233. člen OZ

Ni nujno, da se dospelost menice ujema z dnem zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo bianco menice. To je odvisno od prave volje pogodbenih strank. Izdana menica ni bila indosirana in ni postala abstraktna, kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom (s pogodbo o garanciji). V takem primeru so ugovori iz temeljnega posla dopustni (16. člen ZM in 233. člen OZ). Toženka je zaradi kavzalnosti menične obveznosti ohranila ugovore iz temeljnega posla. Terjatev, za zavarovanje katere je bila menica izdana, je nastala 29. 10. 2013, ko je bila garancija unovčena. Od tega dne dalje bi tožnica od toženke kot solidarne porokinje lahko zahtevala plačilo, zato je zastaralni rok začel teči naslednjega dne (336. člen OZ). Ker terjatev izvira iz gospodarske pogodbe, zastaralni rok znaša tri leta (349. člen OZ). Če tek roka ne bi bil pretrgan, bi se iztekel 29. 10. 2016 in bi bila menica z dospelostjo 31. 3. 2017 unovčena po izteku zastaralnega roka. OZ glede zahteve iz določbe 1026. člena na zahteva posebne obličnosti in je zahteva lahko podana tudi ustno. Ker zahteva v pisni obliki ni bila zatrjevana, sodišče prve stopnje dejstva, ali je bila zahteva dejansko podana

S podpisom na menici avalist jamči, da bo menični dolžnik, za katerega jamči, plačal menico. Odgovornost avalista je samostojna in abstraktna. Temeljno pravilo meničnega poroštva je, da porok odgovarja za obveznost dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok, vendar odgovarja tudi, če je njegova obveznost nična. Odvisnost in povezanost meničnega poroštva s temeljnim dolgom glavnega meničnega zavezanca je zgolj v tem, da dolg mora obstajati, sicer pa se pravne posledice meničnega poroštva obravnavajo samo na podlagi meničnega prava. Prevzem meničnega poroštva ne pomeni tudi poroštva za obveznosti iz temeljnega posla.

Ker izdana menica ni bila indosirana, ni postala abstraktna; kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom. Ker je menična obveznost ostala kavzalna (vezana na temeljni posel), je tožena stranka ohranila ugovore iz temeljnega posla. V obravnavani zadevi je sporno, ali je - zaradi kavzalnosti - tudi toženčeva menična obveznost postala naturalna.

Ugovor pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen. V prvem sojenju je šlo namreč za drugačno dejansko stanje (historični dogodek) kot v obravnavani zadevi, saj je sodišče odločalo o obveznosti iz listine (bianco menice), ki še ni bila menica in še ni ustvarjala obveznosti, ker bianco menica ni imela vseh sestavin glede na 16. člen ZM. Bianco menica postane prava menica (vrednostni papir) šele s pravilno izpolnitvijo. Obveznost torej še ni nastala in zato tudi ni mogla zapasti. V obravnavani zadevi pa je predmet presoje zahtevek iz menice, saj je bianco menica s pravilno tožničino izpolnitvijo postala prava menica z zapadlo menično obveznostjo. Glede na to, da toženec kot izdajatelj bianco menice ni dolžnik iz temeljnega razmerja (tožnica je upnica iz temeljnega razmerja) in da je bianco menico izdal z namenom zavarovanja izpolnitve iz temeljnega posla, v menično-poroštveni izjavi pa ni določil (omejil) roka dospelosti menice, ugovor zastaranja kreditne obveznosti ne more biti upošteven.

Če je toženec (dolžnik v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine) imel možnost uveljavljati ugovore zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi, pa tega ni storil, tega, kar je plačal na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ne more zahtevati nazaj s tožbo zaradi neupravičene obogatitve, v kateri bi uveljavljal ravno te, v izvršbi dopustne ugovorne razloge. Izdajatelj menice lahko uveljavlja zoper zahtevek imetnika, kateremu je izročil menico, tudi ugovore iz razmerja, ki je bilo podlaga za izdajo menice.

Med pravdnima strankama in družbo M. d.o.o. je bila dne 23.9.2004 sklenjena pogodba o ustanovitvi poroštva, s katero se je tožeča stranka kot porok zavezala, da bo poravnala obveznosti podjetja M. do tožene stranke iz naslova dobave do 3000 mt cementa. V zavarovanje te svoje obveznosti je tožeča stranka izročila toženi stranki tri bianco menice z meničnimi izjavami in pooblastili za vnovčenje menic. Glede teh menic sta torej pravdni stranki bili v neposrednem odnosu v zvezi z osnovnim poslom (za pogodbeno določeno količino cementa, za katerega plačilo je jamčila tožeča stranka), zato je tožeča stranka imela pravico do vseh ugovorov, ki bi temeljili na tem razmerju s toženo stranko (npr. da tožena stranka ni dobavila takšne količine cementa, kot uveljavlja plačilo).

S tem, ko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj pooblastila tožeči stranki za izpolnitev menice, bi bil ugovor tožene stranke iz temeljnega razmerja relevanten zgolj pod predpostavko, da bi tožena stranka izkazala, da je bila menica izpolnjena v nasprotju s temeljnim poslom, iz katerega izvira. Trditveno in dokazno breme glede neobstoja obveznosti tožene stranke iz temeljnega posla, je torej na strani meničnega dolžnika, to je tožene stranke. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče trditveno in dokazno breme glede (ne)obstoja terjatve tožeče stranke iz temeljnega razmerja prevalilo na tožečo stranko, ki razpolaga z menico, je nepravilno uporabilo materialno pravo.

1. odst. 16. čl. ZM res določa, da osebe, od katerih se zahteva, da izpolnijo svoje zaveze iz menice, ne morejo uveljaviti zoper njenega imetnika ugovorov, ki so utemeljeni v njihovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnjim imetnikom menice (razen če ni sedanji imetnik menice ravnal, ko jo je pridobil, zavestno v dolžnikovo škodo), vendar pa se ta omejitev ugovorov nanaša samo na imetnika menice, ki ni remitent (oz. prvojemnik - oseba, ki prva dobi menico kot upravičenec in je upnik v razmerju do izdajatelja menice)

Glede na splošni pojem in vsebino vrednostnega papirja in glede na definicijo nematerializiranih vrednostnih papirjev je izvršba na nematerializirane vrednostne papirje zaradi poplačila denarne terjatve posebna oblika izvršbe za uveljavitev oziroma prenos denarne terjatve. Za to sredstvo izvršbe je za odločitev o predlogu za izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno prebivališče.

V izvršilnem postopku, v katerem je predlagan rubež nematerialnih vrednostnih papirjev, je pristojno sodišče po 100. členu ZIZ.

V izvršilnem postopku, v katerem je predlagan rubež nematerializiranih vrednostnih papirjev, je pristojno sodišče po členu 100 ZIZ.

Za poplačilo denarne terjatve je upnik predlagal več sredstev izvršbe, torej več sodnih dejanj, s katerimi je mogoče doseči namen izvršbe. Ker je krajevna pristojnost sodišča odvisna od predmeta izvršbe in od predlaganih izvršilnih sredstev, je v 35. členu ZIZ določeno, da je za odločitev o predlogu krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. V konkretnem primeru je krajevno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za rubež nematerializiranih vrednostnih papirjev. Izvršba na nematerializirane vrednostne papirje spada med sredstva izvršbe, ki so navedena v 30. členu ZIZ, toda ta zakon je posebej ne ureja. Splošni pojem vrednostnih papirjev je določen v 212. členu in v naslednjih členih, do 234. člena OZ, pojem, način izdaje in prenosa nematerializiranih vrednostnih papirjev pa ureja ZNVP Ur.l. RS, št. 23/99), ki v 3. členu opredeli centralni register vrednostnih papirjev, v členih od 60. do 64. pa ureja pridobitev in prenos pravic na podlagi sodne odločbe. Toda ZNVP ne vsebuje nobene določbe o krajevni pristojnosti sodišča in ker je ne vsebuje niti ZIZ, je treba uporabiti splošno določbo o krajevni pristoj