VSL Sodba I Cp 2358/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„I. Na podlagi verodostojne litine izdan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 32046/2017 z dne 13.4.2017 ostane prvem odstavku izreka v veljavi tako, da je tožena stranka v roku 3. dni dolžna tožeči stranki plačati 63.533,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2017 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15. dni od prejema te sodbe tožeči stranki plačati 1.234,20 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15. dni od prejema te sodbe tožeči stranki plačati 675,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da na podlagi verodostojne listine izdan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 32046/2017 z dne 13. 4. 2017 ostane v veljavi v prvem odstavku za glavnico 45.394,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Za glavnico 23.362,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje (III. točka izreka.)

2Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno ali razveljavitev sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Graja stališče, da z izdano menico nastalo razmerje pravdnih strank ni abstraktno ampak kavzalno. Sklicuje se na 31. čl. Zakona o menici in opozarja, da se pravne posledice meničnega poroštva obravnavajo samó na podlagi meničnega prava. Toženec kot avalist ni stranka temeljnega razmerja, zato je njegova odgovornost samostojna. Menično poroštvo ni akcesorno. Zato je toženčev ugovor delne izpolnitve nedovoljen, saj so dovoljeni zgolj ugovori po meničnem pravu. Opozarja, da seštevek zvrnjenega dela zahtevka (23.362,50 EUR) in zahtevka, ki mu je ugodeno (45.394,74 EUR), presega postavljeni zahtevek (63.533,18 EUR). Zatrjuje kršitev 286. čl. ZPP, ker je potrdili o plačilu tožena stranka predložila po zaključku prvega naroka. Ni res, da obravnavanje predloženih listin ne bi zavleklo postopka. Zaradi dopustitve teh novot bi sodišče moralo ugotavljati dodatna dejstva in izvesti obsežnejši dokazni postopek. Zgrešeno je stališče, da je prepozno predložene dokaze dopustno obravnavati, ker se je tožeča stranka spustila v njihovo obravnavanje. Opozarja, da je uveljavljala prekluzijo, in sicer konkretno – v vlogi z dne 23.3.2018. Niti načelo enakega obravnavanja niti načelo materialne resnice ne terjata ugotavljanja dejstev, ki jih stranki ne navajata. To je dopustno zgolj v primeru nedovoljenega razpolaganja z zahtevki. Sodbo zato označuje za sodbo presenečenja. Ker ji ni bila dana možnost podajanja nasprotnih navedb, je kršeno načelo kontradiktornosti. Ni nesporno, da sta bila plačana zneska 10.360,00 EUR in 13.002,50 EUR, kot tudi ne, da sta bila plačana na račun terjatve, za katero odgovarja toženec kot menični porok. Kot plačnika sta navedena A. A. in B. B.; na eni od listin sta takó datum plačila kot znesek popolnoma nečitljiva. Na vse to je tožeča stranka opozorila in zanikala plačilo. Listini ne potrjujeta, da bi plačilo izvršil toženec ali glavni dolžnik. Če je plačilo izvršil nekdo tretji, se od toženca pričakuje, da pojasni, na kakšni podlagi je to storil in na plačilo katerih računov se plačilo nanaša. Tožeča stranka in glavni dolžnik sta bila v dalj časa trajajočem pogodbenem razmerju. Tožeča stranka je izdala veliko število računov, od katerih so številni ostali neplačani. Zoper glavnega dolžnika je vodila več izvršilnih postopkov, ne samo te, ki se omenjajo v tem postopku. Ker sodišče v tej smeri ni izvajalo dokaznega postopka, je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Trditveno in dokazno breme pravilnosti obračuna bi na tožečo stranko prešlo šele po tem, ko bi toženec zadostil zahtevani skrbnosti glede ugovora delnega plačila ter odločno navedel, kateri računi so bili plačani. Če je od glavnega dolžnika dobil navedeni listini, bi se moral pri njem pozanimati tudi, kateri računi so se s tem zapirali. Sodišče bi ga moralo vzpodbuditi, da bi to storil. Sklicuje se na svoje navedbe, da sta bili plačili zagotovo upoštevani v korist C. C. s.p., saj naj bi bili izvršeni leta 2014 in 2016, tožeča stranka pa je zaradi vpisa meničnega zneska dolg obračunala na dan 13.3.2017.

3Pritožba je utemeljena.

4Dejstvo, da je toženec menični porok – avalist, v pritožbeni fazi postopka ni več spono. Podpisal je bianco menico, ki je bila izdana za zavarovanje obveznosti iz Pogodbe o najemu poslovnega prostora št. ND 182/14 (v nadaljevanju Pogodba). Pogodbo sta sklepala tožeča stranka in C. C., ki je za zavarovanje svojih obveznosti izdal lastno bianco avalirano menico. C. C. je izdano bianco menico podpisal kot izdajatelj (trasant), toženec pa kot avalist. Tožeča stranka je prejeto bianco menico izpolnila na način, da vanjo vnesla manjkajoče sestavine (menični znesek 63.533,18 EUR, sebe kot remitenta, dospelost plačila: na vpogled, datum izdaje menice 13. 3. 2017 ….). Ker gre za menični blanket trasirane menice, je besede „plačajte“ spremenila v „plačam“. S tem je menica pridobila lastnost lastne menice. Lastna menica je podobna zadolžnici. Z njo je glavni menični zavezanec (trasant) nepogojno obljubil, da bo menico ob dospelosti plačal remitentu (tožeči stranki). Toženec (avalist) je porok, ki jamči za izpolnitev glavnega meničnega zavezanca.

5Ker izdana menica ni bila indosirana, ni postala abstraktna; kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom (s Pogodbo o najemu poslovnega prostora št. ND 182/14). Skladno s sodno prakso ima trasant v takem primeru ugovore iz temeljnega posla (sodna praksa jih utemeljuje s sklicevanjem na 16. čl. Zakona o menici in 233. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

6Toženec pa ni udeleženec temeljnega posla. Pri sklepanju Pogodbo o najemu poslovnega prostora št. ND 182/14 ni sodeloval. Na menici se je podpisal kot avalist; podpisal se je tudi na menični izjavi, ne pa na Pogodbi o najemu poslovnega prostora št. ND 182/14. Prvostopenjsko sodišče zato v 23. točki obrazložitve napačno zaključuje, da je toženec udeleženec temeljnega posla in ima zaradi tega ugovore iz temeljnega posla. Da bi toženec sodeloval pri sklepanju temeljnega posla – Pogodbi o najemu poslovnega prostora št. ND 182/14 – se niti ne zatrjuje. Toženec kot avalist torej ugovorov iz temeljnega posla nima.

7Menično poroštvo (aval) je posebne vrste jamstvo na menici. V Zakonu o menici je aval urejen v 29. do 31. členu. S podpisom na menici avalist jamči, da bo menični dolžnik, za katerega jamči, plačal menico. Odgovornost avalista je samostojna in abstraktna. Temeljno pravilo meničnega poroštva je, da porok odgovarja za obveznost dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok, vendar odgovarja tudi, če je njegova obveznost nična (31. čl. Zakona o menici). Odvisnost in povezanost meničnega poroštva s temeljnim dolgom glavnega meničnega zavezanca je zgolj v tem, da dolg mora obstajati, sicer pa se pravne posledice meničnega poroštva obravnavajo samo na podlagi meničnega prava. Prevzem meničnega poroštva ne pomeni tudi poroštva za obveznosti iz temeljnega posla. Toženec kot avalist (menični porok) torej jamči za menično obveznost meničnega dolžnika – trasanta C. C. s.p.; njegova obveznost je abstraktna, neodvisna od temeljnega posla.

8Za odločitev v tej zadevi je torej pomembno, ali obveznost meničnega dolžnika C. C. obstaja. Tožeča stranka zatrjuje, da obstaja in sicer v višini, večji od menične vsote (68.757,24 EUR). Toženec tej trditvi ni nasprotoval, se je pa na naroku 5.3.3018 (po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo) skliceval na dvoje plačil (9.6.2014 10.360,00 EUR in 17.8.2016 13.002,50 EUR). Edina navedba, ki jo je ob predložitvi dokazil o plačilu navedel je, da sta bili plačili izvršeni po datumih pravnomočnosti izvršilnih naslovov, s katerimi tožeča stranka dokazuje obstoj obveznosti glavnega meničnega dolžnika. Ni torej zanikal trditve, da obstaja menični dolg glavnega meničnega dolžnika (trasanta), za katerega je prevzel menično poroštvo, niti, da bi bil – zaradi plačila, ki ga je dokumentiral – dolg glavnega dolžnika manjši od njegove menične obveznosti¹. Sklicevanje na plačili in njuno dokumentiranje torej ni razlog, zaradi katerega bi bilo treba preverjati, ali dolg glavnega meničnega dolžnika obstaja in kakšna je njegova višina. Upoštevajoč neprerekano trditev tožeče stranke, da obstaja obveznost glavnega dolžnika, večja od toženčeve obveznosti iz naslova meničnega poroštva, je treba zahtevku ugoditi v celoti. Ob pravilni uporabi materialnega prava torej po sodišču prve stopnje ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za zavrnitev zahtevka.

9Pritožba pa utemeljeno opozarja tudi na procesno kršitev, storjeno z upoštevanjem dokazili o plačilu, predloženih po zaključku prvega naroka, torej prepozno (286. čl. ZPP). Pravilno je tudi pritožbeno stališče, da med pravdnima stranka ni nesporno, da je – zaradi plačil z dne 9. 6. 2014 in 17. 8. 2016 – obveznost glavnega dolžnika manjša od obveznosti, ki jo zatrjuje tožeča stranka. Navedenih dokazil o plačilu sodišče prve stopnje ni obravnavalo skladno z 8. čl. ZPP, kar pa na izid postopka ni vplivalo, saj gre za dokaza, ki ju zaradi nepravočasne predložitve in pomanjkljivih trditev ni treba obravnavati.

10Zaradi nepravilne uporabe materialnega prva je odločitev prvostopenjskega sodišča spremenjena (358. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi glede glavnice 45.394,74, razveljavilo pa ga je za glavnico v višini 23.362,50 EUR. Seštevek obeh vrednosti znaša 68.757,24 EUR, kar presega terjatev, ki jo uveljavlja tožeča stranka (63.533,18 EUR). Prva točka izreka, s katerim je sklep o izvršbi delno vzdržan v veljavi, ni predmet pritožbenega preizkusa, saj je pritožnik ne izpodbija. Zgolj zaradi jasnosti izreka je s to odločbo pritožbenega sodišča – skupaj z odločitvijo iz II. točke izreka - preoblikovana tudi odločitev iz prve točke izreka; in sicer tako, da sklep o izvršbi ostane v celoti v veljavi.

11Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v celoti, zato je upravičena do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je priglasila sledeči višini: potni stroški za prihod pooblaščenca na tri naroke 7.20 EUR, sodna taksa za tožbo 1.227,00 EUR (prvi odstavek 154. čl. ZPP).

12Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka. Tudi s pritožbo je tožeča stranka uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov sodne takse v višini 675,00 EUR (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

¹ Obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih (prvi odstavek 270. čl. OZ). Če izpolnitev ne ustreza višini obveznosti (npr. plačani denarni znesek je manjši od obveznosti), obveznost ne preneha v celoti, ampak po delni izpolnitvi obstaja v zmanjšani višini. Delno izpolnitev denarne obveznosti je upnik dolžan sprejeti (drugi odstavek 285. čl. OZ).