VSRS Sodba I Ips 11028/2012

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 250 eurov sodne takse.

1A.

2Z navedeno pravnomočno sodbo je sodišče obsojenko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Naložilo ji je povrnitev stroškov kazenskega postopka, oškodovanca pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče je pritožbi obsojenke in zagovornika zavrnilo ter obsojenki naložilo plačilo sodne takse.

3Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in obsojenko oprosti obtožbe oziroma, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ali da razveljavi odločbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču. Vlagatelj v zahtevi poudarja, da je ne vlaga iz razlogov, naštetih v drugem odstavku 420. člena ZKP.

4Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec Boris Ostruh. Povzema vsebino zahteve glede direktnega naklepa obsojenke in dejstva, da je po stališču zahteve kazensko ovadbo vložila odvetnica po svoji strokovni presoji. Ugotavlja, da zagovornik v nasprotju z lastnimi izrecnimi navedbami problematizira dokazno oceno in s tem izpodbija dejansko stanje. Kot odločilno izpostavlja ugotovitev sodišča, da je obsojenka odvetnici prikazovala nepopolno sliko dogajanja, iz katere je bilo možno prepoznati znake kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin, saj je prijavila izdajo računa kot fiktivnega. Glede zavrnitve izvedbe dokaza, s katerim naj bi se sodišče prepričalo o nekakovostnem lektoriranju, poudarja, da prav te navedbe obrambe izkazujejo, da je očitek izdaje fiktivnega računa lažen, ugotavljanje kakovosti opravljene storitve pa ni v vzročni zvezi s kaznivim dejanjem. Navedbe obrambe v zvezi z opisom kaznivega dejanja zavrača, saj jih obramba v pritožbi ni uveljavljala. Predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

5O odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo se je izjavila obsojenka. Po njeni oceni je stališče tožilstva, da je v zahtevi uveljavljena zmotna ugotovitev dejanskega stanja, nepravilno, in pomeni poskus prejudiciranja razlogov v smeri, da se zahteve ne bi moglo obravnavati. V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem izpostavlja dele zahteve in se sklicuje na zapisnika o zaslišanju prič N. in Š. Tožilstvu očita nekonkretiziranost in dodatno pojasnjuje navedbe zahteve v zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem dr. S. in dr. Š. Kot nedopusten ocenjuje očitek tožilstva o pravem namenu obdolžene. Vztraja pri zahtevi in dodaja, da sta z zagovornikom nezadostnost opisa kaznivega dejanja grajala že v pritožbi.

B.

6Vrhovno sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj tistih kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo dovoljena, in jih vložnik oziroma vlagatelj zahteve utemelji, kar pomeni, da se ne sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, temveč konkretizira in utemelji razloge, iz katerih je pravno sredstvo vloženo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7Vlagatelj uveljavlja kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP, ko navaja, da višje sodišče ni presodilo prvostopenjske sodbe v okviru pritožbenih navedb in razlogov. Uveljavljene kršitve ne pojasni določno oziroma ne konkretizira, na katere navedbe sodišče ni odgovorilo. Pritožba zoper prvostopenjsko sodbo je bila vložena tako s strani zagovornika, kot tudi obsojenke. Pritožbi sta uveljavljali bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je vodila v kršitev kazenskega zakona, oziroma iz vseh razlogov. V zvezi z v pritožbah uveljavljeno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je višje sodišče v 5. točki obrazložitve pojasnilo, kaj se šteje za odločilna dejstva ter v naslednjih točkah zavrnilo očitek protispisnosti in nasprotja med izrekom in razlogi sodbe. V zvezi z odločilnimi dejstvi je višje sodišče svojo presojo obrazložilo in ocenilo tudi prvostopenjsko sodbo v njihovi luči. V zvezi z v pritožbah uveljavljeno zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja je obrambi izčrpno odgovorilo, ob tem pa podalo tudi pojasnilo glede uveljavljanja procesnih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP na podlagi vztrajanja obrambe na lastnem videnju dogodkov, ki je drugačno, kot pa ga je ugotovilo sodišče v izpodbijani odločbi. Obramba namreč v zahtevi, tako kot že v pritožbi, prepleteno uveljavlja procesne in materialne kršitve zakona v navezavi na svoje videnje dejanskega stanja. Ko torej obramba v zahtevi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je višje sodišče odgovorilo, izraža zgolj nestrinjanje s stališči pritožbenega sodišča. Kršitev po prvem odstavku 395. člena tako ni podana.

8Vlagatelj izpodbijani pravnomočni sodbi očita pomanjkljivo obrazložitev v smislu določbe 7. odstavka 364. člena ZKP, saj naj sodišče ne bi določno in popolnoma navedlo, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana. Glede predloga dokaza z zaslišanjem dr. S. in dr. Š. navaja, da bi obsojenka lahko dokazala pravi namen, zakaj se je obrnila na odvetniško pisarno. Vlagatelj pojasnjuje še knjigovodske in poslovne listine (v zvezi z računom V. K., s.p.) ter izpostavlja določbo 22. člena Ustave. Ko vlagatelj tako v zvezi z obrazložitvijo pravnomočne sodbe uveljavlja, da je podana kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov, podanih s strani obrambe, spregleda, da je sodišče dokazni predlog za zaslišanje prič dr. S. in dr. Š. (v povezavi s kakovostjo opravljenega lektorskega dela N. K.) zavrnilo, ker zaslišanje teh prič ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja oziroma ni v pravno relevantni povezavi s kaznivim dejanjem. Na pritožbeni očitek v zvezi s tem je sodišče druge stopnje odgovorilo v 8. točki obrazložitve in navedbe obrambe presodilo tudi v luči ustavno zagotovljenih pravic obrambe ter načela proste presoje dokazov. Strinjalo se je s stališčem prvostopenjskega sodišča o nerelevantnosti predlaganih dokazov in dodalo, da predmetna kazenska ovadba zoper V. K. ni bila vložena, ker naj bi zaradi nekvalitetno opravljenega lektorskega dela izdal račun z lažno vsebino, pač pa zato, ker da lektorskega dela sploh ni opravil. Vrhovno sodišče navedeni obrazložitvi kot razumni v izogib ponavljanju zgolj pritrjuje.

9V pretežnem delu zahteve vlagatelj smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ko navaja, da se obsojenki očitano kaznivo dejanje lahko stori samo z direktnim naklepom, kar bi pomenilo, da je obsojenka ob pooblastilu odvetniški družbi vedela, da naznanja nekaj, kar se ni zgodilo, nasprotno pa vlagatelj zatrjuje, da je bil edini namen obsojenke najti pomoč pri reševanju okoliščin, v katerih se je znašla zaradi nezadostnega lektoriranja njene diplome s strani N. K. Navaja izsek iz zapisnika zaslišanja priče, odvetnice N., da, če bi na podlagi prejetih listin presodila, da ne gre za kaznivo dejanje, kljub pooblastilu kazenske ovadbe ne bi vložila, ne glede na vztrajanje stranke. Izpostavlja, da sodišče v odvetniškem spisu ni našlo nič obremenilnega, ter del izpovedbe priče odvetnika Š., ki vsebuje oceno, da ne more iti za krivo ovadbo, ki je bila sicer vložena po pooblastilu obsojenke, a na podlagi strokovne presoje odvetnice (N.). Vlagatelj zahteve izpeljuje, da pri obsojenki ni bil podan direktni naklep, tudi na podlagi okoliščine, da po zavrženju ovadbe zoper oškodovanca na tožilstvu ni sama nadaljevala oziroma prevzela pregona.

10Iz povzetih navedb izhaja, da vlagatelj izpodbija obstoj naklepa storitve kaznivega dejanja pri obsojenki, a z izpostavljanjem posameznih segmentov pravnomočne sodbe in spisa po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija dokazne zaključke sodišč in s tem po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Med kazenskim postopkom je obramba ves čas zasledovala tezo, da je bilo obsojenkino ravnanje utemeljeno na slabo opravljenem lektorskem delu. V zvezi s takšnimi navedbami zahteve je pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da pravzaprav izkazujejo, da je očitek izdaje fiktivnega računa lažen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenka odvetnici izročila samo del dokumentacije v zvezi s primerom in da je vedela, da bo odvetnica zoper oškodovanca vložila kazensko ovadbo na pristojno državno tožilstvo zaradi uradno pregonljivega kaznivega dejanja in je to tudi hotela. Zaključilo je, da je vedela, da je V. K., s.p. upravičeno izdal račun za lektorsko delo, ki ga je opravila kot družinski član njegova žena N. K. in da zato ni mogel storiti kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin. Tudi višje sodišče je zavrnilo tezo obrambe, da je bila vložitev kazenske ovadbe zoper oškodovanca strokovna presoja in odločitev odvetnice. Obrambno zatrjevanje kršitve kazenskega zakona tako temelji na drugačnem dejanskem stanju, kot ga je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče. V zaključkih sodbe je višje sodišče ob tem, ko je v 14. točki strnjeno povzelo, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje zavrnilo obsojenkin zagovor, zakaj je mislila, da je oškodovanec izdal fiktivni račun, povzelo bistvo, da je obsojenka vedela, da račun ni fiktiven. Stališče obrambe, da iz izvedenih dokazov ne izhaja zaključek, kot ga je sprejelo sodišče, predstavlja nesprejemanje razlogov in ugotovitev sodišča v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, kar po vsebini predstavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

11Nadalje zahteva uveljavlja, da sodišče v ponovljenem sojenju ni izvedlo procesnih dejanj v skladu z napotilom višjega sodišča, slednje pa ob ponovnem pritožbenem preizkusu tudi kršitev ni odpravilo. S temi navedbami obramba ne uveljavlja nobene konkretne kršitve, saj vlagatelj zahteve ne pojasni, katero določbo naj bi sodišče kršilo. Razveljavitveni sklep višjega sodišča (z dne 1. 8. 2015), ki v 12. točki vsebuje napotilo, temelji na presoji, da je bila v prvi sodbi sodišča prve stopnje v tej zadevi podana protispisnost v zvezi s presojo obdolženkinega zagovora. V pravnomočni sodbi, izpodbijani z zahtevo, je sodišče obdolženkin zagovor obsežno presojalo in ga ocenilo (točka 6., 14., 17. do 19. in sklep v točki 21. obrazložitve). Tudi dokazna ocena drugih dokazov (v povezavi z zagovorom, točke 7., 9., 10., 13.) je obširna in dobro utemeljena, kar je kot že prej navedeno, v svoji sodbi obrazložilo tudi višje sodišče (sodba z dne 21. 2. 2017). Poleg napotka o ponovni izvedbi dokazov in oceni zagovora, ki ga izpostavlja obramba, je višje sodišče v omenjenem sklepu tudi zapisalo, da je odločilno, ali je obdolženka odvetnici predložila vse listine, ki se nanašajo na lektoriranje njene diplomske naloge.

12V zvezi z ugotovljenim postopanjem odvetniške družbe, na katero se je obrnila obsojenka (za vložitev kazenske ovadbe oziroma pomoči, kot opisuje obramba) je sodišče prve stopnje svoje sklepe, sprejete na podlagi ocene izvedenih dokazov, razumljivo obrazložilo (točke 19. - 21. obrazložitve) in pojasnilo tudi subjektivni odnos obsojenke do kaznivega dejanja. Ko obramba tudi v zahtevi poudarja okoliščino, da po zavrženju ovadbe zoper oškodovanca na tožilstvu ni sama nadaljevala oziroma prevzela pregona, vztraja pri (pritožbenih) navedbah, na katere ji je sodišče druge stopnje izrecno odgovorilo v 21. točki obrazložitve. Obsojenki je namreč odvetnik ob zavrženju ovadbe zoper oškodovanca posredoval tudi svoje strokovno stališče, da ni smotrno nadaljevati kazenskega postopka po subsidiarni obtožbi. Višje sodišče je zapisalo, da je to mogoče razlagati tudi kot zavedanje obdolženke, da s prevzemom kazenskega pregona ne more uspeti, do zavrženja kazenske ovadbe pa je prišlo tudi dosti za tem, ko je obdolženka že diplomirala. Zavzemanje obrambe za sklep, da se je odvetnica sama odločila vložiti kazensko ovadbo, naklep storitve kaznivega dejanja pa je pri obsojenki izključen tudi zato, ker ni prevzela pregona, torej ponovno predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13V zadnji točki zahteve obramba problematizira opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, češ da ni dovolj zgolj pravna opredelitev naznanjenega kaznivega dejanja, temveč morajo biti navedene tudi okoliščine, iz katerih izhajajo znaki kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v nobeni od pritožb ni bila izpostavljena v zahtevi uveljavljena pomanjkljivost v zvezi z opisom kaznivega dejanja (kolikor se zagovornikova pritožba v II. delu spušča v zakonske znake kaznivega dejanja, uveljavlja zgolj to, da pri obsojenki ni bilo podanega obarvanega, direktnega naklepa). Obramba torej v pritožbi kršitve glede opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe ni zatrjevala, zato je v zahtevi glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP zaradi materialne neizčrpanosti ne more več uveljavljati. Vrhovno sodišče zato te navedbe ni vsebinsko presojalo.

14Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, navedbe so v delu materialno neizčrpane, zahteva pa uveljavlja tudi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP.