106.a člen ZZZDR-UPB1

Kadar sodišče otroka pozove, naj izrazi svoje mnenje, ker oceni, da je dovolj zrel in sposoben razumeti njegov pomen in posledice, je potrebno to mnenje tudi upoštevati. Vse odločitve, ki se tičejo otrok, morajo zato biti v največjo korist otroka. Otrokovo mnenje tako nima moči veta. Presojati ga je potrebno v kontekstu varovanja njegovih koristi. Odločitev o stikih zato ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača.

Ne ZZZDR ne ZNP nista določala dovoljenosti revizije v postopkih za ureditev stikov, kar pomeni, da izjema, predvidena v 34. členu ZNP, z zakonom ni bila določena.

Z ugoditvijo pritožbenemu predlogu predlagatelja, ki bi pripeljala do potrjene pravnomočnosti (zanj spornega) meritornega sklepa, bi tako predlagatelj dosegel ravno nasprotno od tistega, za kar se zavzema v pritožbenih navedbah. Povedano poenostavljeno, konkretna pritožba predlagatelju ni v korist oziroma zanjo glede na vsebino pritožbe nima pravnega interesa. Določba 3. točke drugega odstavka 83. člena ZS se nanaša tudi na konkretni nepravdni postopek o stikih med dedkom in mladoletno vnukinjo. Ker se po ZNP-1 za presojo konkretne zadeve uporabljajo določbe ZNP, gre tudi upoštevaje omenjeno 9. točko v zvezi z določbo prvega odstavka 38. člena ZNP, po kateri so (vsi) postopki za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij nujni, za nujno zadevo, za katero je med sodnimi počitnicami v letu 2019 procesni rok za vložitev pritožbe zoper meritorni sklep (30 dni) tekel.

Meritorni sklep se upoštevaje njegovo vsebino ne nanaša le na pravico predlagatelja, ampak tudi na pravico nasprotnega udeleženca in na pravico otroka, to je mladoletne vnukinje. Z upoštevanjem nepravočasne pritožbe zoper meritorni sklep bi se zato poseglo v pravice drugih oseb (pravice nasprotnega udeleženca in mladoletnega otroka), zato niso podani pogoji za njeno obravnavanje po omenjeni določbi ZNP. Določba 3. točke drugega odstavka 83. člena ZS se nanaša tudi na konkretni nepravdni postopek o stikih med dedkom in mladoletno vnukinjo. Ker se po ZNP-1 za presojo konkretne zadeve uporabljajo določbe ZNP, gre tudi upoštevaje omenjeno 9. točko v zvezi z določbo prvega odstavka 38. člena ZNP, po kateri so (vsi) postopki za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij nujni, za nujno zadevo, za katero je med sodnimi počitnicami v letu 2019 procesni rok za vložitev pritožbe zoper meritorni sklep (30 dni) tekel in se tudi iztekel pred vložitvijo pritožbe.

Pravica do stikov z drugimi osebami je pravica otroka, o kateri sodišče odloči, če gre za osebe, s katerimi je otrok družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju z otrokovo koristjo. Sodišče mora torej pri sodnem odločanju o stikih najprej ugotoviti, če gre za osebe, ki izpolnjujejo zakonske pogoje, in nato, ali bi bili takšni stiki otroku v korist.

Tako kot ima vsakdo pravico poznati svoj izvor (svoje biološke starše in druge prednike), ima vsak tudi pravico prepričati se, kdo so njegovi biološki potomci. Tožniku samo zato, ker ni biološki oče, ni mogoče odrekati pravice do stikov z otrokom. Toženka je tožnika najprej zapeljala v zmoto glede očetovstva in dopustila, da se je na otroka čustveno navezal, nato pa je z omejevanjem in preprečevanjem stikov to čustveno vez protipravno razdrla ter tožniku povzročila hudo duševno trpljenje. S tem je nedopustno posegla v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Oškodovanca je treba sprejeti takšnega, kot je, zato se toženka ne more uspešno sklicevati na tožnikove osebnostne značilnosti in predhodne duševne težave, ki vplivajo na njegovo večjo čustveno ranljivost.

Tožnica v postopku odločanja o dodelitvi BPP ni zatrjevala, niti izkazala, da bi se glede stikov z njeno polsestro že poskušala dogovoriti s starši mladoletne polsestre ter nato s pomočjo centra za socialno delo. Zato tožnica ne izpolnjuje predpostavk iz drugega in tretjega odstavka 106.a člena ZZZDR za uveljavljanje sodnega varstva, in je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prošnjo tožnice za dodelitev BPP zavrnila.

Tožena stranka je pravilno štela, da tožničina prošnja za dodelitev BPP v obravnavanem primeru ne izpolnjuje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP. Tožničin pravni interes izhaja iz 106.a člena ZZZDR, glede katerega je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica v obravnavanem primeru še ne izkazuje pogojev, da bi pravno varstvo lahko zahtevala v sodnem postopku. Tožnica namreč v postopku odločanja o dodelitvi BPP ni zatrjevala, niti izkazala, da bi se glede stikov z njeno polsestro že poskušala dogovoriti s starši mladoletne polsestre ter nato s pomočjo centra za socialno delo.

Na podlagi določbe 32. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), ki določa, da lahko udeleženci vlagajo pravna sredstva tudi, če niso sodelovali v postopku na prvi stopnji, je sodišče druge stopnje presojalo dovoljenost pritožbe očeta mladoletnih deklic in ugotovilo je, da je podan njegov pravni interes za vložitev pritožbe.

Skladno z enotno sodno prakso, je mogoče ureditveno začasno odredbo po 411. členu ZPP izdati le v izjemnih situacijah, ko je zaradi varstva ogroženega otroka, da se prepreči nesorazmerno težko popravljiva škoda ali nasilje, treba ukrepati še pred zaključkom pravde in pravnomočnostjo sodbe.

Vloga centrov za socialno delo v postopkih v zvezi z otrokom je večplastna: nastopajo kot svetovalni organ (praviloma pred sodnim postopkom, ko udeleženim osebam pomagajo pri sklenitvi ustreznega sporazuma), kot strokovni organ (poročilo in mnenje, ki ga od CSD pridobi sodišče, ima bistvene značilnosti izvedenskega dela), lahko sodelujejo v postopku kot stranka oziroma udeleženec ali pa po končanem sodnem postopku spremljajo in zagotavljajo izvrševanje izrečenih ukrepov (npr. otrokovih stikov pod nadzorom). Enako kot za druge državne organe in nosilce javnih pooblastil v dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom pomeni otrokova korist temeljno vodilo tudi za njihovo delo in odločanje. To lahko zagotovijo le z medsebojnim sodelovanjem in koordiniranim delom z drugimi organi, ki prav tako sodelujejo ali odločajo v postopkih v zvezi z otrokom. Da pa bo njihovo delo lahko usklajeno z delovanjem drugih organov, je treba centrom za socialno delo omogočiti, da v takšnih postopkih na ustrezen način sodelujejo. Udeležba v postopku jim mora biti zagotovljena vsaj v tolikšnem obsegu, kolikor se odločitev nanje nanaša. V nasprotnem primeru se ravnanje, ki naj bi bilo v korist otroka, lahko

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da otroka (vnuka predlagateljev) nista sposobna sama uresničevati svojih procesnih pravic in da so v predmetni zadevi pravice in koristi obeh otrok varovane že zato, ker sta predlagatelja v zvezi z udeležbo otrok v tem postopku kot nasprotnega udeleženca ozančila skrbnika otrok. Teh ugotovitev predlagatelja s pritožbo ne izpodbijata. Otroka sta imela možnosti biti slišana v tem postopku, saj sta bila zaradi zagotovitve svojih interesov dovolj vpletena v postopek odločanja o stikih s tem, ko je bil v postopku udeležen njun skrbnik, ki je uveljavljal in izpostavljal vse okoliščine, ki so otrokoma v korist.

Bolj pomembno od izhodišča, da naj otrokovi stiki starša tako v logističnem kot v finančnem smislu obremenjujejo enako, je izhodišče, da mora vse aspekte odločanja o otrokovih stikih prežemati načelo otrokove največje koristi. V situaciji, ko ima predlagatelj (zaradi objektivnih okoliščin) stike z dečkoma le vsak drugi vikend in med počitnicami, med tednom pa zaradi oddaljenosti krajev bivanja pri skrbi za otroka ne more nasprotni udeleženki nikoli pomagati, je na njej vse breme skrbi za otroka: za njuno šolo, nego v času bolezni, prevoze k zdravnikom in na prostočasne dejavnosti ... Zaradi prevozov na stike in s stikov torej ne prihaja do kakšne neenakopravnosti med staršema - ne v objektivnem smislu ne v občutku otrok. Pri urejanju stikov sodišču ni treba in tudi ne more določiti vsake podrobnosti in predvideti vsake življenjske situacije, ki bo utegnila vplivati na izvrševanje stikov.

Stiki otroka s tretjo osebo morajo biti v otrokovo korist.

Predlagateljica ima pravico vložiti predlog za določitev stikov s svojimi vnuki in so nasprotna pritožbena izvajanja neutemeljena.

Pri urejanju stikov sodišču ni treba in tudi ne more določiti vsake podrobnosti in predvideti vsake življenjske situacije, ki bo utegnila vplivati na izvrševanje stikov. Na dnevni, tedenski ali drug ritem otrok (ki je ključen za dogovarjanje o stikih) vpliva vrsta dejavnikov, tudi nepredvidljivih dogodkov (bolezni, obiski prijateljev, družinska in druga praznovanja...). Ne glede na to, kako podrobno sodišče določi stike, je za njihovo izvrševanje v korist otrok nujno (vsaj minimalno) sporazumevanje med staršema. Okoliščina, da v sklepu ni urejen način preživljanja počitnic otrok s predlagateljico, ne predstavlja pomanjkljivosti sklepa.

Otrokova volja je v primeru, ko tretja oseba uveljavlja pravice do stikov z otrokom, še toliko bolj pomembna, kajti po 106.a členu ZZZDR gre samo za pravico otroka, in ne tudi za pravico tretje osebe, drugače kot v primeru staršev, ko gre tudi za njihovo pravico.

V tem postopku ne gre za spor iz razmerij med starši in otroki. Gre pa materialnopravno za podoben spor, ker se tudi v tem postopku varujejo koristi otrok, zato se pri odločitvi o stroških postopka uporablja 413. člen ZPP.

Predlog za dopustitev revizije zoper sklep o stikih, izdan v nepravdnem postopku, ni dovoljen.

Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo predlogu tožnice, da se po tem, ko je svoje mnenje podal že izvedenec s področja klinične psihologije, njegovo mnenje pa je bilo celovito, temeljito, strokovno in jasno, angažira še izvedenec psihiatrične stroke. Tako prakso je treba nujno opustiti, namreč izvajanje takih dokazov na zalogo, za vsak slučaj. Ker je tožnica pri tem vztrajala, sodišče pa se je zaneslo, da je mati vendarle tista, ki lahko ve, ali je za presojo dejanske situacije na strani otroka potreben strokovnjak s področja medicine, ki se ukvarja s proučevanjem in zdravljenjem duševnih motenj oz. bolezni, naj tožnica v celoti tudi krije stroške, ki jih je povzročila s svojim predlogom.