A. A. in B. B., prav tako pa tudi zastopnik obdolžene pravne osebe odvetnik F. F. v Ljubljani. V odgovorih so zagovorniki predlagali, da se tožilkina pritožba kot neutemeljena zavrne.

12Pritožbi zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. sta delno utemeljeni v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, glede katere je sodišče druge stopnje poseglo v obsegu, kot je razvidno iz izreka te sodbe, za obtoženega C. C. pa zaradi pravila po členu 387 ZKP po uradni dolžnosti, sicer pa je v preostalem pritožbi zagovornikov, v celoti pa pritožbo državne tožilke kot neutemeljene zavrnilo, v nespremenjenih delih pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje zastoj pritožbenega postopka. Odvetnik G. G., ki je zagovarjal obtoženega C. C., je posedoval informacije o domnevni smrti njegovega klienta, zaradi česar je pritožbeno sodišče zaprosilo Sektor kriminalistične policije pri Policijski upravi Ljubljana, da navedeni podatek preverijo pri varnostnih organih Nigerije. Kljub večkratni urgenci pritožbenega sodišča, ravno tako tudi ponovitvi zaprosila Sektorja kriminalistične policije pri varnostnih organih Nigerije, vse do dneva pritožbene seje pritožbeni senat ni prejel informacije, da naj bi obtoženi C. C. umrl. Senat je zato presodil, da so pogoji za opravo pritožbene seje podani.

K pritožbi državne tožilke glede oprostilnega dela

14Sodišče prve stopnje se niti v izreku, pa tudi v obrazložitvi pravzaprav ni izrecno izjasnilo, iz katerega oprostilnega razloga je obtožena C. C. in A. A. oprostilo obtožbe. Skratka, ali iz 1. oziroma 3. točke 358. člena ZKP. Čeprav je izostala numeracija oprostilnega razloga, pa je pritožbeno sodišče vseeno razbralo iz razlogov izpodbijane sodbe (stran 18 do 26), da v opisu kaznivega dejanja ni mogoče ugotoviti konkretizacije sostorilstva obeh obtožencev pri izvršitvi kaznivega dejanja.

15V pritožbeni obrazložitvi je državna tožilka tosmerno odločitev sodišča prve stopnje grajala s povzemanjem zagovorov vseh treh obtožencev, korenspondenco med češko in oškodovano kitajsko družbo, komunikacijo z SMS sporočili med obtoženima C. C. in A. A. Prav tako je kritična do zagovora obtoženega C. C., ko je v zagovoru vpletal dubajsko družbo H., nelogične in nerazumljive številke provizij, ki naj bi jih bil deležen, o časovnem zamiku predloženih listin, s katerimi je C. C. poskušal dokazovati legalnost posla na podlagi pogodbenega odnosa z družbo H. Prav tako je tožilka zapisala, da je bilo ravnanje obeh obtožencev pomemben in nujen pogoj za uspeh kriminalnega podviga, ker brez njunega prispevka kaznivega dejanja goljufije obtoženca s sostorilci ne bi mogla izvršiti. To pa zato, ker sta obtoženca dala na voljo bančni račun svojega podjetja E. Z analizo sporočil je tožilka še nadalje sklepala, da sta oba obtoženca vedela, da so sostorilci vdrli v elektronsko pošto med češkim in kitajskim podjetjem.

16Kaznivo dejanje, tako kot je opisano v obtožbi in prenešeno v dejstveni opis oprostilnega dela prvostopenjske sodbe pokaže, da je bilo kaznivo dejanje goljufije končano 24. 8. 2015, ko je bilo opravljeno prenakazilo 349.029,94 USD namesto na račun kitajske družbe D. na transakcijski račun podjetja obtožencev E. Predhodno je v opisu navedeno, da je eden izmed sostorilcev, pri čemer se ne zatrjuje, da naj bi bila to obtožena A. A. ali C. C., izdelal lažni elektronski naslov kitajske družbe D. Tudi v razlogih izpodbijane sodbe ni bilo mogoče ugotoviti, da bi to lahko storila obtožena A. A. ali C. C. Je pa seveda za uspešno kriminalno izvedbo dejanja pomembno razpolaganje in uporaba transakcijskega računa družbe E., kamor je bil denar, namesto na račun kitajske družbe, nakazan. Prav slednji moment pa bi, če bi seveda bil tosmerno zatrjevan tudi v opisu kaznivega dejanja, usmeril kriminalno pozornost na oba obtoženca, A. A.in C. C. in šele od te točke dalje bi se lahko na podlagi ravnanja obeh obtožencev v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja utemeljevala tudi kazenska odgovornost A. A. in C. C. tudi za kaznivo dejanje goljufije. Res je, da konkretnega historičnega dogodka ni mogoče v dejstvenem opisu obtožbe tako natančno opisati, da bi obsegalo vsa kasneje ugotovljena odločilna dejanja posameznega storilca. Vendar pa je v obravnavani zadevi državna tožilka imela na razpolago dokazne vire (SMS sporočila, pretvorba USD v EUR, prenakazila na različne račune, neuspešna obramba C. C. v zvezi z listinsko dokumentacijo in pdb.), da bi kot izhodišče za konkretizacijo sostorilstva in nujnega pogoja za izvršitev kaznivega dejanja goljufije umestila voljo obeh obtožencev, da se na TRR njune družbe nakaže ugrabek nekaj manj kot 350.000,00 USD, znesek do katerega družba E. ni bila upravičena, predstavlja pa pridobitev protipravne premoženjske koristi oziroma povzročitev škode kitajski družbi na podlagi komunikacije preko lažnega elektronskega naslova. Prav tako je nedoločena vloga obtoženih A. A. in C. C. izražena v zaključku konkretnega opisa kaznivega dejanja. Tožilka je namreč v nadaljevanju še zapisala, da so neugotovljeni sostorilci, torej ne A. A. ali C. C., navedli predstavniku češke družbe lažne podatke v elektronski komunikaciji.

17Skratka, ker je dejstveni opis kaznivega dejanja kvalificirane oblike goljufije pomanjkljiv, prav tako pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da določenih dejanj ni mogoče naprtiti in dokazati obtožencema A. A. in C. C. (izdelava lažnega elektronskega naslova, navedba lažnega podjetja predstavniku češke družbe), se zato pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe in ocenjuje, da pritožba državne tožilke, s katero se ne strinja s sodiščem prve stopnje, ni utemeljena.

Še k razlogom pritožbe državne tožilke glede obsodilnega dela sodbe

18Tožilka kritizira opis kaznivega dejanja pranja denarja v izpodbijani sodbi in trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno poseglo v spremembo dejstvenega opisa kaznivega dejanja, ko je reduciralo storilce kaznivega dejanja goljufije samo na neznane storilce, ki so pridobili protipravno premoženjsko korist. V pritožbeni obrazložitvi državna tožilka opozarja, da je takšen pristop nelogičen, ker sta lahko samo obtožena C. C. in A. A. posredovala neznanim sostorilcem transakcijske račune njune družbe E.

19Ker je sodišče prve stopnje zoper obtožena A. A. in C. C. izreklo oprostilno sodbo in ker je po nomotehniki opis kaznivih dejanj v izreku pravnomočne obtožnice takšen, da se kaznivo dejanje pranja denarja sklicuje na predikatno kaznivo dejanje goljufije, za katero je tožilka zatrjevala, da sta jo storila obtožena C. C. in A. A. skupaj z neznanimi storilci in ker je prvo sodišče oba obtoženca oprostilo obtožbe zaradi predikatnega kaznivega dejanja, zato tudi ni moglo zaključiti, da sta si tudi obtožena A. A. in C. C. z neznanimi storilci pridobila protipravno premoženjsko korist s kaznivim dejanjem goljufije.

20Problematika dejstvenega opisa kaznivega dejanja goljufije in konkretizacija kriminalnega prispevka obtoženih C. C. in A. A., kar je pritožbeno sodišče že pojasnilo v razlogih v zvezi s pritožbo državne tožilke zoper oprosti del prvostopenjske sodbe, pa je, kot je že pojasnjeno, iskati v pomanjkljivem opisu predhodnega kaznivega dejanja v obtožnici državne tožilke. Pritožbeno sodišče se povsem strinja in je tudi logično, da sta obtožena A. A. in C. C. posredovala številki transakcijskih računov njune družbe, vendar pa bi moralo biti to dejstvo kot odločilno opredeljeno v opisu kaznivega dejanja goljufije, v razlogih sodne odločbe pa navedena dejstvena podlaga za takšno trditev. Pritožbeno sodišče zato sklepno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje moralo reducirati kaznivo dejanje pranja denarja na takšen način kot je to opisano v točki I izreka izpodbijane sodbe.

K pritožbi zagovornikov obtoženega A. A.:

21Uvodoma pritožniki opozarjajo, da iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja v odločbi o krivdi ni razvidno za obtoženega A. A., da je vedel, da je bil denar, ki je predmet kaznivega dejanja pranja denarja, pridobljen s predikatnim kaznivim dejanjem. Okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo in zapisalo v razlogih sodbe na strani 38 - 40 po oceni pritožnikov ne morejo nadomestiti konkretizacije opisa kaznivega dejanja.

22Čeprav zavest za obtoženega A. A., kar velja enako tudi za obtoženega C. C. na način, kot to utemeljujejo pritožniki, ni opisana na takšni ravni kot je to prikazano v pritožbi, pa je po presoji pritožbenega sodišča abstraktni del kaznivega dejanja pranja denarja s trditvijo, da sta obtoženca vedela, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem, vseeno prepoznavno s konkretizacijo opisa kaznivega dejanja, ko je prvo sodišče iz načina prikrivanja dejanskega izvora protipravno pridobljenih denarnih sredstev z bančnimi prenakazili obema obtožencema, tedaj pa tudi obtožencu A. A. pojasnilo, da je sprejel in prosto razpolagal z umazanim denarjem. Pritožbeno sodišče zato ni sledilo pritožbenemu predlogu, da bi obtoženega A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo.

23Naslednji segment pritožbenih navedb je v trditvah, da opis dejanja ne vsebuje zakonskega znaka zavesti storilca, da s svojim ravnanjem zakriva izvor denarja. V zvezi s tem je pritožba na stališču, da je to kaznivo dejanje možno storiti samo z direktnim naklepom, pri čemer se pritožniki sklicujejo na sodno prakso in pravno teorijo. Viri, ki so jih zapisali v pritožbi niso aktualni, ker se lahko kaznivo dejanje pranja denarja stori tudi s krivdno obliko eventualnega naklepa¹.

24Prav tako ne vzdrži pritožbena kritika, da posamezno razpolaganje z denarjem, s katerim naj bi se prikril izvor, ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja pranja denarja. Bistveno pri kaznivem dejanju pranja denarja tudi glede na aktualno sodno prakso je, da pravzaprav vsakršno razpolaganje oziroma transakcija denarja, ki izvira iz predikatnega kaznivega dejanja, šteje kot pranje umazanega denarja ob logičnem sklepanju, da pravzaprav vsako nadaljnje razpolaganje z denarjem dodatno prikrije njegov izvor. Prav slednje pa je v opisu kaznivega dejanja navedeno z ravnanjem obtoženega A. A., s sodelovanjem soobtoženega C. C., nakazilo zneska 200.000,00 EUR na drug račun obdolžene pravne osebe E., pri čemer je tudi pomembno, da je bil slednji TRR odprt pri drugi banki kot prvi, nakar so sledile še transakcije, ki so v dejstvenem opisu kaznivega dejanja navedene in obrazložene v razlogih izpodbijane sodbe. Tovrstne transakcije brez kakršnekoli pravne podlage, kot je še nadalje ugotovilo sodišče prve stopnje pa že same po sebi z dopustnim logičnim sklepanjem dokazujejo A. A. védenje in zavest, da je s transakcijami prikril izvor denarja, ki je bil pridobljen s predikatnim kaznivim dejanjem goljufije kvalificirane oblike. Zato je tudi v nadaljevanju napačno stališče pritožnikov, da prenakazila denarja iz enega na drug račun iste družbe zaradi elektronske sledljivosti ne utemeljuje pranja umazanega denarja. Skratka, tudi po stališču Damijana Florjančiča v Velikem znanstvenem komentarju, ki je spremenil svoje prvotno stališče, ki ga pritožba citira kot del pravne prakse, je, da je bilo obtoženčevo ravnanje zadosti opisano, da je z vsemi transakcijami otežil odkrivanje izvora umazanega denarja.

25V nadaljevanju je pritožba kritična do odločitve sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazne predloge obrambe obtoženega A. A. Nestrinjanje pritožniki izražajo z navedbami, da je bila prevara, goljufija, storjena na Kitajskem oziroma v Aziji z zlorabo notranjih informacij v oškodovani družbi. Iz slednje pritožbene obrazložitve pritožniki izvajajo sklep, da goljufija ni bila izvršena s prirejenim elektronskim naslovom. Prav tako se pritožba ne strinja, da pri družbi Yahoo ni mogoče pridobiti predlaganih podatkov. Pritožniki so nadalje kritični, ker prvo sodišče ni pridobilo nobenih podatkov o IP naslovih in da bi se lahko dejansko stanje celovito razčistilo šele z zaslišanjem predstavnika poljske družbe I., na kateri TRR je bil prenakazan znesek 150.000,00 EUR, prav tako pa tudi z zaslišanjem predstavnika ameriške družbe, ki je bila posrednik med češko in oškodovano kitajsko družbo. S slednjimi dokaznimi viri bi obramba dokazovala, da akterji obtoženega A. A. ne poznajo, da zanj niti niso vedeli in da so razbremenilni personalni dokazi.

26V tem delu se pritožba pravzaprav sooča z dejanskim stanjem kaznivega dejanja goljufije, skratka s predikatnim kaznivim dejanjem, glede katerega pa je sodišče prve stopnje obtoženega A. A., kakor obtoženega C. C. oprostilo obtožbe. Ne glede na to pa se sodišče druge stopnje strinja z utemeljitvijo prvega sodišča, da je bil predstavnik češke družbe z lažnim elektronskim naslovom, v katerem je bila dodana samo črka „s“ zaveden, misleč, da komunicira z oškodovano kitajsko družbo.

27Glede pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja so pritožniki uvodoma povzeli zagovor obtoženega A. A. in nepravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožniki se ne strinjajo z ugotovitvijo prvega sodišča, da je obtoženi A. A. izrazil začudenje o sumljivosti pretoka denarja iz madžarske banke na družbo E. in da je bil zaslužek 15 % iz naslova provizije. Pritožniki so glede začudenja in sumljivosti posla opozorili, da je bila takšna A. A. ocena podana šele po vprašanju in začudenju preiskovalne sodnice o zatrjevani visoki proviziji posredovanja. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na strani 38 povzelo zagovor obtoženega A. A., ki je na list. št. 187, ko je na zaslišanju pred preiskovalno sodnico tudi komentiral uradni zaznamek o svoji izjavi v predkazenskem postopku, na katerega se je skliceval in v zvezi z uradnim zaznamkom njegove izjave o 15 % zaslužku, je A. A. jasno povedal, da se mu je transakcija zdela sumljiva že v času nakazila, ne pa šele, da je takšno začudenje izrazil na podlagi vprašanja preiskovalne sodnice.

28V nadaljevanju pritožba povzema vsebino zagovora obtoženega A. A. in soobtoženega C. C. o okoliščinah kdaj sta se oba obtoženca spoznala. Da je obtoženi C. C. A. A. povedal, da pričakuje visok priliv na račun družbe E. Pritožba v nadaljevanju še zatrjuje, da je A. A. C. C. zaupal, da je dajal C. C. vtis uspešnega poslovneža in da je dejansko obtoženi A. A. zaradi znanja slovenskega jezika in poznavanja slovenskega poslovnega okolja za C. C. opravljal tako rekoč samo bančne podporne storitve. Pomembna je tudi okoliščina po prepričanju pritožnikov, da se obtoženca v prostem času nista družila in končno je pritožbena trditev, da je A. A. v družbi opravljal le operativne zadeve po navodilih C. C., ki je bil dejanski lastnik podjetja. Do vseh okoliščin in navedb obtoženca A. A. pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo in na prikazan način pritožniki zatrjujejo kršitev iz 11. točke drugega odstavka 371. člena ZKP.

29Na vsako v pritožbi postavljeno vprašanje se prvo sodišče res ni opredelilo in ga ocenilo ali je obremenilno ali razbremenilno dejstvo. Sodišče prve stopnje je pristopilo nomotehnično k obrazložitvi odločitve v zvezi z obtožbo državne tožilke tako, da je naprej obrazlagalo razloge za izrek oprostilne sodbe (stran 15 do 26) ter od strani 26 razloge za izrek obsodilne sodbe. Vendar pa se je prvo sodišče pri obrazložitvi obsodilne sodbe sklicevalo tudi na razloge, ki jih je zapisalo za izrečeno oprostilno sodbo. Zato so pomembna vseeno tudi SMS sporočila, ki jih je C. C. v času izvršitve kaznivega dejanja pranja denarja pošiljal A. A., med drugim tudi tisto sporočilo, v katerem C. C. piše A. A., da je v Londonu in da upa, da se bodo danes (24. 6. 2015) stvari pozitivno rešile in da bi bilo neumno, da bi izgubili to transakcijo, ker so vložili veliko denarja (SMS sporočilo je predstavljeno na 19. strani prvostopenjske sodbe). Takšne informacije, ki jo je posredoval C. C. A. A., pa vpleta A. A. vseeno v vedenje o umazanem denarju ali drugače povedano, da A. A. ni bil samo izvrševalec navodil, ki mu jih je posredoval C. C., ker že navedba C. C. o "vložku velikega denarja" poleg ostalih okoliščin, ki jih je prvo sodišče zapisalo na 38. strani in naslednjih izpodbijane sodbe, dokazuje vedenje A. A., da denar izvira iz predhodnega kaznivega dejanja.

30Vloga obtoženega A. A., kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje v družbi E, je bila funkcija direktorja, kar pomeni, da ni bil nepomemben deležnik pravne osebe, pa čeprav je bil direktor tudi obtoženi C. C. in zakoniti zastopnik pravne osebe E. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil obtoženi A. A. tista odgovorna osebe družbe, ki je bil v kontaktu z računovodkinjama J. J. in K. K., ki pa sta povedali, da o prilivu umazanega denarja nista vedeli povedati ničesar. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe K. K., da je A. A. obljubljal, da bo posredoval dokumentacijo, pa čeprav gre za enormno visok znesek, ki ga ni bilo niti v preteklosti, kakor tudi ne kasneje, A. A. z ustrezno predložitvijo poslovnih listin nakazila ni dokumentiral. Kljub temu, da je K. K. opozorila A. A., da mora posredovati poslovne listine, pa je kot je ugotovilo še sodišče prve stopnje, A. A. pojasnil, da še sam ne ve, kaj se je zgodilo in da je nedoločno razlagal, da naj bi bili izvedeni neki finančni posli in da še sam točno ne ve, kakšni naj bi bili ti. Slednjo izpovedbo K. K. pritožniki vidijo v luči razbremenilnega dejstva, s čimer se pa pritožbeno sodišče ne strinja, ampak ocenjuje, tako kot je posredno storilo tudi sodišče prve stopnje, da je na opisan način A. A. svoji računovodkinji poskušal prikriti pranje denarja. Nenazadnje zaradi A. A. biografije "uspešne kariere", kar so zaznali pravilno tudi pritožniki v zvezi s pritožbenim razlogom o kazenski sankciji, pa je slednja okoliščina prav tako potrditev o hotenju in vedenju obtoženca, da umazani denar opere. "Uspešen poslovnež" takšnih informacij kot jih je prenesel računovodkinji K. K. nedvomno, če bi bil posel legalen, ne bi dal, predvsem pa bi poskrbel, da računovodkinji predloži poslovne listine "posla".

31Nadalje opozarja pritožba, da obtoženi A. A. od posla ni imel popolnoma ničesar in da med A. A. in C. C. ni bilo nobenega dogovora, da si bosta denar delila. Pri tem se pritožnica še sklicuje na kasnejši zagovor C. C., ki je dodatno pojasnil, da kakšnega posebnega dogovora med njima ni bilo.

32Ko je bil obtoženi C. C. zaslišan (5. 9. 2015) je izrecno povedal, da bi si z A. A. denar delila, in sicer da bi dobil vsak polovico. Kasnejše navedbe obtoženega C. C. glede delitve denarja pa tudi pritožbeno sodišče pripisuje prilagoditvi postopkom dokazovanja in je konec koncev tudi nelogično, da A. A. pri tem ne bi bil finančno udeležen. Nenazadnje je logično, da je bil dogovor med obema obtožencema opredeljen že s statusom obeh obtožencev v družbi E., pa nenazadnje tudi odločilnim ravnanjem obtoženega A. A. po tistem, ko je bil umazan denar nakazan na TRR družbe E. (pretvorba v EUR in nadaljnja prenakazila poljski družbi, obtoženemu B. B., sestava pogodbe tako za C. C. kakor tudi B. B.), kar nedvomno utrjuje resničnost zagovora obtoženega C. C. o delitvi, ki jo je podal 5. 9. 2019. Zato okoliščina, da do sedaj obtoženi A. A. iz kaznivega dejanja pranja denarja še ni prejel nobene koristi evidentno ni odločilno dejstvo in ga tudi ne razbremenjuje krivde kot neutemeljeno pričakujejo pritožniki.

33Že v opisu kaznivega dejanja pranja denarja izhaja, da je na TRR družbe E. bilo nakazanih (upoštevaje pretvorbo) 318.601,55 EUR in da je bilo nato od tega zneska prenakazano poljski družbi 150.000,00 EUR. Če bi se že upoštevalo kot resnično dejstvo posredništva, ki ga je poskušal utemeljevati obtoženi C. C. s sodelovanjem dubajske družbe H., čemur utemeljeno ni verjelo sodišče prve stopnje, bi ostalo družbi E. kar 168.601,00 EUR, kar je evidentno več kot 15 % provizija, kar očitno ni moglo biti skrito obtoženemu A. A., ki je imel vpogled v stanje na obeh TRR-jih družbe E., najmanj takrat, ko je opravljal že omenjena prenakazila in na opisan način pral umazan denar. Enako pa velja tudi za ugotovljeno nadaljnjo razpršenost denarja, ki ni povezana z nobenim finančnim sodelovanjem oziroma svetovanjem pri prenosu kupnine po prodajni pogodbi, ki jo je poskušal dokazati obtoženi C. C. in še to eno leto po storjenem kaznivem dejanju, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje med postopkom dokazovanja.

34Drugače povedano, neobstoj listine v računovodstvu za E. za nakazilo nekaj manj kot 350.000,00 USD, opozorila C. C. A. A., da bi bilo škoda, da se transakcija izgubi zaradi velikega vložka denarja, prenakazilo domnevni pogodbeni stranki na Poljskem in še to manj kot polovico od nakazanega na TRR E., takojšnja razpršenost na drug TRR družbe E., nakazilo visokih zneskov C. C. in B. B. pa vendarle, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje dokazuje, da je obtoženi A. A. vedel, da je denar umazan, skratka, da izvira iz kaznivega dejanja, saj tako "radodarno" nobena stranka pri finančnem poslovanju (svetovanju) tolikšne "provizije" posredniku ne bi namenila. Poenostavljeno povedano, seveda bi jo, če je v igri umazan denar, kar pa je bilo ugotovljeno tudi v obravnavani zadevi. Zato tudi zvodenijo zapisane pritožbene obrazložitve, da obtoženi A. A. ni vedel za vsebino spornega posla in da ni bil z njim seznanjen. Na tej podlagi so zato tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je obtoženi C. C. 50.000,00 EUR prejel kot posojilo, ker je lastnik družbe E. in da je bil znesek 35.000,00 EUR predmet posojilne pogodbe z B. B. za izvedbo B. B. posla.

35Sodišče prve stopnje je sostorilstvo obtoženih A. A. in C. C. obrazložilo na strani 41 in 42 sodbe. Ugotovilo je usklajeno delovanje obeh obtožencev, navodila obtoženega C. C., ki jih je dal A. A. in izvršitev le-teh obtoženega A. A. Ob nadaljnji ugotovitvi na podlagi zagovora obtoženega C. C. o delitvi denarja "vsak pol", kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v sodbi, sicer ne v tem razdelku, ko utemeljuje sostorilstvo, pa je na ta način dokazan tudi subjektivni odnos obtoženega A. A., da je dejanje štel za svoje, kar je subjektivni element zatrjevane oblike udeležbe.

36Pritožba v nadaljevanju kritizira odločbo o kazenski sankciji in njeno obrazložitev ter ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo obtoženemu A. A. izreči pogojno obsodbo. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o izbiri kazenske sankcije med drugim zapisalo, da je upoštevalo, ko se je odločilo za izrek efektivne zaporne kazni težo kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se ne strinja, da je s takšno besedno zvezo sodišče prve stopnje težo kaznivega dejanja iskalo v predpisani kazni zapora za kaznivo dejanje pranja denarja, kajti v nadaljevanju obrazložitve na 43. strani je pravzaprav pojasnjevalo sofisticirani prispevek obtoženega A. A. pri izvršitvi kaznivega dejanja in pritožbeno sodišče razume zato "težo kaznivega dejanja" kot okoliščino, na podlagi katere ni mogoče opraviti za obtoženega A. A. pozitivne prognoze iz tretjega odstavka 58. člena KZ-1. Pri višini odmerjene kazni zapora pa je utemeljeno upoštevalo znesek umazanega denarja, s kakršnim v preteklosti družba E., s tem pa tudi obtoženi A. A. nikoli nista razpolagala. Res je, da obtoženi A. A. tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, strinja pa se s tem tudi pritožbeno sodišče, pri pranju denarja ni prejel do sedaj nobene koristi, vendar pa ni mogoče prezreti, da je bil dogovor med obema obtožencema o delitvi preostalega denarja, ki ga A. A. ni nakazal na družbo I., o polovični delitvi. Osebne okoliščine (urejeno življenje) pa je sodišče prve stopnje zadosti ovrednotilo kot olajševalno okoliščino.

37Za kaznivo dejanje pranja denarja je po tretjem odstavku člena 245 KZ-1 predpisana kumulativno kazen zapora in denarna kazen, zaradi česar sme sodišče kot obteževalne in olajševalne okoliščine tudi pri denarni kazni kot stranski, upoštevati enake okoliščine, kot jih je ugotovilo pri odmeri zaporne kazni. Na 44. strani sodbe pa je še posebej utemeljevalo premoženjske razmere obtoženega A. A., ki so vplivali na višino dnevnega zneska, kakor tudi število dnevnih zneskov stranske denarne kazni.

38V zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka pritožniki opozarjajo, da je odločitev v tem delu pomanjkljiva in sama s seboj v nasprotju in da sodišče niti ni pojasnilo, kakšno premoženje sploh ima obtoženi A. A.

39Pritožbeno sodišče se strinja, da je obrazložitev v tem delu v izpodbijani sodbi na 46. strani skopa, vendar pa iz osebnih podatkov, ki jih je obtoženec navedel izhaja, da se preživlja z nadomestilom, kar pomeni, da razpolaga s premoženjem oziroma drugače povedano, da ni čisto brez premoženja in da bo lahko zaradi plačila stroškov kazenskega postopka prodal tudi premično premoženje.

40Utemeljena pa je pritožba zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, zaradi česar je pritožbeno sodišče poseglo v prvostopenjsko sodbo v obsegu, kot je razvidno iz izreka te sodbe, tako glede obtoženega A. A., kakor tudi soobtoženega C. C. Razlogi, ki so bili izpostavljeni v pritožbi, veljajo tudi v korist obtoženega C. C. (člen 387 ZKP).

41Sodišče prve stopnje je obtožena A. A. in C. C. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje goljufije, predikatnega kaznivega dejanja. Oškodovani družbi je nastala škoda s predikatnim kaznivim dejanjem, ne pa s kaznivim dejanjem pranja denarja, za katerega sta bila obtoženca spoznana za kriva. Utemeljeno je zato opozorilo v pritožbi na judiciran primer I Ips 75110/2010, ki je primerljiv z obravnavano zadevo, ko storilca kaznivega dejanja pranja denarja nista bila tudi storilca predikatnega kaznivega dejanja. Drugače povedano, sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati pravno situacijo iz tretjega odstavka 75. člena KZ-1. Umazan denar v obravnavani zadevi je bil prenesen na družbo E. oziroma obtožene A. A. in C. C. ter B. B., zato bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbe o odvzemu premoženjske koristi, ne pa določila, na podlagi katerih je prisodilo premoženjskopravni zahtevek kitajski oškodovani družbi, skratka pravil, ki veljajo za civilno pravdo (člen 101 ZKP). Pritožbeno sodišče je zato oškodovano družbo napotilo na pravdo (tretji odstavek 105. člena ZKP).

K pritožbi zagovornika obtoženega B. B.

42Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje pritožniku, da je protispisno njegovo opozorilo na procesno prvostopenjsko postopanje, ker sodba v prevodu ni bila vročena obtoženemu B. B. Vročitev prevedene sodbe je razvidna z list. št. 2767, kakor tudi pritožbe državne tožilke, oboje je bilo prevedeno v angleški jezik, ki ga je uporabljal doslej obtoženi B. B.

43Sicer pa pritožba gradi predlog za izrek oprostilne sodbe na trditvah, da obtoženi B. B. ni ravnal z nezavestno obliko malomarnosti kot oblike krivde, skratka, da bi moral in mogel vedeti, da je bil znesek 35.000,00 EUR pridobljenim s kaznivim dejanjem pranja denarja. Denar je bil namenjen za posel, ki naj bi ga B. B. potreboval za izvedbo posla z rabljenimi avtomobili. Nadalje, da ni obremenilna okoliščina, da je banka zahtevala predložitev pisne posojilne pogodbe, kakor tudi, da znesek 35.000,00 EUR ni tako visok, ki ga je B. B. prejel, ker višina temelji tudi na prijateljskih odnosih med B. B. in soobtoženim C. C.

44Takšne pomisleke je utemeljeno zavrnilo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe na strani 40 in naslednjih, s katerimi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Sicer pritrjuje pritožniku, da sta B. B. in C. C. bila prijatelja, vendar pa takšen znesek 35.000,00 EUR glede na to, da pred tem B. B. kakšnih posebnih prilivov na svoj TRR ni imel, predstavlja nedvomno okoliščino, ki utemeljuje pravilen sklep prvega sodišča, da bi obtoženi B. B. moral in mogel vedeti, da tolikšen znesek brez kakršnihkoli garancij ali zelo ohlapnih, kot je to razvidno iz pogodbe, ki je bila celo naknadno predložena banki, sestavil pa jo je obtoženi A. A., ni mogoče zaslediti. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil skoraj v celoti porabljen denar s TRR B. B., vendar pa opravljanje kakšnih poslov v zvezi z zatrjevanjem prodaje starih vozil v A. iz listinske dokumentacije ne izhaja.

45Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbeno kritiko v tistem delu, ko se pritožnik ne strinja z dokazno presojo za obtoženega B. B. glede (ne)dokaznosti subjektivnega znaka kaznivega dejanja pranja denarja po petem odstavku 245. člena KZ-1.

46Potrebno pa je pritrditi pritožbi glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, pri čemer se pritožbeno sodišče v zvezi s tem vprašanjem in odgovorom na pritožbene navedbe zagovornika obtoženega B. B. v celoti sklicuje na razloge, ki jih je zapisalo v zvezi z utemeljeno pritožbo zagovornikov obtoženega A. A. zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku v izreku prvostopenjske sodbe.

Še k ostalim pritožbenim navedbam državne tožilke

47Za obtoženega B. B. je državna tožilka v pritožbi predlagala, da se B. B. spozna za krivega temeljne oblike kaznivega dejanja pranja denarja po prvem odstavku 245. člena KZ-1. Subjektivni odnos B. B. za temeljno obliko kaznivega dejanja utemeljuje s tem, da je B. B. nekaj denarja prenakazal preko Westeren Union v tujino in da je nekaj denarja imel skritega v otroškem sedežu, prav tako, da sta v preteklosti obtožena B. B. in C. C. imela na transakcijske račune pri slovenskih bankah samo minimalne prilive in pa tudi ugotovljeno zapravljivost po prejetju in uporabi umazanega denarja, ki sta jo obtoženca C. C. in B. B. izkazovala z bivanjem v hotelu visoke kategorije in razkošjem. Prav tako tožilka ne verjame, da se je B. B. ukvarjal z odpadnimi kovinami, ker za to niti nima registrirane dejavnosti. Tožilka je izpostavila še segment različnih navedb C. C. in B. B. v zvezi z nabavljanjem materiala za družbo I., ki je bila prejemnik 150.000,00 EUR umazanega denarja in da se glede teh poslov oba obtoženca v svojih izjavah razlikujeta.

48Sodišče prve stopnje B. B. ni verjelo, da se ukvarja z odpadnimi kovinami oziroma da je imel denar namenjen za prodajo odsluženih vozil v A., vendar pa bi moral B. B. tudi nedvomno vedeti, da ima umazan denar izvor v predikatnem kaznivem dejanju. Slednje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča prvo sodišče ni moglo dokazati, ampak je na podlagi okoliščin, ki jih konec koncev izpostavlja tudi pritožnica, pravilno ocenilo, da je mogoče obtoženemu B. B. dokazati samo nezavestno obliko malomarnosti kot storilcu kaznivega dejanja pranja denarja priviligirane oblike. Iz teh razlogov zato tudi pritožbeno sodišče pritrjuje odgovoru na pritožbo zagovornika obtoženega B. B., ki je predlagal, da se v tem delu tožilska pritožba kot neutemeljena zavrne. Posledično zato tudi tožilka ni mogla uspeti s predlogom za izrek višje določene kazni v preizkusni dobi, kakor tudi ne z izrekom obligatorne stranske denarne kazni.

49Prav tako pritožbeno sodišče ni sledilo državni tožilki, da se obtoženima C. C. in A. A. izrečene kazni zapora in denarni kazni zvišajo, ker tožilka okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zapisalo, ko je utemeljevalo odločbo o kazenski sankciji za oba obtoženca, sploh ne problematizira.

50Tožilka je sicer v pritožbi na 10. strani zapisala, da naj se obtožencema odvzame protipravno pridobljena premoženjska korist ob uporabi člena 74 KZ-1, česar pa v pritožbenem predlogu v zaključku ni ponovila. Tudi v tem delu pritožba ni substancirana. Sodišče prve stopnje je prisodilo premoženjskopravni zahtevek oškodovani družbi, pri čemer je pri takšni procesni situaciji odvzem premoženjske koristi vedno subsidiaren. Zato bi morala tožilka pravzaprav izpodbijati odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, česar pa ni storila. Če bi sodišče druge stopnje odločilo tako, kot je neobrazloženo predlagala državna tožilka v pritožbi, bi s tem kršilo načelo prepoved reformatio in peius, ker je vsebinsko tovrstno problematiko obravnavala samo pritožba zagovornikov obtoženega A. A., v manjšem segmentu pa tudi pritožba zagovornika obtoženega B. B.

51Glede na to, da sta delno utemeljeni le pritožbi zagovornikov obtoženih A. A. in B. B., je sodišče druge stopnje glede premoženjskopravnega zahtevka oškodovano družbo napotilo na pravdo. Vsebinsko velja enako tudi za obtoženega C. C.zaradi pravila beneficium cohaesionis. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

52Ker je sodišče druge stopnje deloma odločilo v korist obtožencema, na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP ni določilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

¹ Komentar mag. Damijana Florjančiča h kaznivemu dejanju po členu 245 KZ-1, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, sodba VS RS I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019.