29. člen ZM

Zgolj zanikanje obstoja dolga, ob navedbi, da toženca niti ne vesta, kaj naj bi dolg predstavljal, po izčrpnem pojasnilu tožeče stranke za kaj je šlo, več ne zadošča. Gre za pavšalen ugovor, ki ga z izvajanjem dokazov ne bi bilo mogoče konkretizirati. Zato sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju strank, tožencema ni kršilo pravice do izjave. Relevantno dejansko stanje je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno v okviru trditvene podlage obeh pravdnih strank.

Glede na to, da je na menični izjavi in prilogi k menični izjavi pri podpisu izrecno in jasno navedeno „podpis izdajateljice menic - A., d. o. o.,“ ter „podpis meničnih porokov (avalistov) - B. B.“, ni utemeljeno zavzemanje, da se je toženec podpisal dvakrat kot zakoniti zastopnik družbe.

S podpisom na menici avalist jamči, da bo menični dolžnik, za katerega jamči, plačal menico. Odgovornost avalista je samostojna in abstraktna. Temeljno pravilo meničnega poroštva je, da porok odgovarja za obveznost dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok, vendar odgovarja tudi, če je njegova obveznost nična. Odvisnost in povezanost meničnega poroštva s temeljnim dolgom glavnega meničnega zavezanca je zgolj v tem, da dolg mora obstajati, sicer pa se pravne posledice meničnega poroštva obravnavajo samo na podlagi meničnega prava. Prevzem meničnega poroštva ne pomeni tudi poroštva za obveznosti iz temeljnega posla.

Z avalom se zavaruje plačilo menice, ne pa plačilo obveznosti iz temeljnega posla. Porok odgovarja za obveznosti dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok (honorat), vendar odgovarja tudi, če je honoratova obveznost nična. Avalist ima uspešen ugovor zoper upnika le, če dokaže, da je upnik bianco menico izpolnil v nasprotju z meničnim pooblastilom.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolg tožeči stranki ni bil poravnan niti delno, ne s strani toženca ne s strani pravne osebe, toženec pa nasprotnega ni dokazal (zgolj sklep o potrjeni prisilni poravnavi ne izkazuje dejanskega poplačila), je tožbeni zahtevek upnika utemeljen.

V obravnavani zadevi gre za postopek, ki se v pravdi nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj in se v pravdnem postopku odloča o zahtevku in stroških. Predmet obravnavanega postopka torej ni odločanje o dovoljenosti izvršbe in določitvi izvršitelja.

V skladu s 15. členom ZIZ je potrebno v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine (tako tudi menice) smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 431. člena ZPP in predlogu priložiti listino v izvirniku (ali overjen prevod). Menični porok – avalist odgovarja enako kot trasant. Njegovo poroštvo je abstraktno in samostojno (31. člen ZM). Solidarno odgovarja imetniku menice skupaj z vsemi ostalimi podpisniki menice.

V Republiki Sloveniji poslovanje z menico ureja Zakon o menici. Poleg ZM urejajo menično poslovanje tudi drugi predpisi, pri čemer zlasti prihajajo v poštev določila Obligacijskega zakonika, ki na splošno ureja poslovanje z vrednostnimi papirji. Pri tem pa določila Obligacijskega zakonika, ki urejajo vrednostne papirje, prihajajo v poštev le, če ZM ne določa drugače. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju torej ni uporabilo pravilne materialnopravne podlage, to je določil ZM, in ugotavljalo zanje relevantnih dejstev.

Obravnavane so obveznosti podpisnika bianco menice.

Popravek na veljavnost menice ne vpliva, posebej še, če je iz menice jasno razvidno, kolikšna je menična obveznost. V obravnavanem primeru je leasingojemalec družba T. d.o.o., že iz tega razloga uporaba ZPotK ne pride v poštev. Toženec v poslu nastopa le kot porok, na sprejem poroštvenih obveznosti pa se ZPotK ne nanaša. Povedano pomeni, da je avalist odgovoren meničnemu upravičencu samostojno, neposredno in solidarno z drugimi podpisniki menice. Drugače je pri poroštvu po OZ, ki je akcesorno in torej v celoti odvisno od osnovnega posla. Dodati je še, da je na menični izjavi obveznost povsem jasno opredeljena in je tudi določljiva.

Pojem menična izjava ima v meničnem pravu poseben pomen: gre za izjavo volje na menici, menične izjave in menica pa tvorijo skladno načelu inkorporacije celoto. Pomen izdaje spornih bianko menic za nastanek obveznosti druge tožene stranke, kakršen je razviden iz razlogov izpodbijane sodbe, pa je zmoten, ker bianko menica, zato ker nima vseh bistvenih sestavin, ki jih kot take predpisuje ZM, ne ustvarja meničnopravnih obveznosti.

V prvotni pravdi, sta bili pravdni stranki res enaki, vendar pa je tožeča stranka uveljavljala svojo terjatev na podlagi popolnoma drugega temelja, zahtevala je vračilo posojila iz naslova posojilnih pogodb, toženec pa je tam nastopal kot pravni naslednik posojilojemalca (družbenik izbrisane družbe). V predmetnem sporu pa tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na podlagi menične obveznosti toženca kot avalista, zato ne gre za istovrstni tožbeni zahtevek, saj menične obveznosti ni mogoče enačiti z obveznostjo iz naslova posojilnih pogodb, pa četudi je bila menica izdana prav za zavarovanje izpolnitve obveznosti iz posojilnih pogodb. Sodišče prve stopnje je pri presojanju vsebine pooblastila in s strani toženca zatrjevane nepravilne izpolnitve bianco menice pravilno uporabilo stališče sodne prakse, da mora upnik v primeru, ko ni izrecnega dogovora med upnikom in dolžnikom, bianco menico izpolniti skladno s pogoji in roki odplačil iz temeljnega posla (načelno mnenje zvezne seje, 1981).

Bančna garancija, opremljena s klavzulo "na prvi poziv", banki onemogoča, da bi zoper upravičenca uveljavljala ugovore, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti, zato tudi toženčevega ugovora, da je banka bančno garancijo unovčila, čeprav za unovčenje niso bili izpolnjeni pogoji, ni mogoče upoštevati. Toženec ne more podati ugovora, da je bianko menica izpolnjena v nasprotju s pooblastilom za njeno izpolnitev glede podpisa meničnega zavezanca, saj je podpis meničnega zavezanca tista sestavina bianko menice, ki mora biti izpolnjena že ob njeni izročitvi, sicer sploh ne gre za (bianko) menico. Lahko pa bi toženec trdil, da podpis na menici ni njegov, in s tem izpodbil veljavnost menice, česar pa v obravnavani zadevi toženec ni storil. Menica vpoglednica mora biti načeloma predložena v plačilo v enem letu od dne, ko je bila izdana, vendar lahko trasant ta rok skrajša, podaljša ali odredi, da ne sme biti predložena v plačilo pred določenim časom - v takem primeru začne rok za predložitev teči šele od tega časa. Pravdni stranki sta se v obravnavanem primeru dogovorili, da banka menice ne sme izpolniti pred unovčenjem garancije, torej je

Menično poroštvo ustvarja abstraktno in samostojno obveznost, vendar pa je v skladu s 1. odstavkom 31. člena ZM avalist odgovoren prav tako, kakor tisti, za katerega je porok. Navedeno pomeni, da avalist načeloma odgovarja za obveznosti dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok (honorat). Obseg ugovorov, ki jih ima avalist zoper imetnika menice, je zaradi narave njegove obveznosti resda omejen, vendar pa lahko med drugim (uspešno) ugovarja, če honorat svojo obveznost plača, da odmeno ad solutum, če mu je dolg oproščen ali če je njegova obveznost pobotana.

Ko imetnik menice le-to izpolni, ima menica vse meničnopravne učinke. Zato je menična zaveza avalista, dana na bianko menici, samostojna. Sprejem bianko menice predstavlja pooblastilo poštenemu imetniku, da lahko pozneje izpolni odredbo za plačilo menice. Pooblastilo za izpolnitev blanketa da dolžnik upniku izrecno ali molče. Ker je bila v obravnavanem primeru tudi menična izjava dana bianko, o izrecnem pooblastilu za izpolnitev menice ni mogoče govoriti. Pisnega dogovora o bistvenih meničnih sestavinah, v katerem bi bile določene meje, ki jih upnik pri izpolnitvi menice ne sme prekoračiti, namreč v obravnavanem primeru ni bilo. Kljub temu (in ne glede na to, da je njegova zaveza samostojna) lahko avalist ugovarja, da vsebina menice ni bila izpolnjena v skladu z vsebino osnovnih pogodb oz. v skladu z dogovorom.