VSRS Sklep II Ips 34/2018

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Tožnica, ki je toženkina mati, trdi, da je s hčerjo 22. 8. 2003 sklenila pisni dogovor, s katerim se je ta zavezala, da ji bo podarila v last in posest nepremičnino v A., ki je v naravi stanovanjska stavba. Gre za isto nepremičnino, ki jo je leta 1984 prav mati le navidez prodala hčeri, a le zato, da bi lahko nato ta kot podjetnica z ugodnim hipotekarnim jamstvom pridobila želeno bančno posojilo. Sprva je tožnica postavila le dajatveni zahtevek za izstavitev listine, ki bi ji omogočila vpis v zemljiško knjigo, pozneje pa mu je dodala še ugotovitveni del glede obstoja darilne pogodbe. Toženka se zahtevku upira in trdi, da taka listina ne obstaja oziroma je ponarejena, saj je ni nikoli podpisala.

2Sodišče prve stopnje je s sodbo P 1497/2011-I z dne 30. 6. 2015 tožničinemu zahtevku ugodilo in odločilo, da mora toženka tožnici v roku 15 dni izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, s katero dovoljuje, da se pri predmetni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist tožnice, sicer jo bo nadomestila izdana sodba (I. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka tožnici povrniti pravdne stroške v višini 8.108,09 EUR (II. točka izreka).

3Po pritožbi toženke je sodišče druge stopnje s sklepom I Cp 3268/2015 z dne 11. 5. 2016 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, ker z vidika preprečevanja nedovoljenih razpolaganj na podlagi 3. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni dopustno, da bi se ugodilo zahtevku, ne da bi bil plačan morebiten davek pri prometu z nepremičninami. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

4V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo P 1214/2016-I z dne 12. 9. 2016 odločilo enako kot prvič (II. točka izreka), poleg tega pa je tožnici po spremembi tožbe ugodilo še glede dodanega ugotovitvenega zahtevka o obstoju sporne darilne pogodbe ter plačilu davka (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožnici plačati 9.971,76 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

5Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cp 663/2017 z dne 24. maja 2017 zavrnilo pritožbo toženke in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6Zoper to sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni v njeno korist oziroma se razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

7Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Presoja nižjih sodišč

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama 22. 8. 2003 sklenjena veljavna darilna pogodba, s katero je toženka tožnici podarila predmetno nepremičnino v last in posest. Pogodba je bila pravilno sklenjena v pisni obliki, za njeno veljavnost pa ni bilo treba overiti podpisa darovalke. V postopku se je kot nesporno izkazalo, da toženka ni podpisala kupoprodajne pogodbe z dne 11. 6. 2003, s katero je postala lastnica manjšega gozda, saj za to pogodbo sploh ni vedela in je bila tedaj odsotna. Namesto nje jo je podpisala tožnica, drugo pa je uredila sestra. A iz tega ni mogoče sklepati, da gre za običajno ravnanje tožnice, ki bi dokazovalo zvijačnost njenega odnosa do toženke. Ponarejanje podpisov ni dopustno, a je bilo glede na tedanje razmerje med pravdnima strankama dolgoročno gledano v toženkino korist, saj je sledilo družinskemu dogovoru o delitvi premoženja. Podpis na darilni pogodbi z dne 22. 8. 2003 je toženkin, kar je ugotovil izvedenec na podlagi visoke stopnje verjetnosti. Primerjava s ponarejenim podpisom bi bila odveč, saj je nesporno, da je ponarejeni podpis tožničin, sorodstveno razmerje pa nima nobenega vpliva na podobnost podpisovanja. Toženka je bila 22. 8. 2003 skupaj tožnico in nekaterimi družinskimi člani pri notarju, kar potrjuje tudi notarska overitev njenega podpisa na enem izmed dogovorov s tega dne, ki se nanaša na stanovanja v B., ni pa bila na C. Gre za neverodostojno verzijo dogodka, ki jo je ponudila toženka, saj pričanja njenih prijateljic, vključno s predloženimi fotografijami, niso bila prepričljiva. Šlo je za del širšega družinskega dogovora, katerega del sta bila tudi hiša v D. in stanovanje v B. Toženka sporne nepremičnine od tožnice pravzaprav sploh nikoli ni zares kupila, vanjo ni vlagala niti ni tam živela. Vanjo sta vlagala in jo vzdrževala le tožnica in njen mož, ki sta se kmalu po dograditvi tja preselila. Toženka je bila lastnica le na papirju, šlo je za navidezno pogodbo, ki je že tedaj prikrivala darilno pogodbo. Sporni dogovor je bil v resnici pogodba o vrnitvi danega darila. Toženka s tožnico tedaj še ni bila v sporu, na kar kaže tudi dogovor o nepremičnini v D. iz leta 2010, ki sicer nima zveze s sporno darilno pogodbo. Glede na ugotovitev o obstoju sporne darilne pogodbe, za katero je bil plačan tudi davek, je treba zahtevku tožnice ugoditi.

9Sodišče druge stopnje je pri zavrnitvi toženkine pritožbe in potrditvi izpodbijane sodbe sprejelo razloge sodišča prve stopnje. Zavrnilo je očitke o kršitvah procesnih in ustavnih pravic. Poudarilo je ugotovitev izvedenca o tem, da je toženkin podpis pristen. Izvedenec je na njene pripombe odgovoril, medtem ko toženka ni izkazala utemeljene potrebe po njegovem dodatnem, ustnem zaslišanju. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je uporabil originalen izvod spornega dogovora, toženka pa je začela trditi, da izvirnik spornega dogovora ne obstaja, šele več kot dve leti po izteku roka za podajo pripomb k izvedenskemu mnenju. Zatrjevana napaka, ki se je sodišču prve stopnje primerila pri popisu sporne priloge, ne vpliva na pravilnost izvedenskega mnenja. Bistveno je, da toženka ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi ni trdila, da predložena kopija spornega dogovora ne ustreza originalu, zato načelo kontradiktornosti v njeno škodo ni bilo kršeno. Dejstva, da je tožnica podpisala toženko na kupoprodajni pogodbi z dne 11. 6. 2003, ni bilo treba dokazovati, saj je tožnica to priznala, ta pogodba pa ni bila predmet spora. Glede na to, da je toženkin podpis pristen, ni upoštevna njena trditev, da je tožnica večkrat podpisovala toženko in je bila v tem izurjena. Morebitna ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem ni več mogoča, ker bi bilo za takšno preiskavo treba imeti izvirnik listine, ki je bil iz spisa odtujen, kar se je zgodilo po tem, ko so toženka in njeni pooblaščenci večkrat pregledovali in fotokopirali spis.

Bistvene revizijske navedbe

10Odločitev sodišča druge stopnje je napačna, saj sta nižji sodišči zagrešili absolutne in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Toženka primarno predlaga, naj se reviziji ugodi tako, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj se razveljavi in vrne v novo sojenje, s stroškovno posledico.

11Toženka je ves čas postopka zatrjevala, da se želi seznaniti z neobstoječim originalom dogovora z dne 22. 8. 2003, a do tega ni prišlo. Ni pojasnjeno kje, kdaj in od kod je izvedenec prejel original medsebojnega sporazuma, ki ga pred tem ni videl nihče, niti sodišče. Tožnica originala ni nikoli predložila, enako ne toženka, pa čeprav je označen kot priloga B20. Sodišče se ne opredeli do bistvenih navedb glede originala. Ni razumljivo, kaj naj bi pomenili dokazi, v prilogi pod prilogo B20. Pod to prilogo so vpisane tri različne listine, poleg spornega dogovora še dopis z dne 17. 6. 2011 in najemna pogodba z dne 16. 6. 2011. Nerazumljivo poenostavljena je trditev, da je dokaz izginil po tem, ko je toženka pregledovala in fotokopirala spis, saj spis fotokopira sodno osebje, dokazi pa so v vsakem primeru vezani v spis in jih brez poškodovanja ni mogoče odstraniti. V obravnavanem primeru pomenita presoja predložitve spornega dogovora in njegovo izginotje odločilni dejstvi, saj bi bila izpodbijana sodba sicer drugačna. Dokaz B20 ni bil nikoli predlagan, predložen, predstavljen ali dan na vpogled. Gre za nasprotje med razlogi sodbe ter vsebino dokazov in listin. Na tožnici je bilo dokazno breme glede obstoja spornega dogovora, le original pa lahko dokaže njegov obstoj, med drugim tudi zato, ker izvedenec dokazne presoje pristnosti podpisa na fotokopijah ne more oceniti. Tožnica nikoli ni pojasnila, zakaj ne more predložiti originala, čeprav je toženka njeni trditvi aktivno nasprotovala, o čemer se sodišče ni izjasnilo. Zgolj s fotokopijo dogovora ni uspela dokazati njegovega obstoja. Da morajo stranke navesti vsa dejstva, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 10/2012 in 212. člena ZPP. Z originalom se toženka ni nikoli seznanila in se do njega ne more izjasniti. Izvedenec naj bi presojal original, ki pred tem ni bil dan na vpogled toženki. Nobena stranka ni predlagala izvedbe originala z izvedencem, ki bi moral toženki dati možnost, da bi se z njim seznanila. S tem je bila kršena njena pravica do izjave in kontradiktornosti, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 153/2016. Predložitev originala ni ustrezno zaznamovana v sodnem spisu. Original sporazuma naj bi predložila toženka, ki je ves čas trdila, da dogovor sploh ne obstaja. V sodnem spisu ne obstaja zaznamek z imenom osebe, ki je na sodišče prinesla kronski dokaz, datumom, ko se je to zgodilo, in podpisi oseb, ki so dokument oddali in sprejeli. Kaj pomeni popis priloge, ni jasno. En dokaz naj bi vseboval tri različne dokumente, ki so med seboj po vsebini očitno popolnoma nepovezani. Priloge so popisane z različno pisavo, kar kaže na nepravilnosti v celotnem postopku s prilogo B20, zato mora biti ta dokaz izločen iz spisa. Original dogovora se omeni le v izvedenskem mnenju. Izvedenec je presojal nekaj, kar ni bilo zahtevano in do česar se stranke ni mogle izjaviti. Napačna in protislovna je navedba v sodbi, da je tožnica zadostila svojemu dokaznemu bremenu, saj je z izvedencem dokazala, da je toženka podpisala sporni dogovor z dne 22. 8. 2003. Nerazumljiv in protisloven je sklep sodišča, da odsotnost spornega dogovora ne more vplivati na pravilnost izvedenskega mnenja in da toženka ne v postopku na prvi stopnji in ne v pritožbi ne trdi, da predložena kopija spornega dogovora ne ustreza originalu. Toženka je ves čas zatrjevala, da dogovora ni nikoli podpisala in da ne obstaja, kar pomeni, da originala ne priznava, zato logično tudi ne more zatrjevati, da je predložena kopija kaj drugačna od originala, ki ne obstaja. Gre za kršitev 215. in 355. člena ZPP.

12Sodišče druge stopnje je zmotno navedlo, da ni treba izvesti dokaza z izvedencem, ki bi primerjal sporni podpis tudi s ponarejenim podpisom z dne 11. 6. 2003. To je toženka predlagala zato, da bi se ugotovilo, kako je videti ponarejeni podpis v primerjavi s podpisom na spornem dogovoru. Tako bi se lahko ugotovilo, ali je bila tožnica pri ponarejanju njenega podpisa že tako izurjena, da bi lahko tudi zanj izvedenec potrdil, da je toženkin. S tem bi bila pod vprašaj postavljena tudi presoja spornega sporazuma in pravilnost sodbe.

O utemeljenosti revizije

13Revizija je utemeljena.

14Revizijske navedbe je mogoče strniti v dva med seboj povezana sklopa; v prvem toženka graja dejstvo, da izvedenec pri ugotavljanju pristnosti spornega podpisa tega ni primerjal tudi z njenim nesporno ponarejenim podpisom s strani tožnice z dne 11. 6. 2003, v drugem pa uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na manjkajočo prilogo B20, kjer naj bi se nahajala izvirna listina sporne darilne pogodbe z dne 22. 8. 2003.

Procesno stanje

15V zvezi s presojo utemeljenosti toženkinih očitkov o pomenu in posledicah zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je z vidika enakih možnosti obeh pravdnih strank pomemben njun procesni položaj glede na obstoječe stanje spisa, ki je v bistvenem naslednji:

- Tožnica je v tožbi (oziroma predlogu za izdajo začasne odredbe) predložila samó kopijo sporne darilne pogodbe z dne 22. 8. 2003, ki je bila v prilogah zavedena kot dokaz A3. Toženka je v ugovoru („pritožbi“) zoper izdano začasno odredbo, s katero ji je sodišče prepovedalo razpolagati s predmetno nepremičnino,¹ zatrjevala, da gre za ponarejeno listino, katere vsebina ji ni poznana. Hkrati je pozvala sodišče, naj tožnici naloži predložitev izvirne listine, sicer naj se šteje, da gre za ponaredek. Enako je ponovila v odgovoru na tožbo in predlagala, naj se po predložitvi njena pristnost preveri še s strani ustreznega izvedenca, o čemer sta se v nadaljevanju strinjali obe stranki. Tožnica je v odgovoru na ugovor oziroma prvi pripravljalni vlogi zavrnila toženkine očitke o tem, da je sporni dogovor ponarejen. Na poziv toženke je odgovorila, da bo sodišču in izvedencu predložila izvirnik listine, ki ga je zavedla tudi med predlaganimi dokazi.

- V isti vlogi je tožnica navedla, da je v toženkini odsotnosti zanjo kupila zemljišče in zanjo podpisala pogodbo (tj. ponaredila toženkin podpis). V svoji prvi pripravljalni vlogi je toženka pojasnila, da je ponareditev njenega podpisa na dogovoru z dne 11. 6. 2003 dokaz, da je nepoštenost tožničina stalna praksa, kar dodatno kaže na to, da je fiktivna tudi sporna darilna pogodba z dne 22. 8. 2003. Tudi to je očitno spisala tožnica sama. Zato je treba primerjati s strani tožnice ponarejeni podpis z njenim podpisom na spornem dogovoru. Ponovila je, naj sodišče tožnici naloži predložitev listine. Tožnica je v drugi pripravljalni vlogi pojasnila, zakaj je v korist toženke ponaredila njen podpis, toženka pa je v svoji ponovila poziv, naj sodišče tožnici naloži predložitev izvirnika sporne pogodbe, sicer naj se šteje, da gre za ponaredek. Vztrajala je tudi pri izvedencu in pojasnila, da gre verjetno za posledico večletnega ponarejanja njenega podpisa, saj je tožnica za toženko pred tem vodila vse knjigovodske listine.

- Na prvem naroku za glavno obravnavo sta pravdni stranki soglašali s postavitvijo izvedenca za raziskavo podpisov in podali svoje naziranje glede uporabe primerjalnih podpisov, ki sta jih z naknadnimi vlogami še predložili. Sodišče je na naroku s sklepom dopustilo dokazovanje z izvedencem z namenom, naj se ugotovi, ali je toženka podpisala sporni dogovor.

- Dne 19. 10. 2012 je sodišče prve stopnje prejelo tretjo pripravljalno vlogo toženke, ki jo je dan pred tem poslala po pošti. Na njej je na prvi strani desno spodaj v praznem prostoru lastnoročno dopisan uradni zaznamek: „UZ. Priloga B20 je bila osebno prinešena na vpisnik, zato jo popišem med priloge.“ Ob uradnem zaznamku ni podpisa avtorja niti datuma. V popisu B20 priloge je v treh vrsticah navedena vsebina: „3×dogovori, 22.8. 2003 (stranke prinesle osebno na vpisnik), dopis 17. 6. 11 in najemna pogodba 16. 6. 2011.“ Priloga B20 ni bila posebej vročena ne tožnici, ne toženki, niti je ni sodišče posebej obravnavalo, saj je bila predložena zunaj naroka. Priloga B20 je sledila prilogi B19, ki je bila predložena s prvo toženkino pripravljalno vlogo, poslano po pošti 6. 9. 2012. Dodatno sta bili v vrstico poleg priloge B19 vpisani še prilogi B19a in B19b, ki ju je sodišče prejelo 24. 10. 2012 (v povezavi s sporočilom toženke na list. št. 172). Po vsebini se priloga B19a ujema z listinami v spisu na list. št. 103 - 125, le da je brez opomb, ki jih je na listine pripisala toženka. Iz vstopnega žiga je razvidno, da so bile listine s temi številkami s strani toženke vložene 4. 10. 2012. Enako velja za prilogo B19b, ki se ujema z list. št. 126 - 151. Sodišče je prvo naslednjo prilogo B21 prejelo 24. 9. 2013 (list. št. 223).

- Sodišče je nato s posebnim sklepom imenovalo izvedenca za preiskavo rokopisov in podpisov in mu naložilo, naj ugotovi, ali je toženka podpisala sporni dogovor z dne 22. 8. 2003 (A3). Izvedenec je v izvedenskem mnenju navedel, da kot sporno gradivo obravnava sporni dogovor, ki „se kot fotokopija nahaja v spisu kot priloga A3 – original te listine je v treh izvodih na voljo v prilogi B20, kjer se nahajajo tudi štirje izvodi obračuna kupnine v D. ravno tako v treh izvodih“. V nadaljevanju je dodal, da je „spornih vseh šest podpisov, ki se nahajajo v originalu v prilogi B 20 spisa.“ Glede ponarejenega podpisa s kupoprodajne pogodbe z dne 11. 6. 2003 je izvedenec pojasnil, da je na voljo le kot fotokopija, podpis pa kot sporen ni naveden v sklepu sodišča, zato ga ni obravnaval. Zaključil je, da ugotovitve močno podpirajo predpostavko, da je sporne in primerjalne podpise napisala ista oseba, saj je mogoče najti veliko pomembnih podobnosti.

- Po pozivu sodišča je tožnica sporočila, da z izvedenskim mnenjem soglaša, toženka pa je poslala pripombe in predlagala dopolnitev. Med drugim je grajala, da se izvedenec ni opredelil do ponarejenega podpisa s kupoprodajne pogodbe z dne 11. 6. 2003, ki je bistven za razjasnitev, ali je tožnica izurjena v ponarejanju njenega podpisa do te mere, da celo izvedenec ne bi prepoznal razlike. Še posebej, ker je tožnica njena mati in pozna individualne značilnosti njenega podpisa. Predlagala je, naj se izvedenec opredeli še do tega podpisa. Dodala je, da se je izvedenec tehnično motil že pri osnovnih podatkih (ime, datum), kar vzbuja dvom v natančnost in strokovnost. Izvedenec je njene pripombe zavrnil. Glede ponarejenega podpisa z dne 11. 6. 2003 je navedel, da gre za fotokopijo, ta podpis pa ni bil naveden v sodnem sklepu, na katerega je bil vezan. Dodal je, da sorodstveno razmerje ni razlog za lažje imitiranje podpisa nekoga drugega celo pri enojajčnih dvojčkih. Kljub temu, da gre pri podpisu z dne 11. 6. 2003 za fotokopijo, ki je manj primerna za preiskavo, bi bilo preiskavo mogoče opraviti. Toženka je na dopolnitev 26. 2. 2013 podala smiselno enake pripombe kot prvič in predlagala njegovo neposredno zaslišanje. Na sodišče je naslovila poziv, naj izvedencu naloži, da preveri tudi ponarejeni podpis z dne 11. 6. 2003, a ji sodišče ni sledilo.

- V spisu se 14. 7. 2014 prvič pojavi uradni zaznamek, da je bilo pri pregledu in urejanju spisa ugotovljeno, da manjka priloga B20. Toženka je nato v pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2015 prvič grajala okoliščine glede izginule priloge B20, hkrati je smiselno ponovila že dotlej podane navedbe glede (ne)predložitve izvirnika. Aprila 2015 je tožnica na naroku navedla, da je očitno toženka izvirnik odtujila, in dodala, da je moralo sodišče tudi v drugi zadevi P 16/2012-I spis pred toženko zakleniti v sef, saj ga je pregledovala in kopirala, izvirnikov pa potem ni bilo več. Sodišče se je zavezalo, da bo preverilo pri izvedencu, ali si je morda pomotoma zadržal izvirnik listine. Po pozivu je izvedenec potrdil to, kar je zapisal v izvedenskem mnenju, ter pojasnil, da originala nima. Je pa imel v preiskavi originale listin z enako vsebino.

- Toženka je v vlogi iz aprila 2015 odtujitev originala zanikala, pojasnila je, da ga nikoli ni videla, saj ga tožnica ni nikoli predložila. Iz zaznamka na spisu ni razvidno, ali je sploh šlo za original. V breme pa ji ne more iti dejstvo, da je vpogledala v spis, saj je to njena pravica, v tistem času pa je zamenjala pooblaščenca, ki je potreboval spisovno gradivo. V nadaljevanju sta stranki večkrat ponovili svoje videnje. Po posebnem pozivu sodišča iz februarja 2017, naj stranki predložita manjkajočo listino, ki je vpisana pod B20, je toženka pojasnila, da te priloge v spis nikoli ni prinesla in je ne pozna, tožnica pa je navedla, da vse te listine toženka ima, saj so del spisa.

O ponarejenem podpisu z dne 11. 6. 2003

16Ni sporno, da je tožnica ponaredila toženkin podpis na kupoprodajni pogodbi z dne 11. 6. 2003, torej le dobra dva meseca pred sklenitvijo sporne darilne pogodbe 22. 8. 2003. Toženka je vseskozi, tudi v pripombah na izvedensko mnenje, zahtevala, naj se njen podpis na sporni pogodbi primerja s podpisom, ki ga je ponaredila tožnica na kupoprodajni pogodbi z dne 11. 6. 2003. Predlog je utemeljevala s tem, da je bila ponarejevalka njena mati, ki je vodila njene knjigovodske listine, v ponarejanju njenega podpisa že tako izurjena, da ni več mogoče ločiti med ponarejenim in izvirnim podpisom toženke.

17Toženka utemeljeno graja, da bi ji morali nižji sodišči omogočiti, da izvedenec njen podpis s spornega dogovora z dne 22. 8. 2003 primerja tudi s toženkinim podpisom, ki ga je tožnica ponaredila na kupoprodajni pogodbi z dne 11. 6. 2003. Okoliščin za upoštevnost substanciranega dokaznega predloga je več, od tega, da sta (bili) stranki povezani in je mati z njenim podpisom razpolagala ter njegove značilnosti (dobro) poznala, do okoliščine, da je tožnica le dobra dva meseca pred podpisom sporne pogodbe nesporno že ponaredila toženkin podpis, torej ravnala točno tako, kot ji zdaj očita toženka v tej zadevi.

18Ne gre za to, kot pojasnjuje sodišče prve stopnje, da ponarejeni podpis ni toženkin, temveč tožničin, pri čemer sorodstvo ne vpliva na podobnost podpisovanja. To sicer drži in sploh ni sporno, a ne utemeljuje zavrnitve toženkinega predloga. Odločilno je, da tožnica s ponareditvijo podpisa ni podpisovala sebe oziroma ravnala kako drugače spontano, tako da bi se pokazale njej lastne, individualizirane in razlikovalne značilnosti podpisovanja, temveč je ponaredila toženkin podpis s ciljem, da bi bil videti tak, kot bi ga sicer v originalu napravila toženka sama. Gre za naklepno povzročanje zmote o osebi, ki je podpisnica določene listine. Zato kriterija sorodstva ni treba razumeti v pomenu genetskega ujemanja podpisov matere in hčere, temveč le kot vidik njune medsebojne povezanosti, ki je tožnici omogočila posedovanje in poznavanje hčerinih podpisov oziroma značilnosti podpisovanja, ki so njej lastne. Tožnica naj bi bila vsaj na teoretični ravni (z)možna (po)ustvariti vtis, da je sporni podpis toženkin, pa čeprav v resnici ni bil.

19Očitek, da je (tudi) podpis na sporni pogodbi ponarejen, pomeni enega od osrednjih obrambnih ugovorov toženke. Zato mora biti na ravni enakih možnosti obeh pravdnih strank upoštevna in raziskana tudi njena teza, da morda ponarejenega podpisa sploh ni več mogoče ločiti od njenega pravega podpisa. Ugotovitev o pristnosti toženkinega podpisa na sporni darilni pogodbi bi bila lahko povsem drugače osvetljena, če bi se hkrati ugotovilo, da je bila tožnica s svojimi izurjenimi metodami ponarejanja sposobna proizvesti prav tak podpis, ki se kot pristen sicer pripisuje le toženki. S tem bi toženkine navedbe o tem, da je podpis na sporni pogodbi ponarejen, lahko pridobile na teži, ugotovitev o pristnosti njenega podpisa na sporni pogodbi pa bi se pokazala v drugačni luči. Zato bi moralo sodišče druge stopnje pretehtati tudi njene trditve, da je tožnica predhodno že ponaredila njen podpis in je bila v tem izurjena. Z njimi toženka še vedno izpodbija pristnost podpisa na sporni darilni pogodbi (vključno s kredibilnostjo tožnice), zato ni res, da bi s tem zašla zunaj predmeta tega spora, kot je sklenilo pritožbeno sodišče. Navsezadnje je tudi izvedenec po pozivu toženke na tretji strani dopolnitve svojega mnenja navedel, da je takšno preiskavo mogoče opraviti (sicer podredno in težje) tudi v primeru, če izvirnika listine ni (več) na voljo.

O fantomski prilogi B20

20Protispisen je osrednji zaključek sodišča druge stopnje, da toženka ni trdila, da predložena kopija ne ustreza originalu, zato kršitve načela kontradiktornosti ni bilo. Nasprotno, toženka od samega začetka trdi, da je s strani tožnice zatrjevana sporna pogodba ponarejena, saj ne obstaja in toženki ni poznana niti ni bila z njo seznanjena, zato je tožnico pozvala na predložitev izvirnika. Ni razumno pričakovanje, da bi morala toženka poleg vsega drugega trditi še, da predložena kopija ne ustreza neobstoječi listini. Listina, ki ne obstaja, že po naravi stvari ne more pustiti svojih odtisov (kopij). Zanikanje pristnosti kopije je tako logično in nujno vsebovano v siceršnjem toženkinem vsesplošnem zanikanju obstoja sporne pogodbe. Poenostavljen je zato tudi zaključek sodišča druge stopnje o tem, kakšen pomen ima za odločitev izginula priloga B20 oziroma domnevni izvirnik izginule listine.

21Manjkajoča priloga je pomembna tudi z vidika razpravnega načela in procesnih jamstev pravdnih strank, zlasti njune pravice, da se izjavita o listinah, na katerih sloni razsodba. Tožnica ni nikoli predložila izvirnika sporne pogodbe z dne 22. 8. 2003, pa čeprav jo je toženka k temu večkrat izrecno pozvala. Tožbeni zahtevek primarno utemeljuje le na predloženi kopiji sporne darilne pogodbe, in ne na izvirniku. Iz njenih navedb ni jasno razvidno, kje, če sploh, se nahaja izvirnik, in zakaj ga ni predložila. Sprva je navedla, da ga bo predložila sama, kar je dajalo vtis, da ga sama tudi poseduje. Toženka pa je od samega začetka pravde konsistentno zanikala obstoj oziroma pristnost sporne listine. Sodišče prve stopnje manjkajočega dokaza B20 ni posebej vročalo tožnici v izjavo ali seznanitev niti iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi se s prilogo B20 tožnica neposredno seznanila oziroma vanjo kako drugače sama vpogledala. Priloga B20 ni bila predložna na naroku, temveč zunaj njega, sodišče pa v zvezi s to prilogo ni sprejelo dokaznega sklepa in dokaza s to listino ni izvedlo v dokaznem postopku. Vročena ni bila niti toženki, ki naj bi jo sicer, kot posredno izhaja iz uradnega zaznamka, prinesla na sodišče, a zdaj to zanika. Odprto ostaja vprašanje, čemú bi ona (in ne tožnica) protislovno predložila izvirnik dogovora, za katerega od začetka trdi, da ne obstaja oziroma je ponarejen, čeprav možnosti pomote (npr. pri množičnem vlaganju listin) ni mogoče povsem izključiti.

22Tako ni dvoma, da je lahko z vidika procesnih jamstev pravdnih strank manjkajoča priloga B20 upoštevna okoliščina, ki jo je treba najprej raziskati. Le posredno je mogoče sklepati, kdo in kdaj jo je predložil sodišču. V spis je bila vložena 19. 10. 2012 ali po tem datumu, saj se o tem napisani uradni zaznamek nahaja na toženkini vlogi na list. št. 165, ki jo je sodišče prejelo prav tega dne. Ob uradnem zaznamku sicer ni pripisanega datuma niti podpisa oseb, ki so prilogo prinesle ali popisale, a ni dvoma, da je priloga B20 časovno povezana s tretjo pripravljalno vlogo toženke, na kateri je napisan uradni zaznamek o njenem sprejemu. Prav to, da je napisan na toženkini pripravljalni vlogi, je prvi razlog, zakaj je mogoče sklepati, da je listine v prilogi B20 predložila ona, poleg tega pa tudi zato, ker je bila popisana v B prilogo, ki sicer pripada tej stranki. Tudi časovno se predložitev priloge B20 ujema s predhodno prilogo B19, ki je bila predložena nekoliko prej, to je 6. 9. 2012. Je pa iz naknadno vrinjenih prilog B19a in B19b mogoče razbrati, da sta bili najverjetneje dodani šele po popisu priloge B20, saj sta le dopisani zraven priloge B19 in ne za njo, kot bi bilo kronološko pravilno, poimenovani pa tudi nista s samostojno številko. Iz vstopne štampiljke je razvidno, da sta bili prilogi B19a in B19b prejeti dne 24. 10. 2012, ko je toženka tudi sicer vpogledala v spis (list. št. 171). Listine, s katerimi se prilogi B19a in B19b v spisu podvajata, pa so bile prejete dvajset dni prej. Ni pa razvidno, kdaj je priloga B20, ki sicer ni bila zvezana, iz spisa izginila. Prvi zapis o tem, da je v spisu ni več, je z dne 14. 7. 2014 (list. št. 230). Pred tem, 24. 9. 2013, je bila vložena priloga B21, ko očitno še ni bilo opaženo, da bi priloga B20 manjkala, kar bi se pri kronološkem popisu zaporednih dokazil verjetno že pokazalo. Glede na navedeno je mogoče sklepati, da je bila priloga B20 vložena med 19. 10. 2012 in 24. 10. 2012, izginila pa je med 24. 9. 2013 in 14. 7. 2014, to je v času (5. 2. 2014, 9. 7. 2014, 11. 7. 2014, 14. 7. 2014), ko je toženka masovno fotokopirala in pregledovala spis.

23Posebno vprašanje, na katerega opozarja tudi revidentka, je, kaj je sporna priloga sploh vsebovala. Navedeno je, da vsebuje tri dogovore z dne 22. 8. 2003. Težava je, da je bilo med udeleženci tega dne sklenjenih več oblikovno podobnih dogovorov in obračunov, zato navedenega datuma ni mogoče enoznačno pripisati izključno sporni darilni pogodbi, kaj šele, da bi iz tega izhajalo, da gre za original. Na prvi pogled se sicer zdi, da bi bil to lahko eden izmed treh dogovorov s tega dne, poleg dogovora o nepremičninah v B. in D. Pod prilogo B20 sta pod isto številko dopisani še dve listini, skupno torej pet listin priloge „B20“. Sodišče prve stopnje je izvedencu naložilo, naj preveri, ali je toženka podpisala pogodbo iz priloge A3, kjer se nahaja kopija pogodbe. Nižji sodišči sta se pri tem, da gre pri prilogi B20 za original listine iz priloge A3, nato oprli na izjavo izvedenca v pisnem izvedenskem mnenju, kjer je napisal, da je kopija sporne pogodbe na A3 enaka originalu, ki se v treh izvodih nahaja v prilogi B20, tam pa se nahajajo tudi štirje izvodi obračuna kupnine v D., ravno tako v treh izvodih. Navedeno ni skladno s popisom na prilogi B20; potemtakem bi morali biti v prilogi B20 kar trije originali iste sporne pogodbe, ki se v kopiji nahaja v A3, poleg tega pa še štirje izvodi obračuna v D., in to kar v treh izvodih, skupaj dvanajst listin. Ni zanemarljivo, da je, če upoštevamo vse listine, ki so datirane z 22. 8. 2003 (torej tudi obračune), teh verjetno še več, kar ustvarja dodatno neskladje s popisom na prilogi o teh dogovorih (list. št. med 116 in 119²). V prid tezi, da je bil v prilogi B20 dejansko izvirnik listine, utegne govoriti dejstvo, da toženka v pripombah na izvedensko mnenje in v pripombah na dopolnitev izvedenskega mnenja sploh ni podala pripomb, s katerimi bi grajala izvedenčevo navedbo o prilogi B20. To bi lahko nakazovalo, da je bila priloga B20 vsaj februarja 2013, ko je toženka podala pripombe na dopolnjeno izvedensko mnenje, še v spisu, saj za toženko (očitno) še ni bila problematična. To je trajalo vse do aprila 2015 (pripravljalna vloga z dne 8. 4. 2015, list. št. 255), torej več kot dve leti po izteku roka za pripombe na izvedensko mnenje, ko je toženka prvič podala očitke o manjkajoči prilogi B20.

24Ob upoštevanju revizijskih navedb in predstavljeni analizi procesnega stanja se pokaže, da je zaradi protispisnega zaključka sodišča druge stopnje ostal nerazčiščen toženkin osrednji pomislek o pomenu manjkajoče priloge B20 za enakost orožij pravdnih strank. Zaenkrat je mogoče ugotoviti le, da je izpodbijani zaključek, ob dejstvu, da sta se nižji sodišči oprli tudi na izvirnost manjkajoče listine iz priloge B20, neraziskan, poenostavljen in preuranjen. Ob tem, da je toženka od samega začetka, torej tudi v obdobju pred izvedenskim mnenjem, vseskozi izpodbijala obstoj sporne listine in k predložitvi originala pozivala tožnico, se je sodišče prehitro zadovoljilo le z izvedenčevo navedbo o tem, da je razpolagal z izvirnikom sporne pogodbe. Ko bodo nakazane procesnopravne dileme razčiščene, pa se bo zastavilo tudi vprašanje, kako je treba glede na prilogo A3 razumeti oziroma dopolniti trenutne izvedenske ugotovitve, ki se sicer opirajo nanjo in manjkajočo prilogo B20.

25Niso pa utemeljena pričakovanja revidentke o tem, da je tožničin (ne)uspeh vezan izključno na izginulo prilogo B20 oziroma izvirnik sporne pogodbe. Tožnica je tožbo zasnovala na kopiji (A3), nižji sodišči pa sta nanizali vrsto soodvisnih razlogov o tem, komu in zakaj gre verjeti, s sklopom katerih sta utemeljili končno odločitev. Ta bo tudi v ponovljenem postopku odvisna od vsakega dokaza posebej in uspeha celotnega dokaznega postopka, kamor bo, kot le eden izmed vseh dokazov, spadala tudi morebitna dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma ponovljena ter dodatno osvetljena presoja prilog iz A3 oziroma B20.

Sklepno

26Ker sta nižji sodišči z neutemeljeno zavrnitvijo toženkinega predloga za primerjavo podpisov posegli v njeno pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), in zaradi protispisnega zaključka sodišča druge stopnje ni bil v celoti osvetljen procesnopravni pomen priloge B20, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Toženka je pred učinkovanjem začasne odredbe skušala „prodati“ predmetno nepremičnino svojemu partnerju, kar je tožnica uspešno izpodbila v drugem sodnem postopku P 16/2012-I, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v katerem je v razmerju do pridobitelja uspela z izbrisno tožbo zaradi navideznosti in ničnosti pravnega posla.
² Medsebojni dogovor z dne 22. 8. 2003 (Iška vas, list. št. 116), Medsebojni dogovor z dne 22. 8. 2003 (D., list. št. 117), Obračun kupnine z dne 22. 8. 2003 (list. št. 118), Obračun kupnine z dne 22. 8. 2003 (list. št. 120).