UPRS Sodba I U 508/2019-8

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s priznanjem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS). V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik predhodno v RS že vložil prošnjo za mednarodno zaščito¹, ki jo je toženka z odločbo 2142-161/2018/6 (1312-17) z dne 28. 2. 2018 zavrnila kot očitno neutemeljeno in je postala pravnomočna 20. 3. 2018. Tožnik je 19. 10. 2018 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Toženka je 13. 11. 2018 s sklepom 2142-161/2018/15 (1312-17), ki je postal pravnomočen 28. 11. 2018, njegov zahtevek zavrgla zaradi tožnikove zapustitve azilnega doma. Tožnik je po vrnitvi iz Belgije 1. 3. 2019 podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, kjer je navedel, da je v Evropi že leto in štiri mesece ter da navaja približno iste razloge, to je, da je v domovini obsojen na petletno zaporno kazen. Navaja iste razloge, ne more si izmišljevati novih razlogov. Nima nobenih novih dokazov, jih bo pa poizkusil pridobiti - ni imel možnosti dobiti teh dokazov v tem času, ampak obljublja, da bo sedaj bolj aktivno sodeloval pri pridobivanju teh dokazov in bo poizkušal dostaviti sodniško odločitev o petletni zaporni kazni, prej ni poizkušal pridobiti tega dokaza. Imel ga je s seboj, ampak ga je na poti v Makedoniji izgubil ter da je to povedal že v prvi prošnji. Moral bi plačati 14.000 ali 15.000 eurov, da mu stornirajo zaporno kazen. Ta znesek zgleda v Evropi kot majhen znesek, v Alžiriji pa je to velik znesek. Za drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka pa se je odločil zato, ker je doma ogrožen, grozi mu zaporna kazen. Doletela ga je krivica, moral bo iti v zapor, če se bo vrnil domov - kot je že povedal v prvi prošnji, je bil trgovec in ni mogel vračati dolgov bankam in davčni službi. Identiteta vlagatelja zahtevka ni bila ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim je mogoče izkazati identiteto.

2Toženka ugotavlja, da pri vložitvi zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran tožnika. Za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS je predložitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah v njegovi izvorni državi (v konkretnem primeru Alžiriji), relevantnih za priznanje mednarodne zaščite, tisti nujno potrebni pogoj, ki ga mora zagotovit tožnik, da se pred toženko lahko začne postopek in da se meritorno obravnava njegova nova prošnja za mednarodno zaščito. V konkretnem primeru tožnik ni navedel novih razlogov, prav tako ni predložil novih dokazov. Poleg tega tožnik od druge zapustitve azilnega doma v izvorni državi niti ni bil. Tožnik se je skliceval na iste razloge, kot jih je navedel ob podaji prošnje in ob podaji prvega zahtevka, kar je tudi sam izrecno navedel. Izjavil je, da so razlogi isti kot pri prvi prošnji in v prvem zahtevku ter da nima drugih razlogov, da si ne more izmišljevati novih razlogov. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da ni navedel spremenjenih okoliščin, zaradi katerih želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. Tožnik bi moral predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva že ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in kasneje tega zahtevka nima več možnosti dopolnjevati. Tožnik ob vložitvi drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka toženki ni predložil ničesar, je pa izjavil, da pri sebi nima nobenih dokazov in da jih bo poskusil pridobiti. Tožnik zahtevka v drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka s sklicevanjem na (iste) razloge, ki jih je navedel ob podaji prošnje ter prvem zahtevku in glede na to, da ni predložil nobenih novih dokazov, ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Zato v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je toženka zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) s sklepom zavrgla.

3Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Navaja, da je v ponovljenem postopku predložil nova dejstva in dokaze, ki so nastali po izdaji predhodne odločitve oziroma so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati. Tožnik je 1. 3. 2019 na naroku izpovedal, da trenutno nima nobenih dokazov, da jih bo pa poskusil dobiti ter da je dokumente izgubil na poti, oziroma, da ima potni list v Alžiriji. Ob tem je postregel z osebnimi podatki oziroma dokazom o njegovi identiteti, in sicer da je rojen v mestu Blida in da ima stalno prebivališče v kraju .... Slednje predstavlja nov dokaz v naslovnem postopku. Glede na to, da se izpovedba z dne 1. 3. 2019 nanaša na dejstva, po katerih je bil tožnik očitno prvič konkretneje vprašan dne 1. 3. 2019, izpovedba pomeni nov dokaz o sicer starih dejstvih, ki pa jih tožnik prej kot 1. 3. 2019 brez svoje krivde ni bi mogel uveljavljati. Tožnik je že skoraj leto in pol na begu v Evropi. Navedeno in pa izpoved, da se na novo trudi pridobiti dokaze, ki jih je izgubil v Makedoniji, predstavlja nova dokaza oziroma dejstvi. Novo dejstvo/dokaz o tožnikovi splošni verodostojnosti, ki zadostuje kriterijem iz prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 je tudi, da so tožnikove izpovedbe konsistentne, namreč tožnik je "na novo" povedal, "da ne laže", ko je povedal, da si ne bo izmišljeval novih razlogov, kar je toženec narobe presodil izključno v tožnikovo škodo. Resničnost identitete tožnika oziroma resnica o njegovem imenu, glede na sedaj poznan podatek o njegovem prebivališču, lahko pomembno vpliva na oceno storilčeve splošne verodostojnosti, sploh glede na to, da tožnik zaenkrat nima drugih dokazov za svojo novo izjavo ter ob dejstvu, da za to ni kriv, ker jih je izgubil v Makedoniji. V luči tožnikove verodostojnosti pa gre presojati tudi dejstvo, da so njegove izpovedbe konsistentne, ker ves čas navaja "iste" razloge. Ob novem dokazu bo toženka lahko preverila, kakšne so za tožnika specifične razmere v izvorni državi, zaradi katerih bi bilo ogroženo tožnikovo življenje oziroma njegova osebna svoboda, če bi se v izvorno državo vrnil, in ali so se/niso umirile oziroma so se/niso poslabšale, ter ponudil možnost, da se tožnik o tem izjavi, česar do danes še ni storil. Ob tem tožnik poudarja, da se zanj razmere v izvorni državi niso umirile, ker je povedal, da se tja boji vrniti, ker se mu bo zgodila krivica. Ne glede na to, da je Alžirija z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav uvrščena med varne izvorne države, tožnik pripominja, da je iz podatkov MZZ razvidno, da se potovanja tja odsvetuje, kar gre za tožnika presojati ob dejstvih o političnih in polpreteklih zgodovinsko-političnih razmerah v Alžiriji, ter dejstvu, da je tožnik povedal, da je musliman, da se mu je zgodila krivica ter da ga bo krivica doletela, če se bo v Alžirijo vrnil. Izpodbijana odločba o tem nima razlogov. Iz dosedanje spisovne dokumentacije v naslovnem postopku oziroma povezanih postopkih ne gre razbrati, da bi toženec to ugotavljal, kar bi po 22. členu v zvezi z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 moral. Toženka bi morala ugotavljati in preveriti specifične in podrobne informacije v zvezi s finančno življenjsko ogroženostjo tožnika glede na veroizpoved tožnika ter tožniku dati možnost, da se o tem izjavi. V izpodbijani odločbi tudi ni razlogov, koga naj bi toženka štela za subjekt preganjanja. Tožniku je/bi bila resna škoda povzročena tako s strani nedržavnega kot državnega subjekta, ker je povedal, da je krivico, zaradi katere je že leto in pol na begu, utrpel tako od konkurenta kot s strani organov pregona/sodišča. Dejstvo, da je tožnik že leto in pol na begu, ker mu je bila storjena krivica, ker ne more odplačati dolga, bi bil in bo moral toženec presojati po kriteriju za podanost resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, ker je nepravilno zaključil, da gre za privatne družinske zadeve. Tožniku v postopku ni bilo zagotovljeno prevajanje iz/v arabski jezik, zaradi česar se ni mogel posvetovati s pooblaščenko o zadevah, pomembnih za upravni spor. Slednje predstavlja kršitev tako določb ZMZ-1, kot tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 5. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku - ZUP (poleg že omenjenih kršitev iz 3. in 7. točke istega odstavka istega člena). Tožnik predlaga, da sodišče odloči, da se tožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku dovoli vložitev ponovne prošnje oz. podredno, da se naslovni upravni akt odpravi ter zadeva vrne toženki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov.

4Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in na uveljavljeno sodno prakso, ter meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, zato pri njem v celoti vztraja. Toženka ugotavlja, da je tožnik v svojem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka zelo konkretno in jasno navedel, da navaja iste razloge glede zapustitve izvorne države, kot jih je navajal že pri vložitvi prve prošnje. Jasno je povedal, da je vse že povedal v prvi prošnji, da je bil trgovec in ni mogel vračati dolgov bankam in davčni službi. Dodal je tudi, da nima nobenih novih dokazov ter da jih bo poizkusil pridobiti, kar do izdaje tega odgovora na tožbo ni naredil. Tožnik je dodal, da je bil zaradi tega v domovini obsojen na petletno zaporno kazen, te razloge pa je že navedel v predhodnem postopku. Iz tega tožnikovega odgovora je zelo jasno, da nima ne novih razlogov in ne nobenih dokazov, ki bi jih v skladu s 64. členom ZMZ-1 lahko štela toženka za nova, saj je uveljavljal samo razloge, ki so obstajali že v času prvega postopka. Zato je toženka skladno s 64. členom ZMZ-1 njegovo vlogo zavrgla. Glede sedaj znanega podatka o tožnikovem prebivališču v izvorni državi, toženka pripominja, da ta nima nobene zveze z odločitvijo o tožnikovem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite in njegovih novih dejstev oziroma dokazov. Toženka je postopek ugotavljanja upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite vodila na podlagi določb ZMZ-1. Tožnik je imel ves čas postopka, tako pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru ter dveh zahtevkih za uvedbo ponovnega postopka zagotovljeno pomoč tolmača, in sicer za arabski jezik, za katerega je navedel, da je njegov materni jezik. S tem je tožena stranka sledila določbi drugega odstavka 6. člena ZMZ-1, ki določa, da je pomoč tolmača zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa. Tudi sklep toženke, ki je v presoji v tem upravnem sporu, je bila tožniku oziroma njegovim takratnim pooblaščenem (PIC), vročena poleg slovenskega jezika, tudi v povzetku v arabskem jeziku, s čimer je toženka sledila določbi petega odstavka 6. člena ZMZ-1, ki določa, da je oseba v jeziku, ki ga razume, seznanjena z vsebino pisne odločitve. V ta jezik se prevedejo izrek, bistveni razlogi za odločitev in pravni pouk. Tožnik si je po prejemu odločitve toženke za pomoč pri vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito izbral svetovalko za begunce. Svetovalec za begunce namreč v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZMZ-1 daje podporo in zagotavlja pravno pomoč v postopkih po tem zakonu na Upravnem sodišču RS. V skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZMZ-1 imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (toženka). Pooblaščenka tožnika bi morala tako v primeru, da se s tožnikom, katerega zastopanje je prevzela, ne razume, pred pripravo tožbe sama zagotoviti pomoč tolmača in stroške zanj uveljavljati v skladu z 11. členom ZMZ-1. Po mnenju toženke je naloga svetovalca za begunce, da si sam pridobi tolmača, in ne naloga toženke, da mu ga na njegovo zahtevo zagotovi. Toženka je dolžna le v primeru priglasitve stroškov, ki jih ima svetovalec za begunce zaradi pridobitve tolmača, le-te upoštevati pri odmeri nagrade za opravljeno delo. Toženka predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

5Tožnik odgovarja, da toženka ni izrecno prerekala novo zatrjevanih dejstev, da je tožnik že leto in pol na begu v Evropi ter da se zdaj na novo trudi pridobiti izgubljene dokumente in listinske dokaze, ki jih je izgubil v Makedoniji, česar brez svoje krivde tožnik ni mogel uveljavljati prej, zato naj sodišče navedeni dejstvi šteje za priznani. Toženka v odgovoru na tožbo ni predlagala nobenega dokaza za zatrjevane navedbe, ki so zato nepodkrepljene. Tožnik je ob podaji prošnje povedal tudi, da niti brošure ni dobil. Toženka je s tem, ko je z dopisom tožniku odklonila tolmača, čeprav mu to nalaga ZMZ-1, storila bistveno kršitev postopka, ki se preverja po uradni dolžnosti.

K I. točki izreka

6Tožba ni utemeljena.

7ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v RS pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZUS-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

8Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1, ker tožnik ni navedel novih dejstev in ni predložil novih dokazov (navedeno sicer predstavlja negativno dejstvo, ki ga sicer toženka po naravi stvari ne more izkazati; sodišče sicer v zvezi z navedenim sledi tožniku, da toženka za svoje ugotovitve ni predložila nobenih dokazov, vendar jih po naravi stvari niti ni mogla, zaradi navedenega pa njena dejstva niso neizkazana, pač pa bi moral tožnik, skladno z obrnjenim dokaznim bremenom, izkazati, da je v postopku navajal nova dejstva oz. predložil nove dokaze, čemur pa ni uspel zadostiti, kot bo razvidno iz nadaljevanje obrazložitve te odločbe).

9Med strankama je nesporno, da je toženka že predhodno kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je postala pravnomočna 20. 3. 2018. Ker toženka ni ugovarjala dejstvu, da je tožnik že leto in pol na begu v Evropi ter da se trudi pridobiti izgubljene dokumente in listinske dokaze, ki jih je izgubil v Makedoniji, sodišče navedenemu sledi, skladno z 2. odst. 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

10V sklopu presoje izpolnitve pogojev za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1 je pomembno, da tožnik skladno s 64. členom ZMZ-1 navaja nova dejstva oz. predlaga nove dokaze¹, četudi v zvezi z razlogi, vsebovanimi že v prvotni prošnji za mednarodno zaščito. Prosilec mora predložiti nove dokaze oziroma nova dejstva, ki pa se lahko nanašajo na isto preganjanje ali resno škodo, kot je bila že zatrjevana v že zavrnjeni tožnikovi prošnji.

11Tožnik je v postopku navedel, da je rojen v mestu Blida in da ima stalno prebivališče v kraju ..., kar tožnik označuje kot novo dejstvo oz. nov dokaz, ker je o tem tožnik podal svojo izjavo. Sodišče ne more slediti, da je navedba oz. izpovedba rojstnega mesta tožnika novo dejstvo oz. nov dokaz, saj je tožnik svoje rojstno mesto, kot razvidno iz prošnje za mednarodno zaščito v upravnem spisu, navedel že 26. 1. 2018 (zapisano sicer kot Bleda), v isti vlogi pa je tudi že navedel, da je musliman. Da je rojen v kraju Bleda, je ponovil tudi na osebnem razgovoru 23. 2. 2018. V konkretnem postopku pa je tožnik res prvič navedel zadevno stalno prebivališče v Alžiriji. Četudi sodišče šteje, da gre za novo dejstvo, ker ga toženka prej o tem ni povprašala, tožnik ni navedel, kako naj bi navedeno dejstvo navedbe stalnega alžirskega prebivališča tožnika povečalo verjetnost izpolnjevanja pogojev mednarodne zaščite. Toženka resda ni ugotovila istovetnosti tožnika, saj slednji ni predložil nobenih osebnih dokumentov, ni pa dvomila o tem, da je Alžirec, kot je tožnik zatrjeval (kar je razvidno tudi iz dejstva, da toženka v izpodbijanem sklepu opisuje Alžirijo kot izvorno državo tožnika, češ, da tožnik ni navajal spremenjenih razmer v njegovi izvorni državi, konkretno v Alžiriji).

12Tožnik je tudi navedel, da je že skoraj leto in pol na begu v Evropi ter da trenutno nima nobenih dokazov, da jih bo pa poskusil dobiti, dokumente je izgubil na poti, v Makedoniji oz. ima potni list v Alžiriji. Navedeno v konkretnem primeru (tj. trajanje obdobja po zapustitvi izvorne države, poskušanje pridobitve dokazov, izguba dokumentov na poti v Makedoniji, nahajanje osebne izkaznice tožnika v izvorni državi) v nasprotju z mnenjem tožnika ne predstavlja novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite oz. tega tožnik ni pojasnil, zakaj naj bi to pomembno povečevalo verjetnost izpolnjevanja pogojev mednarodne zaščite. Kot že povedano, toženka resda ni ugotovila istovetnosti tožnika, saj slednji ni predložil nobenih osebnih dokumentov, ni pa dvomila o tem, da je Alžirec. Toženka ni pojasnila, kako naj bi vedenje o pravilnosti identitete tožnika (ki bi bila potrjena s predložitvijo npr. osebne izkaznice) povečevalo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Glede dokazov, ki jih tožnik skuša pridobiti (ker jih je izgubil na poti v Makedoniji, so to dokazi, ki so že obstajali pred izdajo izpodbijanega sklepa, kar tožnik potrdi, ko odgovori, da je to, da jih je izgubil v Makedoniji, povedal že ob podaji prve prošnje; iz prve prošnje, razvidne v upravnem spisu, pa to tudi izhaja), je tožnik na vprašanje uradne osebe na zaslišanju v zadevnem postopku pred toženko odgovoril, da teh dokazov sploh ni prej skušal pridobiti. Sodišče zato ne sledi tožniku, da jih brez svoje krivde ni mogel predhodno predložiti, kar velja tudi za zatrjevano petletno zaporno kazen, ki naj bi tožniku grozila v Alžiriji.

13Tožnik zatrjuje, da je novo dejstvo tudi, da so tožnikove izpovedbe konsistentne, namreč tožnik je "na novo" povedal, "da ne laže", ko je povedal, da si ne bo izmišljeval novih razlogov. Sodišče v tem delu sledi toženki. Smatra, da iz navedenega ne izhaja novo dejstvo, ki bi povečevalo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, temveč je navedeno presojalo enako kot toženka, torej, da tožnik navaja iste razloge glede zapustitve izvorne države, kot jih je navajal že pri vložitvi prve prošnje, glede katerih v postopku ni predložil dokazov, ki bi povečevali verjetnost izpolnjevanja pogojev mednarodne zaščite, v nasprotju s 64. členom ZMZ-1.

14Tožnik je sicer še navedel, da bo toženka lahko ob novih dokazih preverila, kakšne so za tožnika specifične razmere v izvorni državi, zaradi katerih bi bilo ogroženo tožnikovo življenje oziroma njegova osebna svoboda, če bi se v izvorno državo vrnil, in ali so se/niso umirile oziroma so se/niso poslabšale ter ponudil možnost, da se tožnik o tem izjavi, kajti zanj se razmere v izvorni državi niso umirile, ker je povedal, da je musliman, v Alžirijo se boji vrniti, ker se mu je zgodila krivica, se mu pa tudi bo, če se bo v Alžirijo vrnil. Toženka bi morala zato ugotavljati in preveriti specifične in podrobne informacije v zvezi s finančno in življenjsko ogroženostjo tožnika glede na veroizpoved tožnika ter tožniku dati možnost, da se o tem izjavi. Vse navedeno bi toženka morala presojati po kriteriju za podanost resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. V izpodbijani odločbi tudi ni razlogov, koga naj bi toženka štela za subjekt preganjanja. Sodišče vsemu navedenemu ne sledi, kajti toženka bi vsebinsko presojala tožnikovo prošnjo za uvedbo ponovnega postopka, če bi bili izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, ki pa v konkretnem primeru niso bili, saj tožnik ni navedel ne novih dejstev ne novih dokazov, ki bi povečevali verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (že v prejšnjem postopku je navajal, da je musliman, kot že povedano; enako glede tega, da je bil v Alžiriji obsojen na zaporno kazen (da je bil v zaporu, je povedal že ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 19. 10. 2018, hkrati je zatrdil tudi, da je dokaze o tem izgubil v Makedoniji, kot razvidno iz upravnega spisa; da je imel dokaz o petletni zaporni kazni s seboj v Makedoniji, kjer ga je izgubil, pa je izpovedal tudi na zaslišanju 1. 3. 2019, kjer je izpovedal, da prej tega dokaza ni skušal pridobiti (torej ne drži tožnikova trditev o tem, da teh dokazov brez svoje krivde predhodno ni mogel predložiti, kot že povedano; o v Makedoniji izgubljenih dokazih, in s tem o dokazu o petletni zaporni kazni, je tožnik izpovedoval že 19. 10. 2018, ni pa pojasnil, zakaj tega dokaza predhodno brez svoje krivde ne bi mogel predložiti, na zaslišanju 1. 3. 2019 je celo izpovedal, da teh v Makedoniji izgubljenih dokazov predhodno ni skušal pridobiti; glede tega, da pa mu grozi zaporna kazen ob vrnitvi v Alžirijo, pa je izpovedal ob zaslišanju 1. 3. 2019, kjer je dodal, da je v zvezi z grozečo zaporno kaznijo že izpovedal v prvi prošnji, da je bil trgovec in ni mogel vračati dolgov bankam in davčni službi, hkrati pa je iz njegovega zaslišanja v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito z dne 23. 2. 2018 iz upravnega spisa razvidno, da navaja, da bi moral ob vrnitvi v Alžirijo iti v zapor, kajti dolga ne bi mogel odplačati). Le v takem primeru, če bi torej tožnik predložil nova dejstva oz. nove dokaze², kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno, bi se sodišče posledično ukvarjalo s subjektom preganjanja, ugotavljanjem resne škode za tožnika ob vrnitvi v izvorno državo, ugotavljanjem in preverjanjem specifičnih in podrobnih informacij o tožnikovi izvorni državi v zvezi s finančno življenjsko ogroženostjo tožnika glede na veroizpoved tožnika ter bi tožniku dala možnost, da se o tem izjavi.

15Sodišče tožniku ne sledi, da mu v postopku pred toženko ni bilo zagotovljeno prevajanje v/iz arabskega jezika. Pooblaščenka tožnika je šele z dopisom oz. z mailom z dne 18. 3. 2019, nato pa še z dne 20. 3. 2019, prispelim k toženki 21. 3. 2019, po že izdanem izpodbijanem sklepu z dne 13. 3. 2019 (ki je bil vročen 15. 3. 2019, kot razvidno iz upravnega spisa in priloge A4), zahtevala od toženke zagotovitev tolmača v medsebojnem komuniciranju s tožnikom, ne pa prej, kot razvidno iz listin upravnega spisa in prilog A9 in A10. Kot izhaja iz upravnega spisa, je bil tolmač v postopku pred toženko prisoten tako pri podaji prošnje tožnika za uvedbo ponovnega postopka kot zaslišanju tožnika na osebnem razgovoru, izpodbijani sklep pa je prejel tudi v prevodu v arabski jezik. Sodišče presoja zakonitost in pravilnost le izpodbijanega akta. V zvezi s tolmačenjem v postopku pred toženko tako sodišče ni ugotovilo, da bi prišlo do absolutno bistvene kršitve določb o uporabi jezika v postopku po 5. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

16Sodišče pa pripominja v zvezi s tolmačenjem, da ne drži navedba toženke, da bi morala pooblaščenka tožnika pred pripravo tožbe v upravnem sporu sama zagotoviti pomoč tolmača in stroške zanj uveljavljati v skladu z 11. členom ZMZ-1, ker je naloga svetovalca za begunce, da si sam pridobi tolmača, in ne naloga toženke, da mu ga na njegovo zahtevo zagotovi. Po odločbi Vrhovnega sodišča RS I Up 226/2017 z dne 22. 1. 2017 je treba prosilcu za mednarodno zaščito za vložitev tožbe v upravnem sporu zagotoviti pomoč tolmača, če to zahteva in če bi bilo sporazumevanje s pooblaščencem sicer onemogočeno. Določba 62. člena Ustave RS daje stranki pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. V obravnavanem zadevi je to ZMZ-1, ki v splošnih določbah opredeljuje pravico osebe, ki ne razume uradnega jezika, da se ji za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek 6. člena ZMZ-1). Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (drugi odstavek 6. člena ZMZ-1). Temeljno postopkovno jamstvo osebe v postopku je namreč tudi pravica spremljati postopek v jeziku, ki ga ta razume. Vrhovno sodišče je tudi odgovorilo na tudi v tej zadevi ključno sporno vprašanje med strankama, ali pravica do tolmačenja in prevajanja iz citirane določbe ZMZ-1 zajema tudi pravico osebe do pomoči tolmača pri sporazumevanju s pooblaščencem zaradi vložitve tožbe zoper odločbo pristojnega organa. Za vložitev tožbe in zastopanje pred sodiščem so prosilcem v skladu z ZMZ-1 na voljo svetovalci za begunce. Po stališču Vrhovnega sodišča je očitno, da navedeni pooblaščenci interesov strank (prosilcev) ne morejo varovati, če je sporazumevanje prosilca za mednarodno zaščito z njimi onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi neznanja jezika, ki ga razumeta oba. Če pooblaščenec za pripravo tožbe v takšnem upravnem sporu ravno iz tega razloga, ki ne izvira iz njegove sfere, nima vseh potrebnih podatkov, je torej jasno, da je poseženo v prosilčevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS ugotavlja, da je 6. člen ZMZ-1 potrebno uporabiti (razlagati) z upoštevanjem namena, zaradi katerega je bil ta zakon sprejet in v skladu s pravilno razlago določb Procesne direktive II³, kar zahteva, da je treba prosilcu za mednarodno zaščito za vložitev tožbe v upravnem sporu zagotoviti pomoč tolmača, če to zahteva in če bi bilo sporazumevanje s pooblaščencem sicer onemogočeno.

17Vendar pa je Vrhovno sodišče v navedenem primeru ugotovilo, da je bilo poseženo v prosilčevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ker je prosilec v upravnem sporu želel predložiti še dva dokaza - vabila na zaslišanje in knjige, v kateri je bilo to vabilo pritožniku poslano, v zvezi s katerima se pooblaščenka in prosilec zaradi nezagotovitve prevajanja po tolmaču nista mogla pogovoriti in kar je lahko vplivalo na pravočasnost dejstev v zvezi s predložitvijo teh dveh dokazov. V konkretnem primeru pa sodišče ugotavlja, da navedena kršitev toženke ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve v smislu 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, saj pooblaščenka tožnika, ki je sicer v postopku pred toženko imel zagotovljeno prevajanje v in iz arabskega jezika, ob hkratni tedanji prisotnosti svojega pooblaščenca, ni sploh navedla, v zvezi s katerim dejstvom ali katerim dokazom bi potrebovala še prevajanje pred pripravo tožbe (zatrjuje le, da se tožnik zaradi nezagotovitve prevajanja ni mogel posvetovati s pooblaščenko o zadevah, pomembnih za upravni spor oz. da potrebuje kontakt prevajalca za potrebe zastopanja), zato sodišče ugotavlja, da kljub navedenemu ravnanju toženke, ki sicer po izdaji izpodbijanega sklepa predstavlja relativno procesno kršitev, ki pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in ne do kršitve tožnikove pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

18Pooblaščenka tožnika v vlogi z dne 28. 3. 2019 še navaja, da tožnik ob podaji prošnje ni dobil niti brošure, v zvezi s čimer pa ni navedla, kako bi lahko to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve toženke, zato sodišče ugotavlja, da tudi v zvezi s tem očitkom ni prišlo do kršitve postopka iz 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

19Ker tožnik v postopku prošnje za uvedbo ponovnega postopka pred toženko ni navedel novih dejstev oz./in ni predložil novih dokazov, skladno s 64. členom ZMZ-1, sodišče pa ni ugotovilo drugih v postopku ugovarjanih kršitev in ne kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno zavrgla tožnikov zahtevek, skladno s 65. člena ZMZ-1. Zato je sodišče posledično tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, skladno s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

20Sodišče še pripominja, da v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj nobena od strank oprave glavne obravnave ni predlagala (pooblaščenka tožnika je sicer predlagala zaslišanje tožnika po potrebi oz. eventualno, kar skladno z mnenjem Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 ne pomeni veljavno podanega dokaza zaslišanja tožnika), med strankama pa dejansko stanje ni sporno.

K II. točki izreka

21Odločitev o zahtevi tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na smiselni uporabi 1. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1, ob dejstvu, ki med strankama niti ni sporno, da je tožnikova pravna zastopnica na podlagi podatkov seznama, objavljenega na spletni strani Ministrstva za pravosodje, svetovalka za begunce. V takem primeru pa skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 povračilo stroškov tožnikovega pravnega zastopanja v vsakem primeru zagotovi Ministrstvo za notranje zadeve, zato odločanje o zahtevi za povračilo stroškov ne spada v sodno pristojnost (1. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) in je zato sodišče navedeno zahtevo tožnika zavrglo. Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v postopkih o priznanju mednarodne zaščite sodna taksa ne plača.

¹ In sicer 26. 1. 2018. Toženka ugotovila, da je tožnik svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljeval z ekonomskimi razlogi in družinskimi težavami.
² Ki so nastali po izdaji prvotne odločbe oz. že prej, pa jih tožnik v postopku ni mogel navesti oz. predložiti brez svoje krivde.
³ Glej opombo št. 1.
⁴ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.