VSRS Sklep II Ips 56/2019

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je s sklepom v I. točki izreka zavrnilo predlog predlagateljice za določitev stikov med njo in njenimi štirimi vnuki vsak drugi vikend od petka od 15.00 ure do nedelje do 18.00 ure. V II. točki izreka je določilo stike med predlagateljico in njenimi štirimi vnuki vsak drugi mesec prvo sredo v mesecu od 15.30 do 16.30 ure v prostorih Centra za socialno delo Celje (v nadaljevanju CSD Celje) ob prisotnosti strokovne osebe CSD Celje. V III. točki je odločilo, da bodo na stike otroke vozili rejniki oziroma osebje pristojnega materinskega doma. V IV. in V. točki je uredilo stike v primeru bolezni, pod VI. točko je odločilo o stroških postopka, pod VII. točko pa je zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe glede stikov.

2Zoper II. do V. točko sklepa je druga nasprotna udeleženka (mati mladoletnih otrok) vložila pritožbo, Višje sodišče v Mariboru pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Relevantne okoliščine primera

3Nasprotna udeleženca sta bivša izvenzakonska partnerja, predlagateljica je mati prvega nasprotnega udeleženca, ki je trenutno na prestajanju petletne zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini in spolnega nasilja. Nasprotna udeleženca imata štiri otroke. Najstarejša dva, sin A. in hči B., sta nameščena v rejniško družino v C., hči D. je nameščena v rejniško družino v E., najmlajši sin F. pa živi z materjo v Materinskem domu v G.

Navedbe Vrhovnega državnega tožilstva

4Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej postavlja vprašanje, ali je sodišče v okoliščinah konkretnega primera, ko je določilo osebne stike med predlagateljico in mladoletnimi vnuki v prostorih in ob prisotnosti strokovne osebe CSD Celje, ne da bi ta center pritegnilo v sodni postopek, ne da bi upoštevalo navezne okoliščine za določitev krajevne pristojnosti centra za socialno delo po 81. členu Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in ne da bi obrazložilo, ali je taka odločitev otrokom v korist, storilo vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok. Vrhovno državno tožilstvo uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista postopali po 408. členu ZPP v zvezi s 5.a členom in prvim odstavkom 106.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in sta napačno uporabili peti odstavek 106.a člena ZZZDR v zvezi z 81. členom ZSV ter 19. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), saj pristojni centri za socialno delo niso bili pritegnjeni v postopek odločanja o stikih, prav tako v sodni postopek ni bil pritegnjen CSD Celje, ki mu sodna odločba nalaga izvajanje stikov, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. CSD Celje je bil z odločbo sodišča seznanjen šele po njeni pravnomočnosti. Sklepa sodišč nižjih stopenj ne navajata razlogov za določitev pristojnosti CSD Celje oziroma koristi otrok za tako odločitev, zato ju v tem delu ni mogoče preizkusiti in sta obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju Državno tožilstvo pojasnjuje posamezne navezne okoliščine, po katerih se po 81. členu ZSV določi krajevna pristojnost centrov za socialno delo. Poudarja, da CSD Celje v postopku ni sodeloval, čeprav bi mu zaradi varstva koristi otrok in pomembne vloge pri izvrševanju stikov sodišče moralo dati možnost, da se izjavi o času in načinu stikov. Tako obstaja bojazen, da stikov zaradi okoliščin, ki sodišču niso bile znane, ne bo mogoče izvajati, kar je v škodo otrok. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo predlogu CSD Gornja Radgona, naj se stiki izvajajo pod nadzorom centra, pristojnega za rejniške družine. Ker otroci niso na območju pristojnosti CSD Celje, se tako dodatno postavlja vprašanje, ali je res v njihovo korist, da se stiki izvajajo tu. Vrhovno državno tožilstvo zato predlaga razveljavitev sklepov sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema nasprotnima udeležencema, ki nanjo nista odgovorila.

Odločitev Vrhovnega sodišča

6Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

7Po 56. členu Ustave otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Enako določa tudi 2. člen ZZZDR¹. Varovanje otrokove koristi ni le skrb staršev, njegovih družinskih članov in bližnjih oseb, ampak gre za temeljno vodilo pri odločanju v vseh zadevah v zvezi z otrokom, saj je ta skrb naložena tudi državnim organom in nosilcem javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom (prvi odstavek 5.a člena ZZZDR). Pravica do stikov je v prvi vrsti pravica otroka. Osrednja osebnost pravice do stikov je otrok in njegova konkretna korist je najvišje, osrednje merilo za vse odločitve o stikih.² Medtem ko je pravica staršev do stikov z otrokom tudi element starševstva,³ pa drugim osebam ta pravica ne pripada. Pri odločanju o stikih otroka z drugimi osebami torej sodišče vodijo samo (izključno) koristi otroka.

8ZZZDR v 106.a členu ureja pravico otrok do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, če to ni v nasprotju z njegovo koristjo. Šteje se, da so take osebe predvsem otrokovi stari starši, bratje in sestre, polbratje in polsestre, nekdanji rejniki, prejšnji ali sedanji zakonec oziroma zunajzakonski partner enega ali drugega od njegovih staršev (prvi odstavek 106.a člena). Če se otrokovi starši, otrok (če je sposoben razumeti pomen sporazuma) in navedene osebe tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumejo, odloči o stikih sodišče v nepravdnem postopku. Peti odstavek 106.a člena ZZZDR določa, da mora sodišče, preden odloči o predlogu, glede otrokove koristi pridobiti mnenje pristojnega centra za socialno delo.

9V obravnavani zadevi je sodišče med postopkom pridobilo mnenje CSD Gornja Radgona, medtem ko je za izvajanje stikov določilo CSD Celje, ne da bi ga prehodno kakorkoli obvestilo o postopku ali mu omogočilo sodelovanje v njem. S postopkom je bil CSD Celje seznanjen šele z vročitvijo pravnomočne odločitve v zadevi.

10V zahtevi za varstvo zakonitosti Državno tožilstvo opozarja na nekatere od nalog centrov za socialno delo. Vloga centrov za socialno delo v postopkih v zvezi z otrokom je namreč večplastna: nastopajo kot svetovalni organ (praviloma pred sodnim postopkom, ko udeleženim osebam pomagajo pri sklenitvi ustreznega sporazuma), kot strokovni organ (poročilo in mnenje, ki ga od CSD pridobi sodišče, ima bistvene značilnosti izvedenskega dela), lahko sodelujejo v postopku kot stranka oziroma udeleženec ali pa po končanem sodnem postopku spremljajo in zagotavljajo izvrševanje izrečenih ukrepov (npr. otrokovih stikov pod nadzorom). S svojim strokovnim socialnovarstvenim delom se torej centri vključujejo v različne faze pred, med in že po koncu sodnega postopka. Enako kot za druge državne organe in nosilce javnih pooblastil v dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom pomeni otrokova korist temeljno vodilo tudi za njihovo delo in odločanje. To lahko zagotovijo le z medsebojnim sodelovanjem in koordiniranim delom z drugimi organi, ki prav tako sodelujejo ali odločajo v postopkih v zvezi z otrokom. V ZZZDR je tako praktično v vseh zadevah, v katerih se odloča o koristi otrok, predvideno tesno sodelovanje med sodišči in centri za socialno delo, sedaj veljavna zakonodaja pa že na načelni ravni zapoveduje sodelovanje vseh organov pri uresničevanju nalog s tega področja (16. člen DZ). Da pa bo njihovo delo lahko usklajeno z delovanjem drugih organov, je treba centrom za socialno delo omogočiti, da v takšnih postopkih na ustrezen način sodelujejo. Udeležba v postopku jim mora biti zagotovljena vsaj v tolikšnem obsegu, kolikor se odločitev nanje nanaša.⁴ V nasprotnem primeru se ravnanje, ki naj bi bilo v korist otroka, lahko izkaže za neučinkovito in celo v škodo otroka.

11To velja tudi za konkretni primer. Prvostopenjski sklep v drugi točki izreka določa, da se osebni stiki med predlagateljico in mladoletnimi vnuki izvajajo vsak drugi mesec prvo sredo v mesecu v času od 15.30 do 16.30 ure v prostorih CSD Celje ob prisotnosti strokovne osebe CSD Celje. Sklep torej centru nalaga določene naloge, potrebne za izvedbo stikov pod nadzorom. Da bi lahko sodišče o času in načinu izvrševanja stikov odločilo tako, da jih bo mogoče izvajati, mora na ustrezen način že v sodni postopek pritegniti tistega, ki jih bo izvajal, da se lahko izjavi o predlaganem času in načinu izvrševanja stikov. Center za socialno delo kot organ socialnega skrbstva je v sporih iz razmerij med starši in otroki v resnici poseben strokovni pomočnik sodišča in mu mora biti zagotovljeno sodelovanje v funkciji varovanja otrokovih koristi. Drugačno ravnanje ni le v škodo otrok (saj v konkretnem primeru stikov morda ne bo mogoče izvajati), temveč tudi krši pravico centra do izjave in mu s tem, ko ga z odločbo seznani šele po njeni pravnomočnosti, odvzame tudi možnost, da bi koristi otroka zavaroval v morebitnem pritožbenem postopku.

12Državno tožilstvo nadalje tudi utemeljeno opozarja, da sklepa sodišč nimata razlogov, v čem je v korist otrokom določitev izvajanja stikov v prostorih CSD Celje, torej neupoštevajoč navezne okoliščine, ki jih za določitev (krajevno) pristojnega centra za socialno delo predvideva 81. člen ZSV. Navezna okoliščina po tem določilu je namreč (poenostavljeno povedano) nahajanje (prebivališče ali nastanitev) mladoletne osebe in praviloma bo v korist otrok izvajanje stikov na lokaciji, ki jim je čim bližje. Iz nobene z zakonom določene navezne okoliščine ne izhaja pristojnost CSD Celje, sodišči prve in druge stopnje pa razlogov za takšno določitev kraja, časa in načina izvrševanja stikov nista navedli. Otrokova korist mora biti vodilo tudi pri določitvi pristojnega centra za izvajanje stikov, ki pripravi in nadzoruje neposredno izvajanje stikov, zato mora biti odločitev sodišča (tudi glede tega, zlasti če odstopa od zakonsko predvidene pristojnosti) obrazložena. Ker odločitve sodišča v tem delu ni mogoče preizkusiti, je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Državno tožilstvo torej utemeljeno uveljavlja tako bistveni kršitvi določb nepravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP kot tudi zmotno uporabo materialnega prava (neustrezno upoštevanje otrokove koristi). Iz že navedenih razlogov je zato Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 37. členom ZNP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v sodni postopek pritegniti center za socialno delo, ki bo z vidika upoštevanja otrokovih koristi najprimernejši za izvrševanje stikov pod nadzorom, in stike določiti tako, da bo zagotovljena možnost njihovega izvajanja.

¹ Skladno z 290. členom Družinskega zakonika (DZ) se postopki na podlagi ZZZDR, ki so bili pred začetkom uporabe tega zakonika uvedeni pred pristojnimi sodišči, dokončajo po določbah ZZZDR.
² Karel Zupančič, Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2004, stran 52.
³ Ibidem, stran 51.
⁴ Po drugem odstavku 19. člena ZNP so udeleženci v nepravdnem postopku tudi osebe in organi, ki jim zakon daje pravico, da se udeležujejo postopka.